Levica in desnica v parlamentu z roko v roki proti svobodi

Značke

desnica, ekonomska svoboda, Jan Peloza, kajenje, Levica, Milojka Kolar Celarc, svoboda, tobačni zakon

Se spomnite leto in pol nazaj, kako so poslanci soglasno izglasovali sindikalni predlog o minimalni plači? Takrat sem zapisal, da v parlamentu ni več desnice. Povsem socialistični zakon ni pomenil samo hudega udarca ekonomski svobodi in trgu delovne sile, ampak je s strani države določena minimalna plača ena najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. Včeraj so izbranci ljudstva (spet soglasno) zadali nov udarec svobodi: izglasovali so nov tobačni zakon. Da so se represiji nad posameznikom in podjetji pridružile leve politične stranke, je razumljivo, ker tem ni za svobodo, ampak za nadzor nad ljudmi, težko pa človek razume, da sta za zakon glasovali tudi stranki (NSi in SDS), ki imata sicer polna usta besed o svobodi. Povedano drugače: ves politični mainstream je podlegel državnemu paternalizmu. In če se nam je še včeraj zdelo to pokroviteljstvo »mehko«, zdaj prehajamo na najbolj trde, a zelo prefinjene oblike.

Kajenje je najbrž škodljivo. Najbrž zato, ker ni neposredne povezave med kajenjem in smrtjo. Če bi bila, bi vsi, ki kadijo umrli. Pa ne. Nekateri ljudje doživijo več kot 100 let in med temi je običajno tak delež kadilcev, kot na celotni populaciji. Pri kajenju gre samo za manjše ali večje dejavnike tveganja, da človek zboli za določeno boleznijo. In to je stvar posameznika, to je stvar svobodne odločitve: ali bo človek kadil in se mu bo povečala možnost obolenja, ali ne bo.Tudi argument, da kadilec škoduje nekadilcu (pasivno kajenje), če je v njegovi bližini, ne vzdrži. Nihče nikogar ne sili, da je v bližini kogarkoli. Poleg tega je na svetu nešteto stvari, ki škodijo zdravju. Recimo stres, ki se pojavlja med petimi najbolj pogostimi dejavniki tveganja za srčni infarkt. Večina ga doživlja vsak dan, sam sem pod stresom vsakič, ko Miro Cerar odpre usta, ker vem, da je to napoved nove obdavčitve.

Država tudi odreja,  kje in kdaj posameznik lahko kadi. Najprej so prepovedali kajenje na letalih in sredstvih javnega prevoza, nato v lokalih, zdaj v avtomobilih, sledila bo najbrž prepoved kajenja v zaprtih zasebnih prostorih. Če se je prva rešitev še zdela (pogojno rečeno) razumna, je druga že grobo posegla v svobodno razpolaganje z zasebno lastnino. Vsakdo s svojo lastnino ravna po lastni presoji. Država pač presodi, da se v prostorih, ki so v državni lasti, ne kadi. Prav. Ima to pravico. Toda zasebnim lastnikom lokalov odrejati, ali njihovi gosti v lokalu lahko kadijo ali ne, je totalitarno obnašanje. Lastniki bi se morali pač sami odločiti, ali bo njihov lokal kadilski ali ne, presojali pa bi na podlagi obiska lokala: če bi videli, da prodajo več, ker so njihovi gosti kadilci, bi to pač bil kadilski lokal. In obratno. In ta zakon je leta 2007 sprejela vlada, ki se je deklarirala za desno. Ne, prava desnica ne bi nikoli zasadila takega noža v hrbet svobodi.

Če se je takrat zdelo, da slabše za svobodo ne more biti, je Cerarjeva vlada zdaj to demantirala. Ne gre več samo za lokale, ampak bo prepoved kajenja veljala tudi v avtomobilih, ki so v povsem zasebni lasti. In naprej. Prisilno poenotenje embalaže cigaret s fotografijami domnevno škodljivih posledic tobaka je v nasprotju z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobudo. Kakšna bo embalaža nekega izdelka na trgu ni stvar vlade!

Ob tem so nevladne organizacije sporočile, da so sicer zadovoljne z zakonom, toda lahko bi bil še strožji. Eden od njih (Jan Peloza, soustanovitelj Brez izgovora Slovenija) je dejal, da so »napadli tri glavna področja, ki učinkovito delujejo pri zmanjševanju in preprečevanju kajenja – vidnost, ceno in dostopnost – in bili uspešni pri dveh. Vidnost je zakon zaobjel s prepovedjo oglaševanja in promocije tobačnih in povezanih izdelkov, doniranja in sponzoriranja s strani tobačnih podjetij ter enotno embalažo, ceno pa z vladno direktivo, ki naj bi v prihodnje redno dvigovala tobačne trošarine.« Se pravi, da so (uspešno) napadli tisto, kar je značilno za tržno gospodarstvo: ponudbo in povpraševanje. Bravo! Prioriteta vlade in nevladnih organizacij je torej omejevanje ne samo osebne, ampak tudi ekonomske svobode.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je dejala, da je Slovenija s tem zakonom pokazala, »da v Sloveniji razumemo, kakšno breme in kakšno nevarnost za vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi za gospodarski razvoj predstavlja tobak.« Pravzaprav je ministrica pokazala, da socialistka, kakršna je, ničesar ne razume. Poleg tega vsak kadilec z eno pokajeno cigareto, ki v povprečju stane 18,5 centa, samo s trošarino v proračun prispeva 10,9 centa. Zdaj naj si vsak izračuna, ali kadilci s pokajenimi cigaretami preplačajo stroške zdravljenja ali ne. In če drži podatek, da kadilci umrejo prej kot nekadilci, bi morala biti država samo vesela, ker ne bodo predolgo najedali pokojninske blagajne. Kot jo bodo denimo javni uslužbenci, ki po raziskavah živijo tri leta dlje kot zaposleni v zasebnem sektorju. O tem, da samo neto davkoplačevalci (realni sektor) prispevajo v pokojninsko blagajno, javni sektor pa to počne samo virtualno in z računovodskim trikom, smo tako ali tako že razčistili.

Skrb za zdravje mora biti prepuščeno posamezniku. Njegovo telo, njegova skrb. Naravnost grozljivo je, kako je večini postalo povsem običajno in normalno, da vlada zapoveduje, kako naj posameznik živi. Od kar človeštvo obstaja, vedno je določena skupina ljudi drugi (večji) skupini govorila, kaj morajo narediti in česa ne smejo. Manipulirali so z njimi in jih v nekaj silili. In vedno so se ljudje po določenem obdobju temu uprli in z oblasti vrgli tiransko vlado, saj so spoznali, da se pod zaščitniškim odnosom vlade (v primeru tobačnega zakona pokroviteljsko obnašanje v skrbi za zdravje državljanov) skriva želja, da se jih prisili k pokorščini. Tudi nv Evropi in v Sloveniji bo tako. Prej ali slej. Regulatorna prisila je postala že nevzdržna.

Tovarišica Milojka, gremo še en krog?

Značke

Boris Koprivnikar, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, Milojka Kolar Celarc, ministrstvo za zdravje, obvezno zdravstveno zavarovanje, reforma, zavarovanje, zdravje, zdravstvo, ZZZS

Socialisti te nikoli ne »razočarajo«. Ko že misliš, da so potrošili ves arzenal idiotizmov, imajo vedno še kakšnega asa v rokavu in te presenetijo. Tako je tudi s spremembo zdravstvenega zavarovanja, ki ji na ministrstvu za zdravje rečejo »reforma«. Ampak, saj veste, kaj je rekel minister za javno upravo Boris Koprivnikar lani – da je javni sektor gonilo razvoja vsake države. Po tej logiki je javno zdravstvo gonilo razvoja zdravja. Čudno je le, da so Slovenke in Slovenci vse bolj po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Pa razumi, kdor more.

Slovenski zdravstveni sistem temelji na solidarnosti; koliko je ta solidarnost lažna ali prava, pustimo za zdaj ob strani. V tem sistemu prisilno sodelujemo (neto) davkoplačevalci ne glede na to, koliko potrebujemo storitve zdravstva. Nekaj konkurence je do zdaj zagotavljajo dodatno zdravstveno zavarovanje, saj se je posameznik prostovoljno odločil, ali se bo zavaroval ali ne ter za to odštel okoli 30 evrov. Po novem ne bo več tako. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc predlaga ukinitev dodatnega zavarovanja, uvaja novo in (kakopak) prisilno progresivno nadomestilo.

Oglejmo si nekaj cvetk, ki jih je ministrstvo natrosilo na državnem portalu siol.net:

»Postavlja se vprašanje potrebnosti treh zavarovalnic ob tem, da med njimi veljajo oligopolne razmere in ni konkurence (pri tem pa se plačujejo obratovalni stroški za vse zavarovalnice).«

Ste razumeli? Za ministrstvo bo po novem ena sama zavarovalnica (ZZZS) očitno dovolj velika konkurenca. To je zmaga vseh parazitov, ki živijo od državnih sredstev.

»Premija se namreč med zavarovalnicami skoraj ne razlikuje, saj zavarujejo identičen zavarovalni produkt.«

Glede na intelektualno razgibanost uradnikov na ministrstvu je povsem možno, da ljudje Kolar Celarčeve mislijo, da konkurenco na trgu ne določa (tudi) različno število pravnih oseb na trgu, ki ponujajo isto storitev, ampak izključno cena, ki jo postavi država. A očitno si bosta po novem konkurirali med seboj dve obliki obveznega zavarovanja, ki bosta vplačani v isto blagajno. Po formuli: konkurenca = en ponudnik + dve (obvezni) obliki plačila enemu ponudniku. Dodatno konkurenco najbrž predstavlja različno plačilo iz različnih naslovov: obvezni zdravstveni prispevek gre iz bruto plače, obvezno zdravstveno nadomestilo bo treba plačati iz neto plače.

»Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima veliko pomanjkljivosti. Premija je izrazito regresivna, saj je enaka za vse zavarovance pri eni zavarovalnici, ne glede na finančno moč posameznika.«

Kaj državo briga, kako zasebne zavarovalnice obračunavajo premije? In koliko kdo plača. Po sedanjem obveznem zdravstvenem zavarovanju so bogatejši prisiljeni plačevati zdravljenje več. Menedžer, ki ima mesečno 12.000 evrov bruto plače, da v blagajno ZZZS skoraj 19.000 evrov na leto (opisano na spletni strani Čečkarije), kar pomeni, da se z njegovim denarjem zdravi kar 10 bolnikov (izdatki na zdravstvo na prebivalca), čeprav sam sploh prestopi prag bolnišnice ali zdravstvenega doma. Običajno se taki bogatejši posamezniki odločijo, da se bodo zdravili pri zasebniku (ker se mu ne da čakati v vrstah, čeprav ni nujno, da bo pri zasebniku ceneje, ker država tudi zasebnikom predpisuje cene) in denar odštejejo od svoje neto plače, kljub temu jih država prisili, da še vedno financirajo druge.

»Z zdravstvenim nadomestilom se to odpravlja, saj bo njegova višina odvisna od dohodka posameznika. S tem se povečuje solidarnost v sistemu.«

Ne, obvezno zdravstveno nadomestilo ni nič drugega kot to, da so tovariši in tovarišice socialisti navajeni, da je denar drugih ljudi njihova last in da lahko odrejajo drugim ljudem, kako naj delajo z lastnimi dohodki. Edino pravično bi bilo, da vsak plača toliko, kot za svoje zdravje potrebuje. Prav nič solidarnega ni v tem, da se politika meša v zdravje zasebnikov. Ko to počne (natanko to se dogaja s predlagano zdravstveno reformo), drsi država v totalitarno ureditev. V totalitarizmu pa, kot vemo, posamezniki niso svobodni, zato njihove odločitve niso ne racionalne ne svobodne. V tistem trenutku, ko država namesto njih odloča o njihovem zdravju, postanejo državljani lastnina države. Ker državo vodi peščica posameznikov, to na koncu pomeni, da so državljani v lasti peščice tovarišic in tovarišev socialistov.

