Friedman, zagovornik svobode čez vse*

Značke

birokracija, Eamonn Butler, Friedrich von Hayek, kapitalizem, Karantanija, knjiga, Ludwig von Mises, Milton Friedman, Naomi Klein, prosti trg, socializem, svoboda, Thomas Pikkety, čikaški fantje

»Glavni problem je, kako ustaviti rast vlade,« je kot neusmiljen kritik zapravljivih vlad, javne porabe in škodljivih regulacij že pred desetletji dejal vnet zagovornik prostega trga in svobode Milton Friedman. Letos mineva deset let od kar je star 94 let umrl v San Franciscu v ZDA, Slovenija pa dobiva prevod knjige Eamonna Butlerja, direktorja Inštituta Adama Smitha, »Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga«, v kateri so na preprost in jasen način predstavljene temeljne ideje enega najpomembnejših ekonomskih mislecev vseh časov.

Če kdo, potem je Milton Friedman tisti, ki med levičarji velja za Luciferja kapitalizma, za »nad-demona« prostega trga. Ne zato, ker bi se misel vodje »Čikaških fantov« bistveno razlikovala od spoznanj klasičnih liberalcev, ampak zato, ker je znal kot goreč zagovornik gospodarske in osebne svobode delovanje trga razložiti na vsakemu razumljiv način. V ničemer ni bolj užival, kot v prerekanju z vladnimi uradniki in levičarji, ko jih je s svojo pronicljivostjo in humornostjo smešil in spravljal v obup, čeprav je bil v času, ko je po drugi svetovni vojni prevladovala socialistična misel Johna Maynarda Keynesa, dokaj osamljen. In če se skozi Friedricha Augusta von Hayeka, utemeljitelja avstrijske ekonomske šole, iz katere se je napajal Friedman, težko prebijamo in potrebujemo »prevajalca«, je bil Friedman najsijajnejši posredovalec prostotržnih idej javnosti. Ko je bil leta 1973 v intervjuju za Playboy vprašan, kako neki lahko trg prepreči, da bi neetični proizvajalci in prodajalci množično goljufali potrošnike, saj po mnenju etatistov to lahko s prisilo in silo stori le država z vladnimi agencijami in inšpektorji, je odgovoril: »Če potrošnik ugotovi, da so mu v samopostrežni prodali pokvarjeno meso, ima na voljo najboljšo varstveno agencijo, kar jih je: trg. Preprosto neha kupovati v tisti trgovini in gre drugam.«

Eamonn Butler ga v svoji nov knjigi ne predstavi kronološko, ampak na sebi lasten način (kot je to naredil pri F. A. Hayeku ali Ludwiga von Misesu) sledi ključnim idejam Nobelovega nagrajenca za ekonomijo. Njegova ekonomska politika za zdravo gospodarstvo je bila enostavna in je zahtevala: trden denar, uravnotežene proračune in deregulacijo. Se pravi nasprotno od tistega, kar vlade počno že več kot 100 let, kajti po njegovih raziskovanjih so ljudje pravo ekonomsko in osebno svobodo uživali v 19. stoletju, kasneje so bile samo različice mehkejšega in bolj trdega socializma. Kot klasični liberalec, ki je verjel v te vrednote, je ZDA, dolgo najsvobodnejšo državo na svetu, označeval za socialistično. Eno ključnih napak, če ne ključno, so prek luže storili leta 1913, ko so ustanovili centralno banko (FED), ki naj bi reševala banke v stiski. Ustanovitev je bila posledica težav, v katere je leta 1907 zašel največji trust v New Yorku Knickerbocker. Zaradi panike so ljudje hiteli v banke po svoj denar, kar je povzročilo recesijo. Paniko je trg hitro pomiril: recesija je trajala samo 13 mesecev, njena ostra faza samo polovico toliko. Kljub temu je vlada ZDA ustanovila FED, ki pa leta 1929 ni mogel preprečiti recesije, saj so banke vseeno propadale. Posledice so bile uničujoče. V Evropi se je razrasel totalitarizem (nacizem, fašizem in komunizem), v ZDA je propad razblinil vero ljudi v ekonomski sistem in spodbudil naraščanje državnih intervencij. Ko je Friedman to raziskal, je prišel do zaključka, kako reformirati bančni sistem: banke morajo imeti 100-odstotne rezerve, prepovedati jim je treba, da bi kupovale vladni dolg, centralne banke je treba ukiniti.

Friedman, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Kapitalizem in svoboda (1962), televizijski seriji Svoboda do izbire (1980) in rednih kolumnah v Newsweeku (1966-1984), je močno vplival na Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA. V sedemdesetih letih 20. stoletja je s svojimi razmišljanji pospešil propad fiksnih deviznih tečajev, leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. V osemdesetih je s svojimi idejami prispeval k zlomu komunizma na Vzhodu in k privatizaciji na Zahodu, v zadnjem desetletju tisočletja pa je prispeval k načrtom za reforme, po katerih so se države v Vzhodni Evropi in Latinski Ameriki izvile iz totalitarizma. Najbolj znan je primer Čila, ko je Friedman po vojaškem udaru, ki je končal socialistično vladavino Salvadorja Allendeja, sprejel