Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič: Podjetniki si želimo, da bi zaposleni živeli bolje ter da bi od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj

Značke

Joc Pečečnik, kapitalizem, Klub slovenskih podhetnikov, podjetništvo, SBC, Urška Klakočar Zupančič

Ker sem ravno včeraj komentiral del intervjuja Urške Klakočar Zupančič, v katerem je z enim populističnim zamahom opravila s kapitalizmom in Jocom Pečečnikom, objavljam odziv Pečečnika, predsednika SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.

»Spoštovana predsednica Državnega zbora RS, gospa Urška Klakočar Zupančič.

Naj vam najprej zaželim srečno in uspešno novo leto 2023, v želji, da bo vam in vladi uspelo uveljaviti vse spremembe, ki bodo koristile naši državi. 

Osebno si zares želim, da vam bi to uspelo. Slovenija si ne more privoščiti še ene vlade, ki se bo ravno naučila politične obrti, potem pa izginila z obzorja. 

Kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov vam sporočam, da si z vami zares želimo dialoga. Želim si, da bi nam prisluhnili, saj smo podjetniki tisti, ki ustvarjamo delovna mesta in ob tem prispevamo zajeten del davkov v državno blagajno.

To pismo vam pišem kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki povezuje lastnike uspešnih slovenskih podjetij, in predvsem kot podjetnik, ki je svoje premoženje ustvaril iz garaže, ob pomoči svoje mame, in ne države. Zamislil sem si produkt, tri desetletja najemal kredite in zaposlil nekaj sto ljudi, ki niso ostali na bremenih države, ampak sem zanje skrbel skoraj 30 let. Ta isti produkt sem izvažal v 135 držav in zveznih držav ter ponesel Slovenijo na prvo mesto v igralniški industriji na področju elektronskih miz. Naredili smo zgodbo, ki je v naši industriji nihče več ne more izbrisati. Z vsako plačo, vsakim regresom, vsako božičnico in še z nagradami sem vzorno skrbel za vse zaposlene in tako je še danes. Poleg mojih zaposlenih je v proizvodnem procesu sodelovalo nekaj tisoč zaposlenih pri dobaviteljih in zunanjih partnerjih po Sloveniji. Mar to ni dovolj velik doprinos enega človeka, posameznika, za našo skupno domovino? Kakšna bi bila naša država, če bi vsi prispevali toliko, kot sem prispeval sam? Podjetnikov, kot sem sam, ali boljših od mene, imamo v klubu SBC vsaj še 400! 

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, podjetniki se zelo dobro zavedamo, kako pomembni so pogoji dela za naše zaposlene, kako pomembni so odnosi in kako pomembno je zadovoljstvo zaposlenih, saj za to skrbimo ves čas našega podjetniškega delovanja. Z dostojnim plačilom, možnostjo napredovanja in deleži v podjetjih, ki so nam jih s svojim delom in znanjem pomagali razvijati, smo zaposlenim omogočili dostojno življenje, in to kljub temu, da nam je država dolga leta z neprijaznim poslovnim okoljem nastavljala prepreke, njihove prihodke in plače pa obdavčevala bistveno višje kot nam podobne države. 

Tako je še danes, zato nam socialno državo in socialno varnost lahko pomagate graditi tukaj. Pomagajte nam, da bo država manj obremenila plače zaposlenih. Podjetniki imamo kar nekaj idej, kako povečati plače in hkrati zvišati prihodke države, ne da bi pri tem dodatno obremenjevali podjetnike. Žal moram ugotoviti, da doslej nismo bili slišani. 

