Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.

Vzpon finančne spirale zla: zakaj svet (bolj kot kdajkoli prej) potrebuje voditelja, kot sta bila Margaret Thatcher in Ronald Reagan

Značke

deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA

Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.

Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).

Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.

Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.

Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).

Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.

Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«

Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.

Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.

Finančni analitik MacLeod: Svet fiat valut, ki so bile ustvarjene kot iluzija, gre v pekel in prvi bo propadel evro, čeprav bo mogoče preživel začetek sistemske krize

Značke

Alasdair MacLeod, Alex Kaiser, ECB, evro, FED, fiat valuta, Goldmoney, sistemska kriza, zlato

Medtem ko se večina vlad ukvarja s podnebnimi spremembami, pravicami LGBT+ skupnosti in domnevno naraščajočo desničarsko nevarnostjo, za bančnimi zidovi potekajo krizni sestanki.

Zdaj je že dokaj jasno, da prihaja finančni vihar vseh viharjev, priča bomo popolnemu zlomu svetovnega gospodarskega sistema. Za to ne bodo krivi naravni cikli Zemlje, ne vojna v Ukrajini (ali kje drugje), še manj kapitalizem (ali neoliberalizem), ampak smer, ki jo je ubrala večina največjih gospodarsko najmočnejših in največjih držav – zanikanje realnosti prostih trgov in lagodno življenje s tiskanjem denarja brez kritja. Tako pravi Alasdair MacLeod, vodja raziskav pri investicijski družbi Goldmoney. In še:

»V prihodnjih mesecih bodo morda valute sprva preživele sistemsko krizo, a bodo kmalu  spet izgubili na vrednosti. Na tej strani krize, ki je šele v začetni fazi, je evro predviden kot prva valuta, ki bo v celoti propadla; ne samo zato, ker je fiat, ki ga je oblikoval nek odbor, ampak zaradi globine strukturnih težav v ECB in njenih delničarjev.«

MacLeod meni, da so hudi krizi, ki prihaja, pot tlakovale prejšnje krize. Večjih ali manjših (ki so vplivale na ves svet) je bilo (po ustanovitvi ameriške centralne banke) devetnajst. Vlade so se na vsako odzvale napačno – z novimi regulacijami.

»In vsak neuspeh je povečal moč države nad njenimi ljudmi in zmanjšal njihovo svobodo. Oddaljevanje od sveta napredka, kjer so ljudje lahko svobodno menjali sadove svojega dela s posredništvom zdravega denarja, ki jim je omogočal uspeh ali neuspeh z lastnimi napori, je pripeljalo do končnega neuspeha: grozečega propada gospodarstva in celotnega državnega interventnega sistema,« pravi MacLeod. Vlade bodo zato zagotovo obupane. Bati se je, da bodo spet izhajale iz prepričanja, da so napake v trgu in kapitalizmu.

MacLeodov tekst ´A Perfect Storm In Banking Is Brewing´ je dolg, a vreden branja (kot njegov blog). Vsekakor si bo vsak ustvaril svoje mnenje. Podobnega mnenja, da prihaja propad globalnega gospodarstva, kakršnega smo poznali, je tudi Alex Kaiser v knjigi Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja).

Sicer sem na blogu Kavarna Hayek tudi sam opozarjal na nekatere zadeve, ki so nevzdržne. Tukaj so nekatere povezave:

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Za Boga in dobiček

V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

Vzpon zla

Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Kdo se boji deflacije?

Značke

deflacija, ECB, EQ, EU, inflacija, Jürgen Stark

Pretekli teden je šla skoraj povsem mimo Slovenije pomembna tema – deflacija. Države se jo bojijo kot hudič križa, saj naj bi prinašala stagnacijo gospodarstva. Bloomberg je dnevno objavljal več prispevkov na to temo, nazadnje precej optimističnega (http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-27/spanish-price-plunge-echoes-across-euro-area-awaiting-ecb-s-qe), saj naj bi napoved ECB, ki bo maca začel s programom kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo ECB do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij, že sprožila inflacijska gibanja, čeprav bo evrsko območje prvo četrtletje še vedno imelo deflacijo. O tem, kako škodljiv je keynesianistični ukrep ECB, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/blaz-vodopivec/), posvetil se bom rajši vprašanju, kdo se boji deflacije in ali je res nekaj slabega.

Deflacija je, povedano preprosto, dobra za potrošnika, malega človeka, lahko rečemo tudi za ranljive skupine ljudi, katerih so v skrbi zanje polna usta levičarjev. Pomeni, da denar ohranja svojo vrednost (ali pridobiva), potrošnik pa zaradi padca cen kupuje vse cenejše. Kar je povsem logično. Tehnološki napredek omogoča, da podjetja vsakodnevne dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. Se spomnite, kako dragi so bili včasih mobilni telefoni? Danes ga lahko dobite za nekaj evrov, še pred desetletjem ste morali zanj odšteti nekaj deset ali sto evrov. Ali peka kruha. Zaradi tehnološkega napredka lahko en sam človek peče in prodaja kruh, pa še cenejši je, kot je bil. Zdaj bi nas radi birokrati tega obvarovali. Govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti, ki bo sledila, če ne bodo (umetno) sprožili inflacije. Pomislite, izmišljujejo si ukrepe, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Med drugim program EQ.

