• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: ideologija

Zakaj bom na referendumu PROTI (in tudi prvi, ki bo sedanje vodstvo RTV Slovenija polil s katranom in posul s perjem, če ne bo javnega zavoda svetovnonazorsko pluraliziralo)

24 Četrtek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Andrej Grah Whatmough, ideologija, Igor Pirkovič, Ksenija Koren, Luka Svetina, Matej Avbelj, pluralizem, RTV Slovenija, svetovni nazor, televizija, TV Slovenija, Uroš Urbanija, Ustava RS, Valentina Plaskan

Moje mnenje o javnem zavodu RTV Slovenija je že več let jasno in ga ne spreminjam – državne RTV ne potrebujemo. Za svobodo in demokracijo se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje.

Na tej točki utihnejo vsi megafoni. Če živiš na račun tretjih ljudi, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije najmanj perverzne; tak način življenja nima prav nikakršne veze z demokracijo, še manj s svobodo. No, pustimo zdaj to ob strani, ker je pred nami referendum o noveli zakona o RTV Slovenija in je zatečeno stanje tako, da očitno še lep čas javna RTV ne bo ne privatizirana, ne razpuščena.

O pravnih vidikih novele zakona ne mislim odkrivati tople vode. Kaj vse je narobe in zakaj v neki državi, ki naj bi bila pravna država, novela ne bi prestala ustavne presoje, je vse povedal dr. Matej Avbelj. Čeprav z njim ne delim vseh pogledov (predvsem o Poljski in Madžarski), je  etablirani ustavni pravnik (pismen, kot je) na razumljiv način in z dokaj preprostimi besedami razložil, da zakon ne zadosti osnovnim standardom ustavne demokracije. In da bi moral vsak, ne glede na svoj svetovni nazor, glasovati proti. Ni kaj dodati. Zato se bom posvetil vprašanju, simbol česa je RTV Slovenija.

Nobena skrivnost ni, da je nacionalno televizijo ustanovila komunistična partija. Tudi v večini drugih držav po svetu so televizije ustanovile vlade (ker je to pač bil velik finančni zalogaj), a v socialističnih državah (mednje je v okviru Jugoslavije sodela tudi Slovenija) je imela dostop do televizije le partija, namen je bil en sam: utrjevanje socialistične zavesti in kriminaliziranje kapitalizma. Na žalost se po osamosvojitvi v Sloveniji ni kaj bistvenega spremenilo, saj so vpliv in moč v javnem zavodu ohranili v socialne in liberalne demokrate preoblečeni do včerajšnji podporniki enopartijskega režima. Posamezne epizode v zadnjih tridesetih letih, ko je vodenje RTV Slovenija prevzel kdo iz desnega političnega tabora, ni omembe vredno, ker so uredniki in novinarji ohranjali svojo levičarsko rutino in kljubovali novemu vodstvu. Tudi tokrat je tako. In sploh ne gre za to, da bi ljudje na položajih vsiljevali svoje konservativne poglede zaposlenim in gledalcem, ampak za to, da bi televizijo utirili, da bi ravnala v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je zelo jasna: spoštovanje načela resničnosti, nepristranosti in celovitosti informacij ter spoštovanje načela politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. To pomeni, da novinarji in uredniki ne ravnajo po svojih ideoloških preferencah, ampak da omogočijo dostop vsem svetovnim nazorom. Predvsem ne dajejo vrednostnih sodb o posameznih ideologijah, nikakor ne smejo določen svetovni nazor zapostavljati samo zato, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami. To velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta v državni lasti, nikakor ne za zasebne medije, ki so lahko pristranski, navijaški, podpirajo določen svetovni nazor.

Podobno kot v izobraževanju velja (vsaj moralo bi veljati, a na žalost ni tako), da izobraževalni sistem prenaša in podaja znanje – nikakor ne vzgaja (v določeni ideologiji) – bi moralo za državne medije veljati, da informirajo, ne vzgajajo (perejo možgane) gledalce v določenem svetovnem nazoru. Jasno je, da levica in desnica živita v svojih svetovih, da se njuni viri novic (na katere se obračajo in jim zaupajo) le malo prekrivajo in da po družbenih omrežjih večinoma razpravljata z enako mislečimi. To ni modus operandi za državno televizijo. Ta mora omogočiti obema stranema enakopravno zastopanje v programih in oddajah. Novinar, urednik ali direktor nikakor ne morejo reči, tega gosta ne bomo povabili, ker je njegov pogled preveč komunističen, desničarski, rasističen, pro-migrantski ali kaj drugega. Ne, to ne gre. Ker to ni zasebna televizija, ampak je država, kjer je v zakonu jasno napisano, da mora zagotoviti svetovnonazorski pluralizem. In ker novo vodstvo ta pluralizem omogoča (in ker je bilo izvoljeno po vseh zakonsko predvidenih postopkih in ima nova vlada zato zvezane roke), so napisali gverilsko novelo zakona, po kateri (če se uveljavi) bodo z enim zamahom obglavili povsem legitimno vodstvo in po obvodnih postopkih nastavili ljudi, ki so njihovi ideološki somišljeniki. Ti bodo na to program spet spravili tja, kjer je dolgo (vedno) bil – neuravnotežen na levo.

