Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Tako je v ZN govoril Trump: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije.« Nemška delegacija se mu je smejala, danes ji ni do smeha

Značke

Donald Trump, energija, Heike Mass, Moskva, Nemčija, plin, Rusija, Severni tok 2, ZDA

Bil je torek, 25. septembra 2018. Predsednik ZDA Donald Trump je na Generalni skupščini ZN dejal: »Nemčija bo postala popolnoma odvisna od ruske energije, če ne bo takoj spremenila smeri. Tukaj na zahodni polobli smo zavezani ohranjanju naše neodvisnosti pred posegi ekspanzionističnih tujih sil.«

Kamera je takrat ujela reakcijo nemške delegacije, ki se norčuje iz Trumpovih opozoril. Nemškega zunanjega ministra Heika Maasa je bilo mogoče videti, kako se nasmiha poleg svojih kolegov.

Medijski mainstream se je takrat zgražal zaradi Trumpovih besed, večina diplomatov se je smejala. Danes ne gre več nobenemu na smeh, saj so se opozorila Trumpa izkazala za upravičena.

Ni bilo prvič, da je Trump menil, da bo Nemčija postala ujetnica Rusije. V sredo, 11. julija 2018, je na delovnem zajtrku o dogovoru med Berlinom in Moskvo o plinovodu Severni tok 2 ob začetku vrha Nato v Bruslju dejal: »Nemčija je ujetnica Rusije, ker dobiva toliko svoje energije od nje. Vsi govorijo o tem po vsem svetu, da vam mi plačujemo milijarde dolarjev, da vas branimo, ampak vi plačujete milijarde dolarjev Rusiji.« Zaključil je, da Rusija popolnoma nadzoruje Nemčijo.

»Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti.« Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Značke

Butalci, Butale, energija, Fran Milčinski, inflacija, Kras, Marjan Šarec, Nemčija, ogrevanje, Olaf Scholz, plače, revščina, robert golob, Slovenija, veverice

Obstajajo misli, ki si jih ne moreš zapomniti, ampak jih moraš enostavno zapisati. Zato boste kmalu videli Petro Bezjak Cirman in Vesno Vukovič, kako z beležkami letata naokoli in si zapisujeta modrosti njunega šefa – Roberta Goloba. »Rezultati so boljši, kot je mogoče vidno javnosti,« je le ena od teh.

Ni povsem znano, komu moramo biti hvaležni, da je izkopal ta zaklad, ki je samo čakal, da ga povlečejo iz globokih rudarskih jaškov in ga prinesejo na beli dan. Mora biti, da so izkušeni plezalci po jamah, da ga najdejo. Zdaj je postalo že stalnica, pojavijo se v štiriletnem volilnem ciklusu. Očitno je, da gredo vedno globje, ker so intelektualni procesi v glavah skoraj od nikoder na novo oklicanih političnih odrešenikov vedno bolj poglobljeni; na radost trpinčenih skupin, da jim bodo sneti okovi, na katera jih je vklenil Janez Janša. Množična psihoza občutka življenja v  viktimističnem vesolju pri tem, kakopak, ne igra nikakršne vloge.

Šarec nas je prepričeval, da je mestoma treba skočiti v prazen bazen (in si razbiti nos), Golob nas prepričuje, da je bazen poln. Če si razbijemo nos, bo to samo občutek, ker je bazen v resnici poln in mi plavamo v prijetno topli vodi. Zato tudi računi v trgovini in zneski na položnicah sploh niso višji, saj se to javnosti samo zdi. Golob je zdaj tisti, ki bo razkril skrivnost pravih zneskov. Nikarte ne verjemite bankam, ko vas bo bankir prepričeval, da trajnik za 30 evrov pomeni 30 evrov. V banki imate več denarja, tako premier, »kot je mogoče vidno«. Tisto, kar vidimo s svojimi očmi, ni tisto, kar mislimo, da v resnici je, mar ne? In ko boste stali v vrsti pred blagajno, boste tega ali onega čakajočega, da poravna račun, slišali radostno krikniti, vedite, da se mu niso pregreli možgani, ampak je doživel razsvetljenje glede vsote na računu. Več je v resnici manj, to je Golobova nebeška matematika. In to so tisti, »ki si podražitve ne morejo privoščiti«. Če boste tiho, se boste znašli na spisku onih, ki si podražitve lahko privoščijo. Zato rajši kriknite v slavo vladi, drugače boste morali štruco kruha plačati v zlatnikih.

