Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

Actual Individual Consumption, Alenka Bratušek, Borut Pahor, Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči, Dejanska individualna potrošnja, DIP, Eurostat, fiskalna politika, Janez Janša, javni dolg, Miro Cerar, potrošnja, PPS, Purchasing Power Standards, volivci, Vuk Vuković

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

Značke

ekonomska svoboda, Heritage Foundation, levičarski aktivisti, Miro Cerar, Wall Street Journal

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

To je državni udar, zato: Spelji se, Milan Brglez!

Značke

državni udar, Državni zbor RS, Milan Brglez, Miro Cerar, parlament, referendum, SMC, ustava, Ustavno sodišče RS, zarota

Ni se zgodilo v temačnih, z težkimi zavesami zastrtih dvoranah, zarote niso pletli neznanci ali obešenjaki v skritih kotičkih Slovenije, prostori niso bili podobni neki zatohli nemški pivnici pred skoraj 100 leti. Zarota oligarhije je prišla iz hrama demokracije, parlamenta, pri belem dnevu, s sporočilom za javnost, in to vsem na očeh. Kaj takega se v četrt stoletni zgodovini samostojne Slovenije še ni zgodilo, take samovolje nekega nadutega oblastnika še nismo doživeli. Celo več. To, da se je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločil, da ne bo določil roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevam za razpis referendumov, ki jih je 25. aprila vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije, ni samo zloraba oblasti, ni samo zloraba funkcije in instituta predsednika državnega zbora, ni samo pritlehen udarec pravni državi, ne, to je kar državni udar. Mogoče se bo komu zdelo pretiravanje, toda odrekanje pravice ljudstvu, da se izreče o nekem zakonu ali vprašanju, ni drugega kot odrekanje in omejevanje pravice ljudstva do neposrednega izvajanja oblasti. To pa je državni udar.

Milan Brglez ni imel, niti nima nikakršnih pooblastil, da ne bi določil roka za zbiranje podpisov, kar z drugimi besedami pomeni, da je zavrnil pobudo za referendum. Tudi izgovor, da je s tem preprečil zlorabo referenduma, nima nikakršne pravne podlage. Kaj sploh je zloraba instituta referenduma? Lahko ljudstvo ta institut sploh zlorabi? Ne more. Tudi če bi Sindikat delavcev migrantov Slovenije vložil 100 in eno pobudo, bi Milan Brglez moral določiti rok. Razlogi, zakaj nekdo vloži pobudo, niso njegova stvar, niti ga ne bi smeli prav nič brigati. Tudi če bi nekdo zahteval referendum, ker je pač tisto jutro vstal z levo nogo, ker si je opekel prst pri peki jajc ali mu prodajalka v bližnji trgovini ni bila všeč, pa je bil jezen na cel svet, bi moral Brglez določiti rok, še posebej, če je pred tem zbral potrebnih 2.500 podpisov za zbiranje 40.000 podpisov za referendume.

Milan Brglez je s tem preprečil referendum, kar lahko stori le ustavno sodišče. Res je, da se lahko o zahtevah izrečejo tudi poslanci državnega zbora, ki referendum lahko zavrnejo (kar so storili denimo v primeru zakona o obrambi), toda zadnjo besedo imajo ustavni sodniki, če se predlagatelj referenduma pritoži. To, da bi referendum preprečil en sam človek, četudi je predsednik najvišjega zakonodajnega telesa v državi, pa je nevarno, še posebej če gre za visokega predstavnika vladajoče stranke (SMC), katere predsednik Miro Cerar je tudi že grozil, obtoževal in govoril o nekakšnih zlorabah referendumskih pobud. In če držijo zapisi nekaterih medijev, da Cerar sploh ne vodi vlade, ampak da oblast izvajajo iz ozadja lobiji tranzicijske levice, to pomeni, da so z današnjim Brglezovim dejanjem, se pravi z državnim udarom, oblast uradno prevzeli lobiji. Od danes naprej torej ne živimo več v pravni državi, ne živimo več v državi, kjer ima oblast ljudstvo, ampak (politična) elita.