Za večino medijev velja, da so po dolgih desetletjih prepričali bralce, gledalce in poslušalce, da njihova blagovna znamka novinarstva ni le utelešenje plemenitega poklica, temveč poklica, ki si vedno prizadeva biti pošten in resnicoljuben. Toda prava zapuščina je, da so bili mediji vedno navijači in podaljšana propagandna roka levice. S tem seveda ni nič narobe, ko gre za medije v zasebni lasti. Je pa hudo narobe, ko gre za medije v državni lasti, ki smo jih prisiljeni plačevati ljudje različnih ideologij. In ker je temu tako, lahko domnevamo, da so skoraj vse novice prirejene, zmanipulirane, izmišljene ali so pretiravanje z namenom spodbujanja levičarske agende; gre za pravo travestijo dejstev. Tipičen primer za RTV Slovenija je poročanje o dveh ideološko si nasprotnih dogodkov: parade ponosa in pohoda za življenje.

Uveljavitev novele zakona o RTV bi pomenila: (prvič), monopol (nad vsebino in kadri) sedanje vladne politične garniture, ki bi ga druga politična (ideološka) opcija lahko razbila le z novim zakonom; (drugič), nepregledno favoriziranje določenih nevladnih organizacij, ki bi kadrovale v programski svet; (tretjič), politizacija javnega zavoda; (četrtič), uzurpacija RTV Slovenija s strani majhne skupine novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni sedanji vladi; (petič), nadzor nad programskim svetom (in s tem nad vsebino) bo levica ohranila tudi takrat, ko je ne bo več na oblasti. To je le nekaj zadev, ki jih prinaša novela zakona in bi jih lahko uvrstili v kategorijo škandaloznih afer. Novinarji in uredniki, naj poudarim še enkrat, bi se morali zavedati, da so javni uslužbenci, ki morajo streči tako levim kot desnim. Predstavljajte si, da bi nek javni uslužbenec v upravni enoti zavrnil vlogo nekoga izključno zato, ker se ne strinja z njegovim političnim prepričanjem. Tega ne more, niti ne sme narediti, njegovo vlogo mora obravnavati z nevtralnega stališča in v skladu s pozitivno zakonodajo. Enako morajo ravnati na državni televiziji, drugače naj si službe poiščejo v zasebnih podjetjih, ki izdajajo medije. In pika.

Kdor uporabi le kanček zdrave pameti, to ve. Ve, da so danes najbolj glasni na Kolodvorski ulici prekaljeni levičarski aktivisti, ki odkrito simpatizirajo s socializmom, terorističnimi organizacijami na Bližnjem vzhodu, prezirajo Trumpa, demonizirajo vse, kar je na konservativnem ideološkem polu, zaničujejo vse, kar je slovenskega in poveličujejo multikulturalizacijo. In zdaj, ko je omogočeno, da slišimo še kak drug pogled o (z levice) prepovedanih sadežih, so ti ljudje, ki to omogočajo, krivi in po levičarski diktaturi jih tam ne bi smelo biti, ne bi sploh smeli obstajati. Ali se sploh zavedajo, da s takim ravnanjem zaničujejo svoje samospoštovanje? Da so sami šli v svoje rane, zdaj pa ne najdejo izhoda in prosijo za pomoč politiko? Da je njihovo govorjenje o depolitizaciji edina politizacija v tej zadevi? Očitno se ali ne zavedajo ali so pokvarjeni do obisti.

To so seveda moji razlogi in moje mnenje, zakaj bom v nedeljo na referendumu glasoval proti. Izhodišče mi je, da damo priložnost Whatmoughu, Urbaniji, Pirkoviču, Korenovi, Svetini, Plaskanovi in še nekaterim priložnost, da končajo mandat in pokažejo, da (ali) se da delati drugače in da se lahko zagotovi pluralizem svetovnih nazorov. Če tega zaupanja ne bodo upravičili, verjemite, da bom prvi, ki jih bo namočil v katran, posul s perjem in odnesel ven.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (24. november 2022).

Življenje ob svečah

11 nedelja Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Kakšno je življenje v kartonasti škatli ali kako je RTV Slovenija ostala zataknjena nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ  

09 petek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Asta Vrećko, Boris Vasev, ideologija, Igor E. Bergant, javna služba, javni sektor, javni uslužbenec, komunizem, levičarstvo, novinar, novinarstvo, RTV Slovenija, socializem, TV Slovenija, Zveza komunistov Jugoslavije, žurnalizem

Normalen človek mora resnično imeti mazohistična nagnjenja, da gleda informativni program skozi levičarsko povečalo; nedvomno je jasno, da je že od vsega začetka opornik socialistični ideologiji. Ker pred ekranom ne morem zdržati in se prisiliti, da bi poslušal in gledal osebke, ki so se tudi vizualno zataknili nekje med 9. in 10. kongresom ZKJ, spremljam njihov portal. Čeprav sem prepričan, da sem vreden boljše usode, mi službena dolžnost nalaga, da spremljam vse medije. Temu se res težko izognem.

