Cesta v pekel (5. del): Popoln nadzor, mokre sanje bruseljskih birokratov

Značke

avtoritarnost, Bill Gates, Bloomberg, Bruselj, centralnoplanska ekonomija, centralnoplansko gospodarstvo, Cesta v pekel, Charles Gave, Economist, elektrika, Emmanuel Macron, Ernst Carl Albrecht, EU, Evropska komisija, Evropska unija, Fundacija Open Society, George Soros, Janez Janša, Klaus Schwab, Martynas Barysas, Mary Ladson Robertson, Mateusz Morawicki, Nemčija, Olaf Scholz, Svetovni gospodarski forum, Thierry Breton, Ursula von der Leyen, Viktor Orban, WEF, ZDA

Informacije, ki prihajajo iz Bruslja, so strašljive in skrb vzbujajoče. Bruseljska uradniška elita si prizadeva pridobiti široka pooblastila nad gospodarstvom v EU, ki bi ji omogočila, da podjetjem ukaže kaj naj proizvajajo, koliko in komu naj to prodajo v času krize. Opredelitev krize bi bila v pristojnosti te iste EU.

»To ni nič drugega kot socialistična centralno-planska ekonomija,« pravijo ekonomisti in menedžerji. Ne glede na to, ali bi bila taka odločevalska moč mogoča le v kriznih razmerah, za katere bi Evropska komisija presodila, da je potrebno ukrepanje, so si tudi drugi politiki, analitiki in ekonomisti enotni, da tovrstni politični vzvodi pomenijo diktaturo. »Zelo bi nas skrbelo, če bi bil ta predlog sprejet v tako intervencionistični obliki,« je za Bloomberg pojasnil Martynas Barysas, izvršni direktor BusinessEurope, združenja delodajalcev.

Od svobode k diktaturi

Dvajseto stoletje je bilo stoletje razuma in napredka: liberalna ekonomska politika, demokracija, znanost in tehnologija sta naredili velike korake k povečanju blaginje in zmanjšanju revščine. Prostotržni kapitalizem je dobil konkurenco v komunistih, ki na zahodu z revolucijo nikakor niso mogle prevzeti oblasti. Zato je bila s frankfurtsko šolo zgrajena k avtoritarnosti nagnjena levičarska elita, ki je začela svoj pohod skozi institucije in danes dosegla politične vrhove v EU.

Ob pandemiji kitajskega virusa se je prvič pokazala odkrita nagnjenost Bruslja k nadzoru ljudi. Po neuspehu in popolnem kolapsu birokracije, da bi zagotovila dovolj medicinskih pripomočkov in cepiv ter pokorila nacionalne vlade in državljane, je zdaj energetska kriza tista, ki jo predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen želi izkoristiti, da Bruselj dobi regulativno podlago za ukazovanje državam članicam in njihovim prebivalcem.

Osnutek predloga, ki bi dal birokratom neverjetna pooblastila in je pricurljal v javnost, predvideva razglasitev kriznih oziroma izrednih razmer v stopnjah. V prvi stopnji bi morala podjetja v EU na ukaz Bruslja posredovati podatke o njihovih dobavnih verigah, poslovnih partnerjih in potrošnikih. V tej fazi bi Evropska komisija lahko tudi naložila posameznim vladam, da morajo ustvariti strateške zaloge. Če tega ne bi storile, ki jih (finančno) kaznovali.

Krizni odziv v dveh stopnjah

Glede na osnutek predloga bi Evropska komisija glede na oceno stopnje ogroženosti imela dva stadija. Prvo bi razglasila stanje “opreznosti”, ki bi ji omogočalo, da od gospodarskih družb pridobi podatke o njihovih dobavnih verigah in potrošnikih. Lahko bi še naložilo vladam, da ustvarijo strateške zaloge, če bi slednje to zavrnile, pa bi jih lahko celo kaznovala.

