Cesta v pekel (6. del) Kandidat za viceguvernerja BS pravi, da se Evropi obeta (energetska) zabava kot v 70. letih. Res? Bati se je »after partyja« kot v 70. letih, ki je Evropi prinesel ……

Značke

Adam Smith, after party, Arabija, Arabski polotok, Banka Slovenije, Center za raziskave globalnega krščanstva, Cesta v pekel, Christine Tasin, Dante Alighieri, Delo, džamija, energetska kriza, EU, Evrabija, Evropa, Evropejci, Evropska unija, Fallaci, fosilna goriva, Francija, Ghofrane Haddaoui, Hallgrim Berg, Hans-Dietrich Genscher, Ibn Sin, islam, islamofobija, islamski terorizem, Italija, Izrael, Katar, Libija, Louis Baeck, Margarita Lopez Gomez, Moamer Gadafi, Mohamed, molilnica, mošeja, muslimani, nafta, Nemčija, Oriana, OSPEC, Palestina, Palestinci, Paul Krugman, postzabava, RAF, rasizem, Rdeče brigade, Reinhard Schulze, Resistance Republicaine, Sibil Svilna, SID Banka, Svet Evrope, zabava, Zahodna Evropa, ZDA, zemeljski plin, Şerif Mardin, časnik Delo

Kakopak, pritegnil me je naslov. Evropi se obeta podobna zabava kot v 70. letih, je pisalo na spletni strani časnika Delo. Ne vem, ali je bila energetska kriza pred pol stoletja res zabava ali ne, vem pa, da je tej »zabavi« sledila »postzabava« (after party), ki je imela strahovite posledice za Evropo.

Članek v Delu je bil pogovor s Sibilom Svilanom, bančnikom, ki se je kalil v udbovski LHB Frankfurt in tri mandate vodil SID banko. Bančnik in kandidat za novega viceguvernerja Banke Slovenije ugotavlja, da sta Evropa in Slovenija v težavah zaradi podcenjevanja dolgoročnih geostrateških odločitev. Sklicuje se na Paula Krugmana, da se Evropi obeta »zabava kot v 70. letih 20. stoletja«. (Krugman sicer ni ravno neka referenca, ker se njegove napovedi skoraj nikoli niso uresničile, ampak zdaj ima verjetno prav, čeprav se meni to ne zdi ravno »zabava«.)

»Ta zabava se bo Evropi lahko ponovila,« pravi Svilan, »potrebne so hitre, vendar dolgoročne skupne evropske rešitve, kjer morajo vodilno vlogo in žrtve prevzeti Nemci, Francozi in tudi Italijani, sicer bomo to zabavo dolgo in drago plačevali vsi Evropejci.« Ampak poglejmo, kakšna je bila energetska »zabava« v 70. letih, ko so vodilno vlogo prav tako imeli Nemci in Francozi, ki so kasneje organizirali tudi »after party«. Zato to ni zgodba o »zabavi«, ampak zgodba o »postzabavi«.

Povojni razcvet Zahoda so poganjala fosilna goriva. Zaradi povečanega povpraševanja je nafta iz Arabskega polotoka postajala vse bolj pomembna, a zaradi konfliktov na Bližnjem vzhodu tudi vse bolj nezanesljiva. Ker so ZDA podpirale Izrael, so države OAPEC zmanjšale proizvodnjo nafte in uvedle embargo na izvoz nafte v ZDA. Muslimanske države, ki so bile naklonjene Palestincem, so tudi zagrozile, da bo embargo veljal za vse države, ki podpirajo politiko ZDA. Francija, ki je že v času Charlesa de Gaulla kuhala jezo na ZDA in jo krivila, da je izgubila svoje kolonije, je začutila priložnost za maščevanje. Najprej je na svojo stran pridobila Zahodno Nemčijo, ki se je vse bolj krepila in se je hotela otresti vpliva ZDA, nato še druge članice takratne EGS (danes EU). In še preden se je kri izraelskih športnikov z olimpijskih objektov v Münchnu leta 1972 (ko so jih ugrabili in pobili prav Palestinci) dobro sprala, so bile razvite zahodnoevropske države že v naročju krempljev islama.