Tako naletim na tekst, kjer zaposleni javni uslužbenci poročajo o sebi in nočni mori, ki jo preživljajo, ker si vodstvo, pomislite (!), drzne koga odpustiti ali zoper njega disciplinsko ukrepati. Če odmislim meni »zelo ljubega« levičarskega ekstremista Borisa Vaseva, je nekakšen protest doživel vrhunec z Igorjem E. Bergantom, ki je dobesedno bruhal bisere: »… v državi ustanova kot je naša, ki z javnimi sredstvi nudi zanesljive, verodostojne in dostopne informacije … (…) … poseganje v pravico ljudi do verodostojne in dostopne informiranosti poseg v demokracijo…«

Očitno so prespali učne ure, kaj je v (svobodnih in) demokratičnih državah javno. Delno se jim oprosti, ker ministrica za kulturo Asta Vrečko o nacionalki stresa še bolj kosmate, a bi kot pravi vsevedi zdaj že lahko vedeli, da je javno (prisilno) le financiranje, nikakor pa ne interesi, ki služijo enemu svetovnemu nazoru (liberalni demokraciji) in interesi, ki jih imajo oni kot zasebniki. Ko jih na to vodstvo (in del javnosti) opomni, se spremenijo v besne šestletnike, ki kričijo in topotajo z nogami, da tega nočejo, ker želijo novo igračo. Ali kot pravi Bergant: »… bo potrebno vzpostaviti novo RTV, ki bo vredna tega imena in poslanstva.«

Izvolite, a nikakor ne z mojim denarjem. Nihče vam ne brani, očitno ste tako dobri, da se bodo podjetja trgala za oglase na vaši »novi televiziji«, kjer boste lahko po mili volji zganjali radikalni feministični, pravičniški in še kakšen boj proti ideološkim nasprotnikom levice. Dokler temu ni tako, se sprijaznite, da je poslovodstvo tisto, ki zaposluje in odpušča, da so direktorji tisti, ki vodijo in odgovarjajo za posamezne enote znotraj Kolodvorske 2 in 4, da so uredniki tisti, ki določajo vsebino v skladu z zakonodajo. In resnično upam, da bom dočakal dan, ko ne boste kradli denarja z žepov zasebnikov in državljani ne bodo več prisiljeni gledati vašega kampanjskega novinarstva brez kakršnikoli meril in norm.

V trenutku, ko ideal postane pomanjkanje morale in norm, in tega na RTV Slovenija res ne manjka, potem dobite ljudi in oddaje, ki v prime timu opravičujejo, relativizirajo in branijo spolne predatorje, napad Rusije na Ukrajino, okorele Udbovce, povojne poboje, diktatorske režime oziroma vse tisto, kar je skregano z neko naravno čednostjo in poštenostjo. Življenje v takem mehurčku povzroči, da nihče ne razmišlja o resničnosti, ki zaradi vpliva, ki ga imajo, normalizira njihovo nespodobno vedenje.

Pravijo, da gojijo neodvisno in profesionalno novinarstvo, da so na braniku demokracije. Če ti živiš na račun tretjih ljudi, to nima prav nikakršne veze s svobodo in demokracijo; že na tej točki pade njihova trditev. Jezno vzklikajo, ko jim mestoma njihovo izsiljevanje spodleti in kdo iz njihove družbe odleti, da lahko propade planet. Trdijo, da trdo delajo, delujejo tako, kot da so njihovi projekti in delo ključnega pomena ne samo za obstoj Slovenije, ampak za obstoj človeštva nasploh. Ne ga lomit, no. Če delaš brez kakršnekoli verodostojne ocene, kot počno ti pajaci, če hodiš v službo brez kančka strahu, da te bodo zaradi lenobe ali neuspeha odpustili, da te bodo odstranili, če boš javno službo izkoriščal za zasebne rabote, potem je jasno, da se boš oglašal z vseh mogočih megafonov in branil pridobljen položaj. In ko je s tabo celoten medijski mainstream, ki ima enake ideološki interese, je logično, da te bodo podprli ljudje, ki verjamejo v življenje v kartonasti škatli s prevezo prek oči. Zato lahko, kot pravi tista ljudska, »s tujim ku**m po koprivah«. Plavanje s tokom po ideološki gnojnici tako ali tako obvladajo.

Obrazi slovenskega razkola: ena država, dve Sloveniji ali dvotirnost za samomor naroda

02 sobota Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Boris Tomašič, desnica, ideologija, Janez Janša, Jože Možina, komunizem, Levica, Mojca Pašek Šetinc, robert golob, samoupravni socializem, Slovenija, Slovenski razkol, svoboda govora, Urška Klakočar Zupančič, Vlada RS

Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.

Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis).  Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.

Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.

Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.

Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?

Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.

Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.

Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).

Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.

Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.

Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.

Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).

Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.

Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.

Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.

Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.

Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.

Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.

Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.

Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.

Kako Slavoj Žižek svet prepričuje, da je oblekel cesarja, a je Nina Krajnik pokazala, da je cesar (še vedno) gol

13 ponedeljek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

BBC, Eduardo Pinheiro, filozofija, Gregor Golobič, Guardian, ideologija, kapitalizem, lacanovstvo, Levica, levičarstvo, marksizem, Mladen Dolar, New York Times, Nina Krajnik, psihoanaliza, Rastko Močnik, Renata Salecl, Robert Wofford, Slavoj Žižek, Thomas Moller-Nielsen

Nine Krajnik osebno ne poznam. A po tistem, kar sem prebral (v Demokraciji smo imeli intervju z njo) in slišal (intervju na TV Slovenija), moram reči, da se mi zdi prepričljiva in jasna, tudi všečna ženska. Ve, kaj in o čem govori, je dosledna in zelo neposredna.

Nedavno je »pionirka lakanovske psihoanalize v Sloveniji«, ki prijateljevala in sodelovala z Lacanovo (pokojno) hčerko Judith Miller, dejala, da v Sloveniji do leta 2015 sploh ni bilo lacanovske psihoanalize. To je bil pravi šok. Kako je to mogoče, ko imamo glavnega lacanovca Slavoja Žižka? In Društvo za teoretsko psihoanalizo, ki sta ga poleg Žižka ustanovila Mladen Dolar in Rastko Močnik? Novinar Matej Klarič je na Twitterju celo (v stalinističnem besednjaku in drži, vredni samega Žižka) zapisal, kako si Možina sploh upa gostiti in predstaviti Krajnikovo kot pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji, »če se ve, da imamo že več kot 40 let svetovno špico te smeri«.

Res je. Nad Lacanom ima monopol Žižek. Sam sebe je predstavil in se promoviral kot lacanovec, ustoličila ga je globalna akademska levica. V resnici je postmarksistični filozof, apologet kulturnega marksizma, pripadnik »jurske levice«, ki perfidno skriva svoj obsesiven prezir do kapitalizma (ki ga v resnici hrani) ter se navdušuje nad največjimi tiranijami na svetu (stalinizmom in maoizmom). Ker pobira drobce od povsod, nekateri mešajo Marxa in Lacana (najbrž tudi Hegla).  A njegova beseda velja, karkoli reče. O tem se v Sloveniji ne razpravlja, kaj šele dvomi. Možno je le ponižno klečanje pred njegovo lacanovsko Visokostjo in kimanje domislicam preroka kapitalistične apokalipse. Njegova beseda je prva in zadnja. Vmes ni nič, prav nič. Zdi se, da je tako bilo od nekdaj, dokler ni prišla Krajnikova in glasno povedala, da je tako stanje bilo mogoče le, ker je klika z Gregorjem Golobičem na čelu (in krogom okoli Slavoja Žižka, Mladena Dolarja, Renate Salecl ter drugih) »privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države« – visoko šolstvo in akademsko sfero. »Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči,« je dejala. Odgovor globoke države je prišel zelo hitro – Nini Krajnik so v njen dom vdrli Odlazkovi novinarji. Ker se je dotaknila financ globoke države in bila kritična do slabih kopij slovenskih lacanovcev. Kljub temu, da je dobila podporo od Jacquesa Alaina Millerja, Lacanovega intelektualnega dediča: »Slavoj, Mladen Dolar, tudi v Ljubljani vas gleda temno oko, in ni tisto, ki je gledalo Kajna, saj naj živi Nina.«

Žižek je najbrž res populariziral filozofijo in svojimi nastopi postal pop ikona, ki je zanimiva (tudi) za globalni medijski mainstream (od BBC in Guardiana do New York Timesa), vendar je daleč od tega, da bi bil eden »največjih svetovnih javnih intelektualcev«.

»Žižka cenijo ´psi´ in ´intelektualci´: bodisi mu manjka kanček spodobnosti, bodisi je imbecil,« pravi brazilski konservativni pisatelj Rodrigo Constantino.

To so ugotovili tudi številni študenti, ki jih je njegova retorika zvabila v študij (in nekateri novinarji). Za njih je bilo spoznanje grenko: resnejša poglobitev v njegove študije, analize, razprave in citate razkriva Žižkovo šarlatanstvo, plagiatorstvo in radikalizem (Belgijec Thomas Moller-Nielsen, diplomant Oxforda, v Filozofskem salonu ali Robert Wofford v Newsweeku). Ideje si »sposoja« in jih prodaja kot originale celo od svojih žen. Tak primer je primerjava gumba v dvigalu, na katerega ljudje večkrat pritisnejo, ker pričakujejo, da se bodo vrata hitreje zaprla, in volilnega sistema v zahodnih demokracijah, kjer ljudje v političnem procesu sodelujejo z glasovanjem. Vendar to ni nič drugega kot izpeljana misel Renate Salecl, Žižkove druge žene, v njeni knjigi Disciplina kot pogoj svobode o subjektih svobodne izbire v postindustrijski družbi. Zato je neverjetno, da je med njegovimi zvestimi sledilci toliko akademikov, ki med občinstvom kot cucki sedijo v prvih vrstah in mu kimajo.

