Bi morali neto davkoplačevalci res sofinancirati tiskane medije? Moj Bog, nikakor ne!

Značke

davkoplačevalci, Finance, Frederic Bastiat, mediji, novinarji, novinarstvo, tiskani mediji, trg, tržna logika, vlada, časopisi

Zadnje dni berem, poslušam in gledam vse glasnejše razprave, kako so tiskani mediji (predvsem dnevniki) v Sloveniji tik pred propadom in kako bi jim morali pomagati neto davkoplačevalci. Glavni razlog, ki bi upravičil porabo proračunskega denarja za preživetje tiskanih medijev, naj bi bil, da s propadom tiska izginja kakovostno novinarstvo. Tako menijo tudi na ministrstvu za kulturo: »Prav tako menimo, da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.« Ali res?

Medijska krajina se je v tem tisočletju zelo spremenila. Mlajše generacije, ki so že povsem digitalizirane, tiskanih medijev skoraj ne vzamejo v roke. Celo več. Časopisov in revij ne marajo niti zastonj. Nekateri mediji so se temu prilagodili hitro prilagodili (Finance), večino svojih vsebin naredili plačljive in jih prenesli na spletne medije, drugi so dolgo čakali in se zanašali zveste bralce, ki prisegajo na tisk. Razlogov, zakaj je teh vse manj, je več; eden je zagotovo, da počasi umira generacija, ki je bila navajena imeti v rokah časopis.

Težave tiskanim dnevnikom povzročajo tudi vse višji stroški tiska in distribucije, ki so posledica podražitve papirja in energije. Ti stroški so že tako veliki, da tiskanim medijem od prodanega izvoda komajda ostane 50 odstotkov. Vse to ni nikakršen razlog, da bi morala na trg tiskanih medijev s subvencijami poseči vlada: medijsko krajino niso spremenili tiskani mediji, ki bi postali manj kakovostni ali drugače ideološko usmerjeni, spremembe medijske krajine usmerjajo (spremenjene navade) potrošnikov. Zato bi bilo vsako vladno financiranje tiskanih medijev podaljševanje agonije in dobesedno sežig davkoplačevalskega denarja. Trg mora narediti svoje: nekateri dnevniki bodo obstali, drugi ne; nekateri se bodo prilagodili (povsem digitalizirali) in jim bo mogoče uspelo (pravi čas so sicer že zamudili), drugi bodo zaprli vrata. Le potrošnik je tisti, ki na medijskem trgu s svojo denarnico izbira zmagovalce in poražence. Zato neto davkoplačevalci nikakor ne smemo dovoliti, da nam etablirani in uveljavljeni mediji, ki so te dni najbolj glasni, govorijo, da so oni najboljše, kar lahko bralci dobimo. In da moramo dati svoj denar za njihovo vzdrževanje in ohranjanje glave na vodo.

Ideja, da bi se z državnim financiranjem medijev ohranilo »kakovostno novinarstvo«, ne zdrži resne presoje. Država ni potrebna za ustvarjanje kakovostnih vsebin. Ampak podporniki subvencioniranja tiskanih medijev, se pri tem ne ustavijo. Menijo, da brez njihovega medija in njihovih novinarjev, ki bi jih seveda financiral proračun, ne bo več dobrega novinarstva. In gredo še dlje. Tisti, ki nasprotujejo, da bi država subvencionirala tiskane medije, so nasprotniki ne samo dobrega novinarstva, ampak novinarstva nasploh. Zadeva je primerljiva z vprašanjem financiranja kulture. Že francoski ekonomist Frédéric Bastiat je v 19. stoletju ob kritiki socializma sijajno ovrgel takšne mite.