Na žalost ugotavljam, da so mnogi zaposleni zaradi pavšalnih izjav o podjetnikih prepričani, da so prispevki in dajatve strošek delodajalca. Kar pa ni res, to so plače zaposlenih in njihovi stroški. Država je zakonsko poskrbela, da smo podjetniki zavezani razdeliti in v skladu z zakonom nakazovati prispevke zaposlenih državnim institucijam. Pri višjih plačah za visoko kvalificirane zaposlene ostane na računu zaposlenega le dobra tretjina tistega, kar delodajalec plača zaposlenim. Ključni za razvoj podjetij so menedžerji (ti so hkrati v javnih nastopih populistično najbolj osovraženi), ki vodijo podjetja in ustvarjajo poslovne priložnosti, in ljudje iz razvoja, torej znanstveniki in inženirji. Teh podjetniki, ob visokih davčnih obremenitvah, ne moremo konkurenčno nagrajevati, primerljivo z nagrajevanjem v Avstriji ali Nemčiji, zato odhajajo drugam.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič, brez najboljših kadrov Slovenija izgublja visoko tehnološko znanje, brez katerega se naša država ne more obdržati v globalni tekmi. Zato me zanima vaše mnenje, zakaj politika in njeni podporniki v družbi ustvarjajo misel, da podjetniki ne plačujemo prispevkov in davkov in zakaj naši zaposleni dobivajo tako malo prejemkov. Sam sem Sloveniji v 30 letih plačal nekaj sto milijonov davkov, prispevkov, koncesnin … In takšni, kot sem sam, ali boljši so praktično vsi moji kolegi v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov.

Podjetniki si želimo, da bi politiki prepoznali vrednost in pomen podjetnikov in podjetništva za našo družbo. Namesto pavšalnih populističnih izjav si želimo tvornega dialoga in iskanja rešitev. Želimo si, da bi ob tako velikih masah plač, ki jih plačujemo slovenska podjetja, naši zaposleni živeli bolje ter da bodo od lastne bruto bruto plače dobili več, država pa jim bi vzela manj. 

Pri tem apeliramo na vas, enako kot na vsako vladajočo politiko do sedaj, da pregledate in statistično primerjate, ali imamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov prav, da naša država nima pod nadzorom stroškov poslovanja države in da se vladajoča politika ne ukvarja s sistematizacijo delovnih nalog in projektov. S takšnim pregledom bi se lahko ugotovile dejanske kadrovske potrebe in s tem povezani stroški ter tako vzpostavil nadzor nad javno porabo. V zadnjih 10 letih se je v javnem sektorju ob vsej digitalizaciji dodatno zaposlilo več kot 20.000 oseb. Se vam zdi to utemeljeno? Vtis je, da država ne ravna gospodarno, da pretirano in nekontrolirano zaposluje in nima nadzora nad racionalnostjo porabe. In to je razlog, zakaj potrebuje nove, dodatne davke. Ali ne bi bilo lepo, da bi politika, podjetniki in druge družbene skupine v dialogu poiskali rešitve, da bo vsem državljanom bolje? 

V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov se zavzemamo za to, da mora biti vsakomur, ki dela in prispeva v državni proračun, omogočeno dostojno življenje. Tistim, ki dela niso sposobni, je potrebno pomagati. Zato podpiramo vse socialne mehanizme, ki to omogočajo. Špekulantom, ki neupravičeno izkoriščajo socialne mehanizme, je treba to preprečiti. Podjetniki (p)odpiramo dialog za preučitev ideje, da država primerno obdavči premoženje in zmanjša obremenitev plač.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Na tej točki vas zato prosim za pomoč pri komunikaciji z nami, podjetniki. Slovenija se lahko prepira sama s seboj in se notranje uničuje. Dejstvo je, da smo majhna država, stik z najboljšimi svetovnimi gospodarstvi lahko ohranimo le z razvitim, na znanju temelječim gospodarstvom, ki je osnova in predpogoj za socialno državo in družbo blaginje. 

Leta 1989 sem odprl podjetje, delal po 14 ur dnevno preko 25 let, imel preko 250 kreditov, prepotoval sem nekaj miljonov milj na letalih, pridobil 222 igralniških licenc po vsem svetu, proslavil Slovenijo v igralniški industriji, plačeval vse davke v Sloveniji (tudi takrat, ko sem živel v tujini), plačeval vse davke in prispevke zaposlenim, plačeval milijonske koncesnine, podpiral razvoj športa, nogometnega kluba (vsaj 10 nogometašev iz naše nogometne šole igra ali je igralo v državni reprezentanci), podpiral lokalne prireditve kulturnega in športnega značaja, gasilce, preko 15 let doniram za prikrajšane otroke fundaciji Rdeča žoga. V 25 letih, kar sem vodil Interblock, si to podjetje praktično nikoli ni izplačalo dobička, saj smo vse vlagali v razvoj.