Edino, kar se je Žižek v resnici »naučil« od Lacana, je (če se ne motim) – pomembnost jezika. Z njim zna opletati; izbirati take besede, ki so všečne trenutnemu občinstvu ali sogovorniku; verbalno spravi občinstvo v halucinacije; hkrati pa brani gospodarje ideologije, ki v resnici stojijo v ozadju. Temu se drugače reče zloraba jezika.

Zdi se, da se spozna na vse. Tudi na budizem. Ko ga je o tem poslušal učitelj angleščine in ljubitelj budistične filozofije Eduardo Pinheiro, je o Žižku zapisal: »Slavoj ni veliko več kot zabavljač. Kot filozof ni nič drugega kot goljuf.«

Zna se spretno izogniti vprašanjem, ki so povezane s strokovnostjo in njegovim poznavanjem filozofije (ne samo Lacana). To je občutila novinarka Guardiana Jessica Decca Aitkenhead, ki je Žižka obiskala v Ljubljani in napisala reportažo. »Predstavljala sem si, da bo želel razpravljati o svoji novi knjigi o Heglu, toda zdi se, da je tisto, o čemer resnično želi govoriti, seks,« je zapisala. A to ni omajalo Žižkove priljubljenosti v levičarskih medijih.

Žižek kot po pravilu v zadnjem delu povedi pogosto zanika tisto, kar je povedal v prvem. Pravzaprav zaradi govornega besnenja pri njem nikoli ne veš, ali zagovarja ali kritizira tezo. Ko govori o komunizmu in se nad njim navdušuje, v isti sapi pove, da to nima nič opraviti s komunisti v 20. stoletju. Ne pove, kakšen je njegov komunizem. A s spretno uporabo jezika zakrije svojo nekonsistentnost, kar je tudi sicer značilnost jezika levice – do zdaj nobena država ni imela pravega socializma, mi imamo v mislih svojega, pravega. Seveda, v mislih. Težava je, da ideje levice ne delujejo. Tako kot Žižkove ne. Delujejo samo v njihovih utopičnih predstavah in načrtih, s katerimi kot sirene s petjem zapeljejo ljudi na čeri. In potem pravijo: Ne, nismo mislili tega. Enako počne Žižek, ki je tako protisloven, da se človek na koncu povsem resno vpraša, ali mogoče ne blefira tudi svoje raztresenosti, motečih kretenj in pljuvanja po sogovorniku. Edina njegova dodana vrednost je – (ne tako) poceni zabavljaštvo. Ki je zelo nevarno, saj mladež po njegovih nastopih začne takoj nositi majice z motivom Lenina ali Che Guevare.

V resnici so Žižkovi oboževalci zelo plitva voda, a v njegovem kultu, ki je glasen, provokativen in klovnovski, so zvesti sledilci. Med njimi tudi profesorji in akademiki, ki so tam iz različnih vzgibov. Nekateri zato, da so opaženi, drugi iz povsem materialnih in strahopetnih razlogov, ko so pripravljeni izdati psihoanalitično stroko.

»Bi. A Žižek ne dovoli. Ne želi sodelovanja z lacanovskimi psihoanalitiki, ampak če se pridružim jaz, bodo ljudje mislili, da je v trojki razdor,« je Mladen Dolar odgovoril Krajnikovi, ki ga je vprašala, ali bi se pridružil psihoanalitičnemu gibanju. Krajnikova je komentirala: »Gre za kategorični primer tiranske agonije in padec prve domine v seriji napadov na lacanovske psihoanalitike, ki bodo sledili. Gre za izdajo psihoanalitične stvari in mojega mladega zaupanja, zato da bi se prikrilo staro prevarantstvo.«

Mogoče bi Žižku lahko spet »pomagala« Lady Gaga. Tudi ona je multipraktik in se spozna na vse, najraje rešuje svet. Mogoče se boste spomnili, da je v času kitajskega virusa izkušnje in vedenje o pandemiji delila z generalnim direktorjem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) Tedrosom Adhanom Ghebreyesuspm.  Zagotovo ste takrat lažje spali, ko ste vedeli, da vas ščitita Lady Gaga in Etiopijec, ki je bil pred leti obtožen prikrivanja epidemij, mar ne?