Kaj je torej v inflaciji tako dobrega, da se države bojijo deflacije? Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako se vsaj navidez zdi, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti.

Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Tako bi povzročila gospodarsko rast. Zato države strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini.

In kot da norost z QE ne bi bila dovolj, so se pojavile ideje, da bi potrošnjo in s tem inflacijo spodbudili tako, da bi vsakemu državljanu EU nakazali 1.000 evrov (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ideja-za-boj-proti-deflaciji-vsakemu-evropejcu-tisoc-evrov/359201). Kritki namreč trdijo, da se je v ZDA program QE bolj malo poznal v premoženju običajnega Američana, toliko bolj pa v žepih bogatih in predvsem v vsak dan novih rekordih na Wall Streetu. Zato predlagajo “operacijo helikopter” s 1.000 evri za vsakega državljana EU. Nekateri gredo še dlje. Menijo, da to ne bi bilo dovolj, ampak da je treba vsakemu dati do 10.000 evrov. Kar je seveda norost. Kaj bi dosegli s tem? Ljudje bodo odšli po nakupih, cene bodo zrasle. In ko bo zmanjkalo denarja, bi morali operacijo ponoviti. In to v nedogled, dokler denar ne bo povsem izgubil vrednost ter bodo šle države EU po poti Španije, Portugalske in Grčije. Eden redkih, ki je ohranil zdrav razum, je Jürgen Stark (http://www.handelsblatt.com/politik/konjunktur/geldpolitik/ex-ezb-chefvolkswirt-juergen-stark-debatte-um-deflationsgefahren-voellig-ueberzogen/11256954.html), nekdanji prvi ekonomist ECB, češ da je strah pred deflacijo v območju evra je popolnoma pretiran in se uporablja kot izgovor za sprejetje spornih ukrepov.

Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile). Ampak ne, država pravi, da je inflacija dobra. Kot da bi se morali vsi veseliti in odpirati šampanjce, ko se kakšna stvar podraži. Noro.

Keynesianistična orgija ali kako bruseljski psihopati ponarejajo denar

Značke

Bernard Lucke, Blaž Vodopivec, ECB, IFO, keynesianizem, levičarji, Zoran Janković

Včeraj smo bili priča pravi keynesianistični orgiji. Predsednik ECB Mario Draghi je v Frankfurtu zmagoslavno napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo od letošnjega marca do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij. Draghi je ob tem sicer opozoril, da morajo države vztrajati pri strukturnih reformah, vendar je to bolj zašepetal kot pa povzdignil glas. Toda v resnici gre za navaden kriminal, saj bodo psihopati v ECB tiskali denar brez pokritja. Pravzaprav ga bodo ponarejali. In to 231 sto evrskih bankovcev vsako sekundo od marca 2015 do septembra 2016.

Ljubitelji državne potrošnje so sicer imeli razlog za zadovoljstvo. Država se bo lahko lažje in cenejše zadolževala, kar pomeni, da bo javna poraba večja, posledično bo več birokracije. To je ena stvar. Druga je, da evro območje po novem ne bo več reševalo bankrotirane države, ampak bodo posamezne centralne banke bankrotiranih držav reševale same sebe tako, da bodo kupovale javni dolg in ga tudi spreminjale v javni dolg. To na nek način koristi predvsem Nemčiji, ki se je naveličala reševati države, kot je Grčija, čeprav še vedno obstaja delitev tveganja. V primeru morebitnih izgub bodo namreč 80 odstotkov izgub krile nacionalne centralne banke, ECB pa le 20 odstotkov. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Slovenski delež v ECB je 0,3455 odstotka. Če upoštevano porazdelitev tveganja, ki bo znašalo 20 odstotkov od 1.140 milijard evrov, kolikor jih bo ECB namenila do septembra 2016, ter slovenski delež v ECB (0,3455) se je vsak zaposleni Slovenec z včerajšnjim ukrepom ECB skoraj zagotovo dodatno zadolžil za skoraj tisoč evrov (če bankrotirane države ne bodo zmogle vrniti dolga). Tolikšna je bila pač včerajšnja cena obstoja v evro območju, če povemo povsem preprosto.