Spoštovana gospa Urška Klakočar Zupančič. Naj moje pismo zaključim z vprašanjem. Povedali ste, da razmišljam preveč kapitalistično. Ne razumem, kaj ste želeli s tem povedati. Zato vas kot predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, kot garažni podjetnik iz Šmarce in kot državljan Republike Slovenije iskreno prosim za pojasnilo, kje in kako sem postal kapitalist in zakaj mislite, da razmišljam preveč kapitalistično? To vprašanje vam zastavljam tudi v imenu 400 najboljših podjetij, članov SBC – Kluba slovenskih podjetnikov, ki jih v tem pismu zastopam. 

Vesel bom povabila na pogovor. Vse dobro! 

Joc Pečečnik, predsednik SBC – Kluba slovenskih podjetnikov«

Urška Klakočar Zupančič o Jocu Pečečniku in kapitalizmu: indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le neumnica, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli strelja kozle

Značke

Delo, Dunajski filharmoniki, IQ, Joc Pečečnik, kapital, kapitalizem, Ljubo Bavcon, pravo, Siol, socializem, svoboda, Twitter, Urška Klakočar Zupančič

Očitno je želela pokazati svojo izostreno čutnost in razumevanje za državljane, ki se spopadajo z vsakdanjikom in nimajo časa razmišljati, kaj bi se oblekli za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Ni bilo ravno posrečeno, saj je vsakdo, ki nima ravno ekvatorskega IQ, takoj opazil nespodobno neskladje med govorjeno besedo in slikami življenja. Ampak na dvolični intelekt levičarjev smo tako ali tako že navajeni.

Kljub temu mi ostaja enigma, ali je predsednica državnega zbora nerazgledana in indoktrinirana pokvarjena ošabnica ali le ena od tistih neumnih gosi, ki je dobila pištolo za pas in zdaj naokoli (v imenu socialne pravičnosti) strelja kozle. Povsem možno je tudi, da je kar oboje hkrati. Vsekakor za Slovenijo nevarna kombinacija človeka na čelu zakonodajne oblasti. Zato je dobro, da je Urška Klakočar Zupančič dala novoletni intervju za Siol. Tako je vsak zdravorazumski človek lahko videl, kaj čaka državo, če se bodo njene želje prek politike prelile  v realnost.

Potrebno bi bilo več časa in prostora, da bi lahko pokomentiral vse njene izjave, zato sem bom osredotočil na en sam njen odgovor – 85 besed, kjer je obračunala z Jocom Pečečnikom (in njemu podobnim), podjetništvom, gospodarstvom, kapitalom in dobičkom. Šest stavkov (v dolžini dobrih dveh zapisov na družbenem omrežju Twitter) je bilo dovolj, da obglavi kapitalizem in sebe prikaže kot mater naroda.

UKZ: »Upam, da bodo gospod Joc Pečečnik in njemu podobni začeli razmišljati malo manj kapitalistično. Da bodo začeli razmišljati o tem, da ni pomemben samo kapital.«

Komentar: Glavna značilnost kapitalizma ni kapital (besedo so si sredi 19. stoletja izmislili anarho-socialisti), ampak svoboda (ekonomska in osebna). Za razliko od socializma ali drugih kolektivističnih ureditev je kapitalizem naravno stanje. Če Joc Pečečnik ne bi tako razmišljal in delal tako, kot to počne, ne bi ustvaril tega, kar ima in kar je. In to kljub polenom, ki mu jih je država metala pod noge. Vsekakor je za mlado državo naredil več, kot bo Klakočar Zupančičeva kadarkoli. Ko je Pečečnik sestavljal igralne aparate, je bila UKZ na pranju možganov z Bavconovim pravom. Ko je Pečečnik prišel na lestvico najbogatejših Slovencev, zaposloval in dajal kruh številnim družinam, je UKZ z delom v javnem sektorju živela na račun tretjih oseb. Če Pečečnik ne bi kapitalistično razmišljal in plačeval nerazumno visokih davkov, bi bila UKZ danes lačna kruha. In ko UKZ pravi, da bi moral Pečečnik razmišljati manj kapitalistično, v bistvu zagovarja lajtmotiv socializma – prerazporeditev bogastva, da se zmanjšajo ekonomske razlike med ljudmi. Kar je čudno, ker je Slovenija že danes ena najbolj egalitarni držav na svetu. Celo več. Pravega kapitalizma v Sloveniji nikoli nismo imeli. Deklarativno je Slovenija sicer prostotržna država, v realnosti je država na kapitalističnem obrobju, kjer je kapitalizem zelo redek pojav.

UKZ: »Podjetništvo in gospodarstvo sta izjemno pomembna, ampak v tem okviru so najpomembnejši ljudje. Najprej je treba poskrbeti za njihovo socialno varnost. Samo socialno varni ljudje so lahko produktivni, zadovoljni, delajo dobro in ustvarjajo dodano vrednost.«

Komentar: Če želiš poskrbeti za socialno varnost ljudi, je najprej treba nekaj ustvariti. Sedanje razmere v Sloveniji so posledica pomanjkanja kapitalističnega razmišljanja. Ko sta ekonomska in osebna svoboda brezpogojno zagotovljeni, imaš več prostih trgov (več kapitalizma), blaginja doseže najširši sloj državljanov. Nasprotno pomeni več državne regulacije (zaviranje in omejevanje podjetništva) tudi več revščine, korupcije in kleptokracije, kar zmanjšuje blaginjo ljudi. Nobeno uspešno gospodarstvo na svetu ni zraslo na tem, da je najprej ljudem zagotovilo socialno varnost in se nato lotila posla, je pa nešteto primerov, ko je formula UKZ uničila cele države – od evropskih socialističnih držav do Kube in Venezuele.

Samo čim manj regulirano podjetništvo lahko državljanov zagotovi višji standard in s tem večjo socialno varnost.

UKZ: »Delo ni več le  produkcijsko sredstvo, s katerim podjetniki in gospodarstveniki ustvarjajo dobiček, delo so ljudje, z vsemi svojimi težavami, tesnobo, družinskimi težavami in podobno.«

Komentar: Kako je UKZ prišla do zaključka, da je delo produkcijsko sredstvo, mi ni jasno. Po vsej verjetnosti gre za mešanico zelo pomanjkljivega ekonomskega znanja in wokeistično modno muho, ko se pojmom daje povsem drug pomen, kar v resnici so. Torej, delo ni in ni bilo nikoli produkcijsko sredstvo, zato tudi ne more biti »več le produkcijsko sredstvo«.

Delo je last vsakega človeka. Je rezultat človekovega razmišljanja (uma) in fizične dejavnosti. Delo je nekaj, kar si človek lasti in o tem odloča sam. Človek dela po lastni presoji in odločitvi, svobodno se lahko odloči, kje bo delal in za koliko (to je stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem). Do izkoriščanja delavcev pride lahko le zaradi napačnih in škodljivih odločitev politike, ki zavirajo in upočasnjujejo gospodarsko aktivnost, s tem pa tudi inovativnost in produktivnost. Posledica tega je, da imajo delavci vse manj možnosti izbire (ali pa je sploh nimajo več), da svoje znanje in delo ponudijo delodajalcu, ki bo za to plačal največ. Ena od težav z delom v Sloveniji je, da so ga politiki zaradi lastnih koristi in koristi svojih pajdašev v državnem sektorju (in širšem javnem) tako obremenili z davki in drugimi dajatvami, da delavcu poberejo polovico plače. Če računamo še DDV, ki ga mora plačati ob vsakem nakupu v trgovini, ter nešteto obveznih prispevkov, potem človek za državo dela skoraj devet mesecev v letu. Če kdo delavcu povzroča »težave in tesnobo«, je to država in politiki, ki jo vodijo.

