Upor proti tiraniji države

Značke

država, Frédéric Bastiat, Jutarnji list, tiranija, upor, Vedran Miočić – Stošić

»Življenje, svoboda in zasebna lastnina ne obstajajo zato, ker si je človek izmislil zakone. Nasprotno, življenje, svoboda in zasebna lastnina so obstajali pred zakoni in so sploh omogočili človeku, da napiše zakone,« je zapisal Frederic Bastiat v knjigi Zakon, ki je eno najpomembnejše delo francoskega ekonomista in filozofa.

Povedano drugače. Življenje, svoboda in zasebna lastnina so sploh omogočili nastanek države. To se je zgodilo takrat, ko je večja skupina ljudi pooblastila manjšo skupino ljudi, da skrbijo za njihovo fizično in pravno varnost ter za to namenijo del tistega, kar ustvarijo. Posameznik je torej z državo sklenil nekakšno pogodbo, da mu bo zagotavljala varnost, da bo on lahko v miru živel in ustvarjal. Če je torej sklenjena pogodba, pa pomeni tudi, da se pogodba lahko razdre, ker se ena stran ne drži več pogodbenih določil. In ravno to je naredil Vedran Miočić – Stošić iz Zadra na Hrvaškem.

S svojega avtomobila ford fusion je odstranil registrske tablice, jih vrnil državi, hkrati pa na podlagi »Objave o neobstoju osebe« na avtomobil dal svoje (MG100616GM), ker meni, da človek živi po svoji volji in na svoje lastništvo, da lahko svoje tablice. Miočić Stošić meni, da zanj zakoni ne veljajo več, če se on tako odloči. »To je temeljna človekova pravicam,« pravi in doda, da so vse fizične osebe (državljani), pravno gledano, z državo v pogodbenem odnosu. Zato svojo potezo razume kot odstop od te pogodbe, poroča Jutarnji list.

Tovrstni upori, da posameznik javno objavi prekinitev pogodbenega razmerja z državo, so znani po vsem svetu. Gre preprosto za to, da človek vzame nazaj suverenost nad svojim življenjem. Izhaja iz spoznanja, da je država pod krinko skrbi za varnost in vzdrževanje reda zlorabila pooblastila, ki so jih ji dali posamezniki in z zakonodajo dobesedno zasužnjila državljane.

Advertisements

Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Svoboda Rajka Pirnata po dimnikarsko

Značke

deregulacija, dimnikar, dimnikarstvo, država, ekonomska svoboda, Gospodarska zbornica Slovenije, GZS, Rajko Pirnat, svoboda, zasebna lastnina, Zbornica komunalnega gospodarstva

Včasih smo se prijeli za gumb, ko smo videli dimnikarja, danes se za denarnico. Država bo očitno državljanom še naprej vsiljevala neko storitev, četudi je v določenem trenutku sploh ne bodo potrebovali. Ampak ker se je nek uradnik ali birokrat spomnil tako, bo tako in nič drugače. Glede na osnutek zakona o dimnikarskih storitvah (http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/12455/6157/7e3efc1fe8f06ef0ebb785e0b7e44503/) bodo namreč dimnikarske storitve še vedno obvezne, če pa se boš temu upiral, boš kaznovan. Vse pod krinko skrbi za potrošnike, čeprav države ni nihče prosil (kaj šele zahteval), naj za državljane skrbi tako, da jim krade iz žepa.

Zadeva je zelo problematična s stališča osebne in ekonomske svobode. Nihče ne zna natančno pojasniti, zakaj lastnik hiše ne bi mogel sam očistiti dimnika. Če lahko poskrbi za varno delovanje kurilne naprave, ne da bi ga kdo v to silil, bo enako storil tudi z dimnikom. Odgovoren posameznik bi se čiščenju posvetil in ga bolj očistil, kakor to stori dimnikar. Zakaj? Preprosto zato, ker gre za njegovo lastnino in njegovo varnost. In ne vem od kod ideja, če dimnikarske storitve ne bi bile obvezne, da nihče ne bi čistil dimnike. To je podobno kot obvezna osnovna šola (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/). Država je prepričana, da starši otrok ne bi poslali v šolo, če ta ne bi bila obvezna. Pa kdo je tu nor? Četudi jih ne bi, je to stvar svobodne odločitve staršev in presoje, kaj je dobro za otroka in kaj ne. Ampak prepričan sem, da bi 99 odstotkov staršev otroke še vedno poslalo na osnovno izobraževanje, čeprav ne bi bilo obvezno. Toda pustimo izobraževanje in se še naprej posvetimo dimnikarstvu.