Če bi evropski komisarji ocenili, da kriza ogroža blaginjo in varnost EU, bi z drugo stopnjo suverenim državam članicam odvzeli moč odločanja. Zdaj bi komisarji sprejemali odločitve, kaj naj podjetja v EU proizvajajo, koliko in kam lahko proizvode prodajajo. To je »ukazna ekonomija« v svoji najčistejši obliki (komisija bi usmerjala tržne dejavnosti in neposredno nabavo blaga), ki smo jo poznali v socialističnih državah in o kateri sanjajo vsi diktatorji. Težave so že, če se nacionalne vlade vmešavajo v gospodarstvo, kaj šele, če to želi neka nadnacionalna institucija. Edina varovalka pri tem je, da mora biti odločitev med državami članicami sprejeta soglasno.

Z načrtom, ki ga je zasnoval Thierry Breton, komisar za notranji trg, se del bruseljskih uradnikov ne strinja. »To je hobotnico planskega gospodarstva, ki si domišlja, da lahko raztegne svoje lovke po globalnih dobavnih verigah in jih nadzoruje,« je dejal neimenovani uradnik, na katerega se sklicuje časnik Financial Times.

Bolestne želje globalistov

Čeprav dokument (mogoče) ne bo sprejet, je že sam predlog bruseljskih birokratov zastrašujoč in kaže, kakšen vpliv imajo nekateri globalisti na Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo. Idejo, o neki globalni vladi (ali EU kot federaciji), že dolgo podpirajo Klaus Schwab, ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma, George Soros (Fundacija Open Society), Bill Gates s svojo fundacijo in cela vrsta visokih predstavnikov v mednarodnih organizacijah.

Načrt je, da se ustanovi neka mednarodna izvršna oblast, ki je nadrejena nacionalnim vladam. Ta globalna elita bo sprejemala zavezujoče odločitve v želji popolnega nadzora nad posameznimi državami in življenji ljudi. Od vrednot, na katerih je zrasla zahodna civilizacija (osebna, ekonomska in politična svoboda), se bomo hitro poslovili.

Vloga von der Leynove

Trenutno smo priča poskusom, da se izredne geopolitične razmere v Evropi (pod pretvezo blaženja energetske krize in primanjkljaja, potem ko je poskus prevzema nadzora med pandemijo klavrno propadel) skušajo izkoristiti za uvedbo avtoritativnega režima prek supernacionalne institucije z Evropsko komisijo na čelu. Intervencionizem, ki bi prevladal nad odločitvami posameznih držav in njihovimi ustavami, ima von der Leynova v krvi.

Von der Leynova se je rodila s srebrno žlico v ustih, v zibko ji je bilo položeno, da bo nekoč visoka evropska uradnica in mogoče oseba, ki si bo podredila nacionalne države. Njen oče (Ernst Carl Albrecht) je bil eden prvih evropskih javnih uslužbencev, imajo ga za arhitekta bruseljske birokracije. Mlada Ursula ni nikoli v življenju trpela pomanjkanja, njena družina je bila vedno članica bogatih elit. Bogastvo so si pridobili kot trgovci z bombažem v 19. stoletju, njena prababica (Mary Ladson Robertson) je bila članica kluba plantažnih bogatašev v Južni Karolini v ZDA. Vsi so imeli totalitarna nagnjenja, vsi so imeli željo po nadzoru.

Žrtvovanje evropskih interesov

Če so sprva ljudje verjeli v dobre namene evropskih voditeljev, je danes že drugače. Neuspeh centraliziranega obvladovanja zdravstvene krize je poglobil njihovo nezadovoljstvo, kot kaže politika tudi ne bo zmogla razrešiti energetskega kolapsa. »Evropejci norimo od jeze in samo še slabše bo,« piše v Economistu ugledni ekonomist Charles Gave. Po njegovo se bodo protesti zaradi napačnih politik in rasti življenjskih stroškov z Nizozemske, Češke in Nemčije razširili po celi stari celini. »Globalistični tehnokrati v Bruslju so žrtvovali interese Evropejcev, povzročili bodo gospodarsko opustošenje« pravi in napoveduje splošen upor. Tega se vse bolj zavedajo tudi elite, ki se že pripravljajo ne na vojno proti Rusiji ali vse bolj nasilni islamski ideologiji, ampak proti lastnim ljudem – avtohtonim Evropejcem. Nemška vlada že govori, da je nezadovoljstvo ljudi posledica širjenja teorij zarote (skrajnih) desničarjev, premier Nizozemske Mark Rutte žuga upornim kmetom s policijo in vojsko, v Franciji in drugod se ustanavljajo posebne policijske enote, ki bodo obračunavale z ljudmi, ki trdijo, da je energetska kriza posledica napačnih (podnebnih) politik in ne vojne v Rusiji. Seveda, Ursula von der Leynova (EU), Emmanuel Macron (Francija), Olaf Scholz (Nemčija) in podobni, ki jih je nekoč Klaus Schwab razglasil za »obetavne svetovne voditelje« (je že vedel, zakaj), ne bodo nikoli priznali, da so se zmotili, ampak bodo vedno iskali notranjega in zunanjega sovražnika, ki je kriv za vse. To taktiko dobro poznajo tisti, ki so nekoč živeli v socializmu, zato so voditelji, ki se uprejo Bruslju (Viktor Orban, Mateusz Morawicki ali Janez Janša), deležni napadov, da »spodkopavajo evropske vrednote«.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022)

