Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Kdo so ljudje, ki so v mandatarjevi crème de la crème strokovni ekipi?

Značke

akademiki, intelektualci, izobrazba, levičarji, lynn Yaeger, mandatar, Melania Trump, Michelle Obama, rdeči čevlji, robert golob, Vougue

V prejšnjem tekstu sem omenil, da bo Robert Golob Dobri I. poslal v boj proti zlobnim kapitalistom, ki so vojni dobičkarji, svoje najboljše ljudi. Take ljudi, nekakšne koristne idiote, opisuje Nassim Nicholas Taleb (do katerega misli imam sicer odnos, ki je podoben knajpanju). Pravi jim »intelektualci, ampak idioti«.

Čeprav Golob okoli sebe ni zbral le intelektualcev, ampak se hvali s strokovnim crème de la crème, imajo mandatarjevi vojščaki vse značilnosti idiotov med intelektualci oziroma bedakov med strokovnjaki.

To so praviloma (no, so tudi izjeme) univerzitetno izobraženi ljudje, v svojem dosedanjem življenju malodane vsi po vrsti prisesani na državne in javne jasli, s trdnimi prepričanji, da vedo, kaj morajo početi drugi ljudje, koga morajo voliti, kako naj živijo in za kaj naj porabijo denar (ki jim ostane po vseh plačanih davkih). Njihovo prepričanje v svojo nezmotljivost (zmotljivi so le v primerjavi z Robertom Golobom) je neomajno, nestrpnost do drugače mislečih je neskončna, vsiljujejo ideje (po njihovo) nerazsvetljenim ljudem (beri: plebejskemu prebivalstvu). Če jim kaj ni všeč, protestirajo. Za to imajo prav posebne modne trende: od oblačenja trenirk prek kolesarjenja do nošnje rdečih čevljev s petko. A ker bi se (čeprav z jeklom okrepljena) petka pod intelektualno težo in strokovno tehtnostjo lahko zlomila, so nekatere obule kar rdeče športne copate (ali nekaj takega). In, kot vse kaže, bodo za Odlazkove medije kmalu postale modne ikone. Kot je denimo za Lynn Yaeger, modno urednico za Vogue, modna ikona postala Michelle Obama, ne pa Melania Trump.

Golobovi strokovnjaki so v prvih bojnih vrstah le, ko se pojavijo kot komentatorji v levičarskih medijih, sicer njihova koža ni nikoli na prodaj. To pomeni, da svojih razmišljanj in politik nikoli (ampak res nikoli) ne bi sami najprej preizkusili v praksi. Ko mandatar in njegova tovarišija govorijo, da bodo reformo zdravstva začeli z interventnim zakonom, ki ne bo le na papirju, ampak ga bodo »testirali, kako poteka v realnem življenju«, morate vedeti, da bodo nerazgledano rajo imeli za testne zajčke, njihova blaginja in ugled pa ne bosta ogrožena. Če se bo namreč izkazalo, da realno življenje deluje po drugačnih poteh kot njihove ideje, bodo krivi drugi: navadni ljudje, ker niso dojemljivi.

Na tem mestu pridemo do naslednje značilnosti Golobove strokovne ekipe: (ne)uspešnost njihovih zamisli v praksi je popolnoma nepomembna zadeva in v nobenem primeru ne bo vplivala na njihovo medijsko prodornost, kaj šele na njihovo (akademsko ali drugačno) kariero. Občasno sicer dobro zaznajo težave, a to je tudi vse. Ko se jih lotijo reševati, povzročijo še večje in nevarnejše težave. Nekako v smislu Murphyjevega zakona: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Kljub temu se imajo (in tak občutek jim dajejo mediji) za nesporne avtoritete za ekonomska, politična, družboslovna, inženirska, arhitekturna, biološka in druga vprašanja. Ko govorijo o progresivni obdavčitvi, opisujejo enotno davčno stopnjo.

Mandatarjeva strokovna ekipa je živ dokaz, da formalna izobrazba človeka ne naredi pametnejšega. Kot ima lahko pretiravanje v vsaki stvari nasproten učinek, lahko neizmerno zlivanje družboslovnega znanja v glavo naredi človeka neumnejšega, kot je bil. Od takrat naprej ima vsak vaški posebnež, ki je dnevno naslonjen na gostilniški pult, bolj zdravorazumske poglede na svet, kot pa katerakoli feministka z doktoratom.

Ti ljudje, ki se zmotijo v vsem mogočem, čeprav isto stvar tisočkrat testirajo in »zgodovinsko« preverijo, so prepričani, da so njihovi trenutni pogledi edino pravilni. Če mi v prvič ni uspelo, mi bo v stotem poskusu, je njihova miselnost. Ni odveč povedati, da za seboj vedno pustijo opustošenje. To so pač ljudje, ki so študirali slovnico, preden so spregovorili; za njih velja, da razmišljanje nima nič skupnega s pisanjem (lahko neumno razmišljajo in dobro pišejo). Skratka, to so ljudje, ki 100-odstotno verjamejo v globalno segrevanje, ampak samo 40-odstotno v vremensko napoved, ki za jutri napoveduje dež. Enega nasveta se držijo kot pijanec plota: veliko lažje je uničiti človeka, kot preučiti lastne odločitve (in se mogoče spremeniti).

So pravi mojstri v tem, kaj morajo določen trenutek povedati. Vedo, da besede vplivajo na njihov ugled, nikakor ne dejanja. Zato v pogovorih, ki nimajo nobene veze z matematiko, vsaj enkrat preventivno omenijo algebro, v debatah, ki niti na daleč ne spominjajo na biologijo, ne morejo brez teorije spolov. Hkrati povedo, kje so bili, kaj so doživeli in menijo, da se vzreja kokoši ne razlikuje bistveno od dela kvantnega fizika. Ali drugače. Ljudi, ki delajo nekaj, česar Golobovi strokovnjaki ne razumejo (in ne razumejo skoraj nič), imajo za patološke desničarje in neoliberalne kapitaliste. Ko nekateri izdelajo nekaj, kar je za široko množico koristno, za njih pa ne, jih imajo za neizobraženo drhal. Čeprav bolj verjamejo v scientizem, kot v pravo znanost, se že zavzemajo za pravice robotov, ki lahko delajo samo 30 ur na teden in morajo imeti zagotovljeno minimalno plačo.

Skratka, prihaja obdobje karnevala zadetkov in neskončna film noir matineja.

Tukaj si lahko preberete o sedmih tipih levičarjev v Sloveniji.