Tej noriji, da mora dimnik obvezno pregledati dimnikar z licenco, se je pridružila tudi Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica komunalnega gospodarstva. Takole so zapisali lani: »Dimnikarska služba je po zakonu že stoletja obvezna, saj neizvajanje dimnikarskih storitev z veliko verjetnostjo slej ko prej pomeni nesrečo, katere posledica je najmanj materialna škoda, če ne še kaj hujšega. Hkrati pa lahko posameznik z zavrnitvijo dimnikarskih storitev povzroči tudi splošno nevarnost za ostale stanovalce oziroma prebivalce. Zato so dimnikarska podjetja dolžna uporabnike, ki te storitve odklanjajo, prijaviti na inšpekcijo, ta pa jih lahko kaznuje.« (http://www.lokalno.si/2014/02/18/110956/zgodba/GZS_pojasnjuje_dimnikarsko_zakonodajo/) Skratka, logika GZS, da lahko samo država s prisilo nekaj uredi ali prepreči, je enaka kot pri najbolj zadrtih socialistih. In nekateri pravniki tovrstni logiki pritrjujejo.

Portal nacionalne televizije (www.rtvslo.si), katero prav tako pod prisilo in grožnjo države plačujemo davkoplačevalci (RTV prispevek je prikrit davek), je povabil pravniškega multipraktika Rajka Pirnata (http://www.reporter.si/slovenija/rajko-pirnat-popoldanski-zaslu%C5%BEkar-zbiratelj-dru%C5%BEb-za-javno-upravo/17028). Temu pravniškemu modrecu se v osnutku zakona ne zdi problematično, če bodo dimnikarske storitve za uporabnike še naprej obvezne (http://www.rtvslo.si/slovenija/dimnikarstvo-tresla-se-je-gora-nastal-pa-neustaven-in-nedomisljen-zakon/372215). O, sveta preproščina, ravno ta obveznost je najbolj problematična s stališča svobode. Nihče ne more nikomur nekaj vsiliti in mu predpisati neko storitev, če jo noče. Kot da ne bi imeli že dovolj davkov, prispevkov in prikritih davkov. Samo položnico za elektriko poglejte in boste videli, da sama energija znaša samo tretjino zneska, vse drugo so trošarine, omrežnine, prispevki in drugo.

Kaj pa se zdi Pirnatu problematično? To, da podjetja, ki bodo opravljala dimnikarske storitve, ne bodo več javna, se pravi državna podjetja, ampak bodo prepuščena trgu. Glede na zakon to pomeni, da bodo lahko delovala po celi državi (do zdaj so bila geografsko omejena), potrošnik bo imel pravico izbrati tisto podjetje, ki ga bo želel. Povedano drugače: če prav razumem Pirnata, se strinja, da so državljani prisiljeni plačevati dimnikarsko storitev, je pa proti, da ta podjetja ne bodo več pod nadzorom države. Pravi socialist, vam pravim, čeprav se nekaj zgraža nas nedopustnim posegom v svobodo podjetništva. Osnutek zakona namreč predvideva zgornjo mejo cen storitve. Res, prava dobrota države, da bo obvarovala potrošnika pred pogoltnimi kapitalističnimi dimnikarji. Ne, potrošniki sploh ne potrebujemo take dobrote. To je podobno, kot bi te nepridiprav najprej oropal, ti na silo vzel 100 evrov, nato pa pritekel nazaj in ti vrnil 10 evrov, češ da je med roparji velja etični kodeks, da lahko nekoga oropajo samo za 90 odstotkov vsote, ki jo ima pri sebi. So pač dobri in človeški, ni kaj. Enako je z državo.

In še nekaj o Pirnatu. Pravi, da so problematične licence za opravljanje dimnikarskih storitev, ker omejujejo svobodo dela. Se povsem strinjam. Toda če se Pirnatu zdijo problematične licence, zakaj se mu ne zdi problematična predpisana obveznost dimnikarske storitve. Dimnikar brez licence je enako kot navaden posameznik, lastnik hiše. Torej, če lahko dimnik očisti dimnikar brez licence, zakaj ga ne sme lastnik hiše, ki prav tako nima licence? Res nedoumljivo, zato naj zaključim.

Vsak posameznik bo za svojo lastnino bolj poskrbel, kot bi to s prisilo storila država. Ideja, da lahko država boljše poskrbi za posameznika kot on sam, je samo zblojena kolektivistična utopija levičarjev, ki je dokazano neuspešna. Rešitev je samo popolna deregulacija, ko se bo posameznik svobodno odločil, ali potrebuje dimnikarja ali ne ter koliko bo za to storitev plačal. Vse drugo je grobo vmešavanje države ne samo v svobodno voljo posameznika, ampak tudi v njegovo lastnino.

