7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Advertisements

Zajtrk norcev: 5 vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol in 107 izvijačev

Značke

davkoplačevalci, davkoplačevalski denar, Lex Mercator, Madrid, neprištevnost, Peter Reberc, psihotična motnja, TEŠ 6, veleposlanik

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Kruhoborci iz Slovenske filharmonije

Značke

Damjan Damjanovič, davkoplačevalci, samoupravljanje, Slovenska filharmonija, soupravljanje, Uroš Lajovic

Res je že naporno, da več tednov iz dneva v dan poslušamo o uporu članov orkestra Slovenske filharmonije (SF). Zahtevajo odstop direktorja Damjana Damjanoviča, prekinitev sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem, razrešitev sveta SF v sedanji sestavi, ureditev napredovanj in še kaj. Ne mislim se spuščati v to, kako sposoben menedžer je Damjanovič, kako dober dirigent je Lajovic in kakšna so resnična ozadja (čeprav je to razkril Boris Cipot v Reporterju), zanima me, od kod (in kako je prišlo do tega) domišljavost članov orkestra (skupaj s sindikatom), da imajo pravico sodelovati pri upravljanju in poslovanju SF ter kadrovskih odločitvah? Kako je sploh lahko prišlo do situacije, da glasbeniki, sicer dobro plačani javni uslužbenci, ki se jim za delo ni potrebno boriti na trgu in imajo socialno varnost zagotovljeno, menijo, da Slovenska filharmonija kot ustanova pripada njim in da lahko samoupravljajo?

Ker se vse začne in konča pri denarju, poglejmo zadevo najprej z očmi povsem običajnega davkoplačevalca. Ampak tistega pravega, (neto) davkoplačevalca, se pravi zaposlenega v zasebnem sektorju, ki jih hrani. Za kulturnike, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, so neto davkoplačevalci zgolj evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju orkestrov, baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo Slovensko filharmonijo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskujejo filharmonijo. Ta peščica oboževalcev orkestra razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za SF, čeprav jo ne marajo. Če razmišljaš drugače, si označen za fašista, sovražnika kulture. Razmislite še enkrat. Zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel v Slovensko filharmonijo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji orkestra prišli do cenejših vstopnic? Ko se denimo SF znajde v težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar SF, da bo preživela. Ali pa vsaj plačali višjo ceno vstopnice. Toda ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce). In da so davkoplačevalci dolžni dati denar za delovanje SF.

Če se vrnemo k najnovejšemu zapletu s SF. Predstavljajte si, da bi si denimo peki, ki se zaposlijo v neki pekarni, že samo s tem, da tam delajo in imajo plačo, domišljali, da lahko upravljajo pekarno, da odločajo, kdo bo vodja izmene. Seveda lahko, če tako odloči lastnik ali pa v njegovem imenu direktor, če pa ne, nimajo nikakršne pravice soupravljati, kaj šele samoupravljati. Kar velja za pekarno, velja tudi za SF. S tem, ko si član orkestra, nisi del uprave, zato tudi ne sodeluješ pri upravljanju. In nisi kadrovik, da bi kadroval. In nisi tisti, ki bi določal, kaj bo orkester igral, kje bo kdo sedel in kolikokrat je potrebno vajo ponoviti, da bo izvedba zvenela dobro. Če to dovolita direktor ali dirigent, prav, če ne, to pomeni ne. Vsak glasbenik da lahko odpoved, saj igranje za orkester SF ni nobena obveza ali dolžnost, nihče te ne sili, da tam igraš. Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre. Ker so vsi tako odlični glasbeniki, bodo najbrž z lahkoto dobili novo zaposlitev, če pa ne, lahko najdejo drugo delo. Koliko inženirjev in ekonomistov danes vozi taksi ali prodaja burek? Zakaj za preživetje ne bi to počel tudi nekdo, ki je v orkestru SF igra violino ali trobento? S pogodbo o zaposlitvi so člani orkestra SF dobili pravico, da igrajo v orkestru in da so za to plačani. In imajo vso pravico, da orkester tudi zapustijo, če jim nista všeč Lajovic ali Damjanovič. Tukaj se njihove pravice začnejo in tudi nehajo. Zato, tovarišice in tovariši kruhoborci iz Slovenske filharmonije, nehajte davkoplačevalcem težiti s samoupravljanjem.

