Značke

, , , ,

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.