Preiskava poimensko razkrila, kdo, kako in zakaj financira medijski mainstream: ko boste brali članek v »neodvisnih« medijih, bodite zadržani, kajti obstaja velika verjetnost, da ga je nekdo plačal, da ga boste brali in vanj verjeli

Značke

Barack Obama, BBC, Bill Clinton, Bill Gates, BioMilq, David Bornstein, Der Spiegel, donacija, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, Financial Times, fundacija, Fundacija Bila in Melinde Gates, George Soros, Guardian, Le Monde, mediji, medijski mainstream, MintPress, neodvisno novinarstvo, New York Times, novinarska združenja, novinarstvo, NPR, preiskovalno novinarstvo, Pulitzerjeva nagrada, Rothschild, Solutions Journalism Network, Tim Schwab, Tina Rosenberg, Tje Lancet, ZDA, štipendije

New York Times, ki je za progresivno novinarsko elito (vključno s slovensko) globalni svetilnik neodvisnega in preiskovalnega novinarstva, je več let pisal o Fundaciji Gates, dokler leta 2020 novinar Tim Schwab v Columbia Journalism Review ni razkril, da kolumnista David Bornstein in Tina Rosenberg, pisca hvalnic Billu in Melindi Gates ne delata za organizacijo Solutions Journalism Network, ki jo fundacija izdatno financira. Kolumnista sta priznala nespodoben konflikt interesov in prosila uredništvo Timesa naj naknadno razkrije njune povezave  z Gatesom, a tega največkrat z Pulitzerjevo nagrado ovenčani medij nikoli ni naredil, ker to ni »prednostna naloga«.

Nasploh časopis, ki ima več kot 170-letno zgodovino nerad prizna napake. Ko je dokončno postalo jasno, da Rusi niso vplivali na ameriške volitve 2016 in da Trump Hillary Clinton ni premagal s pomočjo Moskve, se Times ni opravičil, še manj novinarji, ki so za svoje teorije zarote prejeli celo Pulitzerjeno nagrado.

New York Times ni edini. Ameriška javna radijska mreža (NPR) je pred meseci predstavila eksperiment, ki ga vodi Harvard in ki naj bi družinam z nizkimi dohodki pomagal najti stanovanja v bogatejših soseskah. Tudi ozadje te zgodbe je razkril Schwab. Ko je zadevo preiskoval, je odkril, da je vsak citirani strokovnjak finančno povezan s Fundacijo Gates. To je bila ena od neštetih zgodb NPR o dobroti Billa Gatesa, ki je medijski hiši NPR namenil skoraj 25 milijonov ameriških dolarjev donacij.

Računalniški milijarder se ne omejuje samo na ZDA, ampak selektivno financira medije in medijske organizacije po vsem svetu. V dveh letih je britanskemu Guardianu (še en globalni svetilnik neodvisnosti, ki je Gatesa označil za planetarnega svetnika – »sveti Bill«) namenil več milijonov dolarjev za serijo podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomeni rešitev in osvoboditev za doječe ženske. Vsi svetovni mediji so poročali o čudežnem nadomestku za materino mleko, vključno z nekaterimi slovenskimi.

Nedavno je ameriška novinarska organizacija MintPress po dolgi preiskavi razkrila, da je Fundacija Gates za financiranje medijskih projektov po vsem svetu namenila več kot 30.000 posameznih donacij v višini več kot 300 milijonov ameriških dolarjev. Denar je prejela večina največjih svetovnih medijskih hiš, donacij so bile deležne številne medijske organizacije in novinarska združenja, na seznamu so portali za preverjanje dejstev. S temi mediji in organizacijami sodelujejo tudi slovenski mediji, združenja in novinarski centri.

Medijskih hišam (seznam spodaj) je milijarderjeva fundacija namenila več kot 166 milijonov dolarjev.

Donacija CNN v višini 3,6 milijona dolarjev je šla za »poročanje o enakosti spolov«, medtem ko je Texas Tribune prejel milijone za »za povečanje ozaveščenosti javnosti pri vprašanju reforme izobraževanja v Texasu«. Med prejemniki donacij najdemo francoske, španske, nemške, afriške in celo kitajske medije.

Gates je 38 milijonov dolarjev namenil mreži centrov za preiskovalno novinarstva (spodaj) …….

…. 12 milijonov dolarjev je doniral novinarskim organizacijam (spodaj).