Po 2. odstavku 90. člena ustave referendum sicer ni mogoč o zakonih, ki zadevajo obrambo države, o zakonih, ki zadevajo davke, carine in druge obvezne dajatve, o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo neustavnost na področju človekovih pravic. Toda v pravni državi za preprečitev takih referendumov obstajajo neki postopki, ki pa jih je Brglez samopašno prezrl.

Ustavno sodišče je sicer že odločilo, da delavci migranti, ki doplačujejo dohodnino v Sloveniji, ne smejo imeti posebnih pravic. S tem je bila zadeva uradno zaključena, kar ne pomeni, da ti ljudje ne smejo uporabiti drugih oblik pritiska na oblast. Volitve so vsake štiri leta, v vmesnem obdobju ima vsak državljan pravico, da z institutom referenduma uresničuje ustavno pravico do neposrednega izvajanja oblasti. Ta pravica je v ustavi omejena, toda ne zakon ne ustava jim ne moreta preprečiti, da bi državljansko nepokorščino izvajali z vlaganjem referendumskih pobud. In to je danes Brglez ljudem samovoljno odrekel.

Za to dejanje ni opravičila, to dejanje je državni udar, to dejanje je zločin nad ljudstvom, je politični kriminal brez primere v zgodovini samostojnosti, zato bi moral odstopiti ali pa biti odstopljen. Če je v SMC še kolikor toliko poštenosti in občutka za pravno državo, bodo Brgleza ne samo odnesli iz svoje stranke, ampak kar iz državnega zbora. Tam nima več kaj iskati. Še posebej, ker je nastopil s pozicije moči, ker ima kot oblast za seboj represivni aparat z (zakonsko) pravico, da na ljudi strelja, obratno pa državljani te pravice nimajo.

Zato je že skrajni čas, da se reče: Spelji se, Milan Brglez! In z njim vsi zarotniki, kriminalci, zločinci, sluzavi priskledniki, izdajalci Slovenije in nacionalnosti, uničevalci Slovenk in Slovencev, plenilci vseh vrst in barv, vsi, ki plenite in kradete.

Minister Mramor, ime česa je (po novem) slaba banka?

Značke

banke, DUTB, Dušan Mramor, Lars Nyberg, Miro Cerar, plače, slaba banka, terjatve, Torbjörn Mansson, vlada

Se spomnite ministra za finance Dušana Mramorja, ki je marca, ko so v javnosti prišli zneski za visoke honorarje profesorjev na fakultetah, dejal: »Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, nismo več v komunizmu.« Seveda, nismo več uradno v komunizmu, v resnici pa smo v njem ne samo z rokami in nogami, ampak tudi z glavo in tistim, kar je v glavi. (Če kaj sploh je.) Pretekli petek, ko je medijski mainstream zahteval glave tujcev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je izjavil nekaj podobnega, češ da pri predlogu razrešitve ne gre za vprašanje višine prihodkov ali kakovosti delovanja DUTB. Torej, minister Mramor, v čem je težava? V zaupanju? Ki ga naj ne bi bilo med skupščino (vlado) in vodstvom upravnega odbora? Koga imate za norca?

Prav je bilo, da je vodstveni kader v DUTB iz tujine. To je pomenilo (in še pomeni), da se je vsaj na deklarativni ravni presekala popkovina med družbenimi paraziti in tajkuni na eni ter državnim premoženjem na drugi strani. Prvi so najbrž pričakovali, da DUTB nikakor ne bo uspelo prodati premoženja, ki je bilo prenešeno na slabo banko. Lobiji so lani Larsu Nybergu, Torbjörnu Manssonu & Co. celo očitali, da ne delajo ničesar, da gre prodaja prepočasi. To je bil prvi manever, da se stari kadri, še do včeraj zagovorniki nacionalnega interesa, polastijo nazaj »zaplenjenega« premoženja. Ko pa je zadeva stekla in se je prodaja začela, je bilo spet vse narobe. Še huje. DUTB si je drznil zamajati tudi take vplivneže, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik. In ta napad na DUTB traja v valovih kontinuirano od začetka leta, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo premier Miro Cerar popustil in predlagal zamenjavo. »Radi bi takšno slabo banko, na katero se lahko vpliva,« je pred meseci dejal Mansson. In lobisti, ko so spoznali, da Šved ni nek Lojzek, ki ga lahko odpraviš s sendvičem in cockto, so ob pomoči medijev sprožili pravo gonjo ter nad DUTB pognali od KPK in Računskega sodišča do NPU.