Januarja 1975 je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti sprejeta Strasbourška resolucija. Bistvo resolucije je bilo, da Zahodna Evropa dobi nafto, v zameno se podpre muslimanskemu svetu. »Moj Bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« je več kot četrt stoletja v svoji knjigi zapisala italijanska novinarka Oriana Fallaci.

V tistem času se je začel vzpon islamskega radikalizma (ki je v Evropi nato zamenjal levičarska ekstremistična gibanja, kot so bile Rdeče brigade in RAF), hkrati pa skozi uradne institucije pritlehen vstop islama v Evropo. Od takrat naprej ni šlo več samo za gospodarsko sodelovanje, ampak je tedanji evropsko-arabski »dialog« podprl številne izobraževalne in kulturne programe islamskih centrov v Evropi. Uveljavil se je izraz Evrabija. Po podatkih ameriškega Centra za raziskave globalnega krščanstva se je v naslednjih 25 letih število muslimanov v Zahodni Evropi povečalo za 142,6 odstotka (do začetka 70. let jih je bilo le za vzorec, bili so eksotika), danes delež muslimanov presega deset odstotkov življa v Evropi (po projekcijah jih bo zaradi hitrega razmnoževanja v naslednjem poldrugem desetletju že okoli 30 odstotkov).

Poglejmo, kakšne posledice je imela (po Svilanovo) »zabava« v 70. letih. Najprej so se evropska mesta začela polniti z »goniči kamel«, kot jih je imenovala Fallacijeva. To je bil tudi čas, ko je Gadafi kupil 10 odstotkov Fiata, Francija začela z gradnjo jedrske elektrarne v Iraku, ko je Egipčan Al Fajed vrgel oko na veleblagovnico Harrods v Londonu, hkrati pa tudi čas, ko so evropski zgodovinarji začeli revidirati zgodovino. Aprila leta 1983 je tedanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher odprl simpozij evro-arabskega dialoga v Hamburgu ter opeval veličino islamske civilizacije, ki jo je imenoval svetilnik luči. »Luč, ki je stoletja razsvetljevala Evropo, pomagala Evropi, da je stopila iz barbarstva,« je dejal. Takega ponižanja Evropejci sredi svoje celine še niso doživeli. Številne konference in simpoziji, ki so si sledili, so prinašali vedno nove revizije. Naenkrat je denimo španska zgodovinarka Margarita Lopez Gomez začela trditi, da papirja niso iznašli Kitajci, ampak Muslimani iz Damaska in Bagdada. Po njeno tudi Hipokrat ni začel s preučevanjem krvnega obtoka, ampak islamski učenjak Ibn Sina, Evropejcem bolj znan kot Avicena. Kar čez noč je civilizacija muslimanom začela dolgovati tudi zasluge za artičoke, špinačo, pomaranče, limone in celo bombaž. In vsi so ploskali turškemu sociologu Şerifu Mardinu, ko je oznanil, da tudi pesniško šolo dolce stil nuovo, ki je razcvet doživela z Dantejem Alighierijem, dolgujemo muslimanom. Ampak to še ni vse. Profesor Louis Baeck s katoliške univerze v Louvainu v Belgiji je trdil, da oče ekonomskega liberalizma ni Adam Smith, ampak prerok Mohamed. »Dosti je tega, da pripisujemo Zahodu vse zasluge za razsvetljenstvo,« pa je na seminarju o Orientu v Bonnu rjovel profesor Reinhard Schulze, češ da je s tem začel damaščanski zgodovinar Abdalgani al Nabulusi.

