Ko akademik s Harvarda pravi, da so študije »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«, potem je jasno, zakaj znanost v javnosti izgublja verodostojnost

Značke

Annals of Internal Medicine, Bradley Johnston, Frank Hu, Harvard, New York Times, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, NY Times, raziskava, raziskave, rdeče meso, tnanost, Univerza Dalhousie, Univerza Harvard, zdravje

Težko in dolgo pot je prehodila znanost, da si je pridobila potrebno avtoriteto in spoštovanje. V zavest javnosti je prišlo, da se odkritjem znanstvenikov ne oporeka, ker se je predvidevalo, da so častni in visoko moralni ljudje, ki delajo po znanstvenih metodah nepristranskega opazovanja in sistematičnega eksperimentiranja. In da so dokazi tisto, na čemer temelji njihova (morda še tako osupljiva) beseda.

Žal se vse več znanstvenikov (tudi akademikov na uglednih univerzah) nekoč svetim načelom in temeljnemu poslanstvu vse bolj izneverja. Tudi če se jim dokaže, da so metodologije in rezultate svojih raziskav prilagodili in ideološko uskladili z aktualnimi politikami, se ne zgodi ničesar: akademski krogi ne odgovarjajo za zgrešene politike in ne odstopajo. Če bi in bi celo priznali namerne zmote in izsiljena dejstva ter se opravičevali za povsem zgrešene napovedi, ki škodljivo vplivajo na ljudi, bi bili ob avtoriteto (ki je tako ali tako že načeta in očitno za njih niti ni več tako pomembna) in finančna sredstva (kar je mnogo hujše). Ja, časi, ko so znanstveniki umirali za svoja načela in delali samomore, da bi se izognili javni sramoti, so nepreklicno minili. Danes v čudnih okoliščinah delajo samomore in umirajo tisti, katerih stališča niso del uradne (običajno globalne) politične agende. Kitajski virus in podnebne spremembe sta že temi, ob katerih je za znanstvenika bolje, da je tiho, kot da objavi rezultate, ki odstopajo od zapovedanih smernic.

Do pred leti je nekaj podobnega veljalo za rdeče meso. »Jejte manj govedine in svinjine, rdeče meso ogroža vaše zdravje,« so v udarnih terminih in na naslovnicah svarili znanstveniki. Do velikega preobrata je prišlo jeseni leta 2019, ko je skupina znanstvenikov objavila rezultate analiz, ki so ugotovile, da nasvet, ki je temelj skoraj vseh prehranskih smernic, ni podprt z ustreznimi znanstvenimi dokazi.

Če je uživanje manj rdečega mesa dobro za zdravje, so te koristi zelo majhne, so ugotovili raziskovalci in dodali, da je to mogoče ugotoviti šele na zelo veliki populaciji. »Dokazi ne zadostujejo, da bi posameznikom povedali, naj spremenijo svoje prehranske navade. Gotovost dokazov za zmanjšanje tveganja je bila nizka do zelo nizka,« je za NY Times povedal Bradley Johnston, epidemiolog na univerzi Dalhousie v Kanadi in vodja skupine, ki je objavila novo raziskavo v Annals of Internal Medicine. Seveda, zagovorniki prejšnjih raziskav, ki so kazale, da uživanje mesa škodi srcu in ožilju ter da povzroča črevesnega raka, so ostro napadli raziskovalce, ki so si drznili preveriti metodologijo njihovih raziskav, od urednika revije so celo zahtevali, da zadrži objavo.

Kar je mene osupnilo, je bila izjava akademika dr. Franka Huja s slavne univerze Harvard, simbola znanosti in univerze z največ Nobelovimi lavreati (161). Dr. Hu je početje raziskovalcev označil za »neodgovorno in neetično«. Zdaj pa pozor! Po njegovo so študije, ki so rdeče meso prikazovale kot nevarno jed za zdravje, »morda problematične, vendar jim doslednost sklepov skozi leta daje verodostojnost«. Skratka, če karikiram njegovo izjavo: Laž je morda problematična, vendar laži doslednost enakih laži skozi leta daje verodostojnost. In tako laž (s pomočjo znanstvenikov, akademikov in univerz) postane resnica, v katero se ne dvomi.

Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.

Nobelova lavreatka Nüsslein-Volhard: Obstajata samo dva spola. In pika. Tisti, ki trdijo drugače, so preskočili osnove biologije!

Značke

Christiane Nüsslein-Volhard, interseksualnost, moški, nemška vlada, Nemčija, Nobelov lavreat, queer, Sven Lehmann, teorija spola, trans ideologija, ženska

Po skupini znanstvenikov in strokovnjakov, ki se je s posebno deklaracijo uprla noriji o »podnebnih izrednih razmerah«, se vse več uglednih posameznikov upa javno oporekati progresivni teoriji o več spolih. »To je norost,« pravi Nobelova lavreatka Christiane Nüsslein-Volhard.