Ideja temelji na levičarski agendi, da je »svoboda precenjena«, zato jo je treba omejiti. Državna skrb za zdravje ljudi ni nič drugega kot prepričanje socialistov, da država najbolj ve, kaj je najboljše za posameznika.

Novo nadomestilo je davek na neumnost in politično nesposobnost.

»Učinkovitost se meri tudi z višino obratovalnih stroškov.«

Učinkovitost javnega (državnega) zdravstva nima prav nikakršne veze s stroški zasebnih zavarovalnic.

»Niso pa zavarovalnice predstavile nobene analize, kjer bi prikazale svojo učinkovitost pri nižanju lastnih izdatkov.«

Progresivci menijo, da so edino oni tako razsvetljeni, da odločajo, kako bodo in kako lahko zlobne zasebne zavarovalnice poslujejo. Halo? Kako si država sploh drzne pomisliti, da bi zasebnemu podjetju narekovala, kaj so visoki stroški in kaj niso.

»Poleg tega se pojavlja vprašanje, zakaj so potrebne tri zavarovalnice za zavarovanje…..«

Ne, res, to je največja uganka. Zakaj imeti sploh tri zavarovalnice (pomislite, cele tri zavarovalnice!)? Najboljše je, tako je razumeti, da bi imeli samo eno mlekarno, eno pivovarno, enega peka, enega prodajalca avtomobilov (še boljše, eno samo vrsto avtomobila) in tako naprej; vse to pod strogim nadzorom države. Saj jih nihče ne potrebuje več, mar ne?

»….za katero je zavarovanih več kot 95 odstotkov populacije, ki je zavezana k doplačevanju zdravstvenih storitev.«

Država nima pravice, da posamezniku oporeka pravico do lastnega telesa. Osnovna človekova pravica je, da sam razpolaga s svojim življenjem in svojim zdravjem. In pravica je, da sam plačuje zdravstveno zavarovanje, kolikor hoče in pri kateri zavarovalnici hoče. Vsako omejevanje je omejevanje pravice do lastnega telesa, do skrbi za svoje zdravje. Z neumnostmi, ki jih počno socialisti tipa Milojka Kolar Celarc, drvi slovenski zdravstveni sistem v katastrofo. Še več. Oni s takimi ravnanji povzročajo razpad družbe.

»Tudi usmeritev EU je bila, da se doplačevanje k zdravstvenim storitvam odpravi.«

H katerim zdravstvenim storitvam? Kakšno doplačevanje? Z reformo, ki to sploh ni, se Slovenija vrača v popoln monopolni sistem. Tri zavarovalnice pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju so vsaj minimalno zagotavljale konkurenco, vsaj minimalno so nadzirale zdravstveni sistem in saj minimalno vplivale na boljše storitve. Ljudje so imeli vsaj minimalno možnost, da sami odločajo o svojem zdravju in zavarovanju (dodatno zdravstveno zavarovanje je bilo prostovoljno). To, kar počne ministrica za zdravje, zagotovo ni bila usmeritev EU.

Zaključek je: edina rešitev za slovensko zdravstvo in zdravje ljudi je, da se odpravi sedanje socialistično zdravstvo. ZZZS in zdravstvo sta pred razpadom, kmalu ne bo ničesar več, saj reforma samo podaljšuje neizbežen konec. Na več področjih slovenski zdravstveni sistem že zdaj ne deluje, saj se ljudje, če je le mogoče in je zadeva urgentna, odločajo za zasebne klinike. Tudi tako, da zbirajo plastične zamaške.