Res, bila je prava »zabava«, ki se kar ni hotela končati. Takole je pol desetletja nazaj dogajanje opisovala Francozinja Christine Tasin,  predsednica Resistance Republicaine: »… toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav.«

Kdorkoli se je uprl islamizaciji Evrope, je bil označen za islamofoba in rasista. Septembra leta 1991, ko je parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sramotno priporočilo – Prispevek islamske civilizacije k evropski kulturi, je glas dvignil norveški parlamentarec Hallgrim Berg:

»Gospodje, tukaj sami sebe vlečemo za nos. To poročilo nima nič opraviti z islamsko kulturo v retrospektivi in ni tako nedolžno, kakor se zdi. Predvsem zato, ker ne izreče niti ene besede o odvratnem ravnanju z ženskami v islamski kulturi. (…) Kar vi počnete, ni dialog: je monolog, pri katerem v imenu liberalne misli, intelektualne velikodušnosti gledate na stvari z ene strani in konec. (…)  Vi zahtevate, denimo, naj se umaknejo šolska besedila, ki ne govorijo o prispevku islama h kulturnemu razvoju Evrope. In oni? (…) Zahtevate tudi, da bi v naš šolski sistem, to je na naše univerze, še posebno na naše pravne fakultete, uvedli študij koranskega prava. In oni? (…) Gospodje, vaše poročilo ni kulturni dokument. Je politični dokument, ki koristi samo podpiranju islama v Evropi. V imenu demokracije zahtevam, da se ga še enkrat pregleda, pretrese, popravi in ….« (Cel govor lahko preberete TUKAJ)

Medtem so v Evropi rasli islamski centri, džamije in molilnice. Leta 2004 so na smetišču na obrobju Marseilla našli 23-letno Tunizijko Ghofrane Haddaoui. Njen obraz je bil povsem izmaličen. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Umor velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Danes je v Evropi prek 10.000 mošej, podatek, kdaj so bile zgrajene, pove vse.

Ja, res je bila »zabava« v 70.letih, še posebej je Evropo drago stala »postzabava«. In danes. Energetsko krizo so z vsiljevanjem zelene agende države EU zakuhale same. Čeprav ima Spodnja Saška v Nemčiji ogromne zaloge zemeljskega plina, ga zaradi »trajnostnega razvoja« ne črpa. Nemčija danes rajši išče pomoč v Katarju, ki kot država dokazano financira islamski terorizem in gradi največ mošej po Evropi (financiral je tudi džamijo v Ljubljani). In Arabci nikoli ne dajo ničesar, ne da bi kaj zahtevali v zameno. Toda če sodimo po dogajanju v 70. letih, je del Evrope na »zabavi« in »postzabavi« spet prodan. Pred pol stoletja je bila to Evrabija, politični načrt, da bi se na območju Sredozemlja vzpostavila neka politična struktura, kot je bilo Rimsko cesarstvo. Danes se nadvse uspešno uresničuje, ker Evrabija postaja ne samo območje Sredozemlja, ampak cele Evrope, predvsem njen zahodni del. Nekaj, o čemer so muslimanski zavojevalci pred tisočletjem lahko samo sanjali. Kaj bodo evropske elite tokrat obljubile in dale v zameno Arabcem, bomo najbrž zelo kmalu izvedeli.

Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

Čestitke bolivarskemu socializmu

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

Zablode o (domnevnem) norveškem socializmu

Značke

demokratični socializem, liberalizem, nafta, Norveška, varčevanje

V javnosti velja zmotno prepričanje, da ima Švedska največjo gostoto blondink na svetu. V resnici jo ima Norveška, kar velja tudi za moške. Vendar to ne pomeni, da so Norvežani neumni, kot to pogosto poslušamo v šalah na račun blondink. Nasprotno. Najbolj severni narod evropske celine velja za najbolj racionalnega in varčnega, kar pa je najbrž tudi vzrok, da so blondinke (in blondinci) tarča šal narodov, ki živijo bolj južno od Skandinavije in ki so nagnjeni k zapravljanju denarja drugih.