Sicer s samoupravljanjem, če gledamo z liberalnimi očmi, ni prav nič narobe. Je pač eden izmed modelov upravljanja in organizacijske strukture. Kdorkoli se lahko kadarkoli in na katerikoli način združuje, dokler s tem ne krši pravice drugih oseb, ki pri tem nočejo sodelovati. Težava nastane, ko želijo nekateri ta model vsiliti drugim. Če bi že kdo v SF lahko soupravljal ali samoupravljal, so to kvečjemu vsi davkoplačevalci, zato naj člani orkestra SF lepo daje odpovedi, se združijo v neko glasbeno zadrugo, s katero bodo soupravljali ali samoupravljali tako, kot bodo želeli. Druge ljudi naj pustijo lepo na miru in naj od davkoplačevalcev ne zahtevajo denarja. Seveda tega ne bodo naredili, niso naivni. Jasno je, da mislijo oni svoje ideje in poglede na delovanje in upravljanje SF vsiliti drugim.

Dogovarjanje med sindikati in vlado je dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja

Značke

davki, davkoplačevalci, javni sektor, vlada

Kot je znano, se sindikati javnega sektorja pogajajo z vlado, da se dogovorijo „za metodologijo, po kateri bi odpravili anomalije v plačnem sistemu“. Z drugimi besedami to pomeni, da bi sprostili varčevalne ukrepe oziroma da bi se javni sektor lahko povečal plače. Vlada za zdaj temu sicer nasprotuje, najbolj zanimivo pa je, da tako vlada kot sindikati javnega sektorja mislijo, da so tako zaposleni v javnem sektorju kot politiki (klasični) davkoplačevalci. Pa niso. Prepirajo se o denarju drugih.

Zaposleni v javnem sektorju kot delojemalci in vlada kot delodajalec so predvsem davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem sektorju. Njihovo plačevanje davkov je računovodska zvijača, je prelaganje denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v zasebnem sektorju.

Oglejte si še zelo poučen video.

Tukaj pa je slovarček pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo sindikalisti javnega sektorja.

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO_2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.

Zakaj paraziti nikoli ne rečejo: »Davkoplačevalci, hvala za vaš denar.«

Značke

Adam Smith, davki, davkoplačevalci, Janko Medja, javna poraba, kultura, Miha Turšič, Mićo Mrkaić

»Vlado, ki nam je pred petimi leti ponudila pomoč, zelo spoštujemo. Za zaupanje bi se rad zahvalil tudi davkoplačevalcem in zasebnim vlagateljem, ki verjamejo v nas.« To so bile besede prvega moža Erste Group Andreasa Treichla, potem ko je banka predlani v avstrijski proračun vrnila 1,22 milijarde evrov pomoči. Podobno se je letos za dokapitalizacijo lastnikom in davkoplačevalcem zahvalil tudi predsednik uprave NLB Janko Medja. Toda, ali ste slišali kdaj kakšnega umetnika, ki bi se za prejeto sofinanciranje njegovih takšnih ali drugačnih projektov zahvalil davkoplačevalcem? S tem ne mislim, da so bankirji kaj boljši, ker se zahvalijo, nikakor ne. Ampak vsaj delajo se, da se zavedajo, kdo jim je v resnici dal denar.

Če ste bili kdaj na otvoritvi kakšne razstave ali drugega kulturniškega projekta, se je avtor v najboljšem primeru spomnil ministrstva za kulturo in se zahvalil ministru (ali državnemu sekretarju) za dodeljeni denar. Takrat se zdi, kot da bi minister (ali ministrica) iz svojega žepa financirala njegov projekt. Nikoli ne boste slišali: »Davkoplačevalci, hvala, ker ste sofinancirali moj projekt.« Ne. Mogoče delam komu krivico, toda zahvale kakšnega kulturnika se nikakor ne morem priklicati v spomin. Ali pa ste mogoče v knjigi kakšnega pisatelja zasledili, da bi se davkoplačevalcem zahvalil za sofinanciranje njegovega romana ali pesniške zbirke? Ne? Seveda ne. Kvečjemu, da je ta ali ona ustanova ali ministrstvo sofinanciralo izdajo knjige, nikoli pa ne boste prebrali: »Dragi bralec, tebi davkoplačevalcu, ki si vzel v roke to knjigo, se jaz, avtor iskreno zahvaljujem, da si mi finančno pomagal.« Najbrž bi bilo res potrebno, da bi morali na knjigo prilepiti nalepko z napisom »Davkoplačevalcu prijazno«. Tako bi označili knjige, ki jih na posreden ali neposreden način ni financirala država oziroma, bolje rečeno, davkoplačevalci.

