Cesta v pekel (4. del): Prispevek k portretom likov Saula D. Alinskega: Nika Kovač (Obamova štipendistka) je preslikava radikalne aktivistke Madeline Talbott (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN

Značke

ACORN, Alan Greenspan, ameriška centralna banka, Barack Obama, Bill Clinton, CDO, Cesta v pekel, Chicago Sun Times, CRA, Fannjie Mae, FED, finančna kriza, Freddie Mac, hipotekarna kriza, hipotekarni trg, inflacija, Inštitut 8. marec, James A. Johnson, kredit, Lehman Brothers, Medaline Talbott, National Review, Nika Kovač, posojilo, Pravila za radikalce, Pulaski Bank & Trust, robert golob, Saul D. Alinsky, Stanlrey Kurtz, Vlada RS, zavarovane dolžniške obveznosti, švicarski frank

Madeline Talbott in Nika Kovač. (Fotografija: Demokracija)

Kmalu bo minilo 14 let (15. september 2008), odkar je Lehman Brothers, takrat četrta največja ameriška (investicijska banka), razglasila stečaj. Tisti dan je na stotine uslužbencev (bilo jih je 25.000 po vsem svetu) s škatlami v rokah zapuščalo poslovalnice podružnic. Kar je sledilo, je bil zgodovinski opomin – velika globalna finančna kriza, od katere se svet še danes ni povsem opomogel (pa je pred vrati že nova kriza, ki bo očitno še hujša in zelo dolgotrajna).

Za socialiste vseh vrst, združene v globalni cvet pravičništva in socialne čutečnosti, je bil to nedvomen dokaz, da zlobni neoliberalni kapitalizem ne deluje, povzroča in prinaša zgolj trpljenje, da je bogastvo finančnega in naložbenega sveta zgrajeno na pohlepu in žuljih ranljivih skupin. Bilo je ravno sredi predsedniške tekme v ZDA, k socializmu nagnjeni Obama je bil prepričan, da bo volivce pritegnil s svojo protikapitalistično agendo: »Kar smo videli v zadnjih nekaj dneh, ni nič manj kot končna sodba o ekonomski filozofiji, ki je popolnoma spodletela.« Po Obami se je kapitalizem sprevrgel v »gromozanski neuspeh«. Napovedal je zvišanje davkov, da bo dosežene »redistribucijska pravičnost«.

Tako se je s pomočjo levega medijskega mainstreama in besnenjem progresivnih v udarnih terminih utrdilo prepričanje, da je krizo povzročil prosti trg, mantra klasičnega liberalizma. In da je potrebna stroga regulativa, ki bo na vajetih držala bankirje, finančnike in  investitorje, predvsem pa bogate ljudi. Analiza tega, kar je sledilo črnemu ponedeljku, je tema za kdaj drugič, rajši poglejmo ključne stvari, ki so pripeljale do zloma, kot jih opisuje Stalney Kurtz, profesor z univerze na Harvardu in v Chicagu ter urednik časopisa National Review.

»Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.« 

Tako se je aprila 1995  začel članek v Chicago Sun Timesu. Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN (Association of Community Organizations for Reform Now). Gre za nevladno organizacijo, ki se bori za »socialno pravičnost« in »odpravo revščine«. Toda spodbujanje ljudi (večinoma priseljencev), da si lahko tudi z nizkimi dohodki privoščijo dom, je bila norost, takrat pa je članek predstavljal zmagoslavje Baracka Obame, kasnejšega predsednika ZDA. Istega leta si je namreč Obama kot direktor pri Chicago’s Woods Fund uspešno prizadeval za dodatno pomoč ACORN-u. S financiranjem in usposabljanjem kadra je Obama podpiral ACORN. In ACORN je imel, kot se je izkazalo kasneje, veliko večjo vlogo, da je kriza dobila katastrofalni pospešek. Pri ACRON-u je izstopala predvsem ena oseba – Madeline Talbott, militantna aktivistka in Obamova mentorica, danes upokojenka, ki je hodila po bankah in grozila bankirjem.

