• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Urška Klakočar Zupančič

Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič: Podjetniki si želimo, da bi zaposleni živeli bolje ter da bi od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj

02 ponedeljek Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ Komentiraj

Značke

Joc Pečečnik, kapitalizem, Klub slovenskih podhetnikov, podjetništvo, SBC, Urška Klakočar Zupančič

Ker sem ravno včeraj komentiral del intervjuja Urške Klakočar Zupančič, v katerem je z enim populističnim zamahom opravila s kapitalizmom in Jocom Pečečnikom, objavljam odziv Pečečnika, predsednika SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.

»Spoštovana predsednica Državnega zbora RS, gospa Urška Klakočar Zupančič.

Naj vam najprej zaželim srečno in uspešno novo leto 2023, v želji, da bo vam in vladi uspelo uveljaviti vse spremembe, ki bodo koristile naši državi. 

Osebno si zares želim, da vam bi to uspelo. Slovenija si ne more privoščiti še ene vlade, ki se bo ravno naučila politične obrti, potem pa izginila z obzorja. 

Kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov vam sporočam, da si z vami zares želimo dialoga. Želim si, da bi nam prisluhnili, saj smo podjetniki tisti, ki ustvarjamo delovna mesta in ob tem prispevamo zajeten del davkov v državno blagajno.

To pismo vam pišem kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki povezuje lastnike uspešnih slovenskih podjetij, in predvsem kot podjetnik, ki je svoje premoženje ustvaril iz garaže, ob pomoči svoje mame, in ne države. Zamislil sem si produkt, tri desetletja najemal kredite in zaposlil nekaj sto ljudi, ki niso ostali na bremenih države, ampak sem zanje skrbel skoraj 30 let. Ta isti produkt sem izvažal v 135 držav in zveznih držav ter ponesel Slovenijo na prvo mesto v igralniški industriji na področju elektronskih miz. Naredili smo zgodbo, ki je v naši industriji nihče več ne more izbrisati. Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes. Poleg mojih zaposlenih je v proizvodnem procesu sodelovalo nekaj tisoč zaposlenih pri dobaviteljih in zunanjih partnerjih po Sloveniji. Mar to ni dovolj velik doprinos enega človeka, posameznika, za našo skupno domovino? Kakšna bi bila naša država, če bi vsi prispevali toliko, kot sem prispeval sam? Podjetnikov, kot sem sam, ali boljših od mene, imamo v klubu SBC vsaj še 400! 

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, podjetniki se zelo dobro zavedamo, kako pomembni so pogoji dela za naše zaposlene, kako pomembni so odnosi in kako pomembno je zadovoljstvo zaposlenih, saj za to skrbimo ves čas našega podjetniškega delovanja. Z dostojnim plačilom, možnostjo napredovanja in deleži v podjetjih, ki so nam jih s svojim delom in znanjem pomagali razvijati, smo zaposlenim omogočili dostojno življenje, in to kljub temu, da nam je država dolga leta z neprijaznim poslovnim okoljem nastavljala prepreke, njihove prihodke in plače pa obdavčevala bistveno višje kot nam podobne države. 

Tako je še danes, zato nam socialno državo in socialno varnost lahko pomagate graditi tukaj. Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani. 

Na žalost ugotavljam, da so mnogi zaposleni zaradi pavšalnih izjav o podjetnikih prepričani, da so prispevki in dajatve strošek delodajalca. Kar pa ni res, to so plače zaposlenih in njihovi stroški. Država je zakonsko poskrbela, da smo podjetniki zavezani razdeliti in v skladu z zakonom nakazovati prispevke zaposlenih državnim institucijam. Pri višjih plačah za visoko kvalificirane zaposlene ostane na računu zaposlenega le dobra tretjina tistega, kar delodajalec plača zaposlenim. Ključni za razvoj podjetij so menedžerji (ti so hkrati v javnih nastopih populistično najbolj osovraženi), ki vodijo podjetja in ustvarjajo poslovne priložnosti, in ljudje iz razvoja, torej znanstveniki in inženirji. Teh podjetniki, ob visokih davčnih obremenitvah, ne moremo konkurenčno nagrajevati, primerljivo z nagrajevanjem v Avstriji ali Nemčiji, zato odhajajo drugam.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, brez najboljših kadrov Slovenija izgublja visoko tehnološko znanje, brez katerega se naša država ne more obdržati v globalni tekmi. Zato me zanima vaše mnenje, zakaj politika in njeni podporniki v družbi ustvarjajo misel, da podjetniki ne plačujemo prispevkov in davkov in zakaj naši zaposleni dobivajo tako malo prejemkov. Sam sem Sloveniji v 30 letih plačal nekaj sto milijonov davkov, prispevkov, koncesnin … In takšni, kot sem sam, ali boljši so praktično vsi moji kolegi v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov.

