Juncker ni Bog, EU niso nebesa

Značke

Alfred Nobel, Bog, centralna banka, ECB, EU, Evropska komisija, Friedrich August von Hayek, globalna banka, globalna vlada, Jean-Claude Juncker

Friedrich August von Hayek je na predavanju v spomin Alfredu Nobelu 11. decembra 1974)med drugim dejal:

»Glavno točko smo že videli pri izjemnih predhodnikih moderne ekonomije, španskih učenjakih iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je ´pretium mathematicum´, kot so to imenovali, matematična cena odvisna od toliko posameznih okoliščin, da je človek nikoli ne more poznati, ampak jo lahko pozna samo Bog. Včasih si želim, da bi si naši matematični ekonomisti to vzeli k srcu.«

Hayek je v svojem izjemnem predavanju sicer razmišljal o mejah napovedovanja v ekonomiji, če pa njegove besede prenesemo v današnji čas, zlahka prepoznamo kritiko globalističnih teženj po nekakšni svetovni banki (ki bi denimo določala globalno obrestno mero za globalno valuto), že obstoječo Evropsko centralno banko (nadnacionalno banko, ki določa enotno obrestno mero za tako različna gospodarstva, kot so Nemčija, Grčija ali Slovenija) in tudi Evropsko unijo (kjer si Evropska komisija kot nekakšna vlada EU domišlja, da lahko sprejema enotne ukrepe za med seboj tako različne države kot so denimo Romunija, Bolgarija, Švedska, Francija ali Luksemburg).

Posamezna nacionalna gospodarstva, na katera vplivajo tudi različne kulture in tradicije, so med seboj tako raznovrstna, da je optimalen ukrep, ki ga recimo sprejme Evropska komisija, nemogoč. Eni državi koristi, drugi škodi. Še posamezne nacionalne vlade (ali nacionalne centralne banke) težko poznajo vse okoliščine v svojih državah, kaj šele Evropska komisija za posamezne članice EU.

Jean-Claude Juncker ni Bog (čeprav si to domišlja), EU niso nebesa (čeprav nas v to želijo prepričati).

Advertisements

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Kdo se boji deflacije?

Značke

deflacija, ECB, EQ, EU, inflacija, Jürgen Stark

Pretekli teden je šla skoraj povsem mimo Slovenije pomembna tema – deflacija. Države se jo bojijo kot hudič križa, saj naj bi prinašala stagnacijo gospodarstva. Bloomberg je dnevno objavljal več prispevkov na to temo, nazadnje precej optimističnega (http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-02-27/spanish-price-plunge-echoes-across-euro-area-awaiting-ecb-s-qe), saj naj bi napoved ECB, ki bo maca začel s programom kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo ECB do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij, že sprožila inflacijska gibanja, čeprav bo evrsko območje prvo četrtletje še vedno imelo deflacijo. O tem, kako škodljiv je keynesianistični ukrep ECB, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/blaz-vodopivec/), posvetil se bom rajši vprašanju, kdo se boji deflacije in ali je res nekaj slabega.

Deflacija je, povedano preprosto, dobra za potrošnika, malega človeka, lahko rečemo tudi za ranljive skupine ljudi, katerih so v skrbi zanje polna usta levičarjev. Pomeni, da denar ohranja svojo vrednost (ali pridobiva), potrošnik pa zaradi padca cen kupuje vse cenejše. Kar je povsem logično. Tehnološki napredek omogoča, da podjetja vsakodnevne dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. Se spomnite, kako dragi so bili včasih mobilni telefoni? Danes ga lahko dobite za nekaj evrov, še pred desetletjem ste morali zanj odšteti nekaj deset ali sto evrov. Ali peka kruha. Zaradi tehnološkega napredka lahko en sam človek peče in prodaja kruh, pa še cenejši je, kot je bil. Zdaj bi nas radi birokrati tega obvarovali. Govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti, ki bo sledila, če ne bodo (umetno) sprožili inflacije. Pomislite, izmišljujejo si ukrepe, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Med drugim program EQ.

Kaj je torej v inflaciji tako dobrega, da se države bojijo deflacije? Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako se vsaj navidez zdi, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti.

Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Tako bi povzročila gospodarsko rast. Zato države strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini.