Primarno poslanstvo bank (o njih nimam najboljšega mnenja, še manj o centralnih bankah) je posojanje denarja. Pri tem so načeloma zelo konservativne. Denar posodijo tistemu, ki ga lahko v dogovorjenem času vrne. Zato so pri dajanju kreditov zelo pazljive, saj bi morebitni kreditni avanturizem pomenil stečaj.

Da bi olajšali podeljevanje kreditov, je ameriški kongres ustanovil hipotekarni združenji Fannie Mae (1938) in Freddie Mac (1970), ki sta na sekundarnem hipotekarnem trgu kupovali in jamčili za hipoteke posojilojemalcev ter jih prodajali po vsem svetu. Namen je bil, da se hipotekarni trg naredi bolj likviden, stabilen in cenovno dostopen. Od začetka sta se vladni agenciji tudi sami obnašali zelo racionalno. Če je banka ponudila 5-odstotno stopnjo pologa namesto običajnih 10 do 20 odstotkov, bi Fannie in Freddie zavrnila odkup teh hipotek. Tako je bilo do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na sceno stopil predsednik ZDA Bill Clinton. Pod pritiskom ACORN-a je Clintonova administracija zelo znižala standarde Fannie in Freddie, odobrila je za bilijon dolarjev posojil kupcem stanovanj z nizkimi prihodki. To obsežno znižanje kreditnih standardov je razglasil predsednik Fannie Mae, glavni izvršni direktor in zdaj ugledni Obamov svetovalec James A. Johnson. To je tudi obdobje, ko je Fannie Mae okrepila svoje pilotne programe in lokalna partnerstva z ACORN-om, še posebej z Obamovo zaveznico Madeline Talbott.

Talbottova je hodila po bankah in od predsednikov uprav bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca. Clinton je takrat izjavil: »Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalce stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.« Na koncu je Clintonov načrt v krizo pahnil cel svet. Na lokalni in nacionalni ravni je torej ACORN služil kot kritični katalizator, ki je sprožil pritisk, ki ga je ustvaril zakon o ponovnem vlaganju v skupnosti. Pritegnil je demokratske (levičarske) politike, da bi Fannie Mae in Freddie Mac prisilili v vzorec visoko tveganih posojil in neupoštevanje elementarnih finančnih standardov, kot je konservativnost pri podeljevanju kreditov.

Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarni posojil. Zasebne banke so bile prisiljene k odobritvi visoko tveganih posojil. Na koncu se je dogajalo, da sploh niso več preverjale kreditnih sposobnosti posojilojemalca, ampak so mu zaradi pritiskov aktivistov ACORN-a verjele na besedo. Tako so dobivali posojila ljudje, ki sploh niso imeli prihodkov. Še več. ACORN jih je spodbujal, naj bankam lažejo o svojih prihodkih in premoženju, ker dobo ukrepali, če jih bodo banke postavile pred vrata. Taka posojila so kasneje postala znana kot »posojila lažnivcem«. Potencialni posojilojemalec pove, kakšen dohodek ima, kam hodi v službo in kakšno je njegovo premoženje, banka verjame in se strinja, da da posojilo. Nobene stvari ne preverijo. In če napihneš svoj prihodek, premoženje in kreditno zgodovino, dobiš večje posojilo. Širjenje posojil lažnivcem je k izgubi v finančni krizi prispevalo okoli 100  milijard ameriških dolarjev oziroma 20 odstotkov vsega izgubljenega denarja.