Za konec še vprašanje. Glede na poudarjanje »kakovostnega novinarstva« se postavlja vprašanje, kdo bo tisti, ki bo odločal, kateri so kakovostni mediji in kaj je kakovostno novinarstvo? Se bo ta odločitev ob »pomoči« Društva novinarjev Slovenije prepustila vladnim birokratom in uradnikom? Nekako bi bilo logično in v skladu s svobodno izbiro, da o tem odločajo potrošniki (bralci). Toda glede na dosedanje izkušnje se bojim, da bodo vsi neto davkoplačevalci prisiljeni plačevati nekaj, česar velika večina sploh ne bo brala. Če želijo mediji biti res neodvisni in svobodni ter kot taki ključni nadzornik vlade in demokracije, potem si nihče ne more želeti vladnega subvencioniranja. Že s tem se izgubi videz nepristranskosti in neodvisnosti, medij in novinarji bodo prej ko slej prišli v navzkrižje interesov, ko bodo poročali o vladnem financerju. Tega si, vsaj upam, nihče ne želi. Ne samo to. Subvencije vedno (kakršnekoli že so) ubijejo tržno logiko.

Socialistične reforme v teoriji in praksi ali kako Mesec in Maljevac vkrcavata Slovenijo na Titanik

Značke

davki, davkoplačevalci, enakost spolov, Lefferjeva krivulja, levičarji, LGBT, Luka Mesec, minimalna plača, ministrstvo za solidarno prihodnost, plače, pokojnine, pokojninska reforma, pokojninski sistem, reforme, robert golob, Simon Maljevac, socialisti, socializem, solidarna prihodnost, stanovanja, Vlada RS

Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.

Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.

MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.

Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.

MM: Država bo zgradila 2.000 javnim najemnih stanovanj z neprofitno najemnino

Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.

MM: Minimalna plača se bo zvišala januarja

Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.

MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.

Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.

To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.

Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.

Javno dobro, tragedija skupnega in leto nič v revolucionarni Rusiji

Značke

davkoplačevalci, desnica, elektrika, EU, Evropska unija, Free Riders, indoktrinacija, javna dobrina, javna raba, javno dobro, kapitalizem, Levica, prosti trg, skupno dobro, socializem, tragedija skupnega, Ursula von der Leyen, Vlada RS

Desetletja indoktrinacije v izobraževanju pač naredi svoje, socialistično »znanje« se prek medijev le utrjuje. Zato je povsem logična posledica neracionalna reakcija ljudi, ko se dobrine podražijo, pride inflacija in grozi, da jih bo pozimi zeblo; napovedane so celo redukcije dobave električne energije. Takrat vsi planejo kot na zadnji kanape na mizi. Nikomur niti na pamet ne pade, da so sami krivi za pomanjkanje; ker so izvolili politike, ki so napovedovali etatistične politike in jih potem skozi mandat tudi izvajali. Zgodovina je pri tem zelo jasna: socializem nikoli in nikjer ni deloval, socializem tudi nikoli in nikjer ne bo deloval, ker je v diametralnem nasprotju s človeško naravo.

Na začetku tisočletja (že globoko v samostojni Sloveniji) smo se naposlušali o slovenskem nacionalnem interesu, ki je bil nenadoma vse: od piva do časopisov. In če je nekaj v nacionalnem interesu, bi moralo biti naše. A ni bilo. Bila je to obramba ozkih interesov ideološko primernih posameznikov, ki jim je lastniško obvladovanje omogočila država, ne trg. Kako se je končalo, vemo.

Danes je nacionalni interes zamenjalo javno dobro. Čeravno besedna zveza deluje prijazno, je sama vsebina veliko bolj zlovešča. Kot pri nacionalnem interesu je nekaj našega, le s to razliko, da javno dobro opredeljuje naše tako, da imamo do tega vsi brezpogojen dostop. Tudi do poceni elektrike, kot je lahko v zadnjih dneh slišati tako leve kot (vsaj deklarativno) desne politike, ki pravijo nekako takole: »Elektrika je javno dobro. (…) Elektrika mora biti poceni. Kdor jo drago prodaja, je vojni dobičkar. To pomeni, da je kriminalec.« Očitno imajo vsi ti v glavah »vgrajen« ekonomski socialistični čip; levica in desnica se danes ločita le po vrednotah, ko beseda in dejanja nanesejo na ekonomijo, zdravorazumske ljudi doseže kruto spoznanje, kako »rdeči« so v resnici vsi.