In če kulturniki ne dobijo dovolj denarja, kolikor se jim zdi, da bi si ga zaslužili, začno izsiljevati. Tudi z gladovno stavko kot Miha Turšič. Pri tem se ne zadevajo (ali pa mogoče se), da izsiljujejo pravzaprav davkoplačevalce. Ampak za kulturnike so davkoplačevalci tako ali tako samo evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Predstavljajte si absurdno situacijo, ko vas napadeta dva nepridiprava in vas oropata. Predrzneža ne pobegneta, ampak si pred vašimi očmi začneta deliti plen. Ker nekdo s svojim deležem ni zadovoljen, se celo skregata. In vi to samo nemočno opazujete. Kajti če bi posegli vmes in skušali priti do svoje denarnice, obstaja velika verjetnost, da bi jo skupili, lahko bi vas celo ubila. Natančno tako in nič drugače funkcionira država. Ne da bi vas vprašala, vam pobere polovico zaslužka. V Švici denimo manj (33,8 odstotka), na Danskem pa več (57,6 odstotka). In potem se pred vašimi očmi odvija prepir za razdelitev plena, vi pa samo nemočno opazujete, kako se vaš denar deli med parazite. Če se temu uprete in se ne pustite prostovoljno oropati, vas kaznujejo, če pa se celo fizično zoperstavite, vas lahko tudi povsem zakonito ubijejo. Na ta rop s(m)o se davkoplačevalci že tako navadili in se nam zdi že tako samoumeven, da sploh ne razmišljamo o drugačnih možnostih.

Eni od najglasnejših so prav kulturniki. Denarja jim ni nikoli dovolj. Čeprav denimo Slovenija iz javnega denarja namenja kulturi 0,8 odstotka BDP, kar jo uvršča na 6. mesto v Evropski uniji. Nasploh je Slovenija pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo prej omenjeni izdatki za kulturo (četrtino večji od povprečja EU) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Na tem blogu sem že večkrat zapisal, da bi morali ministrstvo za kulturo ukiniti, kulturne projekte pa bi morali umetniki ali avtorji financirati sami ali pa si najti donatorje, kajti nekatere njihove performanse in instalacije nihče ne razume. Razlogov je več kot dovolj. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Ampak poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo baletno predstavo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskuje baletne predstave. Ta peščica oboževalcev baleta razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za balet, čeprav ga ne marajo. Tako razmišljanje, kakopak, kulturniki označijo za malodane fašistično, zagovornike pa za sovražnike naroda, kot so to pred leti storili z Mićom Mrkaićem, ki si je drznil liberalno razmišljati o kulturi. Ampak razmislite še enkrat, tokrat s pogledom davkoplačevalca, ki denar rajši nameni za zanj kaj bolj koristnega, kot pa za balet, in se vprašajte, zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel gledati baletno predstavo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji baleta prišli do cenejših vstopnic? Če ti ljudje, ki obožujejo na odru ljudi, ki skačejo in plešejo po prstih, niso pripravljeni za ta užitek plačati polno ceno, potemtakem že nimajo dovolj radi baleta. Kot se denimo baletna hiša znajde v finančnih težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar baletni hiši, da bo preživela. Ampak ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce), da uničuje kulturo. In da so davkoplačevalci dolžni dati denar, da baletna hiše ne bo šla v stečaj.

In da bo jasno, tudi to smo že večkrat povedali: da si davki nujno zlo, ki je potrebno za delovanje družbe, je ugotovil že Adam Smith. Toda davki morajo biti minimalni, javna poraba tudi. Ali veste, koliko je znašala javna poraba konec 19. stoletja, ko je zahodna civilizacija doživljala največji napredek in so nastala nekatera najodličnejša dela v umetnosti. Pojavil se je denimo impresionizem, ki so ga zaznamovali Edouard Manet, Vlaude Monet in Edgar Degas. No, javna poraba je znašala pod 10 odstotkov ali malo nad tem: Norveška (5,9 odstotka), Danska (9,2 odstotka), Velika Britanija (8,7 odstotka), Švedska (5,7 odstotka) in Francija (11 odstotkov). To je bilo leta 1870 in se do I. svetovne vojne ni bistveno spremenilo. Kulturo, še posebej v Franciji, pa so lahko uživali vsi, ker jo je trg približal žepom vseh družbenih slojev. Država pa je z davki financirala samo tisto nujno: ščitila je lastninske pravice, državljanom je nudila fizično zaščito pred notranjim (kriminalci, goljufi in drugi nepridipravi) in zunanjim sovražnikom (agresor), varovala premoženje in zagotavljala človekove pravice. Najpomembnejši stebri družbe so bili policija, vojska in sodstvo. Danes pa imamo socialni inženiring, kjer birokrati in vsakokratno izvoljeni politiki s taktiko korenčka in palice ljudi zadržujejo državnem suženjstvu.

Kako ekološki aktivizem brezveze troši denar davkoplačevalcev

Značke

birokracija, birokrati, davkoplačevalci, ekološki aktivisti, Forbes, globalno segrevanje, Ignaz Semmelweis, Katkapital, Nathan Myhrvold

Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev. Stroški, plačevanja znanstvenikov in aktivistov, da najdejo tehnologije, ki bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, da se namenja vse več sredstev državam v razvoju in da raziskujejo vpliv podnebnih sprememb na divje živali, da bomo razumeli podnebne spremembe, pa v tem desetletju strmo naraščajo. Danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Podobno je drugod po svetu.