Prava eksplozija slabih posojil je posledično povzročila eksplozijo zavarovanih dolžniških obveznosti (CDO). Gre za zapleten finančni instrument, kjer vrednost izhaja iz drugega osnovnega sredstva, ki postanejo zavarovanje v primeru neplačila posojila. Investicijske banke so CDO najprej usmerile v avtomobilska posojila, študentska posojila, terjatve s kreditnih kartic in najeme letal. Bil je to nišni produkt, dokler niso izdajatelji zaradi razcveta nepremičninskega trga v ZDA pozornost preusmerili na drugorazredne hipotekarne vrednostne papirje kot nov vir zavarovanja za CDO: ena dolžniška obveznost je bila zavarovana z drugo dolžniško obveznostjo. Slednja se sprva ni zdela slaba, ker je zanjo prek Fannie Mae in Freddie Mac jamčila država. Zato se je začela spirala: CDO na CDO na CDO. In tako naprej. Kot pri posojilih v švicarskih frankih, kjer so posojilojemalci kljub temu, da so prihodke prejemali v evrih, stavili na švicarski frank (stava je bila, da se vrednost franka v primerjavi z evrom ne bo spremenila), je šlo tudi pri CDO pravzaprav za stave. Še huje. Vladno jamstvo je povzročilo stave na stave na stave.

Za boljše razumevanje si oglejmo klasično stavo. Pri konjskih dirkah najboljše kotirata konj in jezdec, ki še nista izgubila dirke. Zato oseba A stavi nanju 1.000 dolarjev, saj obstaja (denimo) 80-odstotna verjetnost, da bosta spet zmagala. Oseba B to opazuje in osebi C predlaga: stavim 10.000 dolarjev v razmerju 3 proti 1, da favorita ne bosta zmagala. Osebi C se zdi stava mamljiva iz dveh razlogov: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 10.000 dolarjev, če zmagam, dobim 30.000 dolarjev. Vse opazuje oseba D, ki osebi E predlaga: Stavim 30.000 dolarjev v razmerju 10 proti 1, da bo oseba C izgubila. Razloga sta enaka kot prej: (prvič), obstaja velika verjetnost, da bosta favorita na konjskih dirkah zmagala, (in drugič), če izgubim, bom plačal 30.000 dolarjev, če zmagam, dobim 300.000 dolarjev. Skupna stava na enega konja in jezdeca, ki je na začetku znašala 1.000 dolarjev, zdaj znaša že skoraj 341.000 dolarjev. Podobno se je dogajalo z zavarovanimi dolžniškimi obveznostmi. Ko posojilojemalci niso več zmogli plačevati obrokov na posojilo, se je zgodil dolžniški domino efekt.

Dodatno je pot v zlom z umetnim in krepkim znižanjem obrestnih mer (to je naredila potem, ko je leta 2000 počil balon s tehnološkimi podjetji) tlakovala ameriška centralna banka (FED). Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.« Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Kakorkoli, do finančne krize leta 2008 je prišlo, ker so banke in politiki popustili pritiskom militantnih nevladnih organizacij, ki so imele podporo levih medijev in ki so najprej uporabljale metode Saula Alinskega (levičarski pisatelj in aktivist je napisal Pravila za radikalce, ki ustvarjajo socialno državo; primer je ustrahovalna taktika leta 1997, ko so aktivisti pri Pulaski Bank & Trust v Arkansasu blokirali cesto), kasneje pa z grožnjami in lobiranji pritiskale na politike.

V Sloveniji ta hip enako počne Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu (Kovačeva je slovenska različica Talbottove): seje seme katastrofe. Ko se njihovi načrti sfižijo in povzročijo škodo, se umaknejo in dvignejo roke, da so odločitve tako ali tako sprejeli drugi. Talbottova danes uživa v dobri pokojnini, a še vedno »deli nasvete«, Kovačeva pa, ker je še mlada, hodi po svetu, uživa v dobri hrani, ko pride nazaj v Slovenijo, nadaljuje s svojim nepremišljenim in zlobnim početjem. Samo poglejte profil na družbenem omrežju Twitter, vam bo takoj jasno. Kovačeva sama ni taka težava. Lahko pove, kar si misli, in predlaga, kar želi. Težava je na odločevalski strani, ki se ukloni pritiskom militantne skupine, ki sama sebe imenuje inštitut. In Golobova vlada počne natančno to. Boljšega recepta, da bo sedanja oblast Slovenijo popeljala v propad, bi res težko našli.