80-letna nemška biologinja, akademkinja in nobelovka Christiane Nüsslein-Volhard se je v intervjuju za feministično revijo Emma zelo razjezila na nemškega ´queer´ komisarja Svena Lehmanna, ki trdi, da je prepričanje o samo dveh spolih neznanstveno in da je resnica, da je spolov veliko več.

»Njegova trditev je neznanstvena. Gospod Lehmann je zamudil osnovni tečaj biologije. Vsi sesalci imajo dva spola in človek je sesalec,« je komentirala Nüsslein-Volhardova.

Ugledna znanstvenica se je odzvala na predlog nemške vlade, ki bo starejšim od 14 let omogočila spremembo spola brez zdravniške odobritve. »To je norost,« pravi: »So ljudje, ki si želijo spremeniti spol, ampak ne glede na vse človek ostaja XY ali XX.

»Interseksualnost povzroča zelo redka odstopanja, na primer v kromosomski garnituri. Ampak tudi interspolni ljudje imajo značilnosti obeh spolov, niso tretji spol. V vsakem primeru kažejo značilnosti enega od dveh spolov.«

Kljub temu kritike Nobelove lavreatke verjetno ne bodo spremenile stališča nemške vlade, ki se zdi neomajna, da bodo otroci, stari 14 let, lahko spremenili svoj spol brez zdravniškega posveta.

1.100 znanstvenikov in strokovnjakov se je z deklaracijo uprlo globalnim elitam: Ni podnebnih izrednih razmer!

Značke

CP2, fotosinteza, Global Climate Intelligence Group, globalno segrevanje, IPCC, Ivar Giaever, Nobelov lavreat, ogljikov dioksid, podnebne spremembe

Pod geslom »Ne šteje število strokovnjakov, ampak kakovost argumentov« je 1.100 znanstvenikov in strokovnjakov z vsega sveta (z Nobelovim lavreatom za fiziko Ivarjem Giaeverjem na čelu) podpisalo deklaracijo z naslovom Ni podnebnih izrednih razmer.

Skupina znanstvenikov, ki se združuje v neodvisno organizacijo Global Climate Intelligence Group (Clintel Group), meni, da se podnebje spreminja že tri milijarde let (od kar imamo na planetu ozračje). Nanj ima vpliv tudi človek, vendar ne v taki meri, kot to trdijo privrženci nove podnebne religije.

Segrevanje, ki ga povzročajo naravni in antropogeni dejavniki  Geološki zapisi kažejo, da se je podnebje na Zemlji od obstoja planeta spreminjalo – bila so hladna in topla obdobja. Mala ledena doba se je končala šele leta 1850, zato ni presenetljivo, da smo zdaj v obdobju segrevanja.

Segrevanje je veliko počasnejše od napovedanega

Svet se je segrel bistveno manj, kot je napovedal IPCC na podlagi modeliranih antropogenih vplivov. Vrzel med realnim in modeliranim svetom nam kaže, da smo daleč od razumevanja podnebnih sprememb.

Podnebna politika temelji na nepopolnih modelih

Podnebni modeli imajo veliko pomanjkljivosti in niso niti približno verjetni; služijo kot orodja globalne politike. Povečujejo učinek toplogrednih plinov, kot je CO2. Zanemarjajo dejstvo, da je obogatitev ozračja s CO2 koristna.

CO2 je rastlinska hrana, je osnova vsega življenja na zemlji

CO2 ni osnaževalec, je bistvenega pomena za vse življenje na zemlji. Fotosinteza je blagoslov. Več CO2 je dobro za naravo, saj naredi zemljo bolj zeleno: dodatni CO2 v zraku je spodbudil rast svetovne rastlinske biomase. Dobro je tudi za kmetijstvo, saj povečuje donos pridelkov po vsem svetu.

Globalno segrevanje ni povzročilo več naravnih nesreč

Ni statističnih dokazov, da se globalno segrevanje povečuje ali da so orkani, poplave, suše in podobne naravne nesreče pogostejše. Vendar pa obstajajo številni dokazi, da so ukrepi za ublažitev škodljivi in dragi.

Podnebna politika mora upoštevati znanstveno in gospodarsko realnost

Podnebnih izrednih razmer ni. Zato ni razloga za paniko in preplah. Odločno nasprotujemo škodljivi in ​​nerealni politiki brezogljične družbe. Ko se bodo pojavili boljši pristopi, in zagotovo se bodo, bomo imeli dovolj časa za razmislek in ponovno prilagajanje. Cilj globalne politike bi moral biti »blaginja za vse« z zagotavljanjem zanesljive in cenovno dostopne energije v vsakem trenutku. V uspešni družbi so moški in ženske dobro izobraženi, rodnost je nizka, ljudje pa skrbijo za svoje okolje.

