Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

delovna zakonodaja, Emmanuel Macron, Francija, Le Point, Miro Cerar, Politico, sindikati

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

Actual Individual Consumption, Alenka Bratušek, Borut Pahor, Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči, Dejanska individualna potrošnja, DIP, Eurostat, fiskalna politika, Janez Janša, javni dolg, Miro Cerar, potrošnja, PPS, Purchasing Power Standards, volivci, Vuk Vuković

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Cerarjeva vlada Slovenijo dela vse bolj ekonomsko nesvobodno

Značke

ekonomska svoboda, Heritage Foundation, levičarski aktivisti, Miro Cerar, Wall Street Journal

Slovenski levičarji še kar naprej vrtijo jezike, da na sončni strani Alp vlada zlobni neoliberalizem, zaradi katerega je vse več ljudi revnih, otrok lačnih, neenakost se povečuje. Kot običajno je resnica vedno diametralno nasprotna od tistega, v kar nas prepričujejo. K temu pripomore lestvica ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal. Slovenija je na najnovejši lestvici med 180 državami zasedla 97. mesto. Od kar nam vladata Miro Cerar in njegova SMC, je vsako leto slabše, pot v ekonomski kolaps je zagotovljena. Če smo bili leta 2015 88., lani 90., smo letos na robu izpada iz stoterice. Slovenija je označena kot pretežno ekonomsko nesvobodna država. Tovariš Cerar, bravo, res bravo! (Podrobno poročilo o Slovenije je tukaj.)

Slovenija, ki je dobila indeks 59,2, je med državami Evropske unije samo pred Grčijo (127. mesto), med 44 merjenimi evropskimi državami pa so za nami nekatere balkanske države in države nekdanje Sovjetske zveze (Srbija, Moldavija, Belorusija, Rusija, Ukrajina in Grčija). Sicer pa: čim večji je indeks, tem višje je država uvrščena oziroma tem bolj je liberalna. Indeks meri več kazalcev, med drugim odprtost trga, fleksibilnost delovne sile, svobodo poslovanja, zaščito zasebne lastnine, torej vse tisto, kar socialisti imenujejo neoliberalizem oziroma po novo – ultrakapitalizem. Povedano drugače. Države z vrha lestvice so bolj kapitalistične (svobodne), medtem ko so države z dna lestvice bolj socialistične (nesvobodne).

Seveda, na vrhu lestvice so države, ki podlegajo darwinistični doktrini in so žrtve thatcherjanske ideologije. Tradicionalno so kot svobodne označene Hong Kong, Singapur, Nova Zelandija, Švica in Avstralija. Takoj za to peterico pa je prva država EU. Ne, to ni Velika Britanija, Francija, Avstrija ali Nemčija, ampak Estonija. Kako neprijazna država je to za levičarje, sem že pisal (tukaj), kakšno opustošenje pa je za seboj pustil ameriški predsednik Barack Obama, si lahko ogledate tukaj. ZDA, nekdaj ena najbolj svobodnih držav na svetu, so izpadle iz prve deseterice.

Miro Cerar in njegova jugoslovanska računica

Značke

BDP, EU, Jugoslavija, kupna moč, Miro Cerar, socializem

Če je resnična ali ne, ne vem, daleč od resnice zagotovo ni, a anekdota gre nekako takole. Zvezni sekretar za kmetijstvo in prehrano je ponosno paradiral po poslopju Zveznega izvršnega sveta (ZIS), saj je malo prej medijem sporočil, da se je proizvodnja hrane v Jugoslaviji povečala za 10 odstotkov. To je bila zmaga delovnega ljudstva, samoupravnega socializma in, kakopak, partije. Še posebej zato, ker se je proizvodnja hrane v kapitalistični Italiji, kjer zlobni lastniki proizvajalnih sredstev izkoriščajo delavce, povečala le za 5 odstotkov. Zato je k sebi povabil republiške »zmagovalce« in »poražence«. Srbskega sekretarja je zelo pohvalil, saj so proizvodnjo podvojili, slovenskemu pa je očital malodane sabotažo, kajti najbolj severna jugoslovanska republika je proizvodnjo povečala le za piškavi odstotek. Seveda je »pozabil« na nominalne številke. Srbi so proizvodnjo povečali s 5 na 10 enot (100 odstotkov), Slovenci pa z 200 na 202 enoti (en odstotek). Tudi primerjava z Italijo je z drugega zornega kota povsem drugačna. Medtem ko je Jugoslavija povečala proizvodnjo s 500 na 550 enot (10 odstotkov), je Italija povečala proizvodnjo z 10.000 na 10.500 enot (5 odstotkov). Številke sem zaradi lažjega razumevanja malce karikiral, a v vsakem primeru je imela nekdanja socialistična Jugoslavija prav poseben kalkulator, ki je vedno pokazal, da je socializem boljši od kapitalizma.

