Značke
davkoplačevalci, država, Javna agencija za knjigo, kultura, kulturniki, ministrstvo za kulturo, proralun, TV Slovenija
Odmevi na TV Slovenija so imeli v ponedeljek zvečer za eno od tem kulturo, češ da se sredstva zanjo vsako leto zmanjšujejo. Ker sem o tem pisal nedavno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), ne mislim ponavljati, zato samo nekateri poudarki iz oddaje.
1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?
Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.
2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.
To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.
3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.
O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?
4. Kultura ima multiplikativne učinke.
Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.
Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?
5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.
Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.
Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.
6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.
Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.
Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.
P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).
Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:
a. KITCH, zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje (http://www.kitch.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgrc=A034WkAau2ABbM%3A ali https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgdii=A034WkAau2ABbM%3A%3BA034WkAau2ABbM%3A%3BMgvpnrQo54yJMM%3A&imgrc=A034WkAau2ABbM%3A;
b. MUZEUM, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo (http://www.muzeum.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#tbm=isch&q=zavod+za+umetni%C5%A1ko+muzeum&imgrc=ks-FA-CXqx5dRM%3A;
c. BUNKER, zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev (www.bunker.si): http://www.bunker.si/slo/wp-content/uploads/2012/01/EmanatSramota024fotoNZgank.jpg.