Manifest s podpisi vseh znanstvenikov in strokovnjakov si lahko ogledate TUKAJ.

So to priprave Roberta Goloba, da naskoči kandidaturo za Nobelovega lavreata?

Značke

Aleksander Lukašenko, Covid-19, inflacija, kitajski virus, Nobelov lavreat, robert golob, RTV Slovenija, satira, Sir Isaac Newton

So povsod okoli nas, a nekako skriti. Ker jim je nerodno in ne želijo pozornosti, jih običajno sploh ne opazimo. Kar nekaj jih je. Tem simpatičnim prostočasnim genijem rdečica sramežljivosti zbledi, ko je ogrožen planet. Takrat jih nekaj naplavi, pač odvisno od narave bližajoče se katastrofe. Ko se to zgodi, je za običajne smrtnike najboljše, da ostanejo mirni, se ne zapletajo v pogovore z njimi, vse dosedanje vedenje postane popolnoma ničvredno, ko bruhnejo njegovo znanje in izkušnje, mestoma vse pridobljeno v stikih z Marsovci, ki so ga pred leti ugrabili in vanj vlivali svoja spoznanja o vesolju. Kajti človek niti kot produkt evolucije, niti kot stvaritev Boga ne more doseči te stopnje razsvetljenja.

Zadnja planetarna katastrofa je seveda pandemija kitajskega virusa. Največji umi sedanjega časa je niso mogli ustaviti, niti zajeziti. In kot ponavadi so se, in to je dobro, oglasili do zdaj nevidni genialni epidemologi in virusologi. Seveda, brez formalne izobrazbe, strokovnjaki so postali po naravni ali politični poti, zdaj so se pripravljeni žrtvovati, nositi križ in deliti nasvete. V prvem valu je svet navdihovala modrost Aleksandra Lukašenka, danes prestrašene plebejce miri Robert Golob. Njegova navodila kljubujejo zakonom fizike, na glavo je postavil vse do danes nakopičeno človeško znanje.

Prav neverjetno je, kako si tega nihče ni spomnil že prej. Rešitev je ležala na tleh, sklonil se je le ustrežljivi Golob in jo pobral: morje, kjer sta vitamin D in slana voda. Tega se kitajski virus boji kot hudič križa. Če se okužiš, ni treba v izolacijo, ampak samo skočiti je treba v vodo in se malo popražiti na soncu. Eureka! Premieru je narod lahko hvaležen, da misli nanj, tudi ko je na dopustu. Nad glavo se mu je prižgala luč, ko je čofotal v vodi in plesal na obali. Ni mislil samo nase in na svoje užitke, ob tem je še miselno telovadil. Ne pa Sir Newton, ki je ležal pod jablano in čakal, da mu je na glavo padlo jabolko. Eh, blefer, pravi amater v primerjavi z Golobom. Da ne govorimo o tem, da je zakon gravitacije rasističen, delo belih supremacistov. On je pravi borec za zatirane, prezira zahodne države, ki skušajo najti cepiva, pri tem izvajajo teror in izkoriščajo revne in nemočne državljane. Zato je tudi na drugih področjih našel izvirne in inovativne rešitve, ki so jih zlobneži pred ljudmi skrivali v svojih predalih, Golob pa je imel pogum, da jih obelodani.

Inflacija je tipičen primer. Do zdaj je veljalo zmotno prepričanje, da je inflacija večja, čim bolj se dražijo dobrine. Golobov boj bo šel v nasprotno smer in po načelu ´klin se s klinom zbija´. Pripomogel bo k podražitvi dobrin (pšenice, elektrike, plina) in inflacija se bo znižala. Sistem je podoben kot pri virusu. Kot se virus ustraši morja in sonca, se inflacija ustraši visokih cen in zaradi višine strmoglavi. Zadeva – rešena. Tako se je lotil tudi ´depolitizacije´ RTV Slovenije. Nad politiko s politiko, je njegovo geslo. Se pravi, da je treba nacionalno televizijo še bolj spolitizirati, da se bo depolitizirala. Politiko je treba dodati politiki in stvar je rešene. Politika minus politika je nič. Pravim vam, čista matematika genialnega Goloba. Človek ga preprosto mora imeti rad.

Zapis je seveda satiričen, kar pa ne pomeni, da ni daleč od realnosti.

Allan H. Meltzer, RIP

Značke

Allan H. Meltzer, denar, ekonomija, FED, John Maynard Keynes, Karl Brunner, Milton Friedman, Mises Institute, monetarizem, multiplikator, Nobelov lavreat

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.