Teoretiki si sicer niso enotni, kaj sploh pomeni javno dobro. Nekako prevladuje mnenje, da so javno dobro stvari, storitve in dobrine, ki niso samo javno dostopne vsakomur, ampak so tudi v splošni (javni) rabi:  otroška igrišča v stanovanjski soseski, dostop do javnega uslužbenca za podaljšanje osebne izkaznice ali potnega lista, hoja po pločnikih in tako naprej. Skratka, javno dobro je nekaj, kar redni in občasni uporabniki uporabljajo in porabijo brez dodatnih stroškov. V ekonomiji je to znano kot nekonkurenčna poraba, kjer potrošnja ali uporaba ne vpliva na ponudbo, vplivala pa naj bi na blaginjo vseh. Težava pri tej definiciji je, če jo vzamemo dobesedno, da količina proizvedenih javnih dobrin in storitev s strani države ostaja poljubna, kar pripelje do neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja, hkrati pomeni tudi, da država ovira zasebno iniciativo pri proizvodnji javnih dobrin. Tipičen primer je prepoved posesti orožja med prebivalci (zasebniki).

Varnost imamo lahko za javno dobrino. Bolj ali manj uspešno jo zagotavlja država, plačujejo jo davkoplačevalci. Ekonomisti temu (varnost, obramba) pravijo Free Riders (tudi brezplačniki). Toda posedovanje orožja med zasebniki bi prav tako odvračalo kriminalce od kaznivih dejanj, saj država nikoli ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi skrbelo za varnost (država lahko skrbi za splošno varnost in je zanjo tudi odgovorna). Sploh ni nujno, da so vsi prebivalci v neki soseski oboroženi, dovolj je, da je del njih. In ker bi se drugi lahko zanesli na oborožene sosede, bi roparji, tatovi in drugi nepridipravi trikrat premislili o svojem nečednem početju v tej soseski. Na ta način zasebniki sami financirajo javne dobrine oziroma javno dobro. Na žalost vlada v premnogih državah s prepovedmi sabotira »proizvodnjo« te dobrine.

Kjer obstaja trg, se razvijejo poslovni modeli, ki zagotavljajo zahtevane storitve in dobrine (tudi elektriko). Ko se v to vmeša država, se proizvaja manj dobrin, kot bi se sicer, ali pa tiste, ki jih nihče ne potrebuje. Le ponudba in povpraševanje zagotavljata, da je na nekem trgu ravno dovolj dobrin in po dostopni ceni.

Če na kratko povzamem. Javne dobrine lahko proizvajajo tako zasebniki kot država, s tem, da so zasebniki bolj racionalni in bolj zanesljivi pri proizvodnji. Tipičen primer je slovensko javno zdravstvo, ki ga sestavljajo zasebniki s koncesijo in državne zdravstvene ustanove. Že sam bežen pogled na čakalne vrste pokaže, kdo je bolj učinkovit. Enako je, ko politika govori o elektriki kot javni dobrini, za katero bo država določala cene. Ne more. Celo več. Vsak tak poseg je škodljiv. Učinkovito in cenovno dostopno dobavo elektrike lahko zagotovijo le posamezniki, ki prostovoljno sodelujejo na prostem trgu. Kupci odločajo, katere dobrine se proizvajajo, proizvajalci temu sledijo. Elektrika je dobrina, ki mora biti v sodobnem času ves čas na »prodajnih policah«. Če se cene energetskih virov povečajo, se elektrika podraži. To povzroči manjše povpraševanje (ljudje varčujejo), zato se cena elektrike prej ali slej zniža. Tudi v Sloveniji in Evropi bi se, toda vlade s svojimi intervencijami povzročajo zmedo. Nekaj podobnega je s cenami osnovnih živil, za katere se utegne zgoditi, da bo vlada določila najvišje cene. Na tej točki spet pridemo do ljudi, ki imajo v glavi socialistični čip: mislijo, da lahko z uredbami in odloki prelisičijo temeljne zakone ekonomije. Ne morejo.

