Eksadrilja je vzletela. Stanje je »izjemno alarmantno«, pravi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Kakopak, Jože, Igor, Andreja, Peter in še peščica desničarskih sršenov so svoja ekstremistična žela zapičili v tenkočutno in nežno levičarsko kožico na Kolodvorski ulici. Dva tisoč plus nekaj jih je že več mesecev pod pošastnim terorjem živelo v strahu. »Jebeno več nas je,« se je izkazalo za zavajanje, upor ni bil uspešen, zato je bila res nuja, da gre novela zakona o RTVS po nujnem postopku.
Obraza Mojce Pašek Šetinc in Urške Klakočar Zupančič sijeta od sreče, njun uporniški nasmeh je noč spremenil v dan. Ne bo nepopravljivih posledic za delovanje države, sršeni bodo pregnani; ne, ni dobro, da ena nogo stoji na zelenici, druga na snegu.
Ker se v vsakem trenutku lahko pojavi še kak ultra desni fanatik, ki bi lahko na kocko postavil njihove denarnice in razmršil progresivizem na nacionalki, se obeta popolna zaščita: programski svet bo sestavljen kot nacionalna garda rdeče zvezde, vedno pripravljena, da odbije napad. Ne, tolpa desničarskih pajdašev, ne boste! Nikoli več! Kdo zdaj pravi, da je »velika zamenjava« mit.
Tri ženske so popolnoma predane svojemu poslanstvu, plašnice preprečujejo, da bi skrenile s poti. Xena je za Asto, Mojco in Urško, ki so razprle morje, prečkale puščavo in preplezale katolibanski balvan, nizkokalorični kruhek z avokadom. One, prodajalke sredstev za pranje možganov, so povsem druga dimenzija. S sprejemom novele bo nacionalna televizija ubranjena, desničarjev ne bo več niti za seme, one bodo plesale na rdeči preprogi, na junaška prsa bodo prejele medalje. In vse bo tako, kot je nekoč že bilo. Čeprav ostaja uganka, čemu trud, ki je povzročal omedlevice, ko bi lahko desničarske sršene preprosto aretirali in jih pozaprli, za novelo pa si vzeli malo več časa. Da je čas zlato, so vzele preveč dobesedno.
Naslov knjige Jožeta Možine (Slovenski razkol) ne bi mogel biti boljši in bolj realno prikazati ne samo medvojno Slovenijo, ampak tudi desetletja po njej. To, kar se je začelo z revolucijo, še kar traja in se nikakor noče končati: imeti razklan narod, da lažje vladaš. In vsi, od zadrtih komunistov do novodobnih prebujencev, lekcijo odlično obvladajo, vedo, da bi pomiritev, kjer bi argumenti prevladali nad silo in resnica nad lažjo, pomenila njihov bridki konec. Tudi zato ustrahovanje, grožnje in delitev. Pogrom proti Borisu Tomašiču je samo etapa v njihovem delovanju.
Razklanost in onemogočanja delovanja desnice takrat, ko pride povsem legitimno in legalno na oblast, ter njeno demoniziranje, ko je v opoziciji, ni samo slovenska posebnost. Podobno je povsod v razvitem svetu – od Evrope do prek Atlantika (odličen opis Steva McCanna o dvojnosti ZDA, ki je bil tudi povod za ta zapis). Povsod so k socializmu nagnjeni prebujeni uspeli zastrupiti odnose med državljani, če ni po njihovo, sledi divjanje in ustvarjanje kaotičnih razmer. Ko je po njihovo, si izmislijo nekaj novega. In vajo ponovijo. Z željo, da izbrišejo vse, ki se z njimi ne strinjajo. Slovenija je poseben primer.
Namesto, da bi Slovenci in Slovenke uživali v prelepi domovini, bili ponosni, da imamo svojo državo ter skušali vsi skupaj prispevati k blaginji in napredku, smo priča nadaljevanju revolucije in razrednega boja, ki se očitno nikoli ne konča. Nadaljevanje je omogočila kopica sicer izobraženih, a dekadentnih, radikalnih in brezhrbteničnih posameznikov, ki si zaradi sebičnih interesov ves čas prizadevajo ohraniti razpoko, ki so jo naredili njihovi ideološki ali krvni predniki. Priznati je treba, da so v svojem početju učinkoviti in prekleto uspešni: Slovenija ima danes dva obraza, ta del sveta ima dve Sloveniji.
Ena Slovenija meni, da je njihova neodtujljiva pravica, da so ves čas na oblasti. Če jim slučajno na volitvah spodleti ali zaradi razkola v njihovi koaliciji izgubijo oblast, takoj sledijo diverzije in odrekanje legitimnosti desno usmerjenim vladam. Temu smo bili priča vsakič, ko vlado ni vodila tranzicijska levica in dediči revolucionarnega režima. (Nasilni) protesti, podtikanja, grožnje s smrtjo, laži medijskega mainstrema in aktivistično delovanje novinarjev; to je samo del tega rituala.
Druga Slovenija, ko izgubi na volitvah, mirno preda oblast. Nikakršnih protestov, uničevanja lastnine ali ustvarjanje nemirov jim ne pade na pamet. Ta Slovenija si ne domišlja, da je edina poklicana, da vlada, ta Slovenija ve, da so v demokratičnih državah volitve tiste, ki odločijo (ideološkega) zmagovalca. Ste kdaj videli svetovnonazorsko desno usmerjene državljane, da bi začeli s protesti in divjanjem, potem ko izgubijo volitve?