Ampak pomagalo je šele tisto orožje, s katerim je levica pred volitvami 2002 spravila na kolena takratnega predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki je resno ogrožal Janeza Drnovška – plače. Obsedenost zaplotanih Slovencev z visokimi plačami, (ki vedno raje vidijo, da tudi sosedu crkne krava, če je njemu), vedno izzove pravo in pričakovano reakcijo, še posebej, če jim serviraš: najprej na televiziji predvajaš prispevek o visokih plačaš, takoj naslednji je o revščini in lačnih otrocih, naslednji pa o neenakosti v družbi, ki se še povečuje, in izjava kakšnega levičarskega aktivista, da je treba narediti konec izkoriščevalskemu kapitalizmu. Sklep je logičen: otroci so lačni, ker ima Mansson previsoko plačo, dodelil mu jo je zlobni otrok kapitalizma Nyberg. Oba tujca sta neposredno kriva, da se v Sloveniji povečuje neenakost (hm, čeprav po vseh kazalcih sodimo med tiste države, kjer je neenakost najmanjša), s tem pa je revnih vse več ljudi, kriv pa je seveda neoliberalni kapitalizem.

Bistvo težave torej ni, da imajo na DUTB previsoke plače, ampak dejstvo, da imajo tujci v slabi banki neizmerno kapitalsko moč, ki jo ne delijo z domačimi tajkuni oziroma je ne delijo s tistimi lobisti, ki so pričakovali, da bodo s svojimi političnimi povezavami prišli do dela kolača. Pa vse je bilo tako skrbno načrtovano, da tajkuni nazaj in poceni pridobijo premoženje. Vsi zdaj DUTB očitajo, da z lahkoto presega načrte, ko pa je premoženje dobila z velikim popustom oziroma 70-odstotnim diskontom. Vprašanje je, kdo se je strinjal s tem diskontom, ki predstavlja korupcijsko tveganje? Natanko tisti, ki so pričakovali, da bodo imeli vpliv v slabi banki. Ko se jim je to izjalovilo, se je začel odprt lov na vodstvo DUTB. Vse drugo je navaden blef.

Vlada ima seveda kot skupščina vso pravico, da kogarkoli in kadarkoli na DUTB odstavi, ampak bilo bi pošteno, da pove, zakaj je v resnici razrešila vodilna na DUTB. Če tega ne zmore, bi si lahko izmislila vsaj kakšen boljši razlog, kot pa plače in izgubo zaupanja. Ker pa ima za seboj medije, ki sicer Cerarja vsake toliko časa »opozorijo«, da ni večen, je vse skupaj otroško lahko. Mainstream mediji servirajo raje natanko tiste informacije, ki zagotavljajo natanko tak odziv, kot se je zgodil – ogorčenje zaradi previsokih plač. In za podkrepitev svojih tez vprašajo za mnenje natanko tiste politike in strokovnjake, ki so še pred desetletjem, zagovarjali nacionalni interes, torej tisto, kar je povzročilo tako katastrofalno stanje v Sloveniji, da je država potrebovala ustanovitev slabe banke. In takrat, pred desetletjem, seveda ni bilo nikjer ne Manssona ne Nyberga, na katera se zdaj zliva celotna gnojnica neuspešne gradualistične tranzicije. Kar naenkrat postane verodostojen minister Karl Erjavec, ki je recimo najbolj odgovorna oseba v aferi z arbitražnim sporazumom. V normalni državi takega človeka nikoli, ampak res nikoli več ne bi vprašali za katerokoli mnenje. Celo več. Mediji bi odštevali dneve do njegovega odstopa. In to človek, ki je zelo gostobeseden in je nekakšna politična različica Miša Alkalaja. Za njim pa seveda Židan, o katerem sploh ni potrebno izgubljati besed. Kam spada človek, ki izjavi, da bo treba zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov (Kaj ima država z zasebnimi gozdovi?), ni treba posebej razlagati. Je na približno enaki ravni kot sindikalist v Luki Koper, ki vladi prostodušno zagrozi, da lahko privatizirajo podjetje samo z dovoljenjem delavcev, čeprav bodo nadnje poslali vojsko. Povedano drugače: socializem in socialisti povsod naokoli, in to do koder seže oko.