Na koncu vedno pridemo do »tragedije skupnega« oziroma »tragedije javnega«. Ko več ljudi uporablja neko javno dobrino, vir oziroma nekaj, kar je označeno kot javno dobro, in dostop do tega vsakemu neizključujoče jamči država, pride do očitnega in pričakovanega – ljudje ne bodo racionalni in ne bodo varovali tega, kar ni njihovo. Če bi elektrika postala javno dobro in brezpogojno dostopna vsem po ceni, ki jo določi vlada in bi bila nižja od cene na trgu, nihče od uporabnikov pomislil, da z njo varčuje. Varčevanja ni mogoče zaukazati z dekreti, ker nikoli ni učinkovito. Najbolj učinkovita spodbuda za varčevanje pride s trga. Tragedija skupnega vedno pripelje do tega, da posamezniki (človek je po svoji naravi sebično bitje) iščejo v skupnem dobrem osebne interese. Temu se lahko izognemo le z jasno določenimi lastninskimi pravicami, ki jih brani in zasebnikom jamči država, ne da bi vanje posegala. Čeprav je res, da je v slovenski energetiki tako – večina proizvajalcev in trgovcev z električno energijo je v državni lasti. Zato so ideje nekaterih neuresničljive, saj na področju energije ni kaj za nacionalizirati.

Drugi cilj zagovornikov »skupnega dobrega« so trgovci. Najbrž (za zdaj še) ne bo prišlo do nacionalizacije trgovin, zagotovo pa bodo pritiski po vladnem uravnavanju cen. Resnično si je težko razložiti, kako lahko nekdo vidi zamrznitev cen kot dobro idejo. Skrb vzbujajoče je, da imamo take genije celo med desničarji. Takoj ko pride do manjše krize ali pritiskov, so se do včeraj megafoni prostega trga pripravljeni v hipu odpovedati kapitalističnemu modelu, samo da bi bili všečni in da ne bi izpadli nesočutni. Prostotržna ideologija bo že počakala, mar ne?

In ko bruseljski birokrati z Ursulo von der Leyen na čelu tolčejo po mizah, da je treba dodatno obdavčiti energetska podjetja in okrepiti »evropski socialni model«, niti obrvi ne dvignejo. Še huje so sklonjene glave ob jasni nameri vlade, da bi kar najhitreje uničila vse, kar vsaj še malo diši po gospodarstvo prostega trga: od dodatne obdavčitve bogatih in premoženja prek podtržne renacionalizacije velikih podjetij, višjih davkov in obvezni udeležbi delavcev (seveda po spolnih in drugih kvotah) v upravnih odborih zasebnih podjetij do zakonsko predpisane božičnice, minimalne plače in razširjenih pravicah zaposlenih oziroma zmanjšanih pravicah lastnikov podjetij.

Zdi se, da je danes celo od desnice preveč pričakovati, da bi razumela, kako deluje ekonomija prostega trga. Tudi v zakladnici njihovega znanja in dojemanja sveta je namreč vedno bolj vse videti kot leto nič v revolucionarni Rusiji.

7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Zajtrk norcev: 5 vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol in 107 izvijačev

Značke

davkoplačevalci, davkoplačevalski denar, Lex Mercator, Madrid, neprištevnost, Peter Reberc, psihotična motnja, TEŠ 6, veleposlanik

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

Davkoplačevalci imajo pravico izvedeti za vsak cent, ki ga porabi država

Značke

davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost

Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.

Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.

Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.

Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.

A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.

Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.

In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.

Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.

No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.

Kruhoborci iz Slovenske filharmonije

Značke

Damjan Damjanovič, davkoplačevalci, samoupravljanje, Slovenska filharmonija, soupravljanje, Uroš Lajovic

Res je že naporno, da več tednov iz dneva v dan poslušamo o uporu članov orkestra Slovenske filharmonije (SF). Zahtevajo odstop direktorja Damjana Damjanoviča, prekinitev sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem, razrešitev sveta SF v sedanji sestavi, ureditev napredovanj in še kaj. Ne mislim se spuščati v to, kako sposoben menedžer je Damjanovič, kako dober dirigent je Lajovic in kakšna so resnična ozadja (čeprav je to razkril Boris Cipot v Reporterju), zanima me, od kod (in kako je prišlo do tega) domišljavost članov orkestra (skupaj s sindikatom), da imajo pravico sodelovati pri upravljanju in poslovanju SF ter kadrovskih odločitvah? Kako je sploh lahko prišlo do situacije, da glasbeniki, sicer dobro plačani javni uslužbenci, ki se jim za delo ni potrebno boriti na trgu in imajo socialno varnost zagotovljeno, menijo, da Slovenska filharmonija kot ustanova pripada njim in da lahko samoupravljajo?

Ker se vse začne in konča pri denarju, poglejmo zadevo najprej z očmi povsem običajnega davkoplačevalca. Ampak tistega pravega, (neto) davkoplačevalca, se pravi zaposlenega v zasebnem sektorju, ki jih hrani. Za kulturnike, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, so neto davkoplačevalci zgolj evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi in na račun davkoplačevalcev. Mnogi se seveda nad takimi stališče zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju orkestrov, baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo Slovensko filharmonijo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskujejo filharmonijo. Ta peščica oboževalcev orkestra razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za SF, čeprav jo ne marajo. Če razmišljaš drugače, si označen za fašista, sovražnika kulture. Razmislite še enkrat. Zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel v Slovensko filharmonijo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji orkestra prišli do cenejših vstopnic? Ko se denimo SF znajde v težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar SF, da bo preživela. Ali pa vsaj plačali višjo ceno vstopnice. Toda ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce). In da so davkoplačevalci dolžni dati denar za delovanje SF.

Če se vrnemo k najnovejšemu zapletu s SF. Predstavljajte si, da bi si denimo peki, ki se zaposlijo v neki pekarni, že samo s tem, da tam delajo in imajo plačo, domišljali, da lahko upravljajo pekarno, da odločajo, kdo bo vodja izmene. Seveda lahko, če tako odloči lastnik ali pa v njegovem imenu direktor, če pa ne, nimajo nikakršne pravice soupravljati, kaj šele samoupravljati. Kar velja za pekarno, velja tudi za SF. S tem, ko si član orkestra, nisi del uprave, zato tudi ne sodeluješ pri upravljanju. In nisi kadrovik, da bi kadroval. In nisi tisti, ki bi določal, kaj bo orkester igral, kje bo kdo sedel in kolikokrat je potrebno vajo ponoviti, da bo izvedba zvenela dobro. Če to dovolita direktor ali dirigent, prav, če ne, to pomeni ne. Vsak glasbenik da lahko odpoved, saj igranje za orkester SF ni nobena obveza ali dolžnost, nihče te ne sili, da tam igraš. Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre. Ker so vsi tako odlični glasbeniki, bodo najbrž z lahkoto dobili novo zaposlitev, če pa ne, lahko najdejo drugo delo. Koliko inženirjev in ekonomistov danes vozi taksi ali prodaja burek? Zakaj za preživetje ne bi to počel tudi nekdo, ki je v orkestru SF igra violino ali trobento? S pogodbo o zaposlitvi so člani orkestra SF dobili pravico, da igrajo v orkestru in da so za to plačani. In imajo vso pravico, da orkester tudi zapustijo, če jim nista všeč Lajovic ali Damjanovič. Tukaj se njihove pravice začnejo in tudi nehajo. Zato, tovarišice in tovariši kruhoborci iz Slovenske filharmonije, nehajte davkoplačevalcem težiti s samoupravljanjem.