Zdi se, da ima tak »socialistični kalkulator« s primesmi Ludvika XIV (»L’etat, c’est moi«) tudi slovenski premier Miro Cerar. Tomaž Štih je na Twitterju kot Libertarec duhovito zapisal, da je za vse druge države v EU sedanja gospodarska rast posledica konjunkture, samo v Sloveniji je posledica Mira Cerarja. In se s tem hvali. »Gospodarska rast bo stabilna – okrog 2,5 %, kar bo opazno nad povprečjem držav z €,« je Cerarjeva vlada na Twiterju povzela Banko Slovenije. Napovedi za EU so take, kaj pa pomeni samohvala Mira Cerarja. Če vzamemo podatke, se no BDP na prebivalca v Sloveniji povečal za 518 dolarjev (z 20.747 na 21.265), v Nemčiji za 614 dolarjev (s 40.952 na 41.566), v Avstriji za 1.136 dolarjev (s 43.724 na 44.860 dolarjev) in tako naprej. Skratka, s tako »rastjo«, ki je od držav EU višja med 0,5 in 1,5 odstotne točke, Slovenija razvitih držav ne bo ujela še naslednjih nekaj desetletij. Jih bodo za zato primerljive tranzicijske države, kot so denimo Poljska, Slovaška, Latvija in Litva, katerim se napoveduje gospodarska rast, ki je od slovenske večja od 0,3 do 1,5 odstotne točke. A če pustimo BDP, ki je sicer nek kazalec razvoja, ne pove pa vsega, in vzamemo BDP na prebivalca, ki je merjen s standardom kupne moči (PPS), je za Slovenijo še slabše. Podatki Eurostata kažejo, da je BDP Češke po kupni moči (pri izračunu BDP upoštevamo življenjske stroške) lani dosegel 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je bil slovenski 83 odstotkov. S 77 odstotki povprečja EU je precej blizu tudi Slovaška, ki bo Slovenijo v naslednjih letih ob taki rasti, kot jo ima, prehitela. Estonija in Litva za zdaj še zaostajata, saj sta na 75 odstotkih povprečja EU. Toda te države hitro rastejo. Slovenija je dosegala po podatkih Eurostata leta 2004 86 odstotkov evropskega povprečja, kar je manj, kot ga je imela leta 2015. Najhitreje sta zrasli Slovaška, ki je s 57 odstotkov povprečja prišla na 77 in Litva, ki je z 49 odstotkov prišla na 75 odstotkov. In Estonija: s 54 na 75 odstotkov. Svoj dolg je od leta 2003, ko je znašal 26,7 odstotka BDP (imela je najmanjši dolg), do leta 2015 povečala za več kot trikrat, medtem ko so, denimo države Višegrajske skupine, svoj dolg kljub krizi povečale za od 7 odstotkov (Poljska) do 54 odstotkov (Češka). Tudi pri drugih kazalnikih so države Višegrajske skupine precej boljše od Slovenije, pa naj gre za indekse ekonomske, osebne in medijske svobode ali pa za konkurenčnost, uravnoteženost javnih financ, stroške dela in rast izvoza.

In potem Cerar vzame svoj »socialistični kalkulator« in prepričuje, da je Slovenija malodane najhitreje rastoče gospodarstvo v EU, kjer je blaginja skorajda zdivjala navzgor. In ljudje mu še kar verjamejo. Ampak, saj veste, kako je: dokler bodo ovce, bo tudi volna.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

To je državni udar, zato: Spelji se, Milan Brglez!

Značke

državni udar, Državni zbor RS, Milan Brglez, Miro Cerar, parlament, referendum, SMC, ustava, Ustavno sodišče RS, zarota

Ni se zgodilo v temačnih, z težkimi zavesami zastrtih dvoranah, zarote niso pletli neznanci ali obešenjaki v skritih kotičkih Slovenije, prostori niso bili podobni neki zatohli nemški pivnici pred skoraj 100 leti. Zarota oligarhije je prišla iz hrama demokracije, parlamenta, pri belem dnevu, s sporočilom za javnost, in to vsem na očeh. Kaj takega se v četrt stoletni zgodovini samostojne Slovenije še ni zgodilo, take samovolje nekega nadutega oblastnika še nismo doživeli. Celo več. To, da se je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločil, da ne bo določil roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevam za razpis referendumov, ki jih je 25. aprila vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije, ni samo zloraba oblasti, ni samo zloraba funkcije in instituta predsednika državnega zbora, ni samo pritlehen udarec pravni državi, ne, to je kar državni udar. Mogoče se bo komu zdelo pretiravanje, toda odrekanje pravice ljudstvu, da se izreče o nekem zakonu ali vprašanju, ni drugega kot odrekanje in omejevanje pravice ljudstva do neposrednega izvajanja oblasti. To pa je državni udar.

