Na temni strani znanosti

Značke

akademiki, akademska razprava, Rafael Mihalič, svoboda govora, UL, znanost

Merila so danes postavljena na glavo: zdrav razum je zamenjala politična korektnost, empirične dokaze je spodrinilo ugibanje, resnica se menja z neresnico (v najboljšem primeru manipuliranju z resnico). Znanosti (ali ljudem v znanosti) nihče ne zameri nekaterih napačnih napovedi (že zdavnaj bi morali biti na Marsu ali se voziti z letečimi avtomobili), saj niso bistveno vplivale na življenje običajnih ljudi. Težava nastane, ko akademska srenja s piedestala avtoritete vehementno napove planetarno katastrofo in to neposredno vpliva na zmanjšanje blaginje ljudi.

Taka napoved, ki temelji zgolj na histeričnih teorijah, da ima Zemlja samo še nekaj let, da oblasti omejijo porabo energije (tudi če še nimajo nadomestnih virov) in prebivalstvo popolnoma spremeni svoj življenjski slog, drugače bo vesoljni potop, je neodgovorna. Tudi zato, ker vlade potem dobesedno kradejo ljudem denar in ga v neizmernih količinah preusmerjajo v projekte »v oblakih«. In ko so znanstveniki (nekoč elita človeštva) spoznali, da jim ideološka pristranost in alarmistične vizije prinašajo več udobja in materialnih koristi kot kadarkoli prej, so se spremenili v zelo zaprt kleptokratski trop. Na svoji koži je podnebno disidentstvo občutil akademik dr. Rafael Mihalič, ki se je (čeprav z dokazi) drznil podvomiti v »nujne podnebne ukrepe«. In namesto, da bi se razvila akademska razprava, je Univerza v Ljubljani (UL) po njem bruhnila ogenj in žveplo brez možnosti odziva na svojih spletnih straneh. Kar je vsekakor sramota za ustanovo, ki se ima za znanstveno.

Akademiki so bili v preteklosti vedno v prvih bojnih vrstah svobode govora in preverjanja teorij, tej slavni tradiciji se očitno vodstvo UL tudi v samostojni Sloveniji »uspešno« upira. Niso edini. Še bolj slavne univerze (Harvard, Oxford) se odrekajo staremu načelu, ki temelji na skrbni in preudarni zaznavni izkušnji, in podlegajo ideološkim modnim muham, ki jih lahko označimo za psevdoznanstveno čarovništvo. Žal. S postmodernizmom smo stopili na temno stran znanosti. In čimprej bo treba najti izhod. Akademik Mihalič je eden teh, ki nam ga kaže.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 5. januarja 2023)

Norosti revije Nature očitno niso bile dovolj; zdaj najstarejša poljudnoznanstvena revija Scientific American trdi, da ženske do konca 18. stoletja sploh niso obstajale

Značke

akademiki, akademska doktrina, Bernie Sanders, Daniel Greenfield, imperializem, Ivana Orleanska, Johns Hopkins, kritična rasna teorija, marksizem, moški spol, Nature, Scientific American, spol, Springer Nature, transspolni zgodovinski revizionizem, transspolnost, Zahod, zahodna civilizacija, ZDA, ženski spol

Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.

Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.

Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.

Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.

Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot

Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.

Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield.  Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.

Včeraj ugledna revija Nature se danes uklanja progresivni ideologiji: Če odkritja znanstvenikov škodijo »ranljivim skupinam«, jih je treba zavreči

Značke

akademik, akademiki, akademska svoboda, Bo Winegard, cenzura, etika, homoseksualci, LGBT, Nature, Nature Human Behavior, Quillette, resnica, samocenzura, Springer Nature, svoboda govora, znanost, znanstvenik, znanstveno odkritje

Če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči. To je rdeča nit zadnjega uvodnika revije Nature Human Behavior, ki spada pod založništvo Springer Nature (izdaja tudi ugledno revijo Nature, spletna stran je skupna).

Tekst kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi.« Kaj to pomeni?

Revija bo (in to velja za vse publikacije založniške hiše Springer Nature) zavračala znanstvene članke, ki ne bodo upoštevali njihovih najnovejših smernic. Te smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati »ranljivih skupin ljudi« oziroma skupine, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, trasfobijo, ksenofobijo.

Na primer. Tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni v publikacijah skupine Springer Nature, ker so rasistični. Ali kot je zapisano v uvodniku: »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena.« Svobodo bo omejevalo uredništvo na podlagi novih pravil objavljanja tekstov v reviji.

