Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter