Našizem

Značke

Jugoslavija, Jure Leben, Kapitalac, Kapitralac, kolektivizem, Liberal, Luka Koper, Miro Cerar, nacionalni interes, našisti, našistična ideologija, našizem, socializem

Našizem -zma m (ȋ) oblika gospodarsko-družbene ureditve, ki je podobna socializmu in temelji na kolektivu; našizem prezira kapitaliste in neoliberalce; beseda našizem izvira iz besede “naši”; ideologija našizma definira državo kot sredstvo za širitev kolektivne volje, sklicuje se na „splošno dobro“, „javni interes“, „nacionalni intetres“ // gibanje za tako ureditev: našizem se vse bolj širi, našizem vse bolj prevladuje v slovenski družbi // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: Forum 21 je utemeljitelj znanstvenega našizma ♪

Našist -a m (ȋ) oseba, ki se identificira s kolektivom; našist v svojih argumentacijah običajno uporablja besedo „naš“ ali nedoločeno množinsko glagolsko obliko „želimo“, „hočemo“, „moramo“; pristaš našizma: našisti so preprečili prodajo NLB, našisti so nasprotovali privatizaciji Telekoma ♪

Našizem je prevladujoča balkanska ideologija, ki je nastala po razpadu Jugoslavije v nekdanjih republikah, danes samostojnih državah. Temeljna premisa našizma je zelo enostavna: če je nekaj „naše“, potem je dovoljeno, da so „naše“ odločitve lahko nesmiselne, pokvarjene, drage in destruktivne, vsak, ki v take odločitve podvomi, pa je sovražnih ljudstva, skupnega dobra, države in blagostanja. Besedo našizem so definirali blogerji na Hrvaškem (pristaši avstrijske ekonomske šole), kot denimo Kapitalac, prijela se je, ko so jo začeli uporabljati na spletni strani Liberal. To ideologijo politiki (predvsem levi, ki se navdušujejo nad socializmom) izkoriščajo, da zavajajo ljudi, se tako obdržijo na oblasti in nemoteno kradejo državljane. V Sloveniji je „našizem“ utemeljil Forum 21, preoblečen je bil „nacionalni interes“. Zadeva je danes prišla tako daleč, da se našisti sploh več ne skrivajo za milozvočnim izrazom „nacionalnega interesa“, ampak brez sramu in zadržkov uporabljajo „naše“.

Da bi bralec bolj razumel, kdaj govorimo o „našizmu“, si oglejmo nekaj naslovov v medijih:

NLB (še) ne bomo prodali: odločitev vlade, da največja državna banka (še) ne bo privatizirana.

Kapitulacija pred tujimi plenilci je prodaja Telekoma: prepričanje sindikatov, da mora Telekom ostati „naš“.

Shod Primorcev v Ljubljani: »Luke ne damo«: zahteve, da Luka Koper ostane državna.

Cerar: “Naša vlada, ki jo vodi SMC, je potegnila Slovenijo iz krize”: prepričanje ministrskega predsednika Mira Cerarja, da zmorejo le „naši“.

Komu je napoti kakovostno javno šolstvo?: dobro je samo javno, zasebno je zlo.

Milojka Kolar Celarc: Javnega zdravstva ne dam: ministrica za zdravstvo, da se bo za „naše“ borila do smrti.

To je samo nekaj tipičnih našizmov, ki si jih vsak dan izmišljajo (predvsem levi) politiki, ki skušajo našizme vpeljati v svoje delo in upravičiti svoj obstoj. Našisti vedno branijo načela našizma, nasprotnike običajno ozmerjajo s fašisti, nacisti, neoliberalci ali kapitalisti. Tako lahko upravičijo vsako svojo odločitev, ne glede na to, kako škodljiva je, neumna ali ima motive, kot so nepotizem, kraja neto davkoplačevalcev, dvig davkov.

Našizem, podobno kot vse druge kolektivistične ideologije, potrebuje sovražnike, da jih lahko obtoži in okrivi, češ da ogrožajo preživetje kolektiva. Tako manipulira z ljudmi, hkrati dobi tudi opravičilo za morebitne neuspešne projekte, kot denimo, ni krivo državno lastništvo, ampak moramo najti prave ljudi, ki bodo vodili državno podjetje. To „iskanje“ pravih ljudi, lahko traja več desetletij in ljudje vedno znova nasedejo takemu opravičevanju. Našizem je sicer svoje sovražnike našel v treh segmentih: zasebnemu sektorju, gospodarskem liberalizmu in tujcih.

Ideologija našizma je tudi prevladujoča ideologija pri zaposlovanju „naših“, še posebej takrat, ko kdo zaide v težave in ga je potrebno skriti. Tipičen primer je bila „začasna“ zaposlitev državnega sekretarja Jureta Lebna kot pomočnika predsednika uprave podjetja Bernardin Group.

Kolegi iz Liberala so definirali pet vrst našizma: sindikalni našizem (sindikati v javnem sektorju in državnih podjetjih nas prepričujejo, kako so njihovi osebni interesi pravzaprav naši skupni interesi), kapitalski našizem (upiranje prihodu tujega kapitala), trgovski našizem (proizvajalci so se navadili na enega, stalnega kupca, če pa jim ta zniža cene in išče drugega, cenejšega proizvajalca, ga bodo začeli obtoževati, da za njim stoji uvozni lobi), davčni našizem (financiranje zaposlenih v javnem sektorju s pretiranimi davki) in kulturni našizem.

Bogomir Kovač in njegove marksistične blodnje

Značke

Bogomir Kovač, Franz Oppenheimer, kolektivizem, Mladina, prosti trg, rtatizem, socializem, svoboda

Sedite na stol, vzemite pomirjevalo, globoko zajemite sapo. Preberite tole: »Pravi zasuk preprečevanja nepoštene poslovne prakse je tako onkraj neoliberalnega razumevanja podjetja in tržne družbe. Sklep je jasen. Novela ZGD-ja je dobrodošel popravek nepopravljivega. Nove omejitve ustanavljanja podjetij ne bodo nadomestile slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila že dilema A. Smitha. »Nevidna roka« trga je skrita roka tatov, kot povzema metaforo iz Defoejevega romana Moli Flandcrs, »vidna roka« države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje pa v tržni družbi pade tudi politična. In to je tisti Hellerjev kavelj 22, ki ovira izhod iz krize brez reforme kapitalizma.«

Ste razumeli? Bogomir Kovač bralce Mladine prepričuje (http://www.mladina.si/168194/popravljanje-nepopravljivega/), da je prosti trg roka tatov in da mora »vidna roka« države skrbeti za zasebni interes, se pravi za lastnike kapitala, kaj naj proizvajajo, s tem pa tudi, kaj potrošniki lahko trošijo. Povedano drugače. Ekonomska demokracija je, ko država določa, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši. Država torej ve, kaj je najboljše za vas. Tovrstno razmišljanje Kovača je po svoje razumljivo, saj je magistriral iz marksistične ekonomije, kot dolgoletni član komunistične partije pa je bil pred več kot četrt stoletja eden vodilnih teoretikov socialističnega samoupravljanja. No, če bi padec socialističnih režimov pričakal v Vzhodni Nemčiji, bi bil danes brez magisterija in doktorata. Nemci so namreč odvzeli akademske naslove vsem marksističnim ekonomistov, kajti ta ideologija sistematično kršila človekove pravice, ljudem jemala svobodo in dostojanstvo, ni jim omogočila proste izbire, bila je totalitarna. In dokazano šarlatanska, mazaška. Ampak pustimo to ob strani.

Kovač se ima ravno nevidni roki prostega trga in ekonomski svobodi kot najbolj učinkoviti in ustvarjalni sili v zgodovini človeštva za zahvaliti, da ima danes iPhone, tanek LED televizor, da ne vozi trabanta, lade ali jugota, da ne izgubi profesure, čeprav klati neumnosti. On uživa relativno svobodo, čeprav po drugi strani pravi, da bi morali to svobodo posameznikom (zasebnim podjetnikom) omejiti. Kovač ne razume (no, kako bi pa marksist to sploh razumel), da država (oziroma vlada ali oblast) ni del trga, ampak je s sprejemanjem takih ali drugačnih omejevalnih zakonov ovira med posameznikom in trgom. Dobrih državnih intervencij ni, kot nas v njih skuša prepričati Kovač s trditvijo, da mora obstajati »javna odgovornost za zasebni interes«. Država pač ne more vedeti, kaj je najboljše za državljane, posamezniki svoje realne potrebe (ne pa imaginarnih potreb države) lahko zadovoljijo samo s tržnimi načeli. Čim manj se država vmešava v te odnose, tem bolj svobodna je družba, tem bolj svobodni so posamezniki. In čim bolj so svobodni, večji je njihov interes, da več in boljše proizvajajo, da delajo vedno znova nove proizvode in jih ponudijo na trgu. Kovač očitno meni obratno. Skupek državnih intervencij in skupina modrecev (ki bi jo očitno sestavljali marksistični ideologi) bi se borila proti kapitalu, nadzirali bi ga, tudi trg, prevzeli bi »javno odgovornost za zasebni interes«. Ampak to smo že videli. Ko država prevzame vlogo trga, pride do sistema, kjer so nekateri proizvodi precenjeni, drugi podcenjeni, da ne rečemo ekonomsko neupravičeni. Zato bi vsi radi proizvajali tisto, kar je država precenila (dobiček je pač največji motiv zasebnikov), nihče pa tistega, kar je podcenila. In ni bolj škodljivega pojava od tega, da birokrati z zakoni določajo ponudbo in povpraševanje.

Na to je opozoril že nemški sociolog in ekonomist Franz Oppenheimer (https://en.wikipedia.org/wiki/Franz_Oppenheimer) v knjigi Država (Der Staat; http://www.buchausgabe.de/public_products/der-staat-franz-oppenheimer-126 ali http://ir.nmu.org.ua/bitstream/handle/123456789/5375/72b681622d3c7393c457c586dea9a59b.pdf?sequence=1), ki je opisal pomembno razliko med prostim trgom in državnim invervencionizmom. Po njegovo lahko posameznik samo na dva načina zadovolji svoje potrebe: prvič, s prostovoljno proizvodnjo dobrin in prostovoljno izmenjavo dobrin, in drugič, z nasilnim prilaščanjem tuje lastnine in dobrin. Prvi način Oppenheimer opredeli kot »ekonomsko metodo zadovoljevanja potreb«, drugega pa kot »politično metodo zadovoljevanja potreb«.

V svobodni družbi, kjer sta glavni značilnosti prosti trg in svobodni posamezniki, posamezniki pridobivajo bogastvo z ekonomskimi metodami, se pravi s prostovoljno menjavo dobrin in storitev z drugimi posamezniki. Taka družba je družba napredka, ki je največ pripomogla k razvoju človeštva. Pri politični metodi, ki jo zagovarjajo kolektivisti, kot so komunisti, fašisti, socialisti, in kjer država nadzoruje večino gospodarstva in odnose med ljudmi, posamezniki svoje potrebe zadovoljujejo po politični poti oziroma z nasilnim odvzemom lastnine drugim posameznikom. O taki delitvi ali prerazdelitvi odloča država, uvedeno je nekakšno državno suženjstvo, kjer je na oblasti peščica »modrecev«. Etatisti, kar kolektivisti so, namreč menijo, da so posamezniki (državljani) lastnina države, se pravi lastnina peščice »modrecev«, ki si lastijo monopol odločanja o vsem družbenem življenju.

Se spomniš Ayne R.?

Značke

Ayn Rand, kolektivizem, levičarji, socializem

Ko želijo čež lužo nazorno pokazati razliko med kolektivizmom in individualizmom, med socializmom in kapitalizmom, če hočete, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema svetovnima vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“

Anekdota, ki sta jo kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode, naj bi nastala v času, ko je iz revolucionarne Rusije v ZDA emigrirala 21-letna Ayn Rand, s pravim imenom Alisa Zinovjevna Rosenbaum. Postala je slavna pisateljica in scenaristka, proslavila pa se je tudi z utemeljitvijo objektivizma in kritiko kolektivizma. Ravno zato ni bila priljubljena v socialističnih državah, v Sloveniji še danes o njej malokdo kaj ve. Šele pred štirimi leti sta v slovenskem prevodu izšli dve njeni knjigi (Izvor in Mi, živi), nanjo pa sem se spomnil, ko sem bral izvrstnega hrvaškega blogerja Tko je John Galt (https://tkojejohngalt.wordpress.com/).

Njena kritika kolektivizma, ki posameznike sili, da naredijo tisto, kar si oni, posvečeni izmislijo (če v socializmu ne maraš breskev in smetane, te pač prisilijo, da jih ješ), je pravzaprav kritika javnega interesa. Za njim se skrivajo socialisti oziroma kolektivisti ter javni interes, ki je v Sloveniji zamenjal znameniti Kučanov nacionalni interes (v javnem interesu je, da se državna podjetja ne prodajo), predstavljajo kot samostojen organizem. Ta je pomembnejši od sebičnih interesov posameznikov, od katerih se zahteva, da se podredijo skupnosti in se zanjo (z odrekanjem ali čem drugim) žrtvujejo. Povedano drugače: država je pomembnejša od državljanov.

Za marsikoga je to logično, lepo se sliši, toda v resnici ne obstaja kolektiv kot samostojni organizem, ampak je ta vedno sestavljen iz posameznikov, javni interes pa je neka fikcija, ki so si jo posamezniki izmislili, da bi svoje interese vsilili vsem drugim. V socializmu se to običajno počne tako, da socialist z orožjem, ki je naperjeno v glave posameznikom, tem pove, kaj je javni interes in kaj ni. Skratka, levičarji želijo posameznikom vsiliti javni interes s prisilo: kaj morajo kupiti, jesti in delati in koliko bo to stalo. V taki nasilni družbi, kjer politična elita misli, da najboljše ve, kaj je dobro za posameznike, prej ali slej pride do pomanjkanja osnovnih dobrin, kar smo tisti, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji, občutili na svoji koži. Med koliko pralnimi praški smo lahko izbirali? Kateri avtomobil smo lahko kupili? Smo jedli čokolado iz kakava ali sladkorne tablice?

V družbi s svobodnimi posamezniki, podjetniško pobudo in prostim trgom prisila ne obstaja. Ljudje se sami (kot posamezniki) odločajo, kaj potrebujejo in to tudi proizvajajo. V te odnose vstopajo prostovoljno in brez prisile. In prav na tej točki delajo za blaginjo celotne skupnosti. Povedano drugače. Ravno zato, ker je posameznik sebičen in individualist, ki želi zadovoljiti izključno svoje interese, če se grobo izrazim, je prisiljen zadovoljevati interese drugih. Slaščičar, ki bi delal samo sadne torte, ker so njemu všeč, ne bi prodal niti ene, če bi bile drugim všeč čokoladne torte. Zato dela čokoladne torte, čeprav jih sam ne mara. Samo tako jih bo lahko prodal. Slaščičar ve, da ljudje rajši kupujejo čokoladne torte kot sadne, zato izdela več čokoladnih tort, ki jih proda, zasluži denar, ki ga porabi za tisto, kar meni, da sam potrebuje. Torej posameznik na prostem trgu napreduje samo v primeru, če ves čas zadovoljuje potrebe in interese drugih. Po drugi strani te v socializmu oblast oziroma elita prisili, da ješ sadne torte, ker naj bi bilo to v javnem oziroma občem interesu. Prav slednje nam hočejo vsiliti slovenski levičarji.