O dobičku le naslednje. Če podjetnik nima dobička, nima možnosti preživetja ne le on, ampak tudi kdo drug. Dobiček podjetniki običajno vložijo v drug posel in zgodba se ponovi: to ne koristi le podjetniku, ampak tudi drugim. Ravno zato je kapitalizem kot naravno stanje bolj socialen sistem kot socializem, ki je osredotočen, da z grožnjo s silo vzame dobiček ljudem, ki ga ustvarjajo, in ga da tistim, ki z njim ne ravnajo racionalno.

Levičarji in slovenski bogataši

Značke

Alenka Bratušek, bogataši, Joc Pečečnik, Slovenija, socialisti

Pred dnevi je revija Manager (www.manager.finance.si) objavila najnovejšo lestvico najbogatejših Slovencev. Opazno je, da se lestvica počasi čisti, saj z nje počasi izpadajo gradbeni, certifikatski in drugi tajkuni, ki so obogateli zaradi posebnosti slovenskega kapitalizma (če temu sploh lahko rečeno kapitalizem) oziroma državnega (pajdaškega) kapitalizma, ki z liberalizmom (ali pa neoliberalizmom, če že hočete) seveda nima nikakršne veze. V ospredje zdaj počasi prihajajo družinska podjetja. Tako sta na prvem mestu zakonca Login s podjetjem Outfit7, sledijo Sandi Češko s Studio Moderna, Albin in Tatjana Doberšek s podjetjem Engineering Dobersek in Joc Pečečnik z Interblockom. Posebnost vseh teh najbogatejših je (in to bi moralo skrbeti vlado), da poslujejo v tujini oziroma, da imajo sedeže podjetij v tujini. Eden izmed njih je navedel dva razloga. Prvi so visoki davki. Zakaj bi imel podjetje v Sloveniji, ko je davek na dobiček 17-odstoten, na Cipru pa je denimo samo 12,5-odstoten. Razlika je 4,5-odstotne točke, kar pomeni, da mu ob 50 milijonov evrov dobička, država v Sloveniji vzame 8,5 milijona evrov, na Cipru pa samo 6,25. Logično, da bo rajši posloval na Cipru. Kot drugi razlog pa je navedel varnost. Očitno ni „razumel“ domislice nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je lani dejala, da se ljudje ob višjih davkih počutijo bolj varne. Povedano drugače. Več ti država ukrade, bolj si varen. Ampak, hvala za tako varnost, si mislijo podjetni in gredo na tuje. Vendar je poslovnež mislil na drugo varnost, na stabilnejše poslovno okolje. V Sloveniji se razni ljudje, pripeti na državne jasli, ves čas izmišljajo nove in nove zakone in predpise, da bi kradli. Kar pomeni, da niti načrtovati ne moreš dobro, če ti vlada vsak dan predpiše nekaj novega. Seveda, vse z enim namenom – da ti pobere še več. Ampak to je že druga zgodba, poglejmo rajši reakcijo ljudi ob objavi lestvice najbogatejših.

„To niso najuspešnejši podjetniki, ampak tisti, ki so največ nakradli. So finančno krizo uporabili kot izgovor za to, da so še bolj obogateli in še bolj uničili državo, namesto da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu.“