Kulturniki kot paraziti na državnih jaslih

Značke

davkoplačevalci, država, Javna agencija za knjigo, kultura, kulturniki, ministrstvo za kulturo, proralun, TV Slovenija

Odmevi na TV Slovenija so imeli v ponedeljek zvečer za eno od tem kulturo, češ da se sredstva zanjo vsako leto zmanjšujejo. Ker sem o tem pisal nedavno (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/), ne mislim ponavljati, zato samo nekateri poudarki iz oddaje.

1. Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture?

Tako so se vprašali v Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti (http://www.asociacija.si/slo/archives/1873). Pod nagrobnik slovenske kulture se bodo podpisali kulturniki sami, pravim jaz. Običajno obtožujejo državo, da ima za kulturo vse manj posluha, da za kulturo namenja vse manj denarja. Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, da bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom. Težava torej ni v pomanjkanju potrošnje, ampak v pomanjkanju ponudbe, take ponudbe, ki bi se ljudem zdela zanimiva. Taka potrošnja kulture, ko država daje kulturnikom denar za projekte, ki ljudi sploh ne zanimajo, je potrošnja sama zase, je potrošnja z blagoslovom države, ki deli sredstva, ki so bila državljanom s prisilo odvzeta. Torej, dokler ne bodo kulturniki proizvajali izdelkov ali nudili storitev, ki bi bili zanimivi za ljudi, toliko časa bodo sami sebi klesali nagrobnik.

2. Država samozaposlenim v kulturi ni sposobna zagotoviti dela.

To je čisti socialni inženiring. Najprej država na stroške državljanov kulturnikov lahko podeli poseben status, kar jim omogoča tudi pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/statusi_in_pravice/pogoji_za_pridobitev_pravice_do_placila_prispevkov_za_socialno_varnost_iz_drzavnega_proracuna/), nato pa bi morala država kulturnikom še zagotoviti delo, kar bi, kakopak, spet plačali davkoplačevalci. Namesto, da bi se z minimalnimi davki (so pač nujno zlo) financirala minimalna država (policija, vojska, sodstvo, najbrž tudi nujno potrebna infrastruktura), so davki, ki jih prejme ministrstvo za kulturo in jih naprej prerazporeja, sredstvo politikov in birokratov za zagotavljanje in doseganje političnih in socialnih ciljev.

3. Pri kulturi ne smemo gledati samo na računovodstvo.

O, sveta preproščina! Ja, se samozaposliš v kulturi, dobiš tak status, da ti davkoplačevalci plačujejo prispevke, potem zmagaš na razpisu za nek kulturni projekt, ki ga nihče ne razume, razen tebe in mogoče še par tvojih prijateljev. Ali pa ti Javna agencija za knjigo (JAK) financira izdajo knjige, ki jo prodaš v samo 100 izvodih. Za koga? Zakaj in za kaj že? Samo zato, ker pač pišeš pesmi in knjige, ki jih nihče ne bere? Kdo ima koga tu za norca?

4. Kultura ima multiplikativne učinke.

Koliko znašajo ti učinki? Koliko znaša ta kulturni multiplikator, ki bo prinesel velike ekonomske učinke? Recimo, da 4, kot sem pred meseci zasledil v Delu (ampak žal zdaj tega članka ne najdem). Kaj to pomeni? To pomeni, da za vsak vložen evro dobiš nazaj štiri nove. Super. Torej imamo rešitev za izhod iz krize: prihodnje leto ves BDP (okoli 37 milijard evrov) vložimo v kulturo, ven bomo dobili skoraj 150 milijard evrov, kar pomeni, da bomo poplačali ves javni dolg, pa še bo ostalo.

Seveda da ne gre tako preprosto, toda če lahko kulturniki kot pravi ekonomski šarlatani opletajo z nikoli dokazanimi multiplikativnimi učinki kulture, imam najbrž tudi jaz pravico, da poenostavljam. In samo v razmislek: 400-odstotnih donosov ni imela nobena borza na tem svetu niti v svojih najboljših bukovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevaklcev?

5. Država se obnaša, kot da je kultura tisto, kar kulturniki proizvajamo, kot da ni nekaj, kar uporabniki kulture potrebujejo.

Preberite še enkrat. Kultura potemtakem ni tisto, kar delajo kulturniki, ampak tisto, kar ljubitelji (uporabniki) kulture potrebujejo. Na videz je zadeva logična – kulturniki delajo tisto, kar trg (potrošniki) potrebuje oziroma tisto, za kar bi bili potrošniki pripravljeni plačati. To bi bil približek kulture v normalnih in svobodnih državah, ampak ker Slovenija ni normalna država s tržnim gospodarstvom, gre zadeva takole: večina kulturnikov dela tisto, kar želi, pri tem pa se ne ozira, ali bodo svoje izdelke ali storitev na trgu prodali ali ne. Če bi tako ravnali s svojim denarjem, potem bi človek še zamahnil z roko in rekel, počni, kar hočeš, toda ker pri tem trošijo davkoplačevalski denar, državljani ne smemo biti ravnodušni.

