Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Domnevna neenakopravnost med spoloma na trgu dela

Značke

diskriminacija, neenakost, trg dela

Ker očitno nimajo pametnejšega dela in ker jih plačuje država, kar pomeni, da jih plačujemo vsi davkoplačevalci, se sociologi, psihologi, še posebej družboslovci, ukvarjajo tudi z enakostjo med spoloma. Ob tem zagotovo trčimo ob feminizem, ki je ena najbolj škodljivih ideologij. Vztraja namreč na ideji, da razlik med spoloma ni, ampak da so te razlike umetno ustvarjene – da so družbeni konstrukt. Pustimo take zamisli profesorjem in profesoricam filozofskih fakultet ali fakultet za družbene vede, saj nimajo niti malo veze z realnostjo, ampak poglejmo, kakšne raziskave delajo. Ena izmed takih je pred dnevi preplavila medije. Ali je bil kakšen svetovni dan enakopravnosti med spoloma ali ne, niti ne vem dobro, toda v osrednjih medijih smo lahko prebrali, da so ženske so „v mnogih državah po svetu bolje izobražene, bolj produktivne, imajo pa tudi več izkušenj kot njihovi moški kolegi – vendar so še vedno plačane manj.“ To naj bi odkrila nova raziskava o mezdah, ki jo je pripravila Mednarodna organizacija dela (ILO).

Kaj še pravi ILO? Povzemimo njihove ugotovitve. Po njihovo je največja razlika v plačah med spoloma med 38 raziskanimi državami v ZDA. Ženske tam zaslužijo 64 ameriških dolarjev za vsakih 100 dolarjev, ki jih zasluži moški. Raziskava sicer ugotavlja, da bi to lahko bila posledica faktorjev, kot so nižja izobrazba žensk ter manj izkušenj. „A to ne razloži, zakaj so plače žensk nižje tudi v državah, kjer so ženske bolj izobražene in produktivne,“ meni ILO in nadaljuje: „V 26 evropskih državah, ki so bile vključene v raziskavo, ženske zaslužijo v povprečju 18,9 procentov manj od moških na istem delovnem mestu, čeprav so bolj sposobne in produktivne in bi v skladu s svojimi kompetencami in izkušnjami morale zaslužiti 0,9 procenta več od moških.“ Zaključek namestnice direktorja ILO Sandre Polanski je „logičen“: »Eden izmed dejavnikov, ki razlagajo (razliko) je diskriminacija.«

Če upoštevam povsem kmečko logiko, lahko že (takole čez palec) rečem, da zadeva ne pije vode. Pa vendar se potrudimo in predpostavimo, da so raziskovanja točna, kar bi pomenilo, da je ILO razrešil celo uganko trga dela. Zakaj? Če bi bilo to res, kar trdijo rezultati raziskave, potem to pomeni, da na trgu dela obstaja cenejša in bolj produktivna delovna sila, kot pa so to moški. To bi pomenilo, da bi zli neoliberalni lastniki podjetij, ki jim gre izključno za dobiček (ena od ekonomskih kategorij, ki jo levičarji sovražijo), zaposlovali samo ženske, saj so cenejše in bolj produktivne. Povedano drugače: ali bi vi kupili avtomobil znamke Kia, če lahko za isti denar dobite znamko Marcedes. Ali še drugače: bi kdo kupil kilogram gnilih mandarin za 1,5 evra, če lahko za 1 evro dobil kilogram vrhunskih mandarin ekstra razreda.

Če bi obveljali rezultati raziskave in če bi podjetniki zaposlovali samo ženske, bi to pomenilo porast brezposelnih moških. Ti so namreč manj produktivni in manj izobraženi. Po logiki tržnega gospodarstva, ki temelji na ponudbi in povpraševanju, bi se cena ženske delovne sile zelo povečala.

Seveda gre za levičarje nerazumljive zadeve, čeprav za taka razmišljanja ne potrebujemo nikakršnih raziskav, preračunavanj ali ekonomskih modelov, še manj, da bi kaj takega znanstveno utemeljevali. Po logiki socialistov ima torej podjetnik zaposlene moške izključno zato, da bi diskriminiral ženske. S tem pa sam sebi dela škodo, ker ima manjši dobiček. Če tako razmišljamo, je podjetniku diskriminacija pomembnejša od dobička. Takih nesmislov, ki jih levičarski teoretiki lansirajo v javnost, je še nešteto. To, da so ženske manj plačane kot moški, namreč nima nikakršne povezave z diskriminacijo.