Z današnjim dnem, ko je vlada odstavila Nyberga in odpoklicala Manssona, se začne »prava« privatizacija. Tujci do podjetij v slabi banki, si malodane upam staviti, ne bodo imeli več dostopa. Vrata trem vrstam parazirov, se pravi »našim«, »našim« in »našim«, so se na stežaj odprla. Cerar in Mramor bosta deležna pohval, kot so ju pogladili po glavi, ko je propadla privatizacija Telekoma.

Zato je namesto vprašanja Mramorju, v čem je težava, bolj na mestu vprašanje, ime česa je (po novem) slaba banka.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek

Ukinite subvencije, za božjo voljo!

Značke

Miro Cerar, subvencije

Veste, ekonomija je sila preprosta zadeva, če jo le želite razumeti. Težava je, ker jo levičarji vedno zakomplicirajo do te mere, da na koncu nihče nič ne razume (najmanj pa sami), profitirajo pa, kakopak, socialisti, ki se najboljše počutijo ravno v kapitalizmu. Najslabše jo odnese trg, z njim pa davkoplačevalci. Ko pride do krize, so seveda krivi (neo)liberalci, zato se levičarji počutijo poklicane, da zadevo rešijo. In kot je pri njih običajno, ko se gredo, kot da se spoznajo na ekonomijo, jo še poslabšajo. Eden od njihovih instrumentov, ki naj bi razrešil vse težave, ki jih zakrivi nebrzdani neoliberalizem, so subvencije. Mogoče je ravno zaradi takega razmišljanja vlada Mira Cerarja, ko je naštevala ukrepe, ki bodo prinesli vitkejšo državo in bolj vzdržno javno porabo, nekako „pozabila“, da je treba opraviti tudi z državnimi pomočmi. Človek bi pomislil, da je to naredila nalašč, saj so ravno subvencije (poleg javnih naročil) leglo, kjer se udomači korupcija. Ampak o tem drugič. Tokrat poglejmo zmotno prepričanje levičarjev, da bodo z državnimi intervencijami uredili razmere na trgu (še posebej v času krize). In nikakor jih ne boste prepričali, naj za božjo voljo tega ne počno, ker bo samo še slabše.

Osnovno napako socialisti, popolni ekonomski analfabeti, naredijo že takoj na začetku. Nikakor ne razumejo, da razdeljevanje različnih državnih pomoči pomeni, da država z davki vzame denar vsem, s subvencijami pa ga da samo izbranim. Oni namreč mislijo, da ta denar pride malodane sam od sebe, da zasebni sektor s tem nima prav nič, da ga lahko delijo okoli, kot se njim zazdi. In ravno to se dogaja s subvencijami. Kdo jih bo dobil, odloča država. Toda če nekdo dobi subvencijo – in to je druga stvar, ki jo socialisti nikakor ne dojamejo – to tudi pomeni, da na drugi strani nekdo izgubi. Ker denar za subvencije ne raste na drevesu rajskega vrta Eden, ampak ga država dobi prek davkov od zasebnega sektorja. Pustimo tudi to ob strani in si rajši na primeru poglejmo, kako škodljive so subvencije za gospodarstvo.

Po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije (http://www.vlada.si/teme_in_projekti/drzava_za_razvoj_slovenije/) je vlada od januarja leta 2009 do konca septembra 2013 (novejših podatkov ni) razdelila v obliki subvencij, garancij, sofinanciranja dobre tri milijarde evrov. Zelo veliko za Slovenijo. Toda bolj skrbi nerazumevanja ekonomije, saj imajo v uvodu zapisano: „V prizadevanjih za izhod iz finančne in gospodarske krize Vlada RS že ves čas posebno pozornost namenja predvsem dvema vidikoma: ukrepom socialne politike, s katero poskuša ublažiti vpliv krize na življenjski standard državljanov, ter ponovnemu zagonu gospodarstva.“ Skratka, državne pomoči naj bi rešile vse, toda krize v Sloveniji kljub petim letom ogromnih sredstev za subvencije nikakor noče biti konec. Kar pomeni, da ne delujejo, čeprav levičarji tega ne bodo nikoli priznali. Zdaj pa pozor! Podroben pregled danih pomoči pokaže, da so jih bili deležni tudi mesarji, zidarji, kozmetičarke, peki, gostinci in frizerski saloni. Ne, to ni šala, je pa tragično, da država tako posega v trg.