Ampak žal je tako, da o tem, kaj je dobro za državljane, odloča država in na področju kulture kulturniki pri proračunskem koritu, čeprav je trg tisti mehanizem, tista selekcija dobrin, lahko rečemo tudi kulturnih dobrin, ki najbolj pošteno presoja, kaj ljudje potrebujejo in kaj ne.

6. Dostopnost do kulture je državljanska pravica.

Ne, dostopnost do kulture ni državljanska pravica. Država je dolžna poskrbeti za varnost ljudi in njihovega premoženja, vse drugo bi morala biti svobodna odločitev posameznika. Če bi bila kultura državljanska pravica, bi to pomenilo, da samo s tem, ko imaš slovensko državljanstvo, pridobiš tudi neodtuljivo pravico do kulture. Taka pravica je vedno na škodo drugih, tistih, ki jih kultura ne zanima, pa morajo vseeno plačevati tebi, ali so uporabnik kulture ali ne.

Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija pač premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedalci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.

P.S. Če imate čas si oglejte posnetek Odmevov (http://www.rtvslo.si/kultura/, potem poiščite Odmeve z dne 17. avgust 2015).

Tukaj pa si lahko ogledate nekaj primerov, kaj se na področju kulture financira tudi z denarjem davkoplačevalcev:

a. KITCH, zavod za umetniško produkcijo in raziskovanje (http://www.kitch.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgrc=A034WkAau2ABbM%3A ali https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#imgdii=A034WkAau2ABbM%3A%3BA034WkAau2ABbM%3A%3BMgvpnrQo54yJMM%3A&imgrc=A034WkAau2ABbM%3A;

b. MUZEUM, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo (http://www.muzeum.si): https://www.google.si/search?q=kitch+aktivistka&biw=1380&bih=747&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0CAYQ_AUoAWoVChMIzLPZyd-yxwIVRhcsCh0yTQEu#tbm=isch&q=zavod+za+umetni%C5%A1ko+muzeum&imgrc=ks-FA-CXqx5dRM%3A;

c. BUNKER, zavod za izvedbo in organizacijo kulturnih prireditev (www.bunker.si): http://www.bunker.si/slo/wp-content/uploads/2012/01/EmanatSramota024fotoNZgank.jpg.

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Liberalizem je za notarje hudičeva ideologija

Značke

država, etatizem, liberalizem, monopol, notarji, Sonja Kralj

Notar je tipičen politični parazit. Imenuje jih namreč minister za pravosodje, ki je po definiciji politik in član vladajoče koalicije, ki je na oblasti. Lahko pridobi sicer mnenje notarske zbornice, ki pa ni zavezujoče. Ampak tudi če bi bilo zavezujoče, to ne spremeni dejstva, da so notarji načeloma politični kruhoborci in kešoborci (v notarski zbornici so, kakopak, notarji, ki jih imenuje politik), ki sesajo denar od državljanov zasebnikov ter države, ki jo spet plačujejo državljani zasebniki. In ker je notarjev v tej državi samo 99, poslujejo pa z visokimi tarifami, ki jih spet določi država, se seveda na vse kriplje upirajo vsaki konkurenci ali odprtju trga za notarske storitve. Povedano drugače: posel imajo zagotovljen, saj cela vrsta stvari brez notarskega pečata ni veljavna (sporazum o preživnini, hipotekarna posojila, sporazumna ločitev med zakoncema in podobno). Lani so svoje dohodke, kot poroča časnik Finance, povečali za tri odstotke na 24 milijonov evrov. To pa je že tako čedna vsota, da je njihov odpor do sprememb (beri: njihov odpor do svobode) razumljiv. O tem, da cene ne bi bile več določene ali da bi sprostili trg notarskih storitev, je časnik Finance (http://www.finance.si/8825843/Kje-vas-lupijo-a-ne-bi-bilo-treba) v pogovoru s šefico notarske zbornice Sonjo Kralj (ta je dejala, da je treba razmisliti o zvišanju notarskih storitev) zapisal takole:

»Zakaj pa jih ne bi sprostili? (cene; opomba Kavarna Hayek) ´Izvajanje javnih pooblastil, ki jih v okviru storitev izvajamo notarji, ne dopušča koncepta proste tarife. S tem konceptom bi postavili uporabnike notarskih storitev v neenakopraven položaj, saj bi bila cena za takšno storitev odvisna od pogajalskih sposobnosti ljudi, uporabnikov. To je seveda z vidika pravne varnosti za vse državljane nesprejemljivo.´