Fundacija denar namenja tudi izobraževalnim centrom za novinarje (spodaj) …..

…. za medijske projekte po vsem svetu je namenil skoraj 100 milijonov evrov (spodaj).

Bill & Melinda Gates Foundation (BMGF) večinoma financira velike in vplivne globalne medije, ki naj bi veljali za verodostojne in neodvisne. Bill Gates namreč dobro ve, da te medije najbolj citirajo manjši mediji po vsem svetu (slovenski medijski mainstream večinoma citira Guardian, BBC, New York Times in CNN, se pravi medije, ki so na samem vrhu Gatesovih donacij).

Schwab, eden redkih preiskovalnih novinarjev, ki si je drznil pod drobnogled vzeti »dobrotnika« Gatesa, opozarja, da raziskava vključuje samo vidne in neposredne donacije, nikakor pa ne vzporednih ali posrednih. Navaja primer partnerstva BMGF z ViacomCBS, podjetjem, ki nadzorujejo CBS News, MTV, VH1, Nickelodeon in BET. Javno je bilo povedano, da je Fundacija Gates korporaciji zabavne industrije dala 6 milijonov dolarjev, toda v poročilu o donacijah ni mogoče najti ne CBS, ne Viacoma.

Prav tako v poročilo niso vključene štipendije novinarjem in donacije, ki so namenjene plačilu člankov v akademskih revijah. Čeprav ti članki niso namenjeni množični uporabi, so redno podlaga za zgodbe v mainstream medijih in pomagajo pri promociji določenih vprašanj. Kot pravi Schwab, je mogoče slediti več desetim milijonov dolarjev, ki so končali v akademskih revijah, pri čemer je vsaj 13,6 milijona dolarjev namenjenih ustvarjanju vsebin v prestižni medicinski reviji The Lancet.

In na koncu je seveda še denar, ki je namenjen raziskovalnim projektom, predstavitev rezultatov konča v akademskih revijah, medijskem mainstreamu ali knjigah.

In Fundacija Gates ni edina. Medijem in novinarjem »donirajo« fundacije Georga Sorosa, družine Rothschild, Charlesa Kocha, Craiga Newmarka, Gill, Bill in Hillary Clinton, Barack Obama, družina Murdoch, Mark Zuckerberg in številni drugi. Vse to se predstavlja kot »neprofitno financiranje nestrankarskega novinarstva«. Vprašajte se, ali je to res.

Zato takrat, ko boste v slovenskem medijskem mainstreamu brali citate ali sklicevanje na največje in najbolj vplivne globalne medije, kot so NY Times, CNN, BBC, Guardian, Le Monde, Der Spiegel ali Financial Times, bodite rajši zadržani glede verodostojnosti, saj obstaja velika verjetnost, da gre za članke, ki so bili naročeni in plačani z namenom, da jih boste vi brali in vanje verjeli.

Po občevanju z več moškimi na paradi ponosa se je ´strokovnjak´ za spolno zdravje pri Georgu Sorosu okužil z opičjimi kozami in gonorejo, zdaj za okužbo krivi newyorške oblasti

Značke

George Soros, gonoreja, Guardian, homoseksualnost, New York, Open Society, opičje koze, Parada ponosa, Sebastian Kohn

Sebastian Kohn je gej. In strokovnjak za spolno zdravje. Ko se je 24. junija v New Yorku začela parade ponosa, je občeval z več moškimi. Njegovo telo so obiskale opičje koze in se tam zadrževale tri tedne. Zdaj pravi, da ni kriva njegova homoseksualna promiskuiteta, ampak »sistem«. Vsaj tako je povedal za do njegovih spolnih navad zelo razumevajoči Guardian.

39-letni Šved živi v Brooklynu. Dela kot strokovnjak za javno zdravje in je vodja newyorškega oddelka fundacije Open Society levičarskega milijarderja Georgea Sorosa. »Zadnje desetletje se moje delo osredotoča predvsem na spolno in reproduktivno zdravje ter pravice, zato sem izbruh opičjih koz spremljal od samega začetka,« je Kohn povedal za britanski časopis.

Ker je strokovnjak za spolno zdravje, se je očitno zavedal, da so geji najpogostejši gostitelji opičjih koz. Zato se je na parado ponosa želel pripraviti in zaščititi. 23. junija se je hotel cepiti. A ni dobil termina. Po vsej verjetnosti mu je razum narekoval, naj se letos drži nazaj, toda nagon je bil očitno močnejši: na paradi si je dal duška in, kot je priznal Guardianu, imel spolne odnose z več moškimi.