Večina slovenskih »strokovnjakov« je take zadeve kratko malo zamolčala, medtem pa so v Nemčiji, čeprav so krepko zmanjšali svoje tveganje, zelo jezni. »Kaj bo z našim denarjem,« se je spraševal Bild, predsednik inštituta IFO  Hans Werner Sinn pa je za Focus dejal: »To je nelegalna in nezakonita poteza ECB, ki bo namenjena tiskanju denarja za pokrivanje dolga«. Nekateri so celo zagrozili s tožbo, saj ukrep ECB pomeni »posredno zadolževanje Nemčije pri zadnjih vratih«, kot se je izrazil Bernard Lucke, znan evroskeptik, drugi pa s presojo ukrepa na nemškem ustavnem sodišču.

Seveda, bilo je naivno pričakovati, da se bodo slovenski dušebrižniki oglasili enako kot Nemci. To namreč ni nekaj, kar bi (na žalost) manjšina na »sončni strani Alp« rada: vitkejšo in manj regulirano državo z minimalno in varčno porabo javnega denarja. In če spadate med slednje, ste ta hip ne samo državni sovražnik številka 1, ampak malodane ekonomski terorist, ki skuša minirati gospodarsko rast, ki naj bi jo spodbudil ukrep ECB. Zahodnoevropske države, ki so postale bogate in napredne ravno zaradi vzdržnih javnih financ, so podlegle levičarski oziroma keynesianistični logiki, češ da je varčevanje slabo, zapravljanje pa dobro. Zadeva bi še nekako zdržala, če bi šlo za potrošnjo denarja, ki ima realno podlago v gospodarstvu, toda ukrep ECB pravzaprav pomeni, da se bodo zagnali tiskarski stroji in vsak mesec natisnili 60 milijard evrov. S tem naj bi povečali potrošnjo, inflacijo dvignili na dva odstotka in povečali gospodarsko rast. Da se je tak ukrep obnesel v ZDA, pravijo.

No, take razmere so bile enkrat samkrat v zgodovini Zemlje in so se obnesle na enem samem kraju na planetu. Ta kraj sliši na ime »Rajski vrt«, kjer sta živela Adam in Eva. Vse potrebne dobrine za preživetje so prišle iz zraka, se zataknile na rajska drevesa, tam sta jih trgala rajska človeka. Še bankomat ni bil potreben. Delala nista nič, samo uživala. In tak raj na Zemlji zdaj obljublja ECB. In kdor ga ne sprejme, je slab, pokvarjen in sebičen. Povedano drugače. Kdor ne bo nenadzorovano trošil, je škodljivec. Kajti varčnost je največji sovražnik keynesianizma. Dobre države bodo tiste, ki bodo vse zapravile. Ni pomembno zakaj, tudi za še dodatnih 10 mostov prek Ljubljanice, kot to zelo rad počne župan Zoran Janković, pomembno bo, da denarja ne bodo varčevale. Enako je z davkoplačevalci. Levičarji nam skušajo dopovedati, da so vzorni državljani tisti, ki svojo mesečno plačo zapravijo do zadnjega centa, saj tako spodbujajo gospodarsko rast. Osebna potrošnja igra veliko vlogo, trdijo. Ti državljani so patrioti, narodno zavedni, se žrtvujejo za slovensko deželo. Nasprotno so tisti, ki živijo v okviru svojih zmožnosti, nekaj privarčujejo, škodljivci, sebičneži, saboterji gospodarske rasti. Ta socialistična miselnost je očitno povsem obnorela evropske birokrate, ki si domišljajo, da bodo s poceni in sveže tiskanim denarjem ter podivjano potrošnjo zagnali evropsko gospodarstvo. Seveda, ni potrebno biti pretirano pameten, še manj pa uporabljati zapletenih matematičnih formul in ekonomskih modelov, da ne bi človek sprevidel, da bo vse to Evropo pahnilo v še večjo krizo, kot je bila zadnja. Ali kot je zapisal Blaž Vodopivec v Financah (http://www.finance.si/8816324/Evroordinacija): »QE je v drugih okoljih povsem strokovno centralnobančno vprašanje. Nikakor ni nesporno, saj vrsta pomembnih ekonomistov meni, da razen vpliva na rast tržnih vrednosti različnih oblik premoženja nima opaznih spodbujevalnih učinkov na gospodarstvo. Krčenje posojil v trenutni krizi ni posledica pomanjkanja ponudbe denarja, ampak pomanjkanja povpraševanja po njem. Dodatna količina denarja je v taki situaciji kot pritiskanje na vrvico, brez učinka, samo dodatno zniža hitrost njegovega kroženja.«

Skratka, z ukrepi ECB je treba biti previden, do njih zadržan. Očitno bodo države in podjetja v naslednjem poldrugem letu z lahkoto prišla do denarja, čeprav, kot smo videli, po njem sploh ni povpraševanja. Ampak to nikogar ne skrbi. Kdo se bo branil »zastonj« sredstev, ki ti jih bo država celo vsiljevala. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci. Če bomo seveda sploh preživeli.