Ena zadnjih takih potez norveške vlade je bila, da bo država, ki je svetovna finančna kriza ni obšla, še naprej varčevala in da ne bo povečala javno potrošnjo. Država, ki si je zaradi črpanja nafte v Severnem morju v raznih skladih povsod po svetu po podatkih norveške centralne banke Norges Bank nakopičila skoraj okoli 700 milijard evrov prihrankov, ki naj bi se do leta 2020 povečali na bilijon evrov, se je odločila, da bo ta denar privarčevala za prihodnost in da z zapravljanjem ne bo ogrozila pokojninskega sklada Global, ki je eden največjih naložbenih skladov na svetu in ki je tudi v kriznih časih dosegal skoraj 16-odstotne letne donose. Kljub temu pa bo, ker bo trošila samo del obresti na prihranke, ohranila visoko stopnjo socialne države. Prav nič kaj socialistično obnašanje norveške vlade in za slovenske levičarje popolnoma nerazumljivo.

In na tej točki, podobno kot pri Švedski (o njej smo pisali tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/svedska/), pade mit o Norveški (in skandinavskih državah nasploh) kot socialistični državi. Namreč, da je uspeh norveške socialne države in visokega standarda njenih prebivalcev posledica socialistične politike visokih davkov. Resnica je ravno nasprotna: Norvežani imajo tak standard zaradi liberalizma in svobode posameznika, ki je med največjimi na svetu. Visoki davki, ki zagotavljajo socialno državo, in ki niso pomembno vplivali na trg, saj so podjetja obdavčena manj, pa so posledica stoletne liberalne (kapitalistične, če že hočete) zgodovine Norvežanov.

Eden od najbolj vplivnih norveških ekonomistov Oeystein Doerum, ki dela za največjo norveško banko DNB, je varčevalno politiko norveške vlade pozdravil. Danes eden od petih Norvežanov v delovno aktivnih letih prejema socialno pomoč, je dejal Doerum in dodal, če bi država bolj posegla na socialno področje, bi nekatere državljane to odvrnilo od dela. Povedano drugače. Dodaten poseg na področje socialne države bi bil signal, da lahko dobro živiš, tudi če ne delaš in dobivaš socialno pomoč. In Norvežani so bili skozi svojo zgodovino navajeni delati, se zanašati na sebe in poslovati na dereguliranem in svobodnem trgu. To pa je tisto, česar slovenski levičarji nikakor ne razumejo – da socialno državo lahko prinese le svobodni in nereguliran trg, kjer se država skoraj ne vmešava.

Norveška oziroma ozemlje današnje Norveške je bilo dolga stoletja zelo revno območje. Deželo je krasil mit o svobodnih vikingih, to pa je bilo tudi vse. Leta 1700 je bilo v vsej državi samo pet zdravnikov, še leta 1800 samo 50. Povedano drugače. Z gozdom bogata država ni bila samo revna, ampak gospodarsko zaostala, naravna bogastva pa so izkoriščali Danci, pod katere so spadali Norvežani. O industrializaciji, ki je že na prelomu 18. v 19. stoletje zajemala svet, se norveškim kmetom in ribičem, ki so bili v veliki večini, ni niti sanjalo. Številčne družine so skrbele za svoje preživetje, kaj se je dogajalo v porajajočih se mestih (pogojno urbanih naseljih) jim ni bilo mar. Prvo univerzo je Norveška dobila šele leta 1811, medtem ko so bile prve univerze v srednji in zahodni Evropi ustanovljene med 11. in 14. stoletjem.