Nika Kovač in Madeline Talbott sta lika Saula D. Alinskega: Kovačeva (Obamova štipendistka) je preslikava Talbottove (Obamova mentorica), Inštitut 8. marec pa slovenska različica militantne skupine ACORN, ki je bila med drugim obtožena tudi volilnih goljufij v več zveznih državah. In Obama? Kot politik je podpiral ACORN-ovo ekonomsko norost. Enako počne Robert Golob. Podpira neumnosti, nesmisle in oksimorone Inštituta 8. marec.

Ko postane težko, se tovrstni osebki »nič krivi, nič dolžni« umaknejo za telesa in denarnice tistih, ki jih je njihovo početje v resnici prizadelo in jim škodilo. Popravljanje napak pustijo drugim, sami se potuhnejo. In ko se svet spet začne normalno vrteti, pridejo na plano z enakim parazitskim nagnjenjem – po hranjenju z omako tretjih oseb. Kot da nikogar nikoli ne izuči, da nalaganje brezplačnih kosil v reševalne načrte skupin, kot sta ACORN in Inštitut 8. marec, pomeni izgubo denarja, časa, premoženja in življenj.

Vzrok za finančno krizo ni bilo prosto-tržno gospodarstvo (kapitalizem), ampak je bil socializem, ki ga je zagovarjalo in v njem iskalo rešitev vse več vlad. Zgodovina temu nedvoumno pritrjuje. Globalna finančna kriza je zato v resnici zgodba o še enem propadlem socialističnem eksperimentu, tokrat o tem, kako so vlade ogrozile globalno bančno in finančno industrijo. In potem s socialističnimi ukrepi reševale nastale razmere. To je podobno, kot bi acetilenskemu gorilniku zaupali gašenje požara. Žal se vlade z enakimi metodami lotevajo tudi sedanje energetske krize, ki, to je zdaj že jasno, ni običajna kriza, ampak sistemska, ki bo trajala najbrž dolgo časa.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Cesta v pekel (2. del): Dragi Inštitut 8. marec, ne obstaja pravica do brezplačnega kosila (ali kako galopirajoči postmoderni marksisti izpeljejo enačenje med potrebami in pravicami)

Značke

brezplačno kosilo, Dijaška organizacija Slovenije, Inštitut 8. marec, Kavarna Hayek, levičarji, medijski mainstream, MSM, negativna pravica, potreba, pozitivna pravica, pravica, progresivizem, robert golob, temeljna človekova potreba, temeljna človekova pravica, Twitter, Vlada RS, Študentska organizacija Slovenije

»Brezplačna kosila za vse otroke kot pravica, ki pripada vsem.« (Inštitut 8. marec, Twitter, 22. avgust 2022)

Vsekakor eden najbolj populističnih projektov Inštituta 8. marec. Prav nič nimam proti, da (radikalne) feministke z Glinškove ploščadi 9 povedo svoje mnenje in predlagajo karkoli, skrbi me, da njihove predloge brez kakršnegakoli razmisleka večina takoj zagrabi. Treba je priznati, da so dostojne naslednice in uporabnice marksistične dialektike, da je njihov vokabular, kjer se besedam selektivno daje  nov pomen, izpiljen na način, da je tisti, ki jim nasprotuje, vedno kriv zločina. Drugače mislečim ničesar ne puščajo za sabo: vedno želijo pobrati vsa jabolka z jablane.

Če zanemarimo nedoslednost levičarjev (brezplačno kosilo za vse, davkov pa ne bi vsi plačali enako, ker velja progresivna obdavčitev), brezplačno šolsko kosilo nikakor ni za vse brezplačno, saj ga bo moral nekdo plačati (»brezplačno« šolstvo stane neto davkoplačevalca skoraj 3.000 evrov na leto). To je preprosto empirično dejstvo. Če ga zagovarjate, tvegate, da ga bodo revolucionarji z ulice tolmačili kot »sovražni govor«, medijski mainstream pa vas bo pribil na sramotilni steber, češ da otrokom ne privoščite hrane. Kakopak, brezplačno kosilo je vendarle »pravica, ki pripada vsem«, kar je, po njihovo, revolucionaren premik v boju proti odpravi (»prehranske«) revščine. Po tej logiki ste vi (ki vendarle uporabljate kanček zdrave pameti in razumete besede take, kot v resnici so, ne v novem pomenu, ki jim ga dajejo neokomunisti) protirevolucionar in vsako protirevolucionarno dejanje bo kaznovano. Levičarji so resnično mojstri izkrivljanja in spreminjanja jezika in pomena besed.

