Življenje ob svečah

Značke

Anhovo, baker, brezogljična družba, demokracija, domovina, ekologija, elektrika, emisijski kuponi, energetski viri, energija, etatizem, EU, Evropska komisija, fosilna goriva, GEN-I, ideologija, jedrska elektrarna, jedrska energija, kapitalizem, komunizem, Leon Valenčič, Ljotski protokol, megavatna ura, Mežica, nafta, ogljikov diaksid, onesnaževanje, Pariški podnebni sporazum, plin, premog, Rafael Mihalič, robert golob, socializem, sončne celice, srebro, termoelektrarna, uran, Vlada RS

Od kar se je večina sveta (in Slovenija zraven) s Kjotskih protokolom in Pariškim podnebnim sporazumom odločila za hiter prehod v brezogljično družbo in trajnostni razvoj, je šlo veliko stvari narobe: od napačnih predpostavk do uničujočih odločitev vlad. Dosedanji rezultat so veliki računu na položnicah. In kot zdaj kaže, bo samo še slabše.

Svet je na robu energetske revolucije, vsak od nas bo imel majhno sončno elektrarno, je novembra 2017, še kot predsednik uprave Gen-I, dejal Robert Golob. Pet let kasneje je kot predsednik vlade napovedal gradnjo za tisoč megavatov sončnih elektrarn v treh letih.

»Nemogoče. Lahko sicer tretjina slovenskih gospodinjstev priključi sončnico na omrežje, ampak potem bomo vsi ostali brez elektrike,« je pred dobrim mesecem dni Golobovo optimistično napoved za Domovino komentiral strokovnjak za energetiko Leon Valenčič. Podobno je za Demokracijo povedal Rafael Mihalič. Koncept brezogljične družbe s sončnimi in vetrnimi elektrarnami je »fizikalno-tehnično neuresničljiv, če želimo ljudje v Evropi še naprej živeti vsaj približno tako dobro, kot sedaj«, je prepričan nekdanji dolgoletni predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.

Filozofska podlaga

Žal sta ena redkih, ki si to upata na glas povedati. Tovrstno zdravorazumsko razmišljanje pomeni tveganje, da nate bruhnejo žveplo in ogenj. Drugače imajo glavno besedo sociologi, filozofi in drugi družboslovci, ki zmorejo javnosti dati odgovore na vsa energetska vprašanja za en cilj:  »Družba prihodnosti bo brezogljična, ali je ne bo.« Če vam to zveni znano, se niste zmotili. Samo zamenjajte besedo »brezogljična« s »socialistična« in dobili boste levičarsko maksimo iz časov, ko so komunisti, denimo v Anhovem (azbest) in Mežici (cink, svinec), res »zgledno skrbeli« za zdravje ljudi. Danes pa so vsi ekologi.

Zadeva ima seveda širšo podlago. Svet drvi v etatizem, želja po socializmu tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo je jasno izražena. Zato so javnost začeli prepričevati, da je za onesnaženje planeta kriv pohlepni kapitalizem. Bil je zgrajen na fosilnih gorivih, zato je treba odpraviti premog in nafto. Kapitalizem bo tako izginil, družba bo pravičnejša, elektrika bo prihajala iz okolju prijaznih in obnovljivih virov. A so se ušteli. Energetske politike se kažejo kot uničujoče za gospodarstvo, ljudje vse težje plačujejo položnice, prizadenejo najranljivejši sloj prebivalstva.

Še enkrat več se potrjuje misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, sklep je več kot očiten – zdravilo je hujše od bolezni. Kaj je šlo torej narobe in kje se račun ne izide? Zakaj je elektrika postala draga in bo še dražja?

Prvič: emisijski kuponi

Na prelomu tisočletja se je na energetskih trgih v Evropi zgodil premik: cene niso bile več regulirane in so se določale na podlagi ponudbe in povpraševanja, potrošnik je dobil možnost, da prosto izbira ponudnika elektrike. Politika, vsaj tako se je zdelo, je začela spoštovati preference potrošnikov, energetskim podjetjem je bilo omogočeno, da delujejo na trgu. To je zagotavljalo cenovno dostopno, zanesljivo in priročno energijo, trg je hitro izravnal občasna nihanja cen energentov.