Kraljeva meni, da bi liberalizacija vodila v znižanje standardov pravne varnosti posameznikov. Da je namen odprtja trga za opravljanje notarskih storitev povečati njihovo dostopnost za državljane in konkurenčnost, se ji ne zdi prepričljivo. Poleg tega meni, da bi – če število notarjev ne bi bilo omejeno – ti odpirali pisarne le na zanimivejših območjih za zaslužek. Konkurenčnost pa bi bila po njenem mnenju utemeljena le tedaj, če (poleg morebitne večje dostopnosti) bi nov sistem bistveno bolj omogočal višjo kakovost in hitrost notarskih storitev. ´Ker je kakovost v neposredni vzročni povezavi z dostopnostjo, bi se ta zagotovo zmanjšala predvsem za manj privilegiran del prebivalstva,´ meni.«

Ste razumeli? Kaj je hotela povedati notarska kruhoborka? Prvič, kakovost lahko zagotavlja le reguliran trg (hm, podobno za šolstvo meni sindikalist Branimir Štrukelj), drugič, ne verjame v prosti trg notarskih storitev, tretjič, konkurenca je odvisna dostopnosti storitev, četrtič, notarji bi se zgostili v večjih mestih, in petič, konkurenca bi pomenila manj kakovostne notarske storitve za revnejši sloj prebivalstva. Toliko neumnosti, kolikor jih je Kraljeva stlačila v teh nekaj stavkov, človek redko sliši, se pa je dotična gospa (pardon, tovarišica) izkazala za tipično socialistko, saj fanatično verjame, da država lahko bolj uredi zadeve kot trg.

V (neo)liberalnem kapitalizmu obstaja konkurenca, zato do tako škodljivega parazitstva ne bi moglo nikoli priti. Če bi bilo število notarjev večje in če bi to lahko postal vsak pravnik, ki si to želi, bi se cene storitev zagotovo znižale, kakovost storitev bi bila boljša (ja, dati pečat na listino ali prebrati tipsko pogodbo, ki jo uporabi tisoč in enkrat, je resnično težko). Notarji bi se bili na trgu prisiljeni boriti za preživetje, tako pa imajo posel zagotovljen, cene storitev pa so samovoljno določene. Kot se to zazdi nekemu državnemu uradniku. Ampak najbolj pervezna utemeljitev, zakaj je število notarjev omejeno, zakaj imajo monopol in zakaj so cene določene, je, »da ne bi prihajalo do nenormalnega dvigovanja cen«. Kar je seveda tipično socialistično razmišljanje, da lahko država poskrbi za vse, da je država najboljša mati za svoje državljane, ki najbolj ve, kaj je prav in kaj narobe, kakšna je prava cena in kakšna ne. Za razliko od trga, kjer se ob naraščajoči ceni zmanjša povpraševanje. In obratno. Večja kot je ponudba, nižja je cena. Vendar je to pri notarskih storitvah nemogoče, ker za določene stvari potrebuješ od notarja overovljene dokumente. Torej te država prisili, da moraš k monopolistu (notarju) in mu plačaš toliko, kot si je izmislil državni uradnik.

Levičarski Dnevnik sporoča: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« O, sveta preproščina!

Značke

davek na premoženje, davki, Dnevnik, država, DURS, Janez Janša, levičarji, prisila

Na prvi strani Dnevnika je bil velik naslov: »Za obdavčenje premoženja Slovencev je še veliko prostora.« (https://www.dnevnik.si/1042717812/slovenija/za-obdavcenje-premozenja-slovencev-je-se-veliko-prostora) Ste tudi vi zaznali navdušenje ob nenadnem razsvetljenju, da državljani še vedno niso dovolj obdavčeni in da jih mora država še malo priviti, saj je za stiskanje še veliko prostora? Pravzaprav lahko sklepamo, da so možnosti davčnega privijanja brezmejne. Kar je za časopis, ki svoje podpore socialistični ekonomiji (Hm, a je socializem sploh kompatibilen z ekonomijo?) ne skriva, razumljivo. Zato jih tudi ne moti, da njihovega lastnika Bojana Petan, tajkuna in kaviar levičarja, rešujemo davkoplačevalci (več si lahko preberete tukaj: http://www.reporter.si/slovenija/bojan-petan-kaviar-levi%C4%8Dar-%C5%A1e-en-tajkun-ki-ga-re%C5%A1uje-slaba-banka/22314). Tudi s takim odkritim navijanjem za davke. Zakaj niso rajši bolj neposredno naslovili članek: »Za krajo premoženja Slovencev je še veliko prostora.«