Podjetniki si želimo, da bi politiki prepoznali vrednost in pomen podjetnikov in podjetništva za našo družbo. Namesto pavšalnih populističnih izjav si želimo tvornega dialoga in iskanja rešitev. Želimo si, da bi ob tako velikih masah plač, ki jih plačujemo slovenska podjetja, naši zaposleni živeli bolje ter da bodo od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj. 

Pri tem apeliramo na vas, enako kot na vsako vladajočo politiko do sedaj, da pregledate in statistično primerjate, ali imamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov prav, da naša država nima pod nadzorom stroškov poslovanja države in da se vladajoča politika ne ukvarja s sistematizacijo delovnih nalog in projektov. S takšnim pregledom bi se lahko ugotovile dejanske kadrovske potrebe in s tem povezani stroški ter tako vzpostavil nadzor nad javno porabo. V zadnjih 10 letih se je v javnem sektorju ob vsej digitalizaciji dodatno zaposlilo več kot 20.000 oseb. Se vam zdi to utemeljeno? Vtis je, da država ne ravna gospodarno, da pretirano in nekontrolirano zaposluje in nima nadzora nad racionalnostjo porabe. In to je razlog, zakaj potrebuje nove, dodatne davke. Ali ne bi bilo lepo, da bi politika, podjetniki in druge družbene skupine v dialogu poiskali rešitve, da bo vsem državljanom bolje? 

V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov se zavzemamo za to, da mora biti vsakomur, ki dela in prispeva v državni proračun, omogočeno dostojno življenje. Tistim, ki dela niso sposobni, je potrebno pomagati. Zato podpiramo vse socialne mehanizme, ki to omogočajo. Špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, je treba to preprečiti. Podjetniki (p)odpiramo dialog za preučitev ideje, da država primerno obdavči premoženje in zmanjša obremenitev plač.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Na tej točki vas zato prosim za pomoč pri komunikaciji z nami, podjetniki. Slovenija se lahko prepira sama s seboj in se notranje uničuje. Dejstvo je, da smo majhna država, stik z najboljšimi svetovnimi gospodarstvi lahko ohranimo le z razvitim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki je osnova in predpogoj za socialno državo in družbo blaginje. 

Leta 1989 sem odprl podjetje, delal po 14 ur dnevno preko 25 let, imel preko 250 kreditov, prepotoval sem nekaj miljonov milj na letalih, pridobil 222 igralniških licenc po vsem svetu, proslavil Slovenijo v igralniški industriji, plačeval vse davke v Sloveniji (tudi takrat, ko sem živel v tujini), plačeval vse davke in prispevke zaposlenim, plačeval milijonske koncesnine, podpiral razvoj športa, nogometnega kluba (vsaj 10 nogometašev iz naše nogometne šole igra ali je igralo v državni reprezentanci), podpiral lokalne prireditve kulturnega in športnega značaja, gasilce, preko 15 let doniram za prikrajšane otroke fundaciji Rdeča žoga. V 25 letih, kar sem vodil Interblock, si to podjetje praktično nikoli ni izplačalo dobička, saj smo vse vlagali v razvoj.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Naj moje pismo zaključim z vprašanjem. Povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati. Zato vas kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, kot garažni podjetnik iz Šmarce in kot državljan Republike Slovenije iskreno prosim za pojasnilo, kje in kako sem postal kapitalist in zakaj mislite, da razmišljam preveč kapitalistično? To vprašanje vam zastavljam tudi v imenu 400 najboljših podjetij, članov SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki jih v tem pismu zastopam. 

Vesel bom povabila na pogovor. Vse dobro! 

Joc Pečečnik, predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov«

Urška Klakočar Zupančič o Jocu Pečečniku in kapitalizmu: indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le neumnica, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli strelja kozle

01 nedelja Jan 2023

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Delo, Dunajski filharmoniki, IQ, Joc Pečečnik, kapital, kapitalizem, Ljubo Bavcon, pravo, Siol, socializem, svoboda, Twitter, Urška Klakočar Zupančič

Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi se oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima ravno ekvatorskega IQ, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo tako ali tako že navajeni.

