Značke
abortus, Andraž Teršek, pravica do izbire, pro-choice, pro-life, sekularna država, splav, svoboda
Ta konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.
Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu.
Druga nedoslednost je, da pravico do izbire (brez prisile) priznavajo samo tistim ženskam, ki želijo splaviti, ne pa tudi denimo zdravniku, ki iz različnih razlogov splava ne želi opraviti. V tem primeru jim je prisila, ne pa tudi pravica do izbire, povsem dobra. Pravijo, da je zdravnik v javnem zdravstvu to dolžan narediti, tudi če je zagovornik pro-life in nasprotuje splavu. Povedano drugače: pro-life zdravniku je treba vzeti svobodo (pravico do izbire), da bi se ta pravica zagotovila drugemu.
Zagovorniki pro-choice pravijo, da ustava v 55. členu sicer omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica ženske in ne skupna pravica obeh partnerjev. Torej individualno prevlada nad skupnim. Kar je tretja nedoslednost, ki bi jo levičarji morali upoštevati tudi, ko govorijo o gospodarstvu, politiki in lastnini, kjer trdijo, da je skupno pred individualnim.
Četrta nedoslednost je pri zagovarjanju preživetja. Pristaši pro-choice pravijo, da se človeško življenje začne, ko je otrok sposoben sam preživeti (ali je zarodek že človeško bitje je evropsko sodišče pred leti sprejelo zanimivo odločitev: tukaj in tukaj). Ta teorija se nikakor ne sklada z življenjem zagovornikov pro-choice, ki so v glavnem levičarji. Velik del njih ne bi preživel, če bi nekdo presekal njihovo popkovino na državni proračun oziroma bi se jih davkoplačevalci otresli s svojih ramen. Že ko se omeni zmanjšanje proračuna, so levičarji na zadnjih nogah, kaj šele, ko se konkretno zareže v njihovo financiranje. Kot levičarji zdravniku ne priznajo pravice do izbire, da bi to pravico zagotovili drugemu, tako potrebujejo (neto) davkoplačevalce, da lahko uresničijo svojo svobodo. In naprej. Če pro-choice glede splava zagovarjajo pravico do izbire, ali to pomeni, da obstaja pravica, po kateri izbiramo, kako bomo porabil denar od svoje bruto plače? Ne, ker levičarji priznajo pravico do izbire samo ženskam, pa še to zgolj tistim, ki splavijo. Tudi trditev, da je treba soditi po tem, ali je človeško bitje sposobno preživeti samo, ne zdrži resne kritike. Težki invalidi in ljudje, ki so v bolnicah na aparatih, ki jih ohranjajo pri življenju, niso sposobni preživeti sami, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih pustil umreti.
Zagovorniki pro-choice pravijo, da ima ženska pravico, da o svojem telesu odloča sama. Ampak ti ljudje se zgražajo, ko zasledijo oglas, da nekdo prodaja ledvico. Pravijo, da gre za nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Torej, ženski priznavajo pravico, da o svojem telesu odloča sama, drugim te pravice ne priznavajo. Kar je že peta nedoslednost.
Šesta nedoslednost zadeva smrtno kazen. Pogosto slišimo levičarje, ki obtožujejo nasprotnike splava, da so dvoličneži, saj po eni strani zagovarjajo pro-life, po drugi strani podpirajo smrtno kazen. Na videz gre za argument, ki mu ni mogoče oporekati. Zdaj pa obrnimo argument: zagovorniki pro-life nasprotujejo umoru nedolžnih, podpirajo pa smrtno kazen za najhujše zločince, medtem pa zagovorniki pro-choice podpirajo umor nedolžnih, nasprotujejo pa smrtni kazni za zločince. To pa se ne sliši več dobro.
Sedma nedoslednost je povezana z vero. Levičarji pravico do splava povezujejo s sekularno državo. Po njihovo Slovenija ni povsem sekularna država, saj težavo vidijo v tem, da cerkveni dostojanstveniki komentirajo tudi pro-choice ali pro-life. No, naj jim zaupam, da Slovenija je sekularna država, saj nobena od ver nima moči nad državo, zakoni, ki jih sprejema parlament, niso cerkveni zakoni, cerkev ne sodeluje pri pripravi zakonov. Poleg tega sekularna država ne pomeni in ni enako ateistični državi. Kogar zanima, kako izgleda država, ki ni sekularna, naj obišče Savdsko Arabijo, Katar ali Iran. O komentiranju Cerkve o družbenih vprašanjih pa naslednje: svoboda govora velja za vse enako.