Primer Studia City: kako levica izleže mušje ličinke in zraste slon ali kaj gre narobe na Kolodvorski ulici

07 sobota Maj 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

državna televizija, FDV, ideologija, javni uslužbenec, javni zavod, Levica, Marcel Štefančič, novinar, novinarstvo, politični aktivizem, progresivizem, RTV Slovenija, Studio city, TV Slovenija, urednik

Drama okoli Studia City je šolski primer delovanja (radikalne) levice, ki zna izleči mušjo ličinko, jo obda s kokonom, ko pride čas, zraste neobvladljiv slon, ki histerično opleta naokoli in ruši vse, ob kar se obregne. Pravijo, da z razbijanjem porcelana rušijo totalitarnost, da bosta demokracija in svoboda spet prišli, ko ga bodo nazaj zlepili in izlegli novo ličinko. Moč sejanja strahu in ustvarjanja konfliktov je pač na njihovi strani, lastništvo so si kar prisvojili.

Državna televizija je bila običajen sovjetski model lastništva. Za svojo propagando je radio in televizijo obvladovala partija. Jugoslavija in z njo Slovenija nista bili izjemi; TV Slovenija je bila trobilo centralnega komiteja, vsak odklon od socialistične usmeritve je bil kaznovan. Po padcu Berlinskega zidu med uredniškim in novinarskim kadrom na Kolodvorski ulici v Ljubljani ni bila narejena lustracija, čeprav so nekateri dokazano sodelovali s tajno politično policijo in delovali mimo poklicnih standardov, na katere se danes sklicujejo.

RTV Slovenija je do danes ostala v državni lasti, besedna zveza »javni zavod« je zgolj zaradi lepšega. Javna radiotelevizija namreč uporablja javni denar za oddajanje v interesu javnosti kot celote, ne samo njenega dela. Slovenska RTV Slovenija ima podlago v zakonu, kjer je jasno opredeljeno, da javni zavod ne sme in ne more podpirati določene politične stranke (tudi vladajoče ne). Zagotavljati mora pluralizem, programsko raznolikost, dati mora možnost vsem svetovnim nazorom, da se predstavijo, vodstvo in uredniki pa morajo to upoštevati, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost.

Težava slovenske RTV je, da nekdanje strukture javnega zavoda niso nikdar zares izpustile iz rok, novinarski in uredniški podmladek je bil (in je še) prek Fakultete za družbene vede vzgajan v sovraštvu do desnice, edina prava usmeritev je nekje med socializmom in liberalno demokracijo. Zato si jemljejo pravico, da odločajo o ideološki usmeritvi in si hkrati lastijo javni zavod; ker jih je »jebeno več«. Če ni po njihovo, gredo na ulice in sabotirajo program. Zato ni naključje, da gre ravno z RTV Slovenija največ novinarjev politiko (večinsko v leve politične stranke) in se potem lahko vrne nazaj.

Javna radiotelevizija temelji na prepričanju, da zasebni sektor sam ne more zagotoviti pluralizma v radiodifuziji. Slovenska tega še vedno ni storila in kot kaže, nikoli ne bo zmogla zagotoviti svetovnonazorskega pluralizma. Zato je obstoj takega javnega zavoda, ki smo ga prisiljeni plačevati vsi davkoplačevalci, se samo vprašljiv, ampak popolnoma brez potrebe. Slovenska radiodifuzija ima dovolj zasebnih radijskih in televizijskih postaj (ter drugih informativnih medijskih kanalov), da je javnost obveščena. Kaj storiti?

RTV Slovenija je lani s plačili RTV prispevka (12,75 evra) zbrala skoraj 97 milijonov evrov (vsi prihodki so znašali skoraj 132 milijonov evrov, od tega 16 milijonov evrov od oglaševanja), za 2.201 redno zaposlenega so namenili 81 milijonov evrov.

Vlada bi morala ukiniti obvezno plačevanje RTV prispevka in za prehodno obdobje petih let prenesti financiranje na proračun. Javni zavod bi vsako leto dobil 20  milijonov evrov manj, kar pomeni, da bi se moral do leta 2027 prilagoditi in zaživeti na trgu, država pa bi javni zavod spremenila v javno delniško družbo in delnice ponudila v odkup. Lahko bi delnice tudi razdelila med vse plačnike RTV prispevka, ki bi z njimi prosto razpolagali na delniškem trgu.

Podobno se bo zgodilo v Veliki Britaniji, kjer je vlada napovedala zmanjšanje sredstev za osrednjo radiotelevizijo BBC, saj bodo naročnino zamrznili za prihodnji dve leti. Leta 2027 bo BBC moral poiskati nov način financiranja. »Gre za zadnjo napoved naročnine za BBC. Dnevi, ko so starejšim grozile zaporne kazni in sodni izvršitelji trkali na vrata, so mimo. Čas je za razpravo o novih načinih financiranja, podpore in prodaje odličnih britanskih vsebin,« je januarja povedala ministrica za kulturo Nadine Dorries.