In kot da norost z QE ne bi bila dovolj, so se pojavile ideje, da bi potrošnjo in s tem inflacijo spodbudili tako, da bi vsakemu državljanu EU nakazali 1.000 evrov (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/ideja-za-boj-proti-deflaciji-vsakemu-evropejcu-tisoc-evrov/359201). Kritki namreč trdijo, da se je v ZDA program QE bolj malo poznal v premoženju običajnega Američana, toliko bolj pa v žepih bogatih in predvsem v vsak dan novih rekordih na Wall Streetu. Zato predlagajo “operacijo helikopter” s 1.000 evri za vsakega državljana EU. Nekateri gredo še dlje. Menijo, da to ne bi bilo dovolj, ampak da je treba vsakemu dati do 10.000 evrov. Kar je seveda norost. Kaj bi dosegli s tem? Ljudje bodo odšli po nakupih, cene bodo zrasle. In ko bo zmanjkalo denarja, bi morali operacijo ponoviti. In to v nedogled, dokler denar ne bo povsem izgubil vrednost ter bodo šle države EU po poti Španije, Portugalske in Grčije. Eden redkih, ki je ohranil zdrav razum, je Jürgen Stark (http://www.handelsblatt.com/politik/konjunktur/geldpolitik/ex-ezb-chefvolkswirt-juergen-stark-debatte-um-deflationsgefahren-voellig-ueberzogen/11256954.html), nekdanji prvi ekonomist ECB, češ da je strah pred deflacijo v območju evra je popolnoma pretiran in se uporablja kot izgovor za sprejetje spornih ukrepov.

Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile). Ampak ne, država pravi, da je inflacija dobra. Kot da bi se morali vsi veseliti in odpirati šampanjce, ko se kakšna stvar podraži. Noro.

Keynesianistična orgija ali kako bruseljski psihopati ponarejajo denar

Značke

Bernard Lucke, Blaž Vodopivec, ECB, IFO, keynesianizem, levičarji, Zoran Janković

Včeraj smo bili priča pravi keynesianistični orgiji. Predsednik ECB Mario Draghi je v Frankfurtu zmagoslavno napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ), v okviru katerega bo od letošnjega marca do najmanj konca septembra 2016 mesečno odkupila za 60 milijard evrov obveznic držav in podjetij. Draghi je ob tem sicer opozoril, da morajo države vztrajati pri strukturnih reformah, vendar je to bolj zašepetal kot pa povzdignil glas. Toda v resnici gre za navaden kriminal, saj bodo psihopati v ECB tiskali denar brez pokritja. Pravzaprav ga bodo ponarejali. In to 231 sto evrskih bankovcev vsako sekundo od marca 2015 do septembra 2016.

Ljubitelji državne potrošnje so sicer imeli razlog za zadovoljstvo. Država se bo lahko lažje in cenejše zadolževala, kar pomeni, da bo javna poraba večja, posledično bo več birokracije. To je ena stvar. Druga je, da evro območje po novem ne bo več reševalo bankrotirane države, ampak bodo posamezne centralne banke bankrotiranih držav reševale same sebe tako, da bodo kupovale javni dolg in ga tudi spreminjale v javni dolg. To na nek način koristi predvsem Nemčiji, ki se je naveličala reševati države, kot je Grčija, čeprav še vedno obstaja delitev tveganja. V primeru morebitnih izgub bodo namreč 80 odstotkov izgub krile nacionalne centralne banke, ECB pa le 20 odstotkov. Kaj to pomeni za Slovenijo?

Slovenski delež v ECB je 0,3455 odstotka. Če upoštevano porazdelitev tveganja, ki bo znašalo 20 odstotkov od 1.140 milijard evrov, kolikor jih bo ECB namenila do septembra 2016, ter slovenski delež v ECB (0,3455) se je vsak zaposleni Slovenec z včerajšnjim ukrepom ECB skoraj zagotovo dodatno zadolžil za skoraj tisoč evrov (če bankrotirane države ne bodo zmogle vrniti dolga). Tolikšna je bila pač včerajšnja cena obstoja v evro območju, če povemo povsem preprosto.

Večina slovenskih »strokovnjakov« je take zadeve kratko malo zamolčala, medtem pa so v Nemčiji, čeprav so krepko zmanjšali svoje tveganje, zelo jezni. »Kaj bo z našim denarjem,« se je spraševal Bild, predsednik inštituta IFO  Hans Werner Sinn pa je za Focus dejal: »To je nelegalna in nezakonita poteza ECB, ki bo namenjena tiskanju denarja za pokrivanje dolga«. Nekateri so celo zagrozili s tožbo, saj ukrep ECB pomeni »posredno zadolževanje Nemčije pri zadnjih vratih«, kot se je izrazil Bernard Lucke, znan evroskeptik, drugi pa s presojo ukrepa na nemškem ustavnem sodišču.