Kljub temu mi ostaja enigma, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle. Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti. Zato je dobro, da je Urška Klakočar Zupančič dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile  v realnost.

Potrebno bi bilo več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato sem bom osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala z Jocom Pečečnikom (in njemu podobnim), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.

UKZ: »Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.«

Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna). Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Joc Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb. Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarni držav na svetu. Celo več. Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.

UKZ: »Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.«

Komentar: Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov. Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele.

Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanov zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost.

UKZ: »Delo ni več le  produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje, z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.«

Komentar: Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kar v resnici so. Torej, delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti »več le produkcijsko sredstvo«.

Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem). Do izkoriščanja delavcev pride lahko le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu. Če kdo delavcu povzroča »težave in tesnobo«, je to država in politiki, ki jo vodijo.

O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.

Kompas Urške Klakočar Zupančič ne kaže več proti severu*

09 nedelja Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Alenka Bratušek, Dejan zavec, Državni zbpr RS, Emile Zola, Emmanuel Macron, Franc Breznik, humor, Ivan Maček, Jane, Mattel, Milan Kučan, Miro Čekeliš, Nataša Sukić, raca, robert golob, satira, Sergej Kraigher, Tarzan, UKZ, Urška Klakočar Zupančič, Vinko Hafner, Čita

Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.

UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.

Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.

Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.

Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.

*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.

Kako so Asta, Mojca in Urška razprle morje, prečkale puščavo, preplezale katolibanski balvan in rešile živelj na Kolodvorski ulici

06 sreda Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Asta Vrečko, Državni zbor RS, Mojca Pašek Šetunc, RTV Slovenija, satira, Urška Klakočar Zupančič, zakon

Eksadrilja je vzletela. Stanje je »izjemno alarmantno«, pravi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Kakopak, Jože, Igor, Andreja, Peter in še peščica desničarskih sršenov so svoja ekstremistična žela zapičili v tenkočutno in nežno levičarsko kožico na Kolodvorski ulici. Dva tisoč plus nekaj jih je že več mesecev pod pošastnim terorjem živelo v strahu. »Jebeno več nas je,« se je izkazalo za zavajanje, upor ni bil uspešen, zato je bila res nuja, da gre novela zakona o RTVS po nujnem postopku.

Obraza Mojce Pašek Šetinc in Urške Klakočar Zupančič sijeta od sreče, njun uporniški nasmeh je noč spremenil v dan. Ne bo nepopravljivih posledic za delovanje države, sršeni bodo pregnani; ne, ni dobro, da ena nogo stoji na zelenici, druga na snegu.

Ker se v vsakem trenutku lahko pojavi še kak ultra desni fanatik, ki bi lahko na kocko postavil njihove denarnice in razmršil progresivizem na nacionalki, se obeta popolna zaščita: programski svet bo sestavljen kot nacionalna garda rdeče zvezde, vedno pripravljena, da odbije napad. Ne, tolpa desničarskih pajdašev, ne boste! Nikoli več! Kdo zdaj pravi, da je »velika zamenjava« mit.

Tri ženske so popolnoma predane svojemu poslanstvu, plašnice preprečujejo, da bi skrenile s poti. Xena je za Asto, Mojco in Urško, ki so razprle morje, prečkale puščavo in preplezale katolibanski balvan,  nizkokalorični kruhek z avokadom. One, prodajalke sredstev za pranje možganov, so povsem druga dimenzija. S sprejemom novele bo nacionalna televizija ubranjena, desničarjev ne bo več niti za seme, one bodo plesale na rdeči preprogi, na junaška prsa bodo prejele medalje. In vse bo tako, kot je nekoč že bilo. Čeprav ostaja uganka, čemu trud, ki je povzročal omedlevice, ko bi lahko desničarske sršene preprosto aretirali in jih pozaprli, za novelo pa si vzeli malo več časa. Da je čas zlato, so vzele preveč dobesedno.

Obrazi slovenskega razkola: ena država, dve Sloveniji ali dvotirnost za samomor naroda

02 sobota Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Boris Tomašič, desnica, ideologija, Janez Janša, Jože Možina, komunizem, Levica, Mojca Pašek Šetinc, robert golob, samoupravni socializem, Slovenija, Slovenski razkol, svoboda govora, Urška Klakočar Zupančič, Vlada RS

Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.

Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis).  Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.

Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.

Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.

Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?

Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.

Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.

Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).

Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.

Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.

Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.

Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).

Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.

Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.

Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.

Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.

Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.

Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.

Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.

Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...