Ena Slovenija si zelo prizadeva za omejitev svobode govora. Mnenja in stališča, ki jim niso po godu in so v nasprotju z njihovimi pogledi na svet, preganjajo in organizirajo hajko, dokler ne dosežejo svojega. Da se ve, katero mnenje je edino legitimno in pravilno. Ko se zgane njihov medijski aparat, gredo do konca – do medijskega umora in ovadb organov pregona. Zaigrana substilnost (zadnji odličen primer sta nastopa predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič in poslanke Mojce Pašek Šetinc) je le spremljevalni del in uvod v sveto vojno proti drugače mislečim.
Druga Slovenija spoštuje svobodo govora kot temeljno človekovo pravico in svoboščino. Občasno razburjenje je le del kritike stališč ideoloških nasprotnikov, nikakor ne način, da bi onemogočil drugo ideologijo. Še najmanj, da bi razglasili fatvo na tiste, s katerimi se ne strinjajo.
Ena Slovenija želi zaščititi vzporedni sistem (v pravosodju, policiji, gospodarstvu), ki ga je oblikoval komunistični režim. V njem uživajo privilegije, organi pregona jih obravnavajo prizanesljivo ali njihove nečednosti pozabijo v predalu. Do (klasičnih) kariernih kriminalcev (preprodajalci drog) so usmiljeni, saj so deležni njihove podpore (na protestih proti desnici).
Druga Slovenija želi, da so vsi državljani enaki pred zakonom, kar pomeni, da verjame v pravno državo. Ta del Slovenije za shode in proteste pridobi potrebna dovoljenja, ker meni, da je potrebno regulativo spoštovati. Ne priznava dvotirnega sistema, ki je naklonjen vladajočim elitam in novodobnim ´ranljivim´ skupinam.
Ena Slovenija verjame v spolne teorije in nasprotujoče si razrede. Ti ljudje so prepričani, da jim ugodnejši položaj na podlagi spolnih, rasnih in drugih kvot pripada sam po sebi, ne glede na njihove sposobnosti. Verjamejo, da morajo drugi brezpogojno izpolniti njihove zahteve.
Druga Slovenija živi v spoštovanju do dela, ki edino prinaša uspeh v življenju. Po njihovo človek napreduje na podlagi lastnega znanja in sposobnosti, zavračajo družbo, ki gradi umetni elitizem, kjer je pot navzgor pogojena z vsem drugim, le z uspehom v lastnem znoju ne.
Ena Slovenija posega po skrajno nemoralnih postopkih za dosego svojih ciljev, uporablja dvojna merila, se klanja množičnim morilcem prejšnjega režima in časti kulturo smrti (splav, povojni poboji).
Druga Slovenija živi življenje bogaboječih ljudi, želi spoštljivo pokopati povojni pobite in vržene v jame, praznuje samostojnost in časti kulturo življenja.
Ena Slovenija pravi, da je vse njihovo, da je prosto tržni sistem zloben in odgovoren za vse hudo na planetu, da so lastniki podjetij izkoriščevalci, ki jih žene pohlep, zato jih je treba razlastiti.
Druga Slovenija meni, da je socializem povzročil največ gorja, pripeljal do revščine in pomanjkanja, da je za nesprejemljivost (enopartijskega) komunističnega sistema po svetu dovolj dokazov, da so novi eksperimenti s socializmom popolnoma nepotrebni.
Ena Slovenija ideološke nasprotnike vidi kot razredne sovražnike, zoper katera so dovoljena vsa sredstva.
Druga Slovenija vidi ideološke nasprotnike kot politične tekmece, s katerimi tekmuje za oblast z demokratičnimi in v ustavi zapisanimi sredstvi.
Dveh obrazov Slovenije je še več in zdi se, da je slovenski razkol tako velik, da obe Sloveniji znotraj ene države ne moreta več (so)bivati skupaj, da ni več mogoče win-win stanje (ko se svetovnonazorsko različni pogledi soočajo na volitvah in poraženec brez povzročanja nemirov prepusti oblast nasprotni politični opciji), ampak da se bližamo trenutku, ko bo izginila srednja pot (če ni že) in mora dokončno zmagati in prevladati ena ali druga Slovenija.
Biti danes v Sloveniji sredinski, (skoraj) ni več mogoče. Še najslabše za stanje duha družbe je, ko se razglasiš za ideološko sredino, potem pa se ob prvi priliki namažeš z vazelinom in zaradi ljubega miru čakajoč na drobtinice z mize daš glas najglasnejšemu in najbolj nasilnemu, kar so vedno (ampak res vedno) ljudje z levice, ki imajo ves čas stoodstotno podporo pokvarjenih hegemonističnih medijev in vseh podsistemov družbe. Da se bo levica z novim obrazom domnevno spremenila in postala kooperativna, je razmišljanje brez zdrave pameti. Domnevno vedno prinaša težave. Običajno še hujše, kot so bile. Samo spomnite se zadnji levih predsednikov vlad, ko je šel vsak še stopničko nižje.
Ali je dovolj poskusiti pretrgati popkovino med politično in družbeno elito na levici in njihovo poulično pestjo, ki jo prepoznamo v številnih od države financiranih nevladnih organizacijah, visokem šolstvu z akademiki vred, večnih (drugorazrednih) zabavljačih, samooklicanih pomembnežev in (dobesedno) kriminalnih združbah. Ali se Slovenija sploh lahko na miren način normalizira. Ena priložnost je bila zamujena med leti 1990 in 1992, ko je bilo dopuščeno, da so se avtokrati, šefi komunistov, vodilni udbovci in socialistične podgane kot največji humanitarci, ljubitelji svobode in krvodajalci demokracije brez resnejših ovir naselili v samostojni Sloveniji in sčasoma pod pretvezo liberalne demokracije spet ugrabili državo. Vprašanje je (sploh če pogledamo načrte nove vlade in njihovo enomesečno delovanje), ali bo druga priložnost. Če bo, je tokrat dobri ljudje ne smejo izpustiti iz rok.
Kavarna Hayek 