Zdaj je zelo kritičen do sistema in krivi oblasti v Združenih državah Amerike, ker se slabo spopadajo z izbruhom opičjih koz.

»Vse skupaj se zdi kot velik neuspeh, ki se ne bi smel zgoditi, zlasti dva meseca in pol po izbruhu. Če je nekdo, kot sem jaz, ki je dolgo dela na področju spolnega zdravja, tako težko krmaril, si ne morem predstavljati drugih. Poznam več ljudi, ki samo sedijo doma in trpijo neznosne bolečine, ker ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo,« pravi Kohn.

Ameriški Šved je za britanski dnevnik zelo podrobno opisoval izpuščaje in druge simptome opičjih koz. Do bralcev Kavarne Hayek bomo obzirni, zato opisov ne bomo povzemali. Napišimo le, da se je Kohn čudil, da je imel izpuščaje povsod po telesu, le na ´tistem´ izpostavljenem mestu ne.

Ko je sicer obiskal zdravnika, se je izkazalo, da nima samo opičjih koz, ampak so si moški med seboj izmenjevali tudi bakterijo gonokok, ki povzroča gonorejo.

Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Tako to počneta »filantrop« Bill Gates in »neodvisni« Guardian

Značke

Bill Gates, dojenje, Guardian, mleko

Seveda ni nič narobe, če nek filantrop mediju podari 3,5 milijona ameriških dolarjev, ta medij pa piše o njem kot dobrotljivemu božanstvu. Težava nastane, ko se bogataševa fundacija predstavlja kot velika dobrotnica in rešiteljica človeštva, medij kot neodvisen časopis, kot globalni svetilnih profesionalizma, vzornik generacijam žurnalistov. To je kratka zgodba, kako to počneta Bill Gates in Guardian.

Nedavno je portal Rumble poročal o nenavadni (finančni) povezanosti med ameriškem poslovnežem Billom Gates, ki se s svojo fundacijo predstavlja kot velik človekoljub, in med levičarsko populacijo zelo priljubljenim časnikom Guardianom. Na kratko gre takole.

JUNIJ 2020

Bill Gates je v svojim investicijskim podjetjem Breakthrough Energy Ventures (osredotoča se na podnebne spremembe)  zagnal podjetje z imenom BioMilq, ki se ukvarja z laboratorijsko proizvedenimi nadomestki za materino mleko in formulo za tako mleko prodaja (šlo naj bi za najboljši približek materinemu mleku). To mleko naj bi nadomestilo dojenje in zmanjšalo ogljični odtis. Kmalu je od vlagateljev dobil 3,5 milijona dolarjev, z njim je pri projektu začel sodelovati cvet bogatašev: Jeff Bezos, Mark Zuckerberg, Richard Branson, Masayoshija Son, Jack Ma, Michael Bloomberg in Marc Benioff.

SEPTEMBER 2020

Fundacija Billa Gatesa je Guardianu plačala (donirala) 3,5 milijona dolarjev, kmalu zatem se v tem britanskem »neodvisnem« časopisu pojavi serija podpisanih člankov o BioMilqu in nadomestnem mleku, ki pomani rešitev in osvoboditev za doječe ženske.

FEBRUAR 2022

FDA je objavila, da preučuje mlečne nadomestke za doječe matere v tovarni v Michiganu. Vzrok je bila okužba.

Pred mlečnimi formulami, ki kršijo mednarodne standarde o prehrani dojenčkov, so opozorile tudi mednarodne organizacije.

MAJ 2022

Fundacija Gates je ponovno plača Guardianu, ki že naslednji dan objavi članek o tem, kako boleče je dojenje in da je edina prava rešitev laboratorijsko izdelano mleko. Dojenje naj bi tudi slabo vplivalo na duševno zdravje doječih mater.

O tem je pisala neodvisna novinarka Allison Royal.

Mnenje, ali gre pri vsem skupaj za naključje, prepuščam bralcem.

Preberite tudi:

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Vaš popoln vodnik za razumevanje in tekoče govorjenje jezika levice

Ekonomska demokracija Luke Mesca: kdo stoji za idejo, kdo financira promocijo in kakšna bo vloga levičarskega zavoda z imenom Inštitut za ekonomsko demokracijo?

Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec obljubljajo progresivno obdavčitev: kako deluje in kje se zalomi

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.