Ta zapis je na portalu nacionalne televizije (www.rtvslo.si) objavil nek zagrizen levičar pod psevdonimom »Kemik«, kaže pa razmišljanje tipičnega socialista. Bogati torej niso bogati zato, ker bi svoje bogastvo ustvarili s svojim delom, ampak ker kradejo revnim. Če ravno ne kradejo in so mogoče res nekaj ustvarili, imajo dobre zveze. In naprej. Če ne kradejo in nimajo dobrih zvez, pa izkoriščajo delavce, svoje zaposlene. Tem ljudem je nekaj normalnega, da mislijo, da so za njihove neuspehe krivi drugi. Skoraj nikoli ne pomislijo, da so sami odgovorni zase in za svojo usodo. Vsemu temu dodajo še misel, da je za vse kriv neoliberalizem, ki straši po svetu in ki so ga izkoristili bogati, da so še bogatejši. Tudi razmišljanje „Kemika“, „da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu“, je tipično levičarsko. Vedno mislijo, da jim morajo drugi nekaj dati, da so jim dolžni dati, da morajo dati, da jih država mora prisiliti, da to, kar so zaslužili, morajo deliti z drugimi. Toda nikoli niti za hip ne pomislijo, da bi se še sami potrudili in kaj zaslužili. Socialisti so trdno prepričani, da je denar bogatašev tudi njihov, da je zato, ker imajo manj, kot recimo zakonca Login ali Joc Pečečnik, kriva neoliberalistična slovenska in svetovna zarota, ki zdaj vse bolj prihaja do izraza, korenine pa ima v zgodovinskem izkoriščanju delavskega razreda. Pravzaprav je treba levičarje po svoje občudovati, da tako trdno verjamejo v svoj prav. Oni niti v sanjah ne pomislijo, kaj šele, da bi se v to v budnem stanju pustili prepričati, da so neuspešni zaradi svoje zakompleksanosti, svojih osebnih lastnosti ali lastne nesposobnosti. Vedno so za njih krivi drugi, kar je seveda najlažje misliti. In v to se tudi najlažje prepriča druge. Pa je resnica veliko bolj banalna, kot bi si mislili. V ozadju je nič drugega kot bolestna ljubosumnost, da nekdo nekaj ima, drug pa ne. Gre za sveto jezo socialistov proti tistim, ki so drugačni. Kajti, če bi mislili drugače, širše, da so mogoče, pravim mogoče, kdaj krivi tudi sami, seveda ne bi bili levičarji, ne bi bili socialisti, ne bi verjeli v kolektivizem, kjer pa so oni sami vendarle bolj enaki od enakih, kar smo seveda imeli priložnost spremljati še četrt stoletja nazaj. Tako kot takrat komunisti, ki so imeli (no, vsaj mislili so tako) zgodovinsko nalogo, kaj nalogo, poslanstvo, da so se čutili poklicane, da upravljajo ne samo s tujim premoženjem (tega so tako ali tako nacionalizirali), ampak tudi z življenji drugih, sedanji socialisti, zadrti levičarji, kleni borci proti kapitalizmu, neoliberalizmu, ki običajno prihajajo s Fakultete za družbene vede ali Filozofske fakultete, menijo, da so prav oni poklicani, da delijo, razporejajo, prerazporejajo premoženje drugih, ker, tako si domišljajo, samo oni to znajo. Celo več. Menijo, da so drugi, drugačni, predvsem bogati, njihova last, zato gredo korak naprej in kot mesije tudi mislijo za druge. Socialistom ni nič dovolj, nič jim ni dovolj veliko, nič dovolj sveto, nič na svetu ni takega, kjer bi bila lahko meja njihovega ravnanja. Tudi če bi sami odpirali zadruge, razna socialna podjetja, kjer bi spet uvedli samoupravljanje, uvedli enake plače za vse, druge, ki bi delali drugače, ne bi pustili pri miru. To ni v njihovi naravi, hoteli bi urejati še njihov način življenja, poslovanje in delovanje.

Pravzaprav je neverjetno, koliko se je ta miselnost ustalila v glavah tostran Alp. Pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in onstran luže. Čeprav vsi podatki kažejo, da svet z raznimi oblikami državnih pomoči še nikoli v zgodovini ni bil tako socializiran, da davki v razvitih državah, tam, kjer straši po mnenju socialistov najbolj okruten neoliberalizem, še nikoli niso bili tako visoki ter da vlade še nikoli v zgodovini niso tako posegale v trg, to socialistom ni dovolj. Ampak, saj veste kako je z levičarji. Oni nikoli ne sprejmejo dejstev, če se ne skladajo z njihovim razmišljanjem. Ali če si misel sposodimo pri Georgu Friedrichu Heglu: „Če dejstva ne ustrezajo potrebam, toliko slabše za dejstva.“ In tega se socialisti dosledno držijo.