Tako ne obstaja »pravica do brezplačnega kosila«, ne obstaja pravica do nečesa, ne obstaja pravica na nekaj. Za uveljavljanje take »pravice« moraš nekaj vzeti nekomu drugemu. Tako razumevanje »pravice do brezplačnega kosila« pomeni, da ima nekdo pravico od drugega zahtevati, da mu jo izpolni (plača kosilo). To (pozitivna pravica do nečesa ali na nekaj) je v neposrednem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami (negativne pravice, ki ne zahtevajo aktivnosti drugih); pomeni njihovo kršenje, saj ima vsak posameznik pravico do svobode brez prisile, uveljavitev pravice do brezplačnega kosila bi pomenila, da mora nekdo pod prisilo plačati kosilo.

To ni edino izkrivljanje pomena besed, ki mu večina medijev slepo sledi, ne da bi novodobne modrece vprašala po zdravi pameti. Nedavno sta predsedstvi Dijaške organizacije Slovenije in Študentske organizacije Slovenije zahtevali uvedbo brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov, ker naj bi bila to »temeljna človekova potreba«. Zdaj berem, da se je že odzvala vlada Roberta Goloba, češ da bo to zahtevo udejanjila. Levičarski mediji so ti pozdravili, večino desnih medijev je samo zanimalo, kdo bo to financiral in kdo bo do njih upravičen (no, vsaj nekaj), nihče pa se ni vprašal (vsaj meni ni znano, razen Kavarne Hayek), ali je reševanje »menstrualne revščine« z brezplačnimi higienskimi vložki res »temeljna človekova potreba«. Naj takoj razjasnim- ni! Je potreba določene skupine ljudi (žensk), ni pa temeljna človekova potreba. Temeljne človekove potrebe so tiste, ki človeku omogočajo preživetje: hrana, voda, zrak in primerno zatočišče. Da je človeštvo preživelo kot človeštvo (ne samo kot človek posameznik), je moral človek zadovoljiti še dve potrebi: reprodukcija in varnost. Te potrebe je Abraham Maslow, ameriški psiholog, ki je zaslovel po hierarhiji potreb, uvrstil med prvinske (v dve kategoriji: fiziološke potrebe in potrebe po varnosti). To so temeljne človekove potrebe. Če bi bil dostop do menstrualnih izdelkov temeljna človekova potreba, potem se lahko vprašamo, kako je človeštvo sploh preživelo.

Vse drugo so potrebe, ki so zelo individualizirane in se spreminjajo skozi čas. Danes ima nekdo potrebo po avtomobilu, drugi je nimajo; en ima potrebo po televiziji, drugi po računalniku; nekdo se želi izobraževati, drugi ne. In tako naprej. Človeštvo bi preživelo brez avtomobila, televizije, računalnika in šol, ne bi pa preživelo brez hrane in vode. Takšno izkrivljeno pojmovanje temeljnih človekovih potreb, ki ga nekritično povzemajo mediji in mu ploskajo politiki, vodi zgolj v pojmovno zmedo. Nekateri ljudje bodo začeli res verjeti, da brez higienskih vložkov človek ne bi preživel.

Nadaljnji korak, ki ga naredijo galopirajoči postmoderni marksisti, je, da izpeljejo enačenje med človekovimi potrebami in človekovimi pravicami. Treba je povsem jasno povedati, da zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb ni temeljna človekova pravica. In ne obstaja človekova pravica, da nisi lačen, niti človekova pravica do splava, niti temeljna človekova pravica do zdravja in izobraževanja.