Dolga danska vladavina se je končala leta 1814, ko je Norveška prešla pod švedsko krono. Norvežani so sicer zahtevali samostojnost, vendar jo niso dobili. Zato so se svobodomiselni ljudje začeli seliti v ZDA. Prvi tak val migracij čez lužo se je zgodil 1825, do leta 1900 jih je bilo še več. Število kmetov oziroma dela zmožnih se je drastično zmanjšalo, hrane je začelo primanjkovati, zgodili pa sta se dve ključni zadevi: prvič, Švedska je v tem času postala liberalna država, zato se je liberalizacija prenesla tudi na Norveško, in drugič, ker je zaradi pospešenega izseljevanja primanjkovalo delovne sile, se je Norveška hitro industrializirala (gole roke delavcev so zamenjali stroji) in gospodarsko napredovala. K temu je prispevalo dejstvo, da je Velika Britanija, ki je v tistem času imela največje ladjevje na svetu, potrebovala norveški les, hkrati pa je tudi Norveška gradila lastno ladjevje. Ladjedelništvo se je razcvetelo predvsem v letih med 1850 in 1880, ko je Norveška imela tretje najmočnejše trgovsko ladjevje na svetu. Norvežani so v tistem času imeli precejšnjo ekonomsko svobodo, kar je omogočalo zasebno lastništvo, osebna svoboda pa je počasi prinesla tudi politično svobodomiselnost.

Leta 1882 je na volitvah zmagala liberalna stranka Venstre, sicer najstarejša stranka na Norveškem. Pomeni sicer „levo“ in od tod zmotno prepričanje levičarjev, da je bila to socialistična stranka. Daleč od tega. Stranka je temeljila na krščansko-demokratskih vrednotah. Njen prvi premier je bil Johan Sverdrup, ki ga je kralj imenoval za predsednika vlade leta 1884. Od takrat naprej se je vloga parlamenta in vlade krepila, saj je do tedaj kralj potrjeval zakone in imenoval vlado, ne glede na to, kakšno je bilo razmerje sil v parlamentu. Liberalci so Norveški prinesli klasični demokratični parlamentarizem, svobodo veroizpovedi, popolno ekonomsko svobodo, volilno pravico za vse moške (1898) in splošno volilno pravico (1913), samostojno Norveško (1905), javno šolstvo in zdravstvo, nevtralnost med 1. svetovno vojno. Venstre je vladala skoraj pol stoletja in v tem času je država doživela gospodarski razcvet. Od leta 1890 do leta 1920 se je realni dohodek delavcev povečal za 10 odstotkov vsako desetletje, skupni BDP se je skoraj podvojil, javna potrošnja ni presegla desetino domačega BDP. Skratka, liberalizem je popolnoma spremenil najbolj zahodno skandinavsko državo.