Seveda, bilo je naivno pričakovati, da se bodo slovenski dušebrižniki oglasili enako kot Nemci. To namreč ni nekaj, kar bi (na žalost) manjšina na »sončni strani Alp« rada: vitkejšo in manj regulirano državo z minimalno in varčno porabo javnega denarja. In če spadate med slednje, ste ta hip ne samo državni sovražnik številka 1, ampak malodane ekonomski terorist, ki skuša minirati gospodarsko rast, ki naj bi jo spodbudil ukrep ECB. Zahodnoevropske države, ki so postale bogate in napredne ravno zaradi vzdržnih javnih financ, so podlegle levičarski oziroma keynesianistični logiki, češ da je varčevanje slabo, zapravljanje pa dobro. Zadeva bi še nekako zdržala, če bi šlo za potrošnjo denarja, ki ima realno podlago v gospodarstvu, toda ukrep ECB pravzaprav pomeni, da se bodo zagnali tiskarski stroji in vsak mesec natisnili 60 milijard evrov. S tem naj bi povečali potrošnjo, inflacijo dvignili na dva odstotka in povečali gospodarsko rast. Da se je tak ukrep obnesel v ZDA, pravijo.

No, take razmere so bile enkrat samkrat v zgodovini Zemlje in so se obnesle na enem samem kraju na planetu. Ta kraj sliši na ime »Rajski vrt«, kjer sta živela Adam in Eva. Vse potrebne dobrine za preživetje so prišle iz zraka, se zataknile na rajska drevesa, tam sta jih trgala rajska človeka. Še bankomat ni bil potreben. Delala nista nič, samo uživala. In tak raj na Zemlji zdaj obljublja ECB. In kdor ga ne sprejme, je slab, pokvarjen in sebičen. Povedano drugače. Kdor ne bo nenadzorovano trošil, je škodljivec. Kajti varčnost je največji sovražnik keynesianizma. Dobre države bodo tiste, ki bodo vse zapravile. Ni pomembno zakaj, tudi za še dodatnih 10 mostov prek Ljubljanice, kot to zelo rad počne župan Zoran Janković, pomembno bo, da denarja ne bodo varčevale. Enako je z davkoplačevalci. Levičarji nam skušajo dopovedati, da so vzorni državljani tisti, ki svojo mesečno plačo zapravijo do zadnjega centa, saj tako spodbujajo gospodarsko rast. Osebna potrošnja igra veliko vlogo, trdijo. Ti državljani so patrioti, narodno zavedni, se žrtvujejo za slovensko deželo. Nasprotno so tisti, ki živijo v okviru svojih zmožnosti, nekaj privarčujejo, škodljivci, sebičneži, saboterji gospodarske rasti. Ta socialistična miselnost je očitno povsem obnorela evropske birokrate, ki si domišljajo, da bodo s poceni in sveže tiskanim denarjem ter podivjano potrošnjo zagnali evropsko gospodarstvo. Seveda, ni potrebno biti pretirano pameten, še manj pa uporabljati zapletenih matematičnih formul in ekonomskih modelov, da ne bi človek sprevidel, da bo vse to Evropo pahnilo v še večjo krizo, kot je bila zadnja. Ali kot je zapisal Blaž Vodopivec v Financah (http://www.finance.si/8816324/Evroordinacija): »QE je v drugih okoljih povsem strokovno centralnobančno vprašanje. Nikakor ni nesporno, saj vrsta pomembnih ekonomistov meni, da razen vpliva na rast tržnih vrednosti različnih oblik premoženja nima opaznih spodbujevalnih učinkov na gospodarstvo. Krčenje posojil v trenutni krizi ni posledica pomanjkanja ponudbe denarja, ampak pomanjkanja povpraševanja po njem. Dodatna količina denarja je v taki situaciji kot pritiskanje na vrvico, brez učinka, samo dodatno zniža hitrost njegovega kroženja.«

Skratka, z ukrepi ECB je treba biti previden, do njih zadržan. Očitno bodo države in podjetja v naslednjem poldrugem letu z lahkoto prišla do denarja, čeprav, kot smo videli, po njem sploh ni povpraševanja. Ampak to nikogar ne skrbi. Kdo se bo branil »zastonj« sredstev, ki ti jih bo država celo vsiljevala. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci. Če bomo seveda sploh preživeli.