Toda še preden se je energetski trg sprostil (večina največjih globalnih energetskih podjetij je ostala v lasti ali pod nadzorom države, v Sloveniji je v lasti države še vedno 95 odstotkov družb za proizvodnjo elektrike), so se zaradi umetno ustvarjenega strahu pred globalnim segrevanjem nacionalne politike in birokrati v EU začeli neposredno vmešavati in vplivati na delovanje trga. Ena prvih potez je bila uvedba sistema trgovanja z emisijami, ki ga je EU leta 2005. Bruseljski uradniki so se pod pritiskom militantnih ekologov domislili, da morajo energetsko intenzivna podjetja in termoelektrarne izpuste v zrak plačati.

Določena je bila zgornja meja toplogrednih plinov, ki jih v ozračje lahko izpustijo podjetja. Emisijski kupon je predstavljal pravico do izpusta ene tone ogljikovega dioksida, a bistvo je v tem, da EU vsako leto izda manj kuponov, kar naj bi podjetja prisililo, da zmanjšajo izpuste. Toda edini rezultat je bil, da so se emisijski kuponi podražili: z 15,95 evra leta 2005 na več kot 80 evrov konec avgusta letos (največji skok je cena kupna doživela v zadnjih dveh letih – kar za 60 evrov). To je le eden od vzrokov za dražjo elektriko in posledično višjo inflacijo.

Drugič: uničevanje TE in JE

Kot je čas tekel naprej, so vlade začele širiti paniko, da človeštvo ne bo preživelo, če ne začnemo takoj prehoda na zeleno energijo. Na udaru so se znašle termoelektrarne (ogljikov dioksid) in jedrske elektrarne (strah pred nesrečami). Čeprav je bilo jasno, da sončne in vetrne elektrarne ne morejo čez noč nadomestiti fosilna goriva, so vlade začele vlagati milijarde v obnovljive vire energije, hkrati pa z zakoni siliti elektro podjetja, do so kupovala drago elektriko. Bil je to začetek spirale, ki je ni videti konca in jo danes doživljamo v obliki podražitev osnovnih dobrin.

Francija, ki je več kot 70 odstotkov elektrike dobila iz jedrskih elektrarn, jih je začela zapirati, z opuščanjem so začele Avstrija, Belgija, Nemčija, Italija, Švedska. Danes je v EU delujočih še okoli 100 nukleark, ki proizvedejo 683.512 GWh energije, kar predstavlja le še 25 odstotkov proizvodnje. Gre za poceni elektriko, saj megavatna ura iz krške JE stane približno 30 evrov.

Politika se ni ustavila je pri jedrski energiji. Tarča so postale termoelektrarne, ki so jih najprej obdavčili z okoljskimi dajatvami (emisijski kuponi denimo stanejo šesti blok v Šoštanju okoli 60 evrov za megavatno uro, čeprav je strošek premoga le okoli 30 evrov na megavatno uro), nato zaukazali postopno zapiranje.

Tretjič: oblikovanje cene elektrike

Slovenija med 80 in 85 odstotkov potrebne elektrike proizvede sama. Stroškovna cena je bila lani okoli 50 evrov na megavatno uro, letos znaša nekaj več kot 60 evrov. Uvožena elektrika je dražja, cena se je od lani povečala za 2,5-krat na okoli 150 evrov na megavatno uro. Lahko rečemo, da Slovenija proizvaja dokaj poceni elektriko, ampak cen ne sme sama oblikovati, ker je del evropskega trga.

Ceno na evropskem trgu določajo tako imenovane mejne elektrarne (ki se zaženejo ob povečanem povpraševanju). Ker se JE in TE zapirajo, so mejne zdaj postale dražje plinske elektrarne. To je bilo zelo kratkovidno. Dokler je cena plina zmerna, je vse dobro, a ko se poveča, se poveča tudi cena elektrike, kar se na koncu pozna na položnici slehernika. Zemeljski plin je sicer precej poceni, zato je bila tudi elektrika pridobljena iz plina do konca leta 2020 poceni: okoli 13 evrov za megavatno uro (vir: portal Trading Economics), danes je zaradi rasti cen tega energenta že okoli 230 evrov na megavatno uro. Res je, da je na podražitev vplivala zaostritev odnosov med Moskvo in Brusljem, ker je Rusija vojaško napadla Ukrajino. Vendar je to samo posledica, pravi vzrok je zgrešena energetska politika Evropske unije. Že pred  več kot desetletjem je bilo jasno, da so okoljski cilji zelene agende neuresničljivi, kljub temu bruseljski birokrati še vedno trdijo, da se zaradi drage elektrike (in posledično visoke inflacije) ne smemo odpovedati hitremu prehodu v brezogljično družbo.