Nova politika uredništva revije Nature, ki očitno znanost podreja ideologiji, bo marsikaterega akademika in znanstvenika, ki želi objavljati v eni najbolj citiranih znanstvenih revij na svetu (te objave so referenca v karieri), prisilila v samocenzuro ali celo prirejanje izsledkov raziskav. Tega so se očitno sredi uvodnika zavedli tudi avtorji in skušali napoved akademske cenzure malo omiliti, češ da bodo te smernice uporabljali zelo previdno ter se »po potrebi posvetovali s strokovnjaki za etiko in zagovorniškimi skupinami«. 

A na koncu teksta so neizprosni, saj eksplicitno poudarijo, da je za njih vsaka vsebina, ki ni v dobro LGBT skupnosti (rezultati raziskave, ki so proti LGBT agendi), etično sporna. Tako ne bodo več dovolili trditev, da obstajata samo dva biološka spola, saj »spolne norme niso dokončne, ampak se razvijajo skozi čas in prostor«, zato bodo tovrstne definicije sproti preverjali.

»Zdi se, da je glavni namen tega razdelka sporočiti drugim progresivcem: ´Mi smo na vaši strani,´ in poslati ustrezen signal konservativcem: ´Vi niste naši.´« je v kritiki uvodnika zapisal Bo Winegard, urednik portala Quillette.

Da se uredništvu vendarle ne bi izmuznil kakšen tekst, ki ne bi bil v skladu z novimi smernicami, bodo »angažirali zunanje strokovnjake za etiko«.

Nekoč ugledne publikacije založniške hiše Springer Nature se tako poslavljajo od znanosti, ki je temeljila na razpravi, spodbujala drugačne poglede in akademsko svobodo, kar se je skozi zgodovino izkazalo za najboljši način pri iskanju resnice. V vsakem trenutku zgodovine so namreč obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna in za prevladujoča stališča (ali ideologijo) nezaželena. A ravno akademiki in znanstveniki, ki so bili zavezani odkrivanju resnice, so vedno stali pokončno. Svoboda govora in akademska svoboda sta bili v znanstvenih razpravah vedno tisti vzgon, ki je družbo gnal naprej, da je šla v znanju in vedenju tako daleč, kot nikoli prej. Znanstveniki (raziskovalci), ki so pisali za Nature, postajajo tako žrtev ideološkega koncepta uredništva, ki želi ugoditi najbolj glasnim progresivnim skupinam. Resnica bo pri tem le postranska škoda.

Kdo so ljudje, ki so v mandatarjevi crème de la crème strokovni ekipi?

Značke

akademiki, intelektualci, izobrazba, levičarji, lynn Yaeger, mandatar, Melania Trump, Michelle Obama, rdeči čevlji, robert golob, Vougue

V prejšnjem tekstu sem omenil, da bo Robert Golob Dobri I. poslal v boj proti zlobnim kapitalistom, ki so vojni dobičkarji, svoje najboljše ljudi. Take ljudi, nekakšne koristne idiote, opisuje Nassim Nicholas Taleb (do katerega misli imam sicer odnos, ki je podoben knajpanju). Pravi jim »intelektualci, ampak idioti«.

Čeprav Golob okoli sebe ni zbral le intelektualcev, ampak se hvali s strokovnim crème de la crème, imajo mandatarjevi vojščaki vse značilnosti idiotov med intelektualci oziroma bedakov med strokovnjaki.

To so praviloma (no, so tudi izjeme) univerzitetno izobraženi ljudje, v svojem dosedanjem življenju malodane vsi po vrsti prisesani na državne in javne jasli, s trdnimi prepričanji, da vedo, kaj morajo početi drugi ljudje, koga morajo voliti, kako naj živijo in za kaj naj porabijo denar (ki jim ostane po vseh plačanih davkih). Njihovo prepričanje v svojo nezmotljivost (zmotljivi so le v primerjavi z Robertom Golobom) je neomajno, nestrpnost do drugače mislečih je neskončna, vsiljujejo ideje (po njihovo) nerazsvetljenim ljudem (beri: plebejskemu prebivalstvu). Če jim kaj ni všeč, protestirajo. Za to imajo prav posebne modne trende: od oblačenja trenirk prek kolesarjenja do nošnje rdečih čevljev s petko. A ker bi se (čeprav z jeklom okrepljena) petka pod intelektualno težo in strokovno tehtnostjo lahko zlomila, so nekatere obule kar rdeče športne copate (ali nekaj takega). In, kot vse kaže, bodo za Odlazkove medije kmalu postale modne ikone. Kot je denimo za Lynn Yaeger, modno urednico za Vogue, modna ikona postala Michelle Obama, ne pa Melania Trump.