Sicer s samoupravljanjem, če gledamo z liberalnimi očmi, ni prav nič narobe. Je pač eden izmed modelov upravljanja in organizacijske strukture. Kdorkoli se lahko kadarkoli in na katerikoli način združuje, dokler s tem ne krši pravice drugih oseb, ki pri tem nočejo sodelovati. Težava nastane, ko želijo nekateri ta model vsiliti drugim. Če bi že kdo v SF lahko soupravljal ali samoupravljal, so to kvečjemu vsi davkoplačevalci, zato naj člani orkestra SF lepo daje odpovedi, se združijo v neko glasbeno zadrugo, s katero bodo soupravljali ali samoupravljali tako, kot bodo želeli. Druge ljudi naj pustijo lepo na miru in naj od davkoplačevalcev ne zahtevajo denarja. Seveda tega ne bodo naredili, niso naivni. Jasno je, da mislijo oni svoje ideje in poglede na delovanje in upravljanje SF vsiliti drugim.

Dogovarjanje med sindikati in vlado je dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja

Značke

davki, davkoplačevalci, javni sektor, vlada

Kot je znano, se sindikati javnega sektorja pogajajo z vlado, da se dogovorijo „za metodologijo, po kateri bi odpravili anomalije v plačnem sistemu“. Z drugimi besedami to pomeni, da bi sprostili varčevalne ukrepe oziroma da bi se javni sektor lahko povečal plače. Vlada za zdaj temu sicer nasprotuje, najbolj zanimivo pa je, da tako vlada kot sindikati javnega sektorja mislijo, da so tako zaposleni v javnem sektorju kot politiki (klasični) davkoplačevalci. Pa niso. Prepirajo se o denarju drugih.

Zaposleni v javnem sektorju kot delojemalci in vlada kot delodajalec so predvsem davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem sektorju. Njihovo plačevanje davkov je računovodska zvijača, je prelaganje denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v zasebnem sektorju.

Oglejte si še zelo poučen video.

Tukaj pa je slovarček pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo sindikalisti javnega sektorja.

Andrej Rozman Roza: Kultura ni zaradi umetnikov, ampak zaradi potrošnikov

Značke

Andrej Rozman Roza, davkoplačevalci, kultura, Odmevi, prosti trg, TV Slovenija, umetniki, umetnost

Da znajo tudi nekateri umetniki zdravo-razumsko razmišljati in da se zavedajo, da morajo s kulturo zaslužiti na trgu, ne pa živeti na račun davkoplačevalcev, je dokazal Andrej Rozman Roza. Takole je dejal na Odmevih (TV Slovenija):

»V Sloveniji imamo težave s popularno kulturo. Pač smo se razvili tako, da se je kultura zelo hitro navezala na politiko. (…) Pri nas je kultura zelo subvencionirana in zelo malo na trgu in temu primerno je tudi toliko manj usmerjena v popularnost in tudi bolj odvisna od strokovnjakov in kritikov, ki na nek način določajo količine denarja za kulturo. (…) Trg je pa majhen in imamo šibko popularno kulturo. Zato bi se morali kot država, gospa ministrica naj se zamisli nad tem, da enostavno je treba narediti en sistem, kako bomo s kulturo zadovoljevali potrebe potrošnikov kulture, ne pa umetnikov. Pri nas je kultura razvita tako, kot da imamo kulturo zaradi umetnikov, ampak kultura je zaradi naroda in ta narod da zaradi naše politike premalo feedbacka, da kultura dobi malo zrcala nazaj, zato imamo tudi družbo bolj razsuto.«

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO_2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.