Temeljne človekove potrebe in temeljne človekove pravice so dvoje popolnoma različnih stvari. Za zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb potrebuješ naravne (zemljo, vodo) in človeške (spretnost) vire, za spoštovanje temeljnih človekovih pravic (svoboda govora, nedotakljivost življenja) ne potrebuješ virov, ampak so ti uresničene že s tem, ko obstajaš. Pravice in potrebe torej niso isto, lahko pa pride med njimi do konflikta. Osnovne potrebe je namreč možno zadovoljiti s kršenjem človekovih pravic (da bi se nahranil, lahko hrano ukradeš).

V svobodnih družbah velja, da ti je država dolžna zagotoviti temeljne človekove pravice (in svoboščine), ne pa tudi temeljnih človekovih potreb. Za temeljne človekove potrebe ti mora država zagotoviti možnost, da jih zadovoljiš. Na načelni (ali deklarativni) ravni naj bi bile take vse demokracije, žal so danes te (zahodne) demokracije zabredle v globoki etatizem, ki ljudem odrekajo temeljne človekove pravice (svoboda govora) in ga ovirajo pri zadovoljevanju temeljnih človekovih potreb (dolgi in zapleteni birokratski postopki, visoki davki).

Primera Wolt in Glovo: Tea Jarc, Luka Mesec in drugi čudaški boljševistični pajdaši so ekonomski teroristi, ki uničujejo, kar drugi s trdim delom in brez pomoči države zgradijo ali ustvarijo

Značke

boljševizem, dostavljalci hrane, ekonomski terorizem, etatizem, Glovo, individualizem, Inštitut 8. marec, kapitalizem, kolektivizem, komunizem, Ljubljana, Luka Mesec, Miki Kuusi, nadzor, Nika Kovač, Oscar Pierre, podjetništvo Vlada RS, prosti trg, robert golob, sindikalizem, Sindikat Mladi plus, sindikati, socializem centralno plansko gospodarstvo, Tea Jarc, totalitaritem, Udba, Wolt, Zoran Janković

Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).

Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba) označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?

Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.

Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.

Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem)  Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.

V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.

In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.

Frontex se iz agencije za varovanje zunanjih mej de facto spreminja v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam

Značke

begunci, ESČP, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Evropska komisija, Evropska unija, Frontex, ilegalne migracije, Inštitut 8. marec, migranti, Mirovni inštitut, OLAF, Slovenska filantropija, Svet Evrope, Urad Evropske unije za boj proti goljufijam, Ursula von der Leyen

Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), ki je bila leta 2004 ustanovljena, da bi pomagala državam članicam EU varovati zunanje meje in preprečevati ilegalne migracije, de facto postaja agencija za pomoč (ilegalnim) migrantom. Rušenje evropske suverenosti vodi neposredno v kabinet predsednike Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je pri vprašanju migracij neposredno povezana z nevladnimi organizacijami (še posebej z Open Society Georga Sorosa).

Konec aprila je odstopil direktor Frontexa Fabrice Leggeri. Svojo vlogo je očitno vzel z vso skrbnostjo, saj je agencija dosledno vračala ilegalne migrante (vsaj iz Grčije v Turčijo). Nevladne organizacije so uresničevanje nalog Frontexa imele kršitev evropskega in mednarodnega prava, čeprav ravno mednarodno pravo opredeljuje, da begunec, katerega življenje ali svoboda sta pri begu iz matične države ogroženi, poišče zatočišče v prvi varni državi. In v primeru, ki se je očital Leggeriju, je bila prva varna država Turčija, zato je Frontex vračal migrante v Turčijo, tudi s silo, če ni šlo drugače. Tako je pač agencija branila suverenost držav EU.