Četrtič: trajnostna energija

Čeprav je proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov energije poceni (veter in sonce sta »zastonj«), so končni neposredni in posredni stroški visoki. Poleg tega, da sonca in vetra ne moremo »skladiščiti« ter ju uporabiti takrat, ko ju potrebujemo (nafto, plin, premog in uran lahko), tako imenovana trajnostna energija ni tako čista, kot bi nam radi prikazali. Vetrne elektrarne za hlajenje potrebujejo veliko olja (nafta), ki se nahaja na vrhu vetrne turbine, težava s sončnimi celicami je, da je njihova proizvodnja popolnoma neekološka: proizvodnja potrebuje rudarjenje plemenitih kovin (ki jih že primanjkuje), večina celic je sestavljena iz silicijevih polprevodnikov in kovin (srebro, baker, indij), reciklaža panelov še nima ustrezne ekološke rešitve.

Poleg tega gradnjo elektrarn na alternativne vire spremljajo obsežne vladne subvencije. Po podatkih mednarodne agencije za energijo (IEA) bodo vlade v samo štirih letih v obliki subvencij, nepovratnih sredstev, posojil in davčnih spodbud namenile skoraj 450 milijard evrov. Vse to je treba upoštevati pri stroških.

Neracionalne vlade

Zgodovina energetske politike EU v tem tisočletju kaže na intervencijski vladni pristop na trg električne energije. Omejujejo proizvodnjo elektrike iz zanesljivih in poceni fosilnih virov ter financirajo negospodarne projekte z dražjimi in nezanesljivimi nadomestki (alternativni viri). Potrošnikom tako ostane manj ponudbe in višje cene (tudi zato, ker vlade določajo k osnovni ceni, ki znaša dobro tretjino zneska na položnici, še druge dajatve: omrežnino, trošarino, druge prispevke in DDV).

Tudi sedanjo energetsko krizo so zakuhale vlade. Ne samo zato, ker so postavile na evropskem trgu zgrešeno formulo za izračun cene elektrike, ampak ker se neposredno vmešavajo v delovanje trga. Trg bo ponudbo in povpraševanje prej ali slej izravnal, rast cen se bo ustavila in se postopoma znižala. A le, če vlade ne bodo hitele z novimi regulacijami in »formulami« ter z davkoplačevalskim denarjem spodbujale nerentabilne projekte.

Vlade vedno napačno razporedijo sredstva, le trg deluje ekonomično in racionalno; trg ne bo nikoli podpiral neracionalnih projektov, sčasoma bi tako ali tako z inovacijami, ki jih zmorejo le zasebniki na trgu, postopoma prehajal k drugim energetskim virom, ko bi prvih začelo primanjkovati. Sedanjo krizo bodo vladni ukrepi sicer ublažili in omilili, toda ravno zaradi takih posegov bo naslednja (če se že ta ne bo končala s katastrofo) še hujša. Potrebno bo popolnoma spremeniti energetsko politiko. Da le ni prepozno.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (8. september 2022).

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.

Liberalizem je za notarje hudičeva ideologija

Značke

država, etatizem, liberalizem, monopol, notarji, Sonja Kralj

Notar je tipičen politični parazit. Imenuje jih namreč minister za pravosodje, ki je po definiciji politik in član vladajoče koalicije, ki je na oblasti. Lahko pridobi sicer mnenje notarske zbornice, ki pa ni zavezujoče. Ampak tudi če bi bilo zavezujoče, to ne spremeni dejstva, da so notarji načeloma politični kruhoborci in kešoborci (v notarski zbornici so, kakopak, notarji, ki jih imenuje politik), ki sesajo denar od državljanov zasebnikov ter države, ki jo spet plačujejo državljani zasebniki. In ker je notarjev v tej državi samo 99, poslujejo pa z visokimi tarifami, ki jih spet določi država, se seveda na vse kriplje upirajo vsaki konkurenci ali odprtju trga za notarske storitve. Povedano drugače: posel imajo zagotovljen, saj cela vrsta stvari brez notarskega pečata ni veljavna (sporazum o preživnini, hipotekarna posojila, sporazumna ločitev med zakoncema in podobno). Lani so svoje dohodke, kot poroča časnik Finance, povečali za tri odstotke na 24 milijonov evrov. To pa je že tako čedna vsota, da je njihov odpor do sprememb (beri: njihov odpor do svobode) razumljiv. O tem, da cene ne bi bile več določene ali da bi sprostili trg notarskih storitev, je časnik Finance (http://www.finance.si/8825843/Kje-vas-lupijo-a-ne-bi-bilo-treba) v pogovoru s šefico notarske zbornice Sonjo Kralj (ta je dejala, da je treba razmisliti o zvišanju notarskih storitev) zapisal takole:

