Značke

, , , , , , , , , , , ,

V svobodni družbi ima vsak posameznik pravico razporejati tisto, kar zasluži. Torej ima pravico, da svoj denar troši tako, kot misli, da je prav. V nesvobodnih, se pravi socialističnih, totalitarnih družbah, ti (velik) del denarja vzame država (v Sloveniji okoli polovico tistega kar zaslužiš) in ga prerazporeja tako, kot si to izmisli nek državni uradnik, ki si domišlja, da je bolj moder od državljanov, ki domnevno s svojim denarjem ne znamo ravnati. Na tem mestu ne bomo modrovali, kolikšen je najbolj primeren odstotek, ki ga posamezniku v obliki davkov (in prikritih prispevkov, trošarin in drugih inovativnih načinov legalizirane državne kraje posameznika) vzame država. Davki so v vsakem primeru zlo, ampak recimo da so nujno zlo. Dovolj bi bilo, da bi si država za vzdrževanje policije, vojske in sodstva (se pravi nujno potrebnih ustanov za delovanje države) vzela med 10 in 15 odstotki oziroma toliko, kot so si države jemale in trošile nekje na prelomu 19. na 20. stoletje (Thomas R. Cusack and Susanne Fuchs: Ideology, Institutions, and Public Spending, glej stran 3: http://bibliothek.wzb.eu/pdf/2002/p02-903.pdf).

Posamezniki v svobodni družbi in na prostem trgu sami prostovoljno izbirajo, kaj bodo delali in prodajali ter kako bodo zaslužen denar porabili. S takim ravnanjem sporočajo tudi drugim posameznikom, kaj naj proizvajajo. Slabi bodo hitro propadli (ali pa bodo začeli delati kaj drugega, v čemer so boljši), dobrim bo uspelo in bodo obogateli. Skratka interakcija med svobodnimi posamezniki (brez vmešavanja države) določa, kaj in kako delati in proizvajati. In vsak je sam odgovoren za morebitni neuspeh. Tako se nekdo odloči, da bo prideloval koruzo, drugi jabolka, tretji bo v zameno za plačilo prodajal svoje delo izdelovalcu avtomobilov, četrti bo čevljar, peti bo krivil železo, šesti pa se odloči, da bo kulturnik, da bo pisal knjige in pesmi in jih prodajal. V tem procesu, ki ga prosto po Adamu Smithu vodi nevidna roka trga, ni prostora in ni nikakršne potrebe, da bi se vmešavala država. Ampak država se vmešava, še posebej v kulturo, ki ima celo svoje ministrstvo.

Ministrica Julijana Bizjak Mlakar jadikuje, da bo prihodnje leto za kulturo še manj denarja kot letos. Za kaj vse bo manj denarja, si lahko preberete tukaj (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prihodnje-leto-za-kulturo-se-manj-denarja-kot-letos/371460), tisto, česar ministrica ne pove, je, da bo manj denarja davkoplačevalcev, da vseh kulturnih prisklednikov ne bodo mogli napojiti, ker davkoplačevalcem ne morejo pokrasti dovolj denarja. Kajti, kot smo že večkrat zapisali: davek je legaliziran rop, davek je plačilo državi pod prisilo, pod grožnjo. Nihče ne plačuje davkov prostovoljno, ampak ti jih naložijo politiki in birokrati. In ministrstvo za kulturo je eno najbolj škodljivih ministrstev, ki bi ga morali tako ali tako ukiniti.

Človek težko dojame, zakaj se denar deli samooklicanim umetnikom, katerih edino življenjsko poslanstvo ali vodilo je, da kandidirajo za davkoplačevalska sredstva za svoje nepotrebne in nesmiselne projekte. Na njihove razstave pride največ okoli 100 ljudi, pa še to so prijatelji umetnika, ki živijo na isti način – so paraziti. In potem razlagajo, kako jih tujina ceni, Slovenija pa ne. Ja, saj te nihče ne zadržuje na tej strani Alp, zakaj pa ostajaš. Osebno ne rabim takega patriotizma umetnika, da govori, da se žrtvuje za Slovenijo s tem, ko ostaja. Prav z lahkoto preživim vse njegove umetniške performanse, ampak naj to počne s svojim denarjem, ne pa mojim. Tukaj je primer, kam gre denar davkoplačevalcev. Recimo Zavod Maska (http://www.maska.si) je denimo od država v dvanajstih letih dobil 3,4 milijona evrov (http://supervizor.kpk-rs.si/podj/72537604/). Se pravi vsako leto v povprečju nekaj manj kot 0,3 milijona, delajo pa projekte, kot tale: https://www.google.si/search?q=maska+janez+jan%C5%A1a&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAcQ_AUoAWoVChMI1PaDu9aexwIVIylyCh2xoAyr#imgrc=pY-_OgN4hZKdXM%3A. Ja, to plačujemo davkoplačevalci.

