Vrnitev v dekarbonizirane čase je pot v pomanjkanje, lakoto in revščino, pri čemer bodo granitne kocke namesto asfalta še najmanjša težava

Značke

asfalt, blaginja, ekologi, ekologija, fosilna goriva, gnojila, kapitalizem, lakota, Levica, levičarji, medicinski material, onesnaževanje, plastika, pnevmatike, surova nafta, človeštvo

Dražja elektrika in energenti niso (samo) posledica vojne v Ukrajini, ampak so del zgrešenih nacionalnih in mednarodnih politik, ki predvsem zadnja tri desetletja vodijo vojno proti fosilnim gorivom. Vrhunec je bil Pariški sporazum (2015). Kaže, da so imeli prav tisti, ki so trdili, da je dogovor državnikov o podnebnih spremembah na konferenci v Parizu ena najnevarnejših stvari za človeštvo.

Progresivizem je v zadnjih letih norost pripeljal do skrajnosti: za onesnaževanje in posledično podnebno krizo je kriv kapitalizem. Če odpravimo kapitalizem, ki ga poganja predvsem naftna industrija, bomo rešili planet. Levica je povsem znanstvena vprašanja o globalnem segrevanju in podnebnih spremembah spremenila v označevalec identitete njene ideologije. S podnebnimi spremembami je zdaj povezano: vojne, revščina, izkoriščani delavci, bogatenje posameznikov, orožje, lakota. Ni teme, ki jo ne bi bilo mogoče povezati s podnebnimi spremembami. Vse ima istega krivca: za uničevanje gozdov, onesnaženje voda, vročinske valove in naravne nesreče je kriv neoliberalizem s prostim trgom. Zato zagovarjajo ukinitev zasebne lastnine, ker bodo oni tako rešili okolje pred zlobnimi kapitalisti.

Toda pravo vprašanje je, ali bi odprava fosilnih goriv prinesla napredek ali nazadovanje v srednji vek, ki ga kot temačnega označujejo levičarji. Si levica želi prav tega? Nazaj v stoletja in tisočletja dekarboniziranega sveta? Zemlja z 8 milijardami ljudmi ne bi preživela, večina človeštva bi umrla, drugi bi živeli v revščini in pomanjkanju. In mogoče je tisto, česar se levičarji bojijo, ravno tisto, kar si želijo? Revščina, lakota, pomanjkanje. Tako je veliko lažje vladati, kot pa ljudem, ki uživajo blaginjo današnjega zahodnega sveta.

(Ne)namerne posledice divjanja progresivnih in samooklicanih varuhov okolja, ki bodo svet osvobodili surove nafte (fosilnih goriv), bi seveda najprej pomenilo pomanjkanje pogonskih goriv. A to bi bil še najmanjši problem. Omejena bi bila dobava ali celo odprava vrste proizvodov, ki so narejeni iz ali s pomočjo surove nafte (povzemam inženirja Ronalda Steina).

Asfalt

Asfalt se sicer pojavlja tudi v naravi, vendar večina asfalta, ki se danes uporablja za ceste, izvira iz surove nafte. Je najtežji del surove nafte – kar ostane po destilaciji. Danes pokriva približno 65 milijonov kilometrov cest po svetu.

Pnevmatike

Za proizvodnjo pnevmatik se uporablja naravni kavčuk, vendar danes prevladuje sintetični kavčuk, ki je izdelan iz petrokemičnih surovih. Primarna surovina je surova nafta. Na svetu je okoli 1,4 milijarde vozil..

Gnojila

Eden od stranskih produktov rafiniranja nafte je naftni koks. Z več kot 80 odstotki ogljika je naftni koks bistvenega pomena za proizvodnjo gnojil. Gnojila so bistvenega pomena, da se nahrani 8 milijard ljudi na svetu.

Medicinski material

Velik del medicinske opreme, ki se danes uporablja in od katerih ga je veliko za reševanje življenj, je izdelan iz nafte. Ne samo, da so srčne zaklopke in umetni udi izdelani iz nafte, velik del čistilnih in varnostnih izdelkov, ki jih uporablja medicinsko osebje, je iz petrokemičnih surovin. Tudi aspirin in druga zdravila vsebujejo nafto.

Reaktivna goriva

Letala na reaktivni pogon uporabljajo izključno gorivo, ki je pridobljeno iz surove nafte.

Trgovske ladje

Več kot 53.000 trgovskih ladij, ki pljujejo po svetu in razvažajo trgovsko blago, pluje s pomočjo surove nafte.

Plastika

Primarna surovina za plastiko je surova nafta. Iz plastike niso samo nakupovalne vrečke, ampak skoraj vsi proizvodi, vključno z avtomobili.

Obnovljivi viri

Vetrne turbine in sončni kolektorji, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov, so izdelani iz naftnih derivatov.

Če bi se človeštvo odreklo fosilnim gorivom, bi se odreklo večini  napredka v zadnjih 100 letih. Izumi avtomobila, letala in uporaba nafte v zgodnjih letih 20. stoletja so nas pripeljali v industrijsko revolucijo. »Bogatejše države imajo danes več kot 6.000 izdelkov, ki jih pred nekaj sto leti ni bilo, vsi pa so izdelani iz naftnih derivatov,« pravi Stein.

Zaradi surove nafte uživamo blaginjo, kot še nikoli prej, podaljšala se je življenjska doba, zmanjšala umrljivost dojenčkov, zaradi nafte potujemo dlje in hitreje. Kaj bi sledilo, če bi se temu odpovedali (vrnitev na tlakovanje cest in avtocest z granitnimi kockami bi se izkazala za minorno težavico), lahko vidimo v revnejših državah, kjer vsako leto umre 11 milijonov otrok. Vse zato, ker te (dekarbonizirane) države nimajo ali imajo omejen dostop do proizvodov iz nafte.

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

Značke

Al Gore, Barack Obama, Donald Trump, ekologi, globalno segrevanje, John Christy, Myles Allen, Nature Geoscience, Netflix, Pariški sporazum, podnebne spremembe

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.