Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.

Liberalizem je za notarje hudičeva ideologija

Značke

država, etatizem, liberalizem, monopol, notarji, Sonja Kralj

Notar je tipičen politični parazit. Imenuje jih namreč minister za pravosodje, ki je po definiciji politik in član vladajoče koalicije, ki je na oblasti. Lahko pridobi sicer mnenje notarske zbornice, ki pa ni zavezujoče. Ampak tudi če bi bilo zavezujoče, to ne spremeni dejstva, da so notarji načeloma politični kruhoborci in kešoborci (v notarski zbornici so, kakopak, notarji, ki jih imenuje politik), ki sesajo denar od državljanov zasebnikov ter države, ki jo spet plačujejo državljani zasebniki. In ker je notarjev v tej državi samo 99, poslujejo pa z visokimi tarifami, ki jih spet določi država, se seveda na vse kriplje upirajo vsaki konkurenci ali odprtju trga za notarske storitve. Povedano drugače: posel imajo zagotovljen, saj cela vrsta stvari brez notarskega pečata ni veljavna (sporazum o preživnini, hipotekarna posojila, sporazumna ločitev med zakoncema in podobno). Lani so svoje dohodke, kot poroča časnik Finance, povečali za tri odstotke na 24 milijonov evrov. To pa je že tako čedna vsota, da je njihov odpor do sprememb (beri: njihov odpor do svobode) razumljiv. O tem, da cene ne bi bile več določene ali da bi sprostili trg notarskih storitev, je časnik Finance (http://www.finance.si/8825843/Kje-vas-lupijo-a-ne-bi-bilo-treba) v pogovoru s šefico notarske zbornice Sonjo Kralj (ta je dejala, da je treba razmisliti o zvišanju notarskih storitev) zapisal takole:

»Zakaj pa jih ne bi sprostili? (cene; opomba Kavarna Hayek) ´Izvajanje javnih pooblastil, ki jih v okviru storitev izvajamo notarji, ne dopušča koncepta proste tarife. S tem konceptom bi postavili uporabnike notarskih storitev v neenakopraven položaj, saj bi bila cena za takšno storitev odvisna od pogajalskih sposobnosti ljudi, uporabnikov. To je seveda z vidika pravne varnosti za vse državljane nesprejemljivo.´

Kraljeva meni, da bi liberalizacija vodila v znižanje standardov pravne varnosti posameznikov. Da je namen odprtja trga za opravljanje notarskih storitev povečati njihovo dostopnost za državljane in konkurenčnost, se ji ne zdi prepričljivo. Poleg tega meni, da bi – če število notarjev ne bi bilo omejeno – ti odpirali pisarne le na zanimivejših območjih za zaslužek. Konkurenčnost pa bi bila po njenem mnenju utemeljena le tedaj, če (poleg morebitne večje dostopnosti) bi nov sistem bistveno bolj omogočal višjo kakovost in hitrost notarskih storitev. ´Ker je kakovost v neposredni vzročni povezavi z dostopnostjo, bi se ta zagotovo zmanjšala predvsem za manj privilegiran del prebivalstva,´ meni.«

Ste razumeli? Kaj je hotela povedati notarska kruhoborka? Prvič, kakovost lahko zagotavlja le reguliran trg (hm, podobno za šolstvo meni sindikalist Branimir Štrukelj), drugič, ne verjame v prosti trg notarskih storitev, tretjič, konkurenca je odvisna dostopnosti storitev, četrtič, notarji bi se zgostili v večjih mestih, in petič, konkurenca bi pomenila manj kakovostne notarske storitve za revnejši sloj prebivalstva. Toliko neumnosti, kolikor jih je Kraljeva stlačila v teh nekaj stavkov, človek redko sliši, se pa je dotična gospa (pardon, tovarišica) izkazala za tipično socialistko, saj fanatično verjame, da država lahko bolj uredi zadeve kot trg.

V (neo)liberalnem kapitalizmu obstaja konkurenca, zato do tako škodljivega parazitstva ne bi moglo nikoli priti. Če bi bilo število notarjev večje in če bi to lahko postal vsak pravnik, ki si to želi, bi se cene storitev zagotovo znižale, kakovost storitev bi bila boljša (ja, dati pečat na listino ali prebrati tipsko pogodbo, ki jo uporabi tisoč in enkrat, je resnično težko). Notarji bi se bili na trgu prisiljeni boriti za preživetje, tako pa imajo posel zagotovljen, cene storitev pa so samovoljno določene. Kot se to zazdi nekemu državnemu uradniku. Ampak najbolj pervezna utemeljitev, zakaj je število notarjev omejeno, zakaj imajo monopol in zakaj so cene določene, je, »da ne bi prihajalo do nenormalnega dvigovanja cen«. Kar je seveda tipično socialistično razmišljanje, da lahko država poskrbi za vse, da je država najboljša mati za svoje državljane, ki najbolj ve, kaj je prav in kaj narobe, kakšna je prava cena in kakšna ne. Za razliko od trga, kjer se ob naraščajoči ceni zmanjša povpraševanje. In obratno. Večja kot je ponudba, nižja je cena. Vendar je to pri notarskih storitvah nemogoče, ker za določene stvari potrebuješ od notarja overovljene dokumente. Torej te država prisili, da moraš k monopolistu (notarju) in mu plačaš toliko, kot si je izmislil državni uradnik.