Toda Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice sta nenehno širila razloge za zavrnitev deportacij na zdravje ali na tveganje preganjanja (politično, versko ali spolno), poroča Boulevard Voltaire, hkrati pa nista upoštevala, da morajo ljudje, ki bežijo, poiskati azil v prvi varni državi. Tudi sicer se mednarodno pravo v zvezi z begunci vse pogosteje zlorablja za podporo nezakonitih migracij. Ilegalni migranti (ali begunci) imajo ob zavrnitvi azila pravico do učinkovite možnosti pritožbe, obravnavati jih je treba individualizirano. Dolgotrajni postopki omogočijo večini ilegalcev, da preprosto izginejo in v Evropi živijo nezakonito. Če jih ujamejo, mobilizirajo nevladne organizacije in progresivne medije.

Tako se je tudi zgodilo, da so nevladne organizacije in levica v Evropskem parlamentu pritisnili na Evropsko komisiji, naj razišče delovanje Frontexa. Zanimivo je (in to kaže na pokvarjenost in politično zlorabo institucij), da je Evropska komisija za preiskavo pooblastila Urad Evropske unije za boj proti goljufijam (OLAF), čeprav zadeva ni bila povezana z nobeno goljufijo (to je na las podobno, kar se je v Sloveniji zgodilo glede pogodb med avtocestno policijo in Darsom, ko je zadevo preučevala Komisija za preprečevanje korupcije, čeprav vse skupaj sploh ni bilo povezano s korupcijo). Po poročilu, ki ga je izdal OLAF, je bil Fabrice Leggeri prisiljen odstopiti. »Obtožen« je bil, da je mižal pred represivnim vračanjem migrantov v Egejskem morju (zaupno poročilo je objavil, kakopak, levičarski der Spiegel).

Cilj tovrstnih napadov na agencijo (ki je zdaj očitno dokončno uničena in se počasi preoblikuje v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam) je

Onemogočiti pravico suverenih držav, da po lastni presoji sprejmejo ali zavrnejo vstop tujega prebivalstva na njihova tla. Tovrstnemu početju globalistov se je očitno pridružile tudi škodljive slovenske nevladne organizacije (Slovenska filantropija, Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut in drugi) in vlada, ki zdaj z meje odstranjuje »tehnične ovire« (ograjo), ki so vsaj malo oteževale migrantom ilegalne prehode. Število ilegalnih prehodov se je zdaj močno povečalo.

V ozadju je progresivni mit o »državljanu sveta« (ki se seli »od nikoder« kamorkoli želi), za tem mitom se skriva želja po uničenju narodov kot sidrnega člena človeških bitij in kot naravnega okvira za določeno skupino ljudi z enakim jezikom, kulturo, vero in tradicijo, piše Stephane Buffetaut. Globalizirana elita namreč iz povsem sebičnih ekonomskih razlogov ne potrebuje narode, ampak neidentificirane posameznike, ki se prosto selijo z ene točke planeta na drugo točko, ne da bi jih kdo oviral in ne da bi kogarkoli prosili za vstopno dovoljenje.

Da bi to dosegli, je treba odpraviti narode in meje, ki omogočajo narodno prepoznavnost, saj jih povezuje zgodovina, skupna kultura, projekti, ki jih je treba graditi skupaj.

Nika Kovač spet užaljeno cepeta ali zakaj se njeno ime nikoli ne bo omenjalo v pridevniški obliki

Značke

Donava, Inštitut 8. marec, Kras, nevladne organizacije, Nika Kovač, NVO, požar, ren, Sava, teorija spola

Niki Kovač naj bo nekaj povsem jasno: vsak ima neodtujljivo pravico do lastnega mnenja, ki ga lahko tudi glasno in javno izrazi. In če nekdo meni, da je Inštitut 8. marec zaradi referenduma o vodah sokriv za divjanje požarov, je to njegova pravica. In ne znam si predstavljati sodišča, ki bi ljudi s takim mnenjem obsodilo. Kovačeva namreč posameznikom grozi s pravnimi sredstvi.