Naj razčistimo. Davki niso dobri. Niso bili, niso, niti nikoli ne bodo. Vsak davek je nemoralen in pomeni legalni rop državljanov. Legalni zato, ker je pač tako država predpisala z zakoni. Zato so davki oblika prisile. Davkov ne plačujemo prostovoljno. Če bi jih, to ne bi bili davki, ampak donacija državi. Birokraciji pa nekaj donirati je enako, kot če bi svoj denar zažgali. In ker to uradniki vedo, predpišejo zakon, s katerim legalizirajo krajo. Zato je plačevanje davkov podobno ropu, ko oborožena roparja vdreta v banko in odneseta denar. Pomislite. Če ne plačate davkov, dobite najprej opomin, s katerim vas država opomni, da ste ji nekaj dolžni (čeprav ji na načelni ravni niste). Če se ne odzovete, vam lahko sedejo na transakcijski račun in izpulijo, kolikor so pač presodili oziroma naračunali, da ste dolžni državi. Če na računu nimate denarja, vam lahko sodijo zaradi davčne utaje ali zaplenijo premoženje (kjer lahko prode do takih neumnosti, kot je opisano tukaj: http://www.rtvslo.si/slovenija/druzini-zaradi-124-evrov-zarubili-hiso/277501). Če se ne odzovete na pozive sodnika, lahko pričakujete, da bo na vaša vrata potrkala s strelnim orožjem oborožena policija, da vas bo privedla pred sodni senat. In ker je država predvidela možnost, da se privedbi ali rubežu fizično uprete, ima na koncu policija zakonsko pravico, da vas ustreli. Torej, če se upirate legaliziranemu ropu s strani države, lahko v najslabšem primeru končate pod rušo. V tem primeru se bo država požvižgala na vašo ustavno pravico do zasebne lastnine in nedotakljivost vašega življenja. Vse z namenom, da vam bo vzela denar. Zato se izmišljuje nove in nove davke. In eden takih je davek na premoženje.

Ta davek socialisti predstavljajo kot enega najbolj pravičnih davkov (http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/davek-na-nepremicnine-je-pravicen). Zanemarimo dejstvo, ki ga levičarji ne razumejo, namreč, da noben davek ni pravičen, poglejmo rajši, zakaj davek na premoženje, kjer država cilja predvsem na obdavčitev nepremičnin, nikakor ne more biti pravičen. In to za nobenega – ne ravnega ne bogatega. Nepremičnino si kupite tako, da delate in varčujete. In ko delate, že plačujete davke. V Sloveniji je delo zelo obdavčeno. Od tistega, kar Slovenci zaslužimo, nam država v hipu pobere polovico. In z drugo polovico, ki ste jo zaslužili s trdim in poštenim delom, si omislite dom zase in za svojo družino. Potem pa pride država in zahteva, da od tistega, kar ste privarčevali in ste si potem zasluženo kupili, za povrh plačali davek, še enkrat plačate davek. In ne enkrat. Vsako leto znova. Izključno zato, ker nekaj imate, ker imate premoženje. V tem primeru recimo nepremičnino. To pa še ni vse. Višino davka na nepremičnino (premoženje) vam izračunajo na podlagi vrednosti, ki jo določi država. To Slovenija že ima, in sicer v registru nepremičnin (http://prostor3.gov.si/javni/javniVpogled.jsp?rand=0.3789185805984061). Vendar so vrednosti zelo čudno obračunane. Prihaja do takih anomalij, da je neka hiša s 100 kvadratnimi metri ocenjena na 100.000 evrov, hiša nekega tajkuna s 600 kvadratnimi metri pa na 150.000 evrov. Zaradi tovrstnih nesmislov so recimo obtoževali prvaka SDS korupcije, saj so se KPK in organi pregona zanašali na ocenjeno vrednost Geodetskega urada RS (GURS), ki so seveda vrednost izračunali, ne da bi upoštevali trg (http://www.finance.si/8330850/Vse-o-Jan%C5%A1evi-Trenti). Torej, koliko je vredna vaša hiša, administrativno določa država, kar pomeni, da lastnik nepremičnine ne more sam določiti ceno svoje lastnine. Lahko jo sicer proda na trgu, iztrži več ali manj, kot mu jo je ocenil GURS, vendar gre kljub temu za grob in ustavno nedopusten poseg v zasebno lastnino. Na podlagi izračuna geodetov, se bo namreč obračunal davek, ko bo, če bo, zaživel v Sloveniji. To pa pomeni, da država lastnike nepremičnin spreminja v zgolj uporabnike nepremičnin. Primer škode, ki jo povzroči tak davek, si lahko ogledate tukaj: http://www.politicalcure.com/2015/07/26/property-taxes-destroy-town-economy/.

In za konec, da ne bo pomote. Vse zapisano ne pomeni, da nasprotujem državi. Je pač nujno potrebna za varovanje zasebne lastnine in državljanov ter za zagotovitev miru na zaokroženem nacionalnem teritoriju, ki ima svojo tradicijo. Zato potrebuje tudi uslužbence, ki se jih plačuje z davki. Vendar mora biti ta država, če želi državljanom zagotoviti svobodo, minimalna, kar pomeni, da so minimalni tudi davki. Za zagotovitev tega in pravne države pa potrebujemo vojsko, policijo, sodstvo in davčne uslužbence, po domače dacarje. Slednji so, resnici na ljubo, strelovod. Hočem povedati, da se ljudje nanje večinoma neupravičeno jezijo, saj samo izpolnjujejo ukaze politike.