Programi, ki so namenjeni zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, zaposlujejo na sto tisoče vladnih birokratov in ekoloških fanatikov (aktivistov), ki so za svoje delo dobro plačani. Delo prvih je osredotočeno na izmišljanje vedno novih omejitev in predlaganje vedno novih ekoloških davkov in prispevkov, delo drugih pa je akt8ivizacija ljudi in opravičevanje novih regulativ in omejitev. In vedno več je teh ljudi. Gre za dobre službe, zato je logično, da varujejo delovna mesta in privilegije tako, da plačujejo znanstvenike, naj predložijo čim bolj črne scenarije za Zemljo, da bi vendarle upravičili svoj obstoj in plače. In rezultat te armade birokratov, aktivistov in znanstvenikov? Ga ni. Razen omejitev, omejitev in še enkrat omejitev. Nihče še ni predlagal rešitve, po kateri bi lahko človeštvo nadaljevalo s sedanjim slogom življenja, hkrati pa bi rešili problem učinka tople grede.

No, to ni povsem točno. Obstaja človek, ki ni tega smo predlagal, ampak je ponudil rešitev. To Nathan Myhrvold, ki ga na svojem blogu omenja KatKapital, zato samo kratek povzetek. Vse se je začelo, ko so geofiziki odkrili, da je v okolici vulkana Pinatubu, ki je izbruhnil leta 1991, prišlo do lokalne ohladitve tal. Raziskave so pokazale, da je vzrok v žveplovem dioksidu, ki, ko pride v stik z atmosfero, izniči učinek tople grede. Myhrvold je zato predlagal preprosto rešitev: na severnem in južnem polu bi zgradili velike dimnike in skozi njih v atmosfere pošiljali žveplov dioksid, in to brez vsakršne škode za organizme na zemlji. Tako bi človeštvo lahko nadzorovalo globalno segrevanje, življenje bi se nadaljevalo: energija bi ostala poceni, avtomobili bi bilo dostopni, države tretjega sveta bi se lahko normalno razvijale. In čeprav ne obstaja nikakršen proti argument, je ideja še daleč od uresničitve. Prvič, ker birokrati varujejo svoja delovna mesta, drugič, ker se ekološki aktivisti obnašajo kot verski fanatiki in zahtevajo popolno pokorščino njihovim idejam, in tretjič, ker ljudje ne verjamejo enostavnim rešitvam.

Kakor se čudno sliši, ljudje res ne verjamejo preprostim rešitvam. To je v 19. stoletju občutil madžarski zdravnik nemškega rodu Ignaz Semmelweis, ki je predlagal, da bi težavo velike smrtnosti žensk pri porodu rešili tako, da bi si zdravniki, preden opravijo porod, dezinficirali roke. Doživel je posmeh in šele 30 let po njegovi smrti so zdravniki prevzeli njegovo tezo, da so njihove umazane roke vzrok velike smrtnosti žensk pri porodu. Ljudje enostavno niso verjeli, da je vzrok smrtnosti lahko odpravijo s tako enostavno rešitvijo.

Tukaj si lahko preberete članek o enem izmed primerov, kako dobro živijo nekateri na račun podnebnih sprememb (http://www.breitbart.com/big-government/2015/10/02/climate-alarmist-caught-largest-science-scandal-u-s-history/).

Kulturniki kot paraziti na državnih jaslih

Značke

davkoplačevalci, država, Javna agencija za knjigo, kultura, kulturniki, ministrstvo za kulturo, proralun, TV Slovenija

Odmevi na TV Slovenija so imeli v ponedeljek zvečer za eno od tem kulturo, češ da se sredstva zanjo vsako leto zmanjšujejo. Ker sem o tem pisal nedavno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), ne mislim ponavljati, zato samo nekateri poudarki iz oddaje.

1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?

Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.

2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.

To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.

3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.

O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?

4. Kultura ima multiplikativne učinke.

Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.

Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?

5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.

Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.

Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.

6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.

Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.

Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.

P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).

Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:

a. KITCH, zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje (http://www.kitch.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgrc=A034WkAau2ABbM%3A ali https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgdii=A034WkAau2ABbM%3A%3BA034WkAau2ABbM%3A%3BMgvpnrQo54yJMM%3A&imgrc=A034WkAau2ABbM%3A;

b. MUZEUM, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo (http://www.muzeum.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#tbm=isch&q=zavod+za+umetni%C5%A1ko+muzeum&imgrc=ks-FA-CXqx5dRM%3A;

c. BUNKER, zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev (www.bunker.si): http://www.bunker.si/slo/wp-content/uploads/2012/01/EmanatSramota024fotoNZgank.jpg.