Mogoče je kriva vročina, mogoče kaj drugega, Nika Kovač ves čas išče pozornost. Sama najbrž meni, da je to odraz aktivnega državljanstva in budnosti civilne družbe, mene vse skupaj bolj spominja na srhljivko (ne samo po formi, tudi po vsebini). Saj veste, kako gre. Junaki zajemajo sapo, se sprostijo in mislijo, da bo končno mir (vsaj nekaj časa), ker je zlobna pošast mrtva. Ampak ni. Od nikoder se dvigne, spet seje smrt. Nekateri filmi se končajo, da jo dokončno spravijo na drugi svet, drugi imajo nedoločen zaključek, nekakšno pripravo na nadaljevanje. Slednje je ciklus Inštituta 8. marec, za katerega je po volitvah postalo jasno, da si ne želi samo uličnega ropotanja, ampak vlogo politkomisarja, ki se mu mora izpolniti vsaka želja in ukaz (drugače je neposlušnežu kmalu vrat najvišji del telesa). Kako sicer drugače razumeti Kovačevo, ki zahteva, da se morajo na ´obtožbe´ odzvati pristojni organi in politične stranke. In lahko verjamete, da se bodo. Enkrat je ulica levico že postrojila na Trgu republike.

Kovačeva ima seveda vso pravico, da išče zadoščenje na sodišču; nihče ji ne odreka lastnega mnenja (ki ga lahko tudi javno pove), da je bila zakonodaja desnosredinske vlade ´škodljiva´; če ji levičarski politiki pustijo, jih ima lahko na povodcu. Je pa izključno njen problem, če je zaradi stališč strank konservativnega svetovnega nazora užaljena. In ona je pogosto. Kar je tipična značilnost generacije snežink – občutljivost (da je kaj) na vsako kritiko.

Če bi bila občutljivost edina težava, bi lahko samo posmehljivo zamahnili z roko: naj se meče na trepalnice, če želi, naj cepeta, če že hoče. Problem za zdravorazumsko družbeno okolje je, da je Inštitut 8. marec tipična organizacija s strupeno levičarsko ideologijo: boj za končni nadzor in proti tradicionalnim vrednotam, na katerih je zrasla evropska civilizacija. To je jedro najslabših vrst, ki izhajajo iz intersekcionalizma, teorije, ki ima toliko netočnosti, da je težko vedeti, na katere napake najprej opozoriti.

Zdi se, da Slovenijo čaka nevihtno vreme. Tega, kar se približuje našim oknom, se ne bi smeli ustrašiti. Že večkrat v zgodovini se je zgodilo, da je prihajalo zlo, a vedno so se našli pogumni ljudje, ki so držali vrsto in so v pesek zarisali črto, prek katere lažnih prerokov (Nika Kovač je le ena od njih), ki obljubljajo, da bodo vse nahranili in oblekli, samo svojo poslušnost in vdanost jim je treba dati, niso več pustili. Slovenija ni nobena posebnost. Predvsem Zahod je danes posejan z raznimi organizacijami (kot je Inštitut 8. marec). Imajo neizmerno željo po vsemogočnosti. Le navidezni. Ko obljubljajo srečo, širijo revščino in bedo. Ko govorijo o svobodi, mislijo na (državno) suženjstvo. Bojim se, da se spopadu ni več mogoče izogniti in da bo vojna znotraj civilizacije obarvala Ren, Donavo, Loaro, Savo in Pad v rdeče. In za pokol bodo krive tudi nevladne organizacije, ki pod grožnjo s silo vsiljujejo svoje bolestne ideologije in teorije. Dobri ljudje bodo Bogu hvaležni za preizkušnjo, ki pride vsakih nekaj generacij. In vsakič vera bogaboječih ojekleni, da gre življenje lahko mirno naprej. Tisti, ki so vse to sprožili, bodo postali le oddaljen boleč spomin.

Zato po Niki Kovač ne bo poimenovana nobena ulica, njeno ime se nikoli ne bo omenjalo v pridevniški obliki. Naj se še tako trudi. Bo ena prvih, ki bi jo zgodovina najrajši hitro pozabila.