Odnos z državo je prirejena partija pokra

Značke

davki, država, minimalna plača, samostojni podjetnik

Odnos med posameznikom (državljanom) in državo je kot prirejena partija pokra. Posameznik, ki naj bi bil svoboden, mora igrati igro, ki je sicer hazarderska, a bi morala biti načeloma poštena. Vendar to drži samo v primeru, ko sta oba igralca moralna in nista tam prisilno, nikakor pa ne v primeru, ko za igralno mizo nasproti državljana sedi profesionalni goljuf, to je država. Ne samo, da ti ves čas gleda v karte in pod prste (posameznik tega državi ne more početi), temveč postavlja tudi pravila igre. Tako posameznik nima nikakršnih možnosti, da zmaga. Če se slučajno zgodi, da ima posameznik »full house«, država pa »tris«, takoj spremeni in prilagodi pravila igre sebi v prid. Kam bi pa prišli, da bi državljan premagal državo? In tudi če država ne spremeni pravočasno pravil in že kaže, da jo je posameznik premagal, vedno stoji za njegovih hrbtom nekaj „varnostnikov“, ki mu pojasnijo, da je zmagal z goljufijo, da je pravzaprav on prevarant, ki je opeharil in prikrajšal državo. Nato mu v skladu z zakonom, v imenu pravne države in tudi delitve plena med parazite in rentnike, ki seveda navijajo za državo, vzamejo vse, kar je priigral, obsodijo kot kriminalca in ga zabeležijo kot tistega, ki mora biti pod stalnim nadzorom.

Nekako tako moramo gledati na nedavno napoved države (inšpektorjev), ki je napovedala strožji nadzor nad podjetji, za katera delajo samostojni podjetniki (http://topjob.finance.si/8821252/Za-vas-dela-espe-Pazite-in%C5%A1pektorji-vas-gledajo). Če namreč samostojni podjetnik dela v pisarni delodajalca, in to v rednem delovnem času in s podjetnikovim računalnikom, potem bi ga moralo podjetje vzeti v redno delovno razmerje. V zadnjih petih letih se je namreč espejev povečalo za sedem tisoč, kar posledično pomeni manj denarja v državno blagajno. No, zadeva ima malo daljšo brado.

Se spomnite orgije sindikalistov z Dušanom Semoličem na čelu, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto? Marsikateri delodajalec take minimalne plače ni več zmogel plačevati (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/), zato je moral odpuščati. Ker pa so nekateri kljub vsemu želeli delati, so postali samostojni podjetniki in delali pri delodajalcu naprej. A je seveda v državno blagajno prišlo manj denarja, zato so birokrati omejevali delo (na primer če espe zasluži več kot 80 odstotkov pri enem delodajalcu, so to šteli, kot da je v rednem delovnem razmerju in da mora delodajalec redno zaposliti) in povečali davčno obremenitev samostojnih podjetnikov. Ker očitno to ni bilo dovolj, so zdaj napovedali strožje preglede pri delodajalcih, saj hiter izračun pokaže, da je država ob takem načinu poslovnega sodelovanja med espeji in delodajalci izgubila v petih letih okoli 50 milijonov evrov. Ampak ravnanje države je skrajno sprevrženo. Najprej z nerazumnimi ukrepi povzroči rast brezposelnosti (efekt minimalne plače) in marsikaterega pahne v samostojno podjetništvo, ko pa opazi, da izgublja, pa spet poseže po represivnih ukrepih. Kot pri opisanem primeru partije pokra. Vse v imenu nekakšne socialne in pravne države, da bi posameznika zaščitila pred izkoriščanjem in samim seboj, saj posameznik, revež, že ne more vedeti kaj je zanj dobro in kaj ne. Ampak to je samo krinka, da lahko pobere še več davkov, da ravnanje posameznikov in podjetij še bolj regulira, da ima vse še bolj pod svojim nadzorom.

Bogokletna misel: zakaj je osnovna šola sploh obvezna?

Značke

država, izobraževanje, šolstvo

»Osnovna šola je obvezna – zato morajo biti vse šole (javne ali zasebne) brezplačne.« To je naslov (http://www.rtvslo.si/slovenija/osnovna-sola-je-obvezna-zato-morajo-biti-vse-sole-javne-ali-zasebne-brezplacne/355151) prispevka na portalu nacionalne televizije. In to so v oddajah ponavljali celo nekdanji šolski minister, poslanci in novinarji. Podoben je bil naslov v Dnevniku: »Obvezno šolanje po novem brezplačno tudi v zasebnih šolah.« In ste opazili? Povsod je bil poudarek na besedah »obvezno« in »brezplačno«. Najprej si oglejmo to »zastonjkarstvo«.