»Zakaj pa jih ne bi sprostili? (cene; opomba Kavarna Hayek) ´Izvajanje javnih pooblastil, ki jih v okviru storitev izvajamo notarji, ne dopušča koncepta proste tarife. S tem konceptom bi postavili uporabnike notarskih storitev v neenakopraven položaj, saj bi bila cena za takšno storitev odvisna od pogajalskih sposobnosti ljudi, uporabnikov. To je seveda z vidika pravne varnosti za vse državljane nesprejemljivo.´

Kraljeva meni, da bi liberalizacija vodila v znižanje standardov pravne varnosti posameznikov. Da je namen odprtja trga za opravljanje notarskih storitev povečati njihovo dostopnost za državljane in konkurenčnost, se ji ne zdi prepričljivo. Poleg tega meni, da bi – če število notarjev ne bi bilo omejeno – ti odpirali pisarne le na zanimivejših območjih za zaslužek. Konkurenčnost pa bi bila po njenem mnenju utemeljena le tedaj, če (poleg morebitne večje dostopnosti) bi nov sistem bistveno bolj omogočal višjo kakovost in hitrost notarskih storitev. ´Ker je kakovost v neposredni vzročni povezavi z dostopnostjo, bi se ta zagotovo zmanjšala predvsem za manj privilegiran del prebivalstva,´ meni.«

Ste razumeli? Kaj je hotela povedati notarska kruhoborka? Prvič, kakovost lahko zagotavlja le reguliran trg (hm, podobno za šolstvo meni sindikalist Branimir Štrukelj), drugič, ne verjame v prosti trg notarskih storitev, tretjič, konkurenca je odvisna dostopnosti storitev, četrtič, notarji bi se zgostili v večjih mestih, in petič, konkurenca bi pomenila manj kakovostne notarske storitve za revnejši sloj prebivalstva. Toliko neumnosti, kolikor jih je Kraljeva stlačila v teh nekaj stavkov, človek redko sliši, se pa je dotična gospa (pardon, tovarišica) izkazala za tipično socialistko, saj fanatično verjame, da država lahko bolj uredi zadeve kot trg.

V (neo)liberalnem kapitalizmu obstaja konkurenca, zato do tako škodljivega parazitstva ne bi moglo nikoli priti. Če bi bilo število notarjev večje in če bi to lahko postal vsak pravnik, ki si to želi, bi se cene storitev zagotovo znižale, kakovost storitev bi bila boljša (ja, dati pečat na listino ali prebrati tipsko pogodbo, ki jo uporabi tisoč in enkrat, je resnično težko). Notarji bi se bili na trgu prisiljeni boriti za preživetje, tako pa imajo posel zagotovljen, cene storitev pa so samovoljno določene. Kot se to zazdi nekemu državnemu uradniku. Ampak najbolj pervezna utemeljitev, zakaj je število notarjev omejeno, zakaj imajo monopol in zakaj so cene določene, je, »da ne bi prihajalo do nenormalnega dvigovanja cen«. Kar je seveda tipično socialistično razmišljanje, da lahko država poskrbi za vse, da je država najboljša mati za svoje državljane, ki najbolj ve, kaj je prav in kaj narobe, kakšna je prava cena in kakšna ne. Za razliko od trga, kjer se ob naraščajoči ceni zmanjša povpraševanje. In obratno. Večja kot je ponudba, nižja je cena. Vendar je to pri notarskih storitvah nemogoče, ker za določene stvari potrebuješ od notarja overovljene dokumente. Torej te država prisili, da moraš k monopolistu (notarju) in mu plačaš toliko, kot si je izmislil državni uradnik.