Prav nobenega razloga ni, da bi državljani, ki ne hodijo v gledališče, na slikarske razstave ali performanse, ne obiskujejo muzejev, se ne navdušujejo nad posameznimi performansi ali pa si v knjižnicah ne sposojajo knjig, plačevali tistim, ki to počnejo in ki jih to veseli. Zakaj bi tem ljudem prisilno jemali denar in ga dali recimo pisatelju, ki za dober honorar (na račun davkoplačevalcev, seveda) napiše knjigo, ki jo potem proda v 100 ali manj izvodih. Večina slavnih svetovnih muzejev in gledališč ima zasebne donatorje, naj bo tako tudi v Sloveniji. Knjiga, slika ali film so enake dobrine kot kruh, mleko ali vino. Vse dobrine bi se morale prodajati na trgu, posamezniki pa se bodo sami odločili, ali jih bodo kupili ali ne.

In zdaj ministrica pravi, da bo denarja premalo, da bodo kulturniki prihodnje leto dobili samo nekaj več kot 140 milijonov evrov. Veste, koliko je to? To je 1,51 odstotka proračuna oziroma nekaj manj kot 0,4 odstotka slovenskega BDP. Če mene vprašate, je še to preveč. Če koga zanima kultura, naj sam plača. Če nekdo s pomočjo države izda knjigo in jo proda v samo 100 izvodih (pa še to večinoma knjižnicam, kar spet plačamo davkoplačevalci), je perverzno prisiliti državljane, da jo sofinancirajo. Če ima nek kulturnik projekt, za katerega se nihče ne zanima toliko, da bi prišel tja in plačal vstopnico, od kje pravica ministrice ali kakšnega njenega podsekretarja in referenta, da prisilijo vse državljane, da plačajo polomijo. Od kje neki jim te ideje?

Pred več kot desetletjem se je v privilegirance v kulturi zapičil Mićo Mrkaić, takrat predavatelj na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju, ki je izzval kulturnike z ugotovitvijo, da s tem »naša družba subvencionira pripadnike višjega srednjega sloja (…), ki o kulturi sicer nimajo pojma, jo pa uporabljajo kot dodatek k svojemu prestižu v družbi.« Pozneje je izdal še knjigo »To so bile svete krave« (http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/mico-mrkaic-razkriva-svete-krave/149912), nato pa (žal) izginil iz Slovenije.

Skratka, kulturniki danes, ker je to med levičarji pač moderno, državi očitajo, da področje kulture (zaradi vse bolj prisotnega neoliberalnega kapitalizma) vse bolj spodjeda tržna logika oziroma da je kultura vse bolj prepuščena prostemu trgu. Takole jim v bran stopajo v Združeni levici (pamflete jim objavlja celo Nacionalni svet za kulturo): »Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg, kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela. (…) Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« (http://nsk-slo.si/index.php/odkrito_povedano/clanek/zdruzena_levica_za_izenacenje_pravic_samozaposlenih_v_kulturi)

»Vzpon neoliberalne politike v Sloveniji kulturo potiska na prosti trg?« Kako prosim? Prosti trg deluje na načelu prostovoljne interakcije med posamezniki. To pa je očitno nekaj, kar moti kulturnike in njihove politične zagovornike. Njim se zdi očitno boljše, ko bi ti odnosi potekali neprostovoljno, pod prisilo in s silo, ko ena stran drugo prisili, da ji nekaj da.

«… kjer se kulturni delavci znajdejo v prekarnih pogojih dela, ki ne omogočajo dostojnega življenja in kvalitetnega dela.« Kaj želijo s tem povedati? Da država posameznikom ne ukrade dovolj denarja, da bi ga dala potem naprej kulturnikom? Da mora država s silo dobiti denar poštenih ljudi, da bodo lahko kulturniki še naprej pljuvali po zlobnem neoliberalnem kapitalizmu in poveličevali socializem?

»Smo za ohranitev in povečanje proračuna za dolgoročne programe in razpise za projekte, ki omogočajo večjo socialno varnost in spodbudo za delo.« Ti ljudje, ti paraziti in zajedavci, bi morali pač dojeti, da tisto, s čimer se pač ukvarjajo, ni dovolj zanimivo, da bi ljudje, ki se preživljajo brez pomoči države, prostovoljno dali del denarja. Nihče nima pravice živeti na račun drugih, še posebej, če je to storjeno s prisilo. Kulturniki nimajo nikakršne pravice do tuje lastnine, do tujega denarja. Če želijo kaj zaslužiti, daj ustvarijo nekaj takega, da se bo ljudem zdelo vredno kupiti.

Predlog Kavarne Hayek, (ki je mimogrede tudi na Twitterju: @KavarnaHayek), je: vsaka knjiga, zgoščenka, slika, razstava, operna ali baletna predstava in drugo bi morala biti opremljena z znakom DAVKOPLAČEVALCU PRIJAZNO. To pomeni, da noben izdelek, stvaritev ali storitev ni bil neposredno ali posredno (so)financiran z davkoplačevalskim denarjem. Posameznik bi tako vedel, da tega izdelka ni že enkrat (v obliki davkov) plačal, hkrati pa bi vedel, da ga je izdelal nekdo, ki se s svojim delom, ustvarjalnostjo in zagnanostjo trudi, da bi ga prodal na trgu brez denarja, ki ga je država ukradla davkoplačevalcem.

*Citat se v izvirni obliki glasi: »Ko slišim besedo kultura, primem za pištolo.« To je zapisal nemški dramatik Hanns Johst, citat pa še danes zmotno pripisujejo Goebbelsu.

Advertisements