Golob, ki bo z naročja device Nike (še ena neprecenljiva izkopana gruda) razprl morje in popeljal ljudstvo tja, kjer se ne »potrebuje dodatnih tisoč evrov«, zna in ve. Podpora kluba pletenja in medijskih plazilcev je zagotovljena. »Potrebovali bi politike, ki bi jih ljudje dali to, kar potrebujejo, ne tega, kar želijo,« pravijo na N1. Bolj se ne bi mogel strinjati: od Butalcev Frana Milčinskega ni bilo povedano nič novega. Samo v Butalah si želijo višje davke in ne višjih plač, ki jih po Golobovo ne potrebuje nihče. In smo tam, kjer pač smo: imeli smo premierja, ki je bil na dveh krajih istočasno; premierja, ki je skupaj z vodstvom jedrske elektrarne ugotovil, da ima Slovenija jedrsko elektrarno; danes imamo premierja – čarovnika, ki se upira zakonom fizike in razkriva čudodelno zdravilo proti kitajskemu virusu.

Slednje ga je prešinilo, ko je namakal noge v morje in na obali pustil svoje japonke. Kar je bil po vsej verjetnosti razlog za razsvetljenje. Kdo še nosi japonke, ta nosilec za noge, ki ponazarja ležernost našega časa in koder se misel človeka z japonkami združi z njegovo hojo: mlahavo, povešeno, tleskajočo, zanemarjeno. Stik kože s plastiko je ubijalski za intelekt, do prodornega razmišljanja človek pride, ko se jih osvobodi. Kar se je zgodilo z Golobom. Od tod njegovo neverjetno in prodorno razmišljanje: če bomo varčevali z energijo, ne bo redukcij, če boste želeli biti na toplem, redukcije bodo. Vse jasno. Čeprav obstaja utemeljen sum, da gre za sposojeno energetsko rešitev, saj je to izjavil ob srečanju z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Nemci so pod socialistično vlado postali znani po svojih zdravo razumskih in zelo natančnih rešitvah: na kakšno temperaturo je lahko nastavljena klima; koliko časa se lahko tušira moški in koliko ženska; koliko je optimalna temperatura, da preživiš mraz. Skratka, tudi v Sloveniji lahko pričakujemo navodila. In prekletim vevericam je treba prepovedati, da se poleti ne sprehajajo z vžigalniki po Krasu. Ali pač ne? Ker manj gozdov pomeni manj možnosti za požare.

Vsekakor dobri obeti za prihodnost. Ker so »rezultati boljši, kot je mogoče vidno javnosti«. Kakopak, gospod Golob, tudi Elvisa vsak dan videvajo v Las Vegasu.

Socialistična EU zdaj že ukazuje, kako naj kuhamo

Značke

energija, EU, Evropska unija, socializem, varčnost

Se spomnite, kako so pred petimi leti evropski birokrati – ki očitno nimajo drugega dela, kot da se dnevno pod krinko skrbi za potrošnika in mati Zemljo izmišljujejo stvari, kako državljanom zagreniti življenje in iz njih izpuliti čim več denarja – zaukazali umik energetsko neučinkovitih žarnic (z žarilno nitko nad 100 W, kasneje pa še druge)? Njihova skrb je bila prav ganljiva, češ potrošniki bodo privarčevali pri energiji, čeprav jih prav nihče ni vprašal, niti jih ni prosil, naj skrbijo za naše denarnice. Ampak ne. Ne samo, da nas EU in posamezne države dobesedno izčrpavajo z visokimi davki, že nekaj let si jemljejo pravico, da bi odločale tudi o tem, kako porabiti denar, ki nam še ostane. Pravi socializem je torej zavel iz Bruslja v zadnjem desetletju, kajti najnovejši ukrep, ki je stopil v veljavo minuli petek, 20. februarja, je samo nadaljevanje prisilnega prerazporejanja in urejanja denarnih zadev vsakega posameznika, kar je (bila) stoletna želja levičarjev. V grobi obliki so to (poskusno) izpeljali že v nekdanjih komunističnih državah in kasneje po spremembi sistema misel vsaj navidezno opustili, to počne v bolj softificirani obliki EU.

Tako od petka (poleg žarnic, sesalnikov, hladilnikov in še česa) ne bodo dobri vsi kuhalniki, pečice, kuhalne plošče in nape nad štedilnikom. Birokrati sicer blagohotno dopuščajo, da trgovcem iz polic ni treba umakniti starih izdelkov, bodo pa od zdaj naprej morali imeti nove, domnevno energetsko bolj učinkovite. Na spletni strani (http://ec.europa.eu/energy/en/news/consumers-can-now-save-50-euros-year-their-energy-bills-thanks-new-eu-energy-efficiency-rules) potrošnika nagovorijo, da bo na leto prihranil 50 evrov (10 do 15 evrov pri pečicah, 15 do 20 evrov pri kuhalnikih in 15 evrov pri kuhinjskih napah). »Potrošniki ne bodo opazili razlike pri kuhanju, saj sprememba na funkcionalnost naprav ne vpliva. Edina stvar, ki jo boste opazili, je zmanjšan račun za energijo,« trdijo evropski birokrati in dodajajo, da so do zdaj uzakonili, da morajo biti energetsko varčni naslednji izdelki v kuhinji: pečice, kuhalniki, kuhinjske nape, pomivalni stroji, hladilniki, zamrzovalniki, žarnice in avtomati za kavo.