Ampak res. Zakaj bi moral nekdo, ki ne gleda ali ne posluša programov RTV Slovenija, to prisilno plačevati in zalagati svoj denar za tiste, ki to gledajo ali poslušajo? Zato je čas za resen premislek, da se RTV Slovenija odpravi na trg. In glede na to, da nas prepričujejo, kako profesionalen kader imajo na Kolodvorski ulici, ne bo za nove zaposlitve (do odpuščanj bi zagotovo prišlo) nikakršnih težav. Res pa je, da v zasebnem sektorju politični aktivisti ne bodo počeli, kar se jim bo zljubilo. Zato nikakor ne more držati tista iz Mladine, če pade Marcel Štefančič, padejo Studio City, RTV Slovenija in na koncu demokracija, ampak je prej obratno – ni demokracije in svobode, če je treba neko televizijo prisilno plačevati.

Marcelu Štefančiču nihče ne odreka pravice do svobode izražanja in širjenja svojih idej. Gre za človekovo svoboščino, ki je nepreklicna in neodtujljiva. Toda bodimo jasni: končno odločitev o oddaji, formatu oddaje in njenem voditelju ne sprejmejo ne pogodbeni sodelavci, ne redno zaposleni novinarji ali uredniki oddaje, temveč glavna in odgovorna področna urednica v skladu z zmožnostmi, ki jih določi direktor TV Slovenije. Vsakdo ima o teh odločitvah svoje mnenje. Če se z njimi tako močno ne strinja, da se ne vidi več na TV Slovenija, zaposlitev poišče drugje. Je pa skrajno nenavadno, da se v rubriki Kultura pojavi voditeljica, ki je oblečena v protestno majico v znak podpore Studiu City in Marcelu Štefančiču ali da v odjavni špici Tarče, pred kamerami v majici oddaje Studio City sprehodi snemalka in opozori gledalce »na resne razmere v hiši«. To meji na sabotažo, ki bi jo v resnih televizijskih hišah kaznovali vsaj z opominom, če ne z odpovedjo. Ker se to ni zgodilo, je še en razlog več, da se RTV Slovenija privatizira. Potem pa naj se pred očmi novega lastnika (če bo to trpel) sprehajajo, slačijo in oblačijo, kot jim srce poželi.

Drugače morajo zaposleni na RTV Slovenija sprejeti vloge, ki jih imajo. Povsem tehnično gledano in strogo pravno so novinarji in uredniki na TV Slovenija javni uslužbenci, ki niso nič bolj, ne manj pomembni od referenta na upravni enoti na oddelku za osebne izkaznice. Referent te mora sprejeti in mora izdati osebno izkaznico ne glede na tvojo ideološko usmeritev; javni uslužbenec mora sprejeti in skrajnega levičarja in skrajnega desničarja in tistega vmes. Če nekomu »nagaja«, je to zloraba položaja in pravic uradne osebe oziroma javnega uslužbenca. Enako je z javnim zavodom RTV Slovenija, ki mora dati prostor vsem ideologijam in nikakor ne sme svojo službo izkoriščati za propagando svojih vrednot ter zatirati ali onemogočati mnenja in stališča drugih, čeprav se z njimi ne strinja. Za razliko od medijev v zasebni lasti, ki lahko (pač v skladu z uredniško politiko) dajejo prednost eni ideologiji in vrednotam pred drugimi. Javnost se lahko sicer razburja, a odločitev je na koncu lastnikova, ki prek postavljenega direktorja in urednika izvaja svojo politiko. Pri RTV Slovenija pa je zakonska dolžnost direktorja in urednikov, da zagotovijo, da se spoštuje »načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma«.

Ker se to na Kolodvorski ulici ne dogaja in ker si lastništvo nacionalne televizije lastijo le najbolj glasni (ni pomembno, ali jih je »jebeno več« ali ne) ter prav nič ne kaže, da bo v prihodnosti kaj boljše, bi se moralo zgoditi to, kar sem opisal zgoraj: odprava obveznega RTV prispevka in nato privatizacija. Tako (na levo) pristranske državne televizije, kot je zdaj, pač ne potrebujemo. Še manj, da jo vsi plačujemo.

Tovarišija Mira Cerarja in 2. januar

13 torek Dec 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 20 komentarjev

Značke

2. januar, Božič, davki, dela prost dan, dohodnina, ideologija, komunizem, praznik, ZUJF

Ko so poslanci državnega zbora danes izglasovali, da je 2. januar (spet) dela prost dan, je predsednik DZ Milan Brglez odločitev pospremil z besedami, »da se ljudem vrne tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto«. In še: »Gre za vračanje neideološke tradicije.« Podobno je menil tudi poslanec Desusa Uroš Prikl: »Gre za praznik, ki ni ideološko obarvan. To je praznik z večdesetletno tradicijo, dvodnevno praznovanje novega leta ni tako slabo, sploh v trenutkih, ko gre državi bolje.«