Kaj je sploh brezplačno? Zakaj so napisane take neumnosti? Še ne dolgo tega smo poslušali modrovanja, kako dobro je, da imamo javno zdravstvo, ki je brezplačno, včeraj, po razsodbi ustavnega sodišča, ki je izenačilo javne in zasebne šole pri financiranju, pa o zastonj osnovnem izobraževanju. Ničesar, prav ničesar, od države, pa naj gre za uradnike, šolnike ali zdravnike, pod prisilo ali brez, ni zastonj? Vse, prav vse, tudi to, da gre birokrat med službenim časom na tržnico, plačamo davkoplačevalci. Zato je govoriti o brezplačnih storitvah, ki jih v dobro državljanov opravlja država, popoln nesmisel in kaže na neznanje tistega, ki trosi take nesmisle. Ustavno sodišče je lepo zapisalo, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev, vendar to ne pomeni, da je zastonj. To pomeni, da državljani plačujemo davke, denar zbira država, ki ga deli šolnikom, da izobražujejo otroke. Torej šolanje otrok plačujemo vsi davkoplačevalci.

Ampak debato o tem bom dal na stran in ne bom razglabljal, ali je boljša javna ali zasebna osnovna šola, laična ali katoliška. Kar me vedno zbode pri osnovnošolskem izobraževanju je prisila, to, da je obvezna. Učenci med seboj tekmujejo zgolj v tem, kdo si bolj zapomni, kdaj se je rodil Ivan Cankar, kje so rudniki železa na Švedskem, koliko kave pridelajo v Braziliji, od kod do kod je segal rimski imperij ali kaj je bila Hemingwayeva mati. Koga to briga! In kaj bo s tem otrok počel potem, ko bo končal izobraževanje? Kaj mu pomaga, če pozna količino kave, ki jo pridela Brazilija, ko pa nima za kavo? Toda take podatke mora otrok obvezno vedeti. Če jih ne, dobi slabšo oceno, s tem pa se zmanjšajo njegove možnosti, da šolanje nadaljuje (če seveda hoče) tam, kjer si želi.

Toda o tem je bogokletno govoriti, čeprav se osnovnošolski izobraževalni sistem izvaja z grožnjo fizične prisile, kar pa je grob poseg v svobodo posameznika. Država staršem sporoča: če vašega otroka ne pošljete v šolo, bomo prišli k vam domov in vas nalomili. Kaj se dogaja? Če otroka ne vpišeš v šolo ali če kasneje ne zagotoviš, da redno obiskuje pouk, ti pošljejo opomin. Če to ne zaleže, ti država naloži kazen. Če se tudi zdaj ne odzoveš, dobiš za vrat center za socialno delo. Lahko ti vzamejo otroka. Če se upiraš, pokličejo policijo in te lahko tudi ubijejo. Samo zato, ker otroka nisi poslal v šolo, samo zato, ker si pač menil, da otrok ne potrebuje izobraževanja. In ker tako meniš, si slab človek, si slab državljan, čeprav davkov, s katerim se financira šolstvo, ne nehaš plačevati. A država res misli, da so njeni državljani taki debili, da otroka ne bodo poslali v šolo, če ne bo obvezna?

Zamislite si absurdno situacijo. Z otrokom se sprehajaš se po tržnici, ko nenadoma nate skoči prodajalec sadja in zelenjave, ti na čelo prisloni pištolo in reče, da te bo ubil, če pri njem ne kupiš sadja. Ker hočeš preživeti, mu odvrneš, da boš kupil kilogram pomaranč. Izročiš mu denar, on pa pravi: »Dobro, plačal si, toda pomaranče ti bom dal šele, ko bo tvoj otrok povedal, od kod so pomaranče in kakšna je njihova kemična sestava.« Seveda nimaš pojma. Od kod so, bi otrok lahko še uganil, toda kemična sestava, to pa ne. Natanko to počne država, natanko tak je prisilni izobraževalni sistem.

Za marsikoga je tak pogled na šolstvo ekstremističen, radikalen, toda nihče ne more oporekati njegove resničnosti. Ljudje smo že tako apatični in indoktrinirani, da je nasilje države nad nami postalo del našega vsakdana, nekaj normalnega, nekaj, brez česar mogoče sploh ne bi znali več živeti. Ampak, ljudje božji, smo res tako neumni, da bomo pustili, da državni birokrati razmišljajo namesto nas in da razmišljajo ne samo, kaj je najboljše za nas, ampak celo, kaj je najboljše za naše otroke. Preprosto tako je. Se strinjali ali ne. Posameznik je vse manj svoboden, vse manj odloča o sebi.