Zase moram reči, da jim ne verjamem. In imam tehtne dokaze. Medtem ko sem žarnice z žarilno nitko menjal na kakšno leto dni ali več, nove (in domnevno varčne) žarnice pregorijo (crknejo) po dveh, treh mesecih. Za elektriko ne plačujem nič manj, kvečjemu več (resda tudi zaradi podražitev), strošek za nove žarnice pa je 5 krat večji.

Pri novi pogruntavščini imam vsaj dva pomisleka. Prvi je politično-ekonomski. Ko smo se včlanili v EU smo seveda del pristojnosti prenesli na evropske birokrate, toda ali je kdo od vas kdaj pomislil, da si bodo v opravičevanje svoje dobre neobdavčene plače izmišljali take neumnosti, kot je s pečicami in napami, kot je bila tista s pravilno ukrivljeno kumaro ali bučko (se ne spomnim več dobro), sesalci, varčnimi žarnicami, ki to niso? Ne, najbrž ne. Poleg tega je ECB nedavno sprejela sklep, da bodo za spodbujanje gospodarske rasti leto in pol ponarejali evre (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/). Skratka, nikomur, ki vsaj malo logično razmišlja, najbrž na kraj pameti ne bi padlo, da bi ravnal tako kot evropski uradniki, ki se vse bolj kažejo kot paraziti, ki delajo škodo. V imenu prihrankov. Čigavih prihrankov? Mojih. Delajte s svojimi prihranki, plačami, dodatni ali kar pač imate, karkoli hočete, meni pustite, da se sam odločim. Tukaj pridemo k drugemu delu politično-ekonomskega pomisleka. Na normalnih, prostih trgih bi se posameznik sam odločil, ali bo privarčeval energijo in plačal manjši račun tako, da bo kupil energetsko varčnejšo napo, pečico ali kuhalnik. Zato ni ravnanje Bruslja nič drugega kot prisila, dodatna regulacija, vmešavanje v moje zadeve, omejevanje moje svobode. Že tako ali tako te država (in evropski birokrati) prisilijo, da jim daš del svojega zasluženega denarja. Ne, kolikor bi sam hotel, da bi prispeval za denimo javno šolstvo in zdravstvo, ampak kolikor oni odločijo. Če tega ne storiš, ti pošljejo opomin. Če to ne zaleže, sledi izterjava. Če nimaš denarja, moraš na sodišče. Če ne prideš pred sodnika, te pridejo iskati in te nasilno privedejo. Če se upiraš, te lahko tudi ustrelijo. To pa je že definicija oboroženega ropa, ki ga je država sama zase uzakonila zato, da lahko ropa državljane.

Drugi pomislek je praktičen, zadeva fiziko. Ne vem, kako je z vami, kakšne šole ste delali, toda mene so učili, da je opravljeno delo vedno posledica vložene energije. Ko pišem ta članek, moram vložiti energijo, tudi ko pijem iz plastenke, moram za to vložiti energijo. Za vse je treba vložiti energijo. Tukaj ti država res ne more »pomagati«, kar smo videli v članku o novih žrtvah zlobne neoliberalne ideologije (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/), ko morajo predebeli ljudje, ki so strošek davkoplačevalcev in cele dneve preležijo, prav tako vložiti energijo, da piščančje rebro prinesejo s krožnika do ust. Kar pa je vseeno manjši napor, kot če bi delali.

A vrnimo se k evropskim birokratom in fizikalnim pomislekom. Recimo, da hodimo sto metrov. Za to, da jih prehodimo, potrebujemo določeno količino energije. Od vložene moči (recimo na deset metrov) je odvisno, kako hitro bomo pot prehodili. Toda končna energija bo enaka pri hoji kot pri teku, samo čas, v katerem premagamo razdaljo, bo drugačen, in to po formuli: E = M * č (E je količina dela oziroma hoje ali energija, M je moč, č je čas). Ali če prevedemo v jezik električne energije, ki naj bi jo po mnenju evropskih birokratov porabili manj. Porabljena energija je rezultat moči in časa. To pa pomeni, da je popolnoma vseeno, ali uporabljamo kuhalnik z močjo 750 W ali 1500 W, spremeni se samo čas kuhanja. Če pri prvem kava zavre v dveh minutah, bo pri drugem (močnejšem) v eni minuti, porabljena energija pa bo v obeh primerih enaka.

Zato je najnovejša uredba, ki je stopila v veljavo konec preteklega tedna, še ena v vrsti birokratskih neumnosti.