Bila je to nenavadna objava javnomnenjske raziskave v časniku Delo, zadeva postane še bolj čudna, ko se razkrije, kdo je avtor predstavitve in kdo naročnik

Značke

Bill Gates, Delo, Gates Foundation, Gašper Završnik, George Soros, Mark Malloch-Brown, Melinda Gates, Open Society Foundation, raziskava

Ker sem rahlo obseden s številkami in statistiko, me pritegne (skoraj) vsaka javnomnenjska raziskava. Taka je bila tista na portalu časnika Delo. Pravzaprav sem najprej naletel na nekakšno kolumno Marka Mallocha Browna z naslovom »Vprašali smo, ljudje so odgovorili: Čas je za drzno politično ukrepanje«. Ime se mi je zdelo nekoliko znano, a nisem posvečal pretirane pozornosti.

Anketna raziskava je bila mednarodna: več kot 21.000 ljudi v 22 državah je bilo vprašanih o njihovem življenju, pogledih na globalne grožnje in o tem, kako se z njimi spopasti. Rezultat bi lahko strnil takole: ljudje bi radi videli, da bi zajčki barvali pirhe in lisice varovale kokoši, oni bi v multikulturni družbi hodili proti svetlemu obzorju.

Če sem bolj konkreten: ljudi skrbijo podnebne spremembe; vlade (posebej bogatih držav) morajo nameniti več sredstev za zaščiti pred vplivi podnebnih sprememb na globalni ravni; bogate države bi morale odpisati dolgove revnejšim; ljudje so dojemljivi za globalni akcijski načrt; javnost je bolj naklonjena internacionalizmu, kot razdeljenosti sveta na nacionalne države. Čeprav ni zapisan, je sklep jasen: človeštvo potrebuje globalno vlado, ki bo odpravila revščino, odpisala dolgove in planet spremenila v veliko multikulturalistično državo.

Na koncu prispevka se razkrije, kdo je Mark Malloch-Brown. »Mark Malloch-Brown, predsednik Fundacije za odprto družbo (Open Society Foundations), vodilne svetovne fundacije za financiranje projektov na področjih spodbujanja človekovih pravic in demokracije,« je zapisano.

Sploh nisem bil presenečen, da vidni član Fundacije za odprto družbo s takim navdušenjem piše o raziskavi, ki pritrjuje težnjam Georga Sorosa, ustanovitelja fundacije, ki je zelo dejaven pri ustvarjanju novega svetovnega reda. To dejstvo je zbudilo novo radovednost: kdo je naredil raziskavo (Brown se namreč sklicuje na eno »največjih svetovnih javnomnenjskih raziskav državljanov«). In kliknem na link v kolumni. Odpre se članek novinarja Gašperja Završnika z naslovom »Več konsenza o krizi zaradi podnebja, manj o Ukrajini«. V njem je zapisano, da gre za obsežno »javnomnenjsko raziskavo nevladne organizacije Open Society Foundations« oziroma anketo, »ki je bila objavljena pred začetkom zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov prihodnji teden«.