Najprej o Brglezovih in Priklovih zablodah o neideološkosti 2. januarja. Ta datum, levičarji hočejo ali pa ne, ima (v Sloveniji) ideološki predznak. Komunistična oblast je po 2. svetovni vojni premeteno in postopoma ukinjala vse, kar je samo dišalo po zahodni civilizaciji ali krščanstvu. Tako so že leta 1948 uvedli praznovanje novoletne jelke, ki naj bi nadomestilo postavljanje božičnega drevesca. Leta 1949 so v šolah dokončno ukinili verouk. Leta 1952 je oblast naročila Maksimu Gaspariju naj oblikuje razglednice z likom dedka Mraza. Tega leta sta bili ukinjeni prvi povojni katoliški glasili (mariborski Verski list in ljubljansko Oznanilo), komunisti so tiskanje dopustili goriškemu apostolskemu administratorju Mihaelu Torošu, sicer članu Ciril-metodijskega društva (trojanskemu konju znotraj katoliške cerkve v Sloveniji). Naslednje leto (1953) so se lotili tistega, kar je bilo v slovenski zavesti najglobje zasidrano – ukinili so praznovanje Božiča, najstarejšega krščanskega in cerkvenega praznika. To leto je bil v Ljubljani prvič organiziran tudi veliki sprevod dedka Mraza, ki pa ni požel navdušenja, kot je to pričakovala revolucionarna avantgarda, hkrati pa je bilo tudi leto, naključje ali ne, ko je pobralo komunističnega krvnika Borisa Kidriča. Med ljudmi je bilo čutiti nezadovoljstvo (tudi med »proletariatom«), zato so leta 1955 razglasili 2. januar kot dela prost dan. Božič je bil Slovencem vrnjen leta 1991, ideološki ostanek komunizma (2. januar) je ostal do leta 2013, ko je državni zbor sprejel Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in odpravil 2. januar kot dela prost dan. Do letos, ko ga je Cerarjeva SMC spet uvedla. Drugi januar ima torej ideološki predznak, podobno kot 2. maj.

Zdaj pa k ekonomski računici 2. januarja. Mediji poročajo, da sta bila razloga za ukinitev 2. januarja dva: prvič, prispevalo naj bi k višji produktivnosti oziroma višjemu bruto domačemu proizvodu, in drugič, v večini preostalih evropskih držav 2. januar ni dela prost dan. To sicer drži, a spregledano je, da je morala (druga) Janševa vlada pri sprejemanju Zujfa trgovati in obremeniti gospodarstvo oziroma zasebni sektor. Na eni strani je grozil popoln kolaps javnih financ, če ne bi sprejeli Zujfa, po drugi strani so sindikati grozili in izsiljevali s splošno stavko. Posledica je bil dohodninski razred do 50 odstotkov, stopnja dohodnine za dividende se je povečala z 20 na 25 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb je znašal 20 odstotkov (postopno bi se moral znižati vsako leto za eno odstotno točko, dokler ne bi znašal 15 odstotkov), v naslednjih mesecih je sledila nova (višja) stopnja DDV (z 20 na 22 odstotkov).

In kaj se je zgodilo od Zujfa do danes. Večina ukrepov Zujfa, ki so vplivala na javni sektor (ob tem je treba še enkrat spomniti, da javni sektor ni sektor, ki ustvarja bogastvo neke države, ampak je to zasebni sektor), je odpravljena ali se počasi odpravlja, kar ne velja za gospodarstvo. Celo več. Vedno bolj ga vlada z javnim sektorjem privijata in stiskata. DDV ostaja 22-odstoten, davek na dohodek pravnih oseb se je, potem ko je dosegel 17-odstotno stopnjo), zvišal na 19 odstotkov, dohodnina od dividend je ostala 25-odstotna, »super« dohodninski razred (50-odstotni) ni bil odpravljen. Po novem (z 2. januarjem kot dela prostim dnevom, in to na vrat na nos tik pred zdajci) bo spet okradeno gospodarstvo. Podjetnik, ki je bil denimo za 2. januar dogovorjen, da kupcu izroči oziroma dostavi nek izdelek, bo moral delavca, če želi izpolniti naročilo, v skladu s kolektivno pogodbo (50-odstotni dodatek) dodatno plačati. Ponovna uvedba 2. januarja kot dela prostega dneva bo pomenilo dodatne stroške dela v trgovini, energetiki, transportu in drugod. Tudi v zdravstvu. Kaj naj naredi človek, ki je za pregled na UKC Ljubljana naročen za 2. januar 2017 in je na ta datum čakal nekaj mesecev? Ga bodo znova naročili in bo spet čakal nekaj mesecev ali kaj? Komu naj vsi ti izstavijo račun? Naj tožijo državo? Poslance? Ali točno določene poslance, tiste, ki so glasovali »za«? Pravijo, da bo 2. januar kot prost dan koristil turizmu. Ali res? Ta »sektor predstavlja le 1,3 odstotka ustvarjene dodane vrednosti in zaposluje 7100 ljudi. Novi dela prost dan (…) bo znižal ustvarjeno dodano vrednost in višal stroške dela,« pravi Bojan Ivanc iz GZS.

Znano je sicer, da levičarji mešajo čustva in razmišljanje, ampak kar so tokrat naredili, je resnično šokantno. In potem tovariši za nameček še trdijo, da sprejeta odločitev nima ideološkega ozadja.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 110 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...