Značke

, , , , , , , ,

Pred letom dni, v petek, 14. oktobra 2022, je izginila Lola, 12-letna osnovnošolka. Isti večer so njeno truplo našli v prtljažniku avtomobila. Obdukcija je pokazala, da je bila pred smrtjo posiljena in trpinčena. »Nisem dobro. Popolnoma sem uničen,« danes pravi njen oče Johan Daviet.

Njeno ime bi se moral vsakdo zapomniti. Sredi Pariza so svetlolaso deklico mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so bili stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.

Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire. Žal leto dni kasneje lahko ugptavljamo, da se je zgodilo prav to. Razen redkih medijev, se Lole ni spomnil nihče.

Lani so francoski politiki, ki se oglasijo ob vsaki malenkosti, ko gre za domnevno kršenje pravic migrantov, potrebovali kar tri dni, da soi obsodili zločin. Pa še takrat so opravičevali morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci.

Podobno je bilo z novinarji in uredniki medijskega mainstreama. Desnico so brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.

Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.

Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.

Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti. Skrivajo tudi posilstva migrantov, še migrantski napad na policista zamolčijo.

Včeraj je Lolin oče Johan Daviet prvič spregovoril za medije. Pravi, da je uničen. Ne samo on, ampak cela Lolina družina. »Morilka ni samo uničila otrokovega življenja. Uničila je družino,« pravi in prizna, da uteho išče v alkoholu.

Medtem ko Lolina družina še vedno žaluje, je osumljena Dahbia B. po preiskovalnem priporu od februarja internirana na oddelku za težke bolnike (UMD) v psihiatrični bolnišnici. Domnevna morilka je bila nasilna tudi do zaporniških paznikov.

Poleg vprašanja kazenske odgovornosti in motiva, ki ga je treba še pojasniti, prisotnost osumljenke na francoskem ozemlju še vedno sproža vprašanja, zakaj je država ni deportirala. Če bi jo, bi Lola danes še živela. Zato ima krvave roke tako država, kot tudi mediji in nevladne organizacije, ki ilegalnim migrantom dajejo potuho.