Usoda Norveške je bila v 20. stoletju podobna usodi Švedske, saj so politiko počasi začeli prevzemati socialni demokrati (razen v obdobju pred in med 2. svetovno vojno, ko je imela vodilno vlogo skrajna Norveška delavska stranka), kljub temu so davki do 60. let prejšnjega stoletja relativno nizki, javni izdatki so se gibali pri vzdržni petini BDP (še danes ima Norveška najmanjši delež javnih izdatkov od vseh skandinavskih držav). Veliko povečanje državnega aparata in javne porabe se časovno nekako pokriva z odkritjem nafte v Severnem morju, ko se je vladajočim levičarjem zazdelo, da lahko zapravljajo. Samo izdatki za (javno) zdravstvo so se od leta 1970, ko so znašali 4,4 odstotka BDP do leta 1980 povečali na 7 odstotkov BDP (danes znašajo okoli 8 odstotkov BDP). Podobno povečanje, čeprav ne v taki meri kot na Švedskem, kjer se je javna poraba pod vodstvom levičarjev med letoma 1960 in 1980 povečala z 31 odstotkov BDP na 60 odstotkov BDP, je bilo tudi v izobraževanje, socialnih transferjih. Čeprav je Norveško reševala nafta, je kriza v 80. letih ni obšla. Oblast so prevzeli konzervativci in začelo se je varčevanje. Javna poraba in javni dolg sta takrat na Norveškem krepko presegala 50 odstotkov BDP, vendar je Norveški z deregulacijo, privatizacijo (tudi šolstva in zdravstva) v dveh desetletjih uspelo javno porabo zmanjšati z rekordnih 53,8 odstotka BDP (1992) na za skandinavsko državo nizkih in vzdržnih 39,2 odstotka BDP (1993). Šolstvo, ki je lahko tudi zasebno, je popolnoma deregulirano. Norvežani so se poenotili, da je izobraževanje preveč pomembno, da bi ga prepustili regulirati politikom in ideologom. Osnovno izobraževanje je popolnoma brezplačno, kasneje se mladi lahko odločijo za zasebne ali javne univerze. Podobno je z zdravstvom. Skratka, Norveška je po krizi pred 30 leti svoji državi spet na široko odprla vrata liberalizmu (podobno kot Švedska, potem ko je bil ustreljen socialistični voditelj Olof Palme, ki je s potratno socialno državo Švede pripeljal na rob bankrota), obdržala pa je državno vodenje nekaterih večjih podjetij, kot so na primer naftna. Toda za razliko od socialistov, ki bi dobičke od nafte sproti zapravili, so Norvežani sredi 90. let ustanovili sklad, kjer se zbirajo sredstva za prihodnost, za težke čase. Varčujejo, bi se temu reklo drugače, in danes, kot smo omenili že v uvodu, imajo v raznih skladih okoli 700 milijard evrov prihrankov. Norvežani se namreč dobro zavedajo, da nafta ne bo večna in bo prej ali slej usahnila, naravno bogastvo pa ni last sedanje generacije, ampak tudi prihodnjih. In ravno ta sklad je glavna tema med levico in desnico. Prvi bi iz sklada črpali denar in povečali javno porabo, drugi temu nasprotujejo.

Ponovna liberalizacija Norveške pred tremi desetletji in pretehtano ravnanje z dobički nafte je tudi blagodejno vplivala na splošno blaginjo. BDP na prebivalca se je od leta 1980, ko je znašal 15.594 ameriških dolarjev na prebivalca in so se začele reforme (privatizacija, deregulacija), povečal na 100.818 ameriških dolarjev leta 2013. Podoben vzpon, čeprav manjšega, je po liberalnih reformah v 80. letih doživela tudi Švedska.

Norveška torej ni obogatela in bogastvo obdržala zaradi socialistične politike, kot to radi govorijo slovenski levičarji (še posebej sindikalisti), ampak kljub socialistični usmerjenosti nekaterih norveških vlad, predvsem pa zaradi gospodarskega liberalizma in varčevanja. Zato si lahko tudi privošči bogato socialno državo, ki pa je manjša kot v sosednji Švedski, saj je tudi priseljenska zakonodaja precej strožja. In zato je norveško gospodarstvo danes najbolj zdravo gospodarstvo v Skandinaviji. Norveška je svoje bogastvo kopičila skozi dolga desetletja in od ene najbolj revnih evropskih držav, katere glavna dejavnost sta bili ribištvo in rudarjenje, postala ena najbolj bogatih držav na svetu. Za vikinge je Evropska unija preveč socialistična oziroma potratna, da bi bili njeni člani (Norveška je sicer članica Nato pakta), saj z njo niso pripravljeni deliti nafte. Pravijo, da se bodo Evropski uniji priključili, ko bo postala bolj demokratična. Demokracija pa za Norvežane pomeni nekaj povsem drugega, kot jo razumejo denimo slovenski levičarji: to so osebna in ekonomska svoboda, deregulirana država, zasebna lastnina.

In kar je še posebej “presenetljivo”, Norveška je kraljevina, kjer ima kralj res samo protokolarno funkcijo, pa vendar. Ampak o tem, ali je parlamentarna demokracija res najboljša za svobodo posameznika, kdaj drugič.