Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.

Kultura življenja premagala kulturo smrti ali kako je Donald Trump izpolnil še zadnjo predvolilno obljubo

Značke

Donald Trump, John Hart Ely, konservativci, kultura smrti, kultura življenja, Laurence Tribe, levičarji, progresivnost, Roe proti Wadu, Samuel Alito, splav, ZDA

Po družbenih omrežjih in ulicah je med progresivnimi veliko jeze. Če sodimo po odzivu na smrt Georga Floyda in divjanju v režiji organizacije Black Lives Matter, najhujše šele prihaja. Samo da se levičarji opomorejo od prvega šoka po razveljavitvi skoraj pol stoletja stare odločitve Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Roe proti Wadu, ki je bila posledica razsodbe Dobbs proti Jackson Women’s Health Organization (v zvezni državi Misisipi podpira omejitev pravice do splava na materino zahtevo do petnajstega tedna nosečnosti). Njihov modus operandi je prepoznaven: če ni po naše, bodo goreli vaši domovi, vaše ulice, obiskovali vas bomo na domovih (pred domom temnopoltega vrhovnega sodnika Clarenca Thomasa so že ropotali).

Bodimo zelo jasni: odločitev vrhovnih sodnikov ZDA ni moralna sodba o splavu. Sodniki niso sociološko, psihološko, ideološko ali politično razpravljali (in se na koncu odločili) ali je splav potreben in nujen za določeno skupino ljudi (žensk). Niti se niso ozirali na ulice, kjer so nekateri protestniki zahtevali njihove glave, če se ne bodo odločili v skladu z pričakovanju najbolj glasnih. Prav tako to ni pripovedka o iskanju načina, kako priti do temnih kotičkov znotraj ustave, da bi se odločili, tako kot so se. To je preprosto zgodba, kako se brani pravno državo in daje moč od vlade k ljudem. In ustava je temelj tega.

V ustavi ni zapisana pravica do splava, je zapisano v razsodbi, ki jo je pripravil sodnik Samuel Alito. In to je bistvo. Že pri odločitvi leta 1973 so se pojavile kritike. Takratna razsodba se je sicer zavedala, da pravica do splava ni zapisana v ustavi, a je obrazloženo, da se ta pravica da sklepati »iz jezika ustave« in »razmišljanja očetov ustave«. Ugleden ustavni pravnik John Hart Ely je menil, da je sodišče odločalo o nečem, kar ustava sploh ni predvidela. Ustavni znanstvenik Laurence Tribe se je čudil, kako so lahko sodniki sploh sprejeli tako razsodbo, ko sploh ni najti vsebine, na kateri temelji. Povedano drugače: takratni vrhovni sodniki so iz petnih žil potegnili obrazložitev, da ameriška ustava daje pravico do pobijanja dojenčkov.

Sedanja odločitev ne prepoveduje splava, kot so bili polni naslovov globalni levičarski mediji (vključno s slovenskimi). Pravico do te odločitve vrača nazaj zveznim državam, saj vrhovno sodišče lahko odloča le o zadevah, ki so zapisane v ustavi. Nekatere zvezne države bodo splav prepovedale, druge omejile, tretje ga bodo dopustile. To je to.

Progresivni so se navadili, da dobijo vse, če ropotajo. Konservativci so jim zaradi ljubega miru popuščali, kar je bila napaka. Upajmo, da bo ta razsodba pomenila korak k spremembi, čeprav se zdi, da ne bodo odnehali; ker etičnih vprašanj ne vidijo kot vprašanj vesti, ampak ponujeno priložnost za podžiganje ljudi. Seveda obstaja možnost, da pravica do splava postane zvezna ustavna pravica, ki je nad zakoni posameznih zveznih držav. Ampak do tam je trnova pot, česar se zaveda tudi progresivni del politike in ljudstva. Obstaja postopek ustavnih sprememb (da so sodniki pred skoraj 50 leti sprejeli odločitev v zadevi Roe vs. Wade, še ne pomeni, da je to postala ustavna pravica), ampak v tem primeru morajo levičarji v svoj prav prepričati veliko (ampak res veliko) večino Američanov, da je njihovo stališče do splava pravo.