Golobovi strokovnjaki so v prvih bojnih vrstah le, ko se pojavijo kot komentatorji v levičarskih medijih, sicer njihova koža ni nikoli na prodaj. To pomeni, da svojih razmišljanj in politik nikoli (ampak res nikoli) ne bi sami najprej preizkusili v praksi. Ko mandatar in njegova tovarišija govorijo, da bodo reformo zdravstva začeli z interventnim zakonom, ki ne bo le na papirju, ampak ga bodo »testirali, kako poteka v realnem življenju«, morate vedeti, da bodo nerazgledano rajo imeli za testne zajčke, njihova blaginja in ugled pa ne bosta ogrožena. Če se bo namreč izkazalo, da realno življenje deluje po drugačnih poteh kot njihove ideje, bodo krivi drugi: navadni ljudje, ker niso dojemljivi.

Na tem mestu pridemo do naslednje značilnosti Golobove strokovne ekipe: (ne)uspešnost njihovih zamisli v praksi je popolnoma nepomembna zadeva in v nobenem primeru ne bo vplivala na njihovo medijsko prodornost, kaj šele na njihovo (akademsko ali drugačno) kariero. Občasno sicer dobro zaznajo težave, a to je tudi vse. Ko se jih lotijo reševati, povzročijo še večje in nevarnejše težave. Nekako v smislu Murphyjevega zakona: Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Kljub temu se imajo (in tak občutek jim dajejo mediji) za nesporne avtoritete za ekonomska, politična, družboslovna, inženirska, arhitekturna, biološka in druga vprašanja. Ko govorijo o progresivni obdavčitvi, opisujejo enotno davčno stopnjo.

Mandatarjeva strokovna ekipa je živ dokaz, da formalna izobrazba človeka ne naredi pametnejšega. Kot ima lahko pretiravanje v vsaki stvari nasproten učinek, lahko neizmerno zlivanje družboslovnega znanja v glavo naredi človeka neumnejšega, kot je bil. Od takrat naprej ima vsak vaški posebnež, ki je dnevno naslonjen na gostilniški pult, bolj zdravorazumske poglede na svet, kot pa katerakoli feministka z doktoratom.

Ti ljudje, ki se zmotijo v vsem mogočem, čeprav isto stvar tisočkrat testirajo in »zgodovinsko« preverijo, so prepričani, da so njihovi trenutni pogledi edino pravilni. Če mi v prvič ni uspelo, mi bo v stotem poskusu, je njihova miselnost. Ni odveč povedati, da za seboj vedno pustijo opustošenje. To so pač ljudje, ki so študirali slovnico, preden so spregovorili; za njih velja, da razmišljanje nima nič skupnega s pisanjem (lahko neumno razmišljajo in dobro pišejo). Skratka, to so ljudje, ki 100-odstotno verjamejo v globalno segrevanje, ampak samo 40-odstotno v vremensko napoved, ki za jutri napoveduje dež. Enega nasveta se držijo kot pijanec plota: veliko lažje je uničiti človeka, kot preučiti lastne odločitve (in se mogoče spremeniti).

So pravi mojstri v tem, kaj morajo določen trenutek povedati. Vedo, da besede vplivajo na njihov ugled, nikakor ne dejanja. Zato v pogovorih, ki nimajo nobene veze z matematiko, vsaj enkrat preventivno omenijo algebro, v debatah, ki niti na daleč ne spominjajo na biologijo, ne morejo brez teorije spolov. Hkrati povedo, kje so bili, kaj so doživeli in menijo, da se vzreja kokoši ne razlikuje bistveno od dela kvantnega fizika. Ali drugače. Ljudi, ki delajo nekaj, česar Golobovi strokovnjaki ne razumejo (in ne razumejo skoraj nič), imajo za patološke desničarje in neoliberalne kapitaliste. Ko nekateri izdelajo nekaj, kar je za široko množico koristno, za njih pa ne, jih imajo za neizobraženo drhal. Čeprav bolj verjamejo v scientizem, kot v pravo znanost, se že zavzemajo za pravice robotov, ki lahko delajo samo 30 ur na teden in morajo imeti zagotovljeno minimalno plačo.

Skratka, prihaja obdobje karnevala zadetkov in neskončna film noir matineja.

Tukaj si lahko preberete o sedmih tipih levičarjev v Sloveniji.