Značke

, , , , , , , ,

»Socializem sam o sebi meni (…), da je revolucija morale, in zahteva, da je nujen odgovor na težavo neenakosti, ki se je razvila v glavnem iz sodobnega industrijskega, kapitalističnega načina življenja. Njegovi zagovorniki ne vedo, da je tak način razmišljanja obstajal, in še vedno obstaja, skoraj povsod na primitivnih ravneh življenja. Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti.«

Citat Helmuta Schoecka iz njegove knjige »Zavist: Teorija socialnega vedenja« sem dal namenoma v uvod, ker povsem zadene bistvo socializma, nanj pa sem se spomnil, ko sem pregledoval članke na portalu Eclectice. Zato je tudi jasno, zakaj so pozivi k socializmu (ali demokratičnemu socializmu) v Sloveniji ali Grčiji mnogo bolj siloviti, kot pa v bogatih državah (za zdaj še dokaj svobodnih in kapitalističnih), kot so na primer Avstrija, Švica, Norveška ali Švedska. V Sloveniji ali v Grčiji namreč ni več kaj prerazporediti, levičarske elite nimajo več kje kaj vzeti, ker (skoraj) ničesar ni več.

Knjiga žal, vsaj po mojem vedenju, ni bila prevedena v slovenščino, ampak tudi če bi bila, ne bi dobila potrebne pozornosti. To se je zgodilo na Hrvaškem (Zavist – jedna teorija društva), saj je njena tema tabu, vsaj kar zadeva socializem ali socialistično ravnanje, kjer je vsako izboljšanje (materialnega) položaja posameznika razumljeno kot nevarnost za družbo, skupnost. Avtor namreč meni, da je ravno zavist ključna tako za nastanek kot za vzdrževanje socializma. Gre za znano tezo so »zero sum igri«, kjer se ustvarja prepričanje, da je nekdo uspešen izključno zato, ker je sam neuspešen. Ampak na tej točki prodemo do zanimivega fenomena. Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Tak primer so na primer panamski dokumenti, ki razkrivajo samo to, da imajo ljudje dovolj, da dajejo skupini zavistnežev denar, da ga ta prerazporeja, zato ga skušajo spraviti v države ali davčne oaze, kjer sta njihovo premoženje in delo kar najmanj obdavčena. Ljudje namreč skušajo skriti svoje premoženje od zavistnih ljudi (seveda pri tem ne mislimo na premoženje, ki so ga ustvarili s klasičnim kriminalom). Ampak dokler so zavistni posamezniki, ni težav, hude težave nastanejo takrat, ko se zavist institucionalizira, postane nekakšna sistemska zavist (podobno kot sistemska korupcija).

»Institucionalizirana zavist (…) odnosno vse prisotni strah pomeni, da obstaja zelo majhna verjetnost posameznikovega ekonomskega napredka oziroma na nima stika z zunanjim svetom, skozi katerega lahko skupnost računa na napredek. Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo boljše gmotno preskrbljen,« piše Schoeck, vendar je to misel potrebno vzeti pogojno. Imamo precej bahačev (samo po cesti je potrebno pogledati), toda malo takih, ki bi se lahko pohvalili s poslovnimi uspehi, saj bi po njem takoj planili paraziti.

Avtorjeva teza je, da je gospodarska rast večja v družbah, kjer je individualna zavist majhna, institucionalizirane zavisti pa ni. Taka družbena klima je najbolj primerna za napredek. Zato so se tudi različne (napredne) civilizacije nadvse trudile, kako odpraviti zavist, saj absolutne egalitarne družbe, kjer bi bili vsi enaki ali enakopravni, ni, niti je nikoli ne bo. Zavistneži, pravi Schoeck, lahko v določenem obdobju za določen čas vodijo revolucionarna gibanja, ampak oni nikoli ne morejo ustvariti stabilno družbo, ne da bi ogrozili svoj »ideal« enakosti. Tisto, kar se v družbi pojavlja kot Gemeingeist, se pravi duh skupnosti, sploh ne skriva od kod izvira zavist: nihče si ne sme želeti, da bi bil pred drugimi, vsak mora biti drugim enak in imeti enako kot drugi. Socialna pravičnost za pristaše demokratičnega socializma (ali na kratko kar socializma) pomeni, da bomo sami sebe prikrajšali za veliko stvari, tako da bodo lahko tudi drugi brez teh stvari. Gre za povpraševanje po enakih in istih stvareh, zato socialisti tudi kritizirajo kapitalistično tezo o »možnosti izbire«, ki jo ponuja prosti trg.

Enega takih socialističnih eksperimentov si je po vojni privoščila Velika Britanija (1945 – 1951), vendar ga je hitro umaknila. Slovenske zgodovinske knjige ga ne omenjajo, šlo je pa za idejo, da bi vojni duh skupnosti potegnili tudi v povojno obdobje. V tem času je britanska vlada povsem socialistično nadzorovala gospodarstvo: koliko, kaj, za koga in za koliko proizvajati. Absurdnost se je pokazala pri hrani, saj so rajši pustili, da se državne rezerve pokvarijo, kot pa da bi nekaterim potrošnikom omogočili, da imajo več hrane kot drugi. Znan je primer, ko je ministrstvo za prehrano spomladi 1950 prepovedalo proizvodnjo Devonshire smetane iz viškov mleka kmetov iz Exmoora. Obrazložitev je bila, naj se mleko rajši pokvari, kot da bi nekateri uživali v smetani, medtem ko si jo večina ne more privoščiti.

Advertisements