Milan Brglez ni imel, niti nima nikakršnih pooblastil, da ne bi določil roka za zbiranje podpisov, kar z drugimi besedami pomeni, da je zavrnil pobudo za referendum. Tudi izgovor, da je s tem preprečil zlorabo referenduma, nima nikakršne pravne podlage. Kaj sploh je zloraba instituta referenduma? Lahko ljudstvo ta institut sploh zlorabi? Ne more. Tudi če bi Sindikat delavcev migrantov Slovenije vložil 100 in eno pobudo, bi Milan Brglez moral določiti rok. Razlogi, zakaj nekdo vloži pobudo, niso njegova stvar, niti ga ne bi smeli prav nič brigati. Tudi če bi nekdo zahteval referendum, ker je pač tisto jutro vstal z levo nogo, ker si je opekel prst pri peki jajc ali mu prodajalka v bližnji trgovini ni bila všeč, pa je bil jezen na cel svet, bi moral Brglez določiti rok, še posebej, če je pred tem zbral potrebnih 2.500 podpisov za zbiranje 40.000 podpisov za referendume.

Milan Brglez je s tem preprečil referendum, kar lahko stori le ustavno sodišče. Res je, da se lahko o zahtevah izrečejo tudi poslanci državnega zbora, ki referendum lahko zavrnejo (kar so storili denimo v primeru zakona o obrambi), toda zadnjo besedo imajo ustavni sodniki, če se predlagatelj referenduma pritoži. To, da bi referendum preprečil en sam človek, četudi je predsednik najvišjega zakonodajnega telesa v državi, pa je nevarno, še posebej če gre za visokega predstavnika vladajoče stranke (SMC), katere predsednik Miro Cerar je tudi že grozil, obtoževal in govoril o nekakšnih zlorabah referendumskih pobud. In če držijo zapisi nekaterih medijev, da Cerar sploh ne vodi vlade, ampak da oblast izvajajo iz ozadja lobiji tranzicijske levice, to pomeni, da so z današnjim Brglezovim dejanjem, se pravi z državnim udarom, oblast uradno prevzeli lobiji. Od danes naprej torej ne živimo več v pravni državi, ne živimo več v državi, kjer ima oblast ljudstvo, ampak (politična) elita.

Po 2. odstavku 90. člena ustave referendum sicer ni mogoč o zakonih, ki zadevajo obrambo države, o zakonih, ki zadevajo davke, carine in druge obvezne dajatve, o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo neustavnost na področju človekovih pravic. Toda v pravni državi za preprečitev takih referendumov obstajajo neki postopki, ki pa jih je Brglez samopašno prezrl.

Ustavno sodišče je sicer že odločilo, da delavci migranti, ki doplačujejo dohodnino v Sloveniji, ne smejo imeti posebnih pravic. S tem je bila zadeva uradno zaključena, kar ne pomeni, da ti ljudje ne smejo uporabiti drugih oblik pritiska na oblast. Volitve so vsake štiri leta, v vmesnem obdobju ima vsak državljan pravico, da z institutom referenduma uresničuje ustavno pravico do neposrednega izvajanja oblasti. Ta pravica je v ustavi omejena, toda ne zakon ne ustava jim ne moreta preprečiti, da bi državljansko nepokorščino izvajali z vlaganjem referendumskih pobud. In to je danes Brglez ljudem samovoljno odrekel.

Za to dejanje ni opravičila, to dejanje je državni udar, to dejanje je zločin nad ljudstvom, je politični kriminal brez primere v zgodovini samostojnosti, zato bi moral odstopiti ali pa biti odstopljen. Če je v SMC še kolikor toliko poštenosti in občutka za pravno državo, bodo Brgleza ne samo odnesli iz svoje stranke, ampak kar iz državnega zbora. Tam nima več kaj iskati. Še posebej, ker je nastopil s pozicije moči, ker ima kot oblast za seboj represivni aparat z (zakonsko) pravico, da na ljudi strelja, obratno pa državljani te pravice nimajo.

Zato je že skrajni čas, da se reče: Spelji se, Milan Brglez! In z njim vsi zarotniki, kriminalci, zločinci, sluzavi priskledniki, izdajalci Slovenije in nacionalnosti, uničevalci Slovenk in Slovencev, plenilci vseh vrst in barv, vsi, ki plenite in kradete.