Vzemimo na primer frizerske salone (ki jim v Sloveniji pomaga tudi država). Recimo, da imamo v Gornjem gradu Frizerski salon Mojca (FSM), v Spodnjem gradu pa Frizerski salon Karmen (FSK). Strošek striženja las (vključno z delom zaposlenih) je v FSM 15 evrov, v FSK pa 20 evrov. Cena, ki jo frizerski salon stranki zaračuna, če hoče imeti dobiček, je v FSM 18 evrov, v FSK pa 23 evrov. Torej imata oba salona na eno striženje las tri evre dobička. Ker je FSM zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejši, hodijo k Mojci tudi ljudje iz Spodnjega grada. Če bi želel FSK biti konkurenčen, bi moral svojo ceno znižati na 18 evrov, vendar bi v tem primeru imel pri vsakem striženju dva evra izgube. Prej ali slej Karmen ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plače zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem FSK bi se v Spodnjem gradu povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Ker je za produktivnost državi malo mar, levičarji pa ne razumejo, da se cena neke storitve ne oblikuje takole čez palec, da država Karmen za vsako striženje pet evrov subvencije. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo FSK pomagali, da je postal bolj konkurenčen.

Strošek striženja ostane pri FSK enak – 20 evrov, vendar s tem, da razliko (5 evrov) plačujemo vsi davkoplačevalci, čeprav se vsi ne strižemo v Spodnjem gradu ali Gornjem gradu. Toda Karmen zdaj lahko postavi ceno striženja na 18 evrov in je konkurenčna Mojci. Torej cena striženja bi bila tako v FSM kot v FSK 18 evrov. V FSM zaradi večje produktivnosti, v FSK pa zaradi subvencij. To pomeni, da bi pri Karmen striženje v resnici plačali 23 evrov: 18 evrov frizerki, pet evrov pa posredno prek davkov. Država je torej pomagala manj produktivnemu salonu na škodo bolj produktivnega. Zadeva je seveda še slabša. Država FSK v bistvu ne pomaga, ga samo na videz subvencionira, da se ne bi povečala brezposelnost, ona ga z denarjem davkoplačevalcev v resnici socializira na račun produktivnejšega FSM. In ker slabše še vedno ni tako slabo, da ne bi moglo biti najslabše, davkoplačevalci subvencioniramo tudi dobiček FSK.

Zdaj pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo subvencije in bi veljal prosti trg. FSK bi šel v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Kar je še vedno boljše, kot pa da davkoplačevalci v neskončnost financiramo neproduktiven FSK. No, ker bi šla Karmen v stečaj, bi se v Spodnjem gradu nenadoma pokazala potreba po frizerju. FSM, ki je produktiven in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnjem gradu odprla nov frizerski salon. Ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila frizerke iz propadlega FSK, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala. Nekdanja lastnica FSK Karmen bi pa iskala nove priložnosti, kjer bi bila lahko s svojo produktivnostjo konkurenčna. V najslabšem primeru bi se zaposlila v javni upravi.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena je na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Kajti če država subvencionira manj produktivne, da ne bi imeli izgube oziroma da bi jih omogočila dobiček, je to klasičen rop državljanov. Seveda bodo levičarji rekli, da je tako razmišljanje neoliberalistično. No, ampak pri njih je psovanje vsega, kar malo diši po trgu, liberalizmu ali kapitalizmu in zasebni lastnini že kar nekaj običajnega, nič novega ter že videno in slišano. Podobno je s subvencioniranjem izvoza, s katerim davkoplačevalci pravzaprav sofinanciramo državljane v drugi državi, da lahko poceni kupijo slovensko blago. Razliko do cene, ki je na tujem trgu še konkurenčna, namreč plačamo davkoplačevalci države izvoznice. Čudno je le, da država ne subvencionira uvoza, pa čeprav bi bili njeni državljani zaradi tega lahko deležni še nižjih cen. Vendar je to že zgodba za prihodnjič.