Značke

, , , , , , , , ,

Norostim in omejitvam svobode v tej, meni sicer ljubi Sloveniji, ni videti konca. Mediji so se v zadnjih urah razpisali in ob tem moralizirali zaradi moškega, 60-letnega Prekmurca, ki je objavil oglas, da za 50.000 evrov prodaja svojo ledvico. Da bi poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke (http://www.vecer.com/clanek/201508206136824). Človek je pač pri polni zavesti presodil in se svobodno odločil, da bo prodal ledvico tistemu, ki jo potrebuje in je zanjo pripravljen plačati. Mediji so seveda zagnali vik in krik, se sklicevali na nedovoljeno trgovino s človeškimi organi in nad moškega pošiljali organe pregona. Takole je poročal portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/slovenija/iz-obupa-zaradi-dolga-v-prodajo-ledvice/372227): »V tokratnem primeru želijo policisti preprečiti kaznivo dejanje. Tega namreč zagrešita zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa, ne pa tudi tisti, ki svoj organ proda, so pojasnili na policiji. TV Slovenja je poročala, da so primer začeli preverjati tudi policisti, predvsem, da bi kakršno koli tovrstno dejanje preprečili in da bi družini ponudili kakšno pomoč. Moškega pa ne iščejo zaradi kazenskega pregona. Sama objava oglasa namreč še ni kazniva.«

Povsem razumljivo je, da moškega ne bodo preganjali. Upam, da je v tej državi še toliko pameti, da je jasno, da človek sam odloča o svojem telesu. Če želi prodati nek svoj organ, mu tega pač nihče ne more preprečiti. Gre za njegovo telo, ki je njegova last in vanj se ne sme vmešavati niti država niti kdorkoli drug. Tudi krvodajalci dajejo kri, se pravi del svojega telesa, pa nihče ne preganja tistega, ki mu je kri vzel, niti tistega, ki kri naprej posreduje. V Avstriji in Italiji dobiš za kri celo plačilo, pri nas kranjsko klobaso in kos kruha ter plačan izostanek z dela, se pravi prav tako plačilo. Zakaj je potem pri ledvici to težava? Ali bi bilo kaj drugače, če bi šel moški v bolnico, rekel da daruje ledvico tistemu, ki jo potrebuje. Zdravnik bi mu jo izrezal, nato pa bi jo bolnišnica posredovala naprej. In če bi bil to bolnik samoplačnik, bi to operacijo moral plačati. Zakaj zdaj kriminaliziranje zdravnika in posrednika, če bi ves proces potekal prostovoljno? Tako darovalec in zdravnik kot posrednik bi stopili v prostovoljen odnos, ne bi bilo nikakršne prisile. In v to se zdaj vmešava država, v akcijo pošilja policijo, se pravi svoj represiven organ. Popolnoma brez potrebe. Človek ima naprodaj ledvico (svojo, ne od koga drugega, da ne bo pomote) in gre za njegovo pravico, da z njo naredi, kar hoče. Če jo želi prodati, prav, če jo želi darovati, tudi prav. Lahko kupimo lasuljo narejeno iz človeških las, kreme, ki vsebujejo človeške zarodke, ne smemo pa prodati svojo ledvico ali kupiti tuje, čeprav je vse na prostovoljni osnovi.

Pogumni Prekmurec je bil očitno preveč preponosen, da bi prosil in prejemal socialno pomoč. Ni želel biti državi v breme, še najmanj davkoplačevalcem. Če bi država in policija z enako vnemo preganjala vse tiste, ki izkoriščajo razne oblike države in socialne pomoči, do takih primerov sploh ne bi prihajalo, ker bi začasno pomoč prejeli resnično tisti, ki jo potrebujejo. Znana romska družina Strojan, katere člani večinoma sploh ne iščejo dela, po poročanju medijev (http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/06/druzina_strojan_naj_bi_od_drzave_mesecno_prejemala_13_tisoc_evrov.aspx) na leto prejema več kot 150.000 evrov socialne pomoči. Podobno je v drugih državah (tukaj si lahko preberete primer mafijske romske družine na Danskem: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/ko-davkoplacevalci-financirajo-kriminalce/).

Samo poglejte hipokrizijo te države. Splav (https://www.youtube.com/watch?v=Kz8CZifxLb0) je v tej državi povsem legalen, dovoljen, je nekakšna človekova (ženska) pravica, prodaja svojega organa po svoji volji in po svobodni odločitvi pa ne. In pri tem zdravnika, ki je splav opravil, ne bodo preganjali, zdravnika, ki bo izrezal ledvico, ker je taka želja posameznika, ki jo želi prodati, pa bodo.

Kdorkoli in kadarkoli, ne glede na okoliščine, lahko proda svoje organe, če se sam in prostovoljno tako odloči. Država nima prav nobene pristojnosti, da bi se v tako odločitev vtikala. Vsak je namreč sam lastnik svojega telesa in ima neodtujljivo pravico, da z njim počne, kar želi, če s tem ne ogroža drugih in njihove lastnine. Kajti če posameznik ni lastnik samega sebe, kdo potem je?

Advertisements