Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Bogomir Kovač in njegove marksistične blodnje

Značke

Bogomir Kovač, Franz Oppenheimer, kolektivizem, Mladina, prosti trg, rtatizem, socializem, svoboda

Sedite na stol, vzemite pomirjevalo, globoko zajemite sapo. Preberite tole: »Pravi zasuk preprečevanja nepoštene poslovne prakse je tako onkraj neoliberalnega razumevanja podjetja in tržne družbe. Sklep je jasen. Novela ZGD-ja je dobrodošel popravek nepopravljivega. Nove omejitve ustanavljanja podjetij ne bodo nadomestile slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila že dilema A. Smitha. »Nevidna roka« trga je skrita roka tatov, kot povzema metaforo iz Defoejevega romana Moli Flandcrs, »vidna roka« države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje pa v tržni družbi pade tudi politična. In to je tisti Hellerjev kavelj 22, ki ovira izhod iz krize brez reforme kapitalizma.«

Ste razumeli? Bogomir Kovač bralce Mladine prepričuje (http://www.mladina.si/168194/popravljanje-nepopravljivega/), da je prosti trg roka tatov in da mora »vidna roka« države skrbeti za zasebni interes, se pravi za lastnike kapitala, kaj naj proizvajajo, s tem pa tudi, kaj potrošniki lahko trošijo. Povedano drugače. Ekonomska demokracija je, ko država določa, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši. Država torej ve, kaj je najboljše za vas. Tovrstno razmišljanje Kovača je po svoje razumljivo, saj je magistriral iz marksistične ekonomije, kot dolgoletni član komunistične partije pa je bil pred več kot četrt stoletja eden vodilnih teoretikov socialističnega samoupravljanja. No, če bi padec socialističnih režimov pričakal v Vzhodni Nemčiji, bi bil danes brez magisterija in doktorata. Nemci so namreč odvzeli akademske naslove vsem marksističnim ekonomistov, kajti ta ideologija sistematično kršila človekove pravice, ljudem jemala svobodo in dostojanstvo, ni jim omogočila proste izbire, bila je totalitarna. In dokazano šarlatanska, mazaška. Ampak pustimo to ob strani.

Kovač se ima ravno nevidni roki prostega trga in ekonomski svobodi kot najbolj učinkoviti in ustvarjalni sili v zgodovini človeštva za zahvaliti, da ima danes iPhone, tanek LED televizor, da ne vozi trabanta, lade ali jugota, da ne izgubi profesure, čeprav klati neumnosti. On uživa relativno svobodo, čeprav po drugi strani pravi, da bi morali to svobodo posameznikom (zasebnim podjetnikom) omejiti. Kovač ne razume (no, kako bi pa marksist to sploh razumel), da država (oziroma vlada ali oblast) ni del trga, ampak je s sprejemanjem takih ali drugačnih omejevalnih zakonov ovira med posameznikom in trgom. Dobrih državnih intervencij ni, kot nas v njih skuša prepričati Kovač s trditvijo, da mora obstajati »javna odgovornost za zasebni interes«. Država pač ne more vedeti, kaj je najboljše za državljane, posamezniki svoje realne potrebe (ne pa imaginarnih potreb države) lahko zadovoljijo samo s tržnimi načeli. Čim manj se država vmešava v te odnose, tem bolj svobodna je družba, tem bolj svobodni so posamezniki. In čim bolj so svobodni, večji je njihov interes, da več in boljše proizvajajo, da delajo vedno znova nove proizvode in jih ponudijo na trgu. Kovač očitno meni obratno. Skupek državnih intervencij in skupina modrecev (ki bi jo očitno sestavljali marksistični ideologi) bi se borila proti kapitalu, nadzirali bi ga, tudi trg, prevzeli bi »javno odgovornost za zasebni interes«. Ampak to smo že videli. Ko država prevzame vlogo trga, pride do sistema, kjer so nekateri proizvodi precenjeni, drugi podcenjeni, da ne rečemo ekonomsko neupravičeni. Zato bi vsi radi proizvajali tisto, kar je država precenila (dobiček je pač največji motiv zasebnikov), nihče pa tistega, kar je podcenila. In ni bolj škodljivega pojava od tega, da birokrati z zakoni določajo ponudbo in povpraševanje.

Na to je opozoril že nemški sociolog in ekonomist Franz Oppenheimer (https://en.wikipedia.org/wiki/Franz_Oppenheimer) v knjigi Država (Der Staat; http://www.buchausgabe.de/public_products/der-staat-franz-oppenheimer-126 ali http://ir.nmu.org.ua/bitstream/handle/123456789/5375/72b681622d3c7393c457c586dea9a59b.pdf?sequence=1), ki je opisal pomembno razliko med prostim trgom in državnim invervencionizmom. Po njegovo lahko posameznik samo na dva načina zadovolji svoje potrebe: prvič, s prostovoljno proizvodnjo dobrin in prostovoljno izmenjavo dobrin, in drugič, z nasilnim prilaščanjem tuje lastnine in dobrin. Prvi način Oppenheimer opredeli kot »ekonomsko metodo zadovoljevanja potreb«, drugega pa kot »politično metodo zadovoljevanja potreb«.

V svobodni družbi, kjer sta glavni značilnosti prosti trg in svobodni posamezniki, posamezniki pridobivajo bogastvo z ekonomskimi metodami, se pravi s prostovoljno menjavo dobrin in storitev z drugimi posamezniki. Taka družba je družba napredka, ki je največ pripomogla k razvoju človeštva. Pri politični metodi, ki jo zagovarjajo kolektivisti, kot so komunisti, fašisti, socialisti, in kjer država nadzoruje večino gospodarstva in odnose med ljudmi, posamezniki svoje potrebe zadovoljujejo po politični poti oziroma z nasilnim odvzemom lastnine drugim posameznikom. O taki delitvi ali prerazdelitvi odloča država, uvedeno je nekakšno državno suženjstvo, kjer je na oblasti peščica »modrecev«. Etatisti, kar kolektivisti so, namreč menijo, da so posamezniki (državljani) lastnina države, se pravi lastnina peščice »modrecev«, ki si lastijo monopol odločanja o vsem družbenem življenju.