Prva moja misel bila, da sem povlekel vzporednice med Sorosovo fundacijo in Fundacijo Billa in Melinde Gates. Nedavno se je razkrilo, da Bill Gates naroči članek (napiše ga novinar) ali se sam ponudi za izjavo (oziroma napiše kolumno), nato pa njegova fundacija mediju plača (mu da »donacijo«). Fundacija je do zdaj za svojo propagandistično dejavnost namenila za več kot 300 milijonov ameriških dolarjev, ki jih je v obliki donacij ali sponzorstev razdelila medijem in posameznim novinarjem. Znano pa je, da ima tudi Sorosova fundacija zelo »dobre odnose« z mediji, uredniki in novinarji. Njim je pod postavko »izdatki za novinarstvo« Soros samo v letu 2020 namenil 23,6 milijona dolarjev.

Nikakor ne trdim, da je časnik Delo (ali novinar) za objavljen članek in kolumno dobil kakršenkoli plačilo, pravim le, kakšen je modus operandi svetovnih filantropov Sorosovega ali Gatesovega kova. Raziskava je bila na spletni strani fundacije objavljena v torek, 6. septembra, Browna kolumna in članek sta bili v Delu objavljena nekaj ur kasneje; 7. septembra ob 5. uri zjutraj. Vsekakor sta raziskava in njena objava zelo nenavadni, še bolj čudno postane, ko se razkrije, kdo je avtor in kdo naročnik.

Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Tako to počneta »filantrop« Bill Gates in »neodvisni« Guardian

Značke

Bill Gates, dojenje, Guardian, mleko

Seveda ni nič narobe, če nek filantrop mediju podari 3,5 milijona ameriških dolarjev, ta medij pa piše o njem kot dobrotljivemu božanstvu. Težava nastane, ko se bogataševa fundacija predstavlja kot velika dobrotnica in rešiteljica človeštva, medij kot neodvisen časopis, kot globalni svetilnih profesionalizma, vzornik generacijam žurnalistov. To je kratka zgodba, kako to počneta Bill Gates in Guardian.

Nedavno je portal Rumble poročal o nenavadni (finančni) povezanosti med ameriškem poslovnežem Billom Gates, ki se s svojo fundacijo predstavlja kot velik človekoljub, in med levičarsko populacijo zelo priljubljenim časnikom Guardianom. Na kratko gre takole.

JUNIJ 2020

Bill Gates je v svojim investicijskim podjetjem Breakthrough Energy Ventures (osredotoča se na podnebne spremembe)  zagnal podjetje z imenom BioMilq, ki se ukvarja z laboratorijsko proizvedenimi nadomestki za materino mleko in formulo za tako mleko prodaja (šlo naj bi za najboljši približek materinemu mleku). To mleko naj bi nadomestilo dojenje in zmanjšalo ogljični odtis. Kmalu je od vlagateljev dobil 3,5 milijona dolarjev, z njim je pri projektu začel sodelovati cvet bogatašev: Jeff Bezos, Mark Zuckerberg, Richard Branson, Masayoshija Son, Jack Ma, Michael Bloomberg in Marc Benioff.

SEPTEMBER 2020

Fundacija Billa Gatesa je Guardianu plačala (donirala) 3,5 milijona dolarjev, kmalu zatem se v tem britanskem »neodvisnem« časopisu pojavi serija podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomani rešitev in osvoboditev za doječe ženske.

FEBRUAR 2022

FDA je objavila, da preučuje mlečne nadomestke za doječe matere v tovarni v Michiganu. Vzrok je bila okužba.

Pred mlečnimi formulami, ki kršijo mednarodne standarde o prehrani dojenčkov, so opozorile tudi mednarodne organizacije.

MAJ 2022

Fundacija Gates je ponovno plača Guardianu, ki že naslednji dan objavi članek o tem, kako boleče je dojenje in da je edina prava rešitev laboratorijsko izdelano mleko. Dojenje naj bi tudi slabo vplivalo na duševno zdravje doječih mater.

O tem je pisala neodvisna novinarka Allison Royal.

Mnenje, ali gre pri vsem skupaj za naključje, prepuščam bralcem.

Preberite tudi:

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec obljubljajo progresivno obdavčitev: kako deluje in kje se zalomi

Tako je videti progresivna matematika

Značke

Barack Obama, Bill Gates, Common Core, inteligenčni količnik, IQ, Joy Pullmann, matematika, ZDA, šolski sistem

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.