Sprememba ustave je možna z dvotretjinsko večino obeh domov kongresa, potrditi jo mora kar tri četrtine zakonodajnih organov. Sprememba je možna tudi, če jo s konvencijo, ki je sklicana v ta namen, zahtevata dve tretjini zveznih držav. Za levičarje je veliko lažje, da zganjajo nasilje po ulicah in ustrahujejo vrhovne sodnike, da dosežejo svoje, kot pa da gredo po predvideni in pravni poti sprememb. A tokrat so pri vrhovnih sodnikih naleteli na betonski zid. Zdaj bodo spet razgrajali, čeprav je nekaj jasno: če nekaj ni v ustavi, tega ne bo spremenilo nobeno progresivno čustvo.

Torej ne drži trditev, da bodo zdaj ženska v ZDA kršene njihove ustavne pravice. Ne bodo, ker pravica do splava ni zapisana v ustavi. Enako ne bodo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ker pravica do splava to ni. Te pravice in svoboščine so neposredno izvršljive, dobi jih vsak človek, kar (poenostavljeno povedano) pomeni, da bi morali splav omogočiti tudi moškemu, če to zahteva. Kar je, strinjali se boste, nemogoče.

Včeraj je prek luže kultura življenja premagala kulturo smrti. Življenja pač ne moreš dojemati in obravnavati kot nekaj trivialnega, kot to počno progresivni. Zahvala gre pravzaprav Donaldu Trumpu, saj je bila ena od njegovih predvolilnih obljub (2016), da bo imenoval sodnike vrhovnega sodišča, ki bodo razveljavili Roe proti Wadu.

Nedoslednosti zagovornikov »pro-choice«

Značke

abortus, Andraž Teršek, pravica do izbire, pro-choice, pro-life, sekularna država, splav, svoboda

Ta konec tedna sem po družbenih omrežjih spremljal precej žolčno polemiko o (ne)pravici do splava (abortusa). Sprožil jo je zapis pravnika Andraža Terška v Dnevniku, ki sicer ni govoril o splavu, ampak o (ne) spoštovanju ustavnega reda. Med drugim je zapisal: »Izrazito nedemokratično je drugemu, ki javno nasprotuje splavu, odrekati pravico, da to počne. Ali mu celo očitati, da s tem, ko javno nasprotuje pravici do splava, krši pravico do splava. To je ne le nedemokratično in ne-umno, ampak tudi protiustavno, je očitno zanikanje njegove svobode izražanja.« A je bilo seveda dovolj, da se virtualno soočita pro-life in pro-choice. Gre pač za temo, pri kateri ni enotnega mnenja, kdaj se začne življenje: ali s spočetjem oziroma oploditvijo (pro-life) ali v trenutku rojstva (pro-choice). V tem kratkem zapisu ne mislim moralizirati, opozoril bi samo na nekaj nedoslednosti zagovornikov pro-choice.

Na prvo je opozoril že Teršak. Levičarji nasprotujejo kakršnikoli razpravi o tej temi, zagovornikom pro-life odrekajo pravico svobode govora, odrekajo jim pravico do javnega nasprotovanja splavu.

Druga nedoslednost je, da pravico do izbire (brez prisile) priznavajo samo tistim ženskam, ki želijo splaviti, ne pa tudi denimo zdravniku, ki iz različnih razlogov splava ne želi opraviti. V tem primeru jim je prisila, ne pa tudi pravica do izbire, povsem dobra. Pravijo, da je zdravnik v javnem zdravstvu to dolžan narediti, tudi če je zagovornik pro-life in nasprotuje splavu. Povedano drugače: pro-life zdravniku je treba vzeti svobodo (pravico do izbire), da bi se ta pravica zagotovila drugemu.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ustava v 55. členu sicer omogoča ženski in moškemu, da se svobodno odločata o rojstvu svojih otrok, vendar je ta odločitev individualna pravica ženske in ne skupna pravica obeh partnerjev. Torej individualno prevlada nad skupnim. Kar je tretja nedoslednost, ki bi jo levičarji morali upoštevati tudi, ko govorijo o gospodarstvu, politiki in lastnini, kjer trdijo, da je skupno pred individualnim.

Četrta nedoslednost je pri zagovarjanju preživetja. Pristaši pro-choice pravijo, da se človeško življenje začne, ko je otrok sposoben sam preživeti (ali je zarodek že človeško bitje je evropsko sodišče pred leti sprejelo zanimivo odločitev: tukaj in tukaj). Ta teorija se nikakor ne sklada z življenjem zagovornikov pro-choice, ki so v glavnem levičarji. Velik del njih ne bi preživel, če bi nekdo presekal njihovo popkovino na državni proračun oziroma bi se jih davkoplačevalci otresli s svojih ramen. Že ko se omeni zmanjšanje proračuna, so levičarji na zadnjih nogah, kaj šele, ko se konkretno zareže v njihovo financiranje. Kot levičarji zdravniku ne priznajo pravice do izbire, da bi to pravico zagotovili drugemu, tako potrebujejo (neto) davkoplačevalce, da lahko uresničijo svojo svobodo. In naprej. Če pro-choice glede splava zagovarjajo pravico do izbire, ali to pomeni, da obstaja pravica, po kateri izbiramo, kako bomo porabil denar od svoje bruto plače? Ne, ker levičarji priznajo pravico do izbire samo ženskam, pa še to zgolj tistim, ki splavijo. Tudi trditev, da je treba soditi po tem, ali je človeško bitje sposobno preživeti samo, ne zdrži resne kritike. Težki invalidi in ljudje, ki so v bolnicah na aparatih, ki jih ohranjajo pri življenju, niso sposobni preživeti sami, pa nikomur ne pade na pamet, da bi jih pustil umreti.

Zagovorniki pro-choice pravijo, da ima ženska pravico, da o svojem telesu odloča sama. Ampak ti ljudje se zgražajo, ko zasledijo oglas, da nekdo prodaja ledvico. Pravijo, da gre za nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Torej, ženski priznavajo pravico, da o svojem telesu odloča sama, drugim te pravice ne priznavajo. Kar je že peta nedoslednost.

Šesta nedoslednost zadeva smrtno kazen. Pogosto slišimo levičarje, ki obtožujejo nasprotnike splava, da so dvoličneži, saj po eni strani zagovarjajo pro-life, po drugi strani podpirajo smrtno kazen. Na videz gre za argument, ki mu ni mogoče oporekati. Zdaj pa obrnimo argument: zagovorniki pro-life nasprotujejo umoru nedolžnih, podpirajo pa smrtno kazen za najhujše zločince, medtem pa zagovorniki pro-choice podpirajo umor nedolžnih, nasprotujejo pa smrtni kazni za zločince. To pa se ne sliši več dobro.

Sedma nedoslednost je povezana z vero. Levičarji pravico do splava povezujejo s sekularno državo. Po njihovo Slovenija ni povsem sekularna država, saj težavo vidijo v tem, da cerkveni dostojanstveniki komentirajo tudi pro-choice ali pro-life. No, naj jim zaupam, da Slovenija je sekularna država, saj nobena od ver nima moči nad državo, zakoni, ki jih sprejema parlament, niso cerkveni zakoni, cerkev ne sodeluje pri pripravi zakonov. Poleg tega sekularna država ne pomeni in ni enako ateistični državi. Kogar zanima, kako izgleda država, ki ni sekularna, naj obišče Savdsko Arabijo, Katar ali Iran. O komentiranju Cerkve o družbenih vprašanjih pa naslednje: svoboda govora velja za vse enako.

Če želiš prodati ledvico, je to tvoja pravica, ne pa stvar države

Značke

krvodajalstvo, ledvica, socialisti, splav, Strojan, svoboda, svoboda posameznika, trgovina z organi, zdravnik, človeški organi

Norostim in omejitvam svobode v tej, meni sicer ljubi Sloveniji, ni videti konca. Mediji so se v zadnjih urah razpisali in ob tem moralizirali zaradi moškega, 60-letnega Prekmurca, ki je objavil oglas, da za 50.000 evrov prodaja svojo ledvico. Da bi poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke (http://www.vecer.com/clanek/201508206136824). Človek je pač pri polni zavesti presodil in se svobodno odločil, da bo prodal ledvico tistemu, ki jo potrebuje in je zanjo pripravljen plačati. Mediji so seveda zagnali vik in krik, se sklicevali na nedovoljeno trgovino s človeškimi organi in nad moškega pošiljali organe pregona. Takole je poročal portal nacionalne televizije (http://www.rtvslo.si/slovenija/iz-obupa-zaradi-dolga-v-prodajo-ledvice/372227): »V tokratnem primeru želijo policisti preprečiti kaznivo dejanje. Tega namreč zagrešita zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa, ne pa tudi tisti, ki svoj organ proda, so pojasnili na policiji. TV Slovenja je poročala, da so primer začeli preverjati tudi policisti, predvsem, da bi kakršno koli tovrstno dejanje preprečili in da bi družini ponudili kakšno pomoč. Moškega pa ne iščejo zaradi kazenskega pregona. Sama objava oglasa namreč še ni kazniva.«

Povsem razumljivo je, da moškega ne bodo preganjali. Upam, da je v tej državi še toliko pameti, da je jasno, da človek sam odloča o svojem telesu. Če želi prodati nek svoj organ, mu tega pač nihče ne more preprečiti. Gre za njegovo telo, ki je njegova last in vanj se ne sme vmešavati niti država niti kdorkoli drug. Tudi krvodajalci dajejo kri, se pravi del svojega telesa, pa nihče ne preganja tistega, ki mu je kri vzel, niti tistega, ki kri naprej posreduje. V Avstriji in Italiji dobiš za kri celo plačilo, pri nas kranjsko klobaso in kos kruha ter plačan izostanek z dela, se pravi prav tako plačilo. Zakaj je potem pri ledvici to težava? Ali bi bilo kaj drugače, če bi šel moški v bolnico, rekel da daruje ledvico tistemu, ki jo potrebuje. Zdravnik bi mu jo izrezal, nato pa bi jo bolnišnica posredovala naprej. In če bi bil to bolnik samoplačnik, bi to operacijo moral plačati. Zakaj zdaj kriminaliziranje zdravnika in posrednika, če bi ves proces potekal prostovoljno? Tako darovalec in zdravnik kot posrednik bi stopili v prostovoljen odnos, ne bi bilo nikakršne prisile. In v to se zdaj vmešava država, v akcijo pošilja policijo, se pravi svoj represiven organ. Popolnoma brez potrebe. Človek ima naprodaj ledvico (svojo, ne od koga drugega, da ne bo pomote) in gre za njegovo pravico, da z njo naredi, kar hoče. Če jo želi prodati, prav, če jo želi darovati, tudi prav. Lahko kupimo lasuljo narejeno iz človeških las, kreme, ki vsebujejo človeške zarodke, ne smemo pa prodati svojo ledvico ali kupiti tuje, čeprav je vse na prostovoljni osnovi.

Pogumni Prekmurec je bil očitno preveč preponosen, da bi prosil in prejemal socialno pomoč. Ni želel biti državi v breme, še najmanj davkoplačevalcem. Če bi država in policija z enako vnemo preganjala vse tiste, ki izkoriščajo razne oblike države in socialne pomoči, do takih primerov sploh ne bi prihajalo, ker bi začasno pomoč prejeli resnično tisti, ki jo potrebujejo. Znana romska družina Strojan, katere člani večinoma sploh ne iščejo dela, po poročanju medijev (http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/06/druzina_strojan_naj_bi_od_drzave_mesecno_prejemala_13_tisoc_evrov.aspx) na leto prejema več kot 150.000 evrov socialne pomoči. Podobno je v drugih državah (tukaj si lahko preberete primer mafijske romske družine na Danskem: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/14/ko-davkoplacevalci-financirajo-kriminalce/).

Samo poglejte hipokrizijo te države. Splav (https://www.youtube.com/watch?v=Kz8CZifxLb0) je v tej državi povsem legalen, dovoljen, je nekakšna človekova (ženska) pravica, prodaja svojega organa po svoji volji in po svobodni odločitvi pa ne. In pri tem zdravnika, ki je splav opravil, ne bodo preganjali, zdravnika, ki bo izrezal ledvico, ker je taka želja posameznika, ki jo želi prodati, pa bodo.

Kdorkoli in kadarkoli, ne glede na okoliščine, lahko proda svoje organe, če se sam in prostovoljno tako odloči. Država nima prav nobene pristojnosti, da bi se v tako odločitev vtikala. Vsak je namreč sam lastnik svojega telesa in ima neodtujljivo pravico, da z njim počne, kar želi, če s tem ne ogroža drugih in njihove lastnine. Kajti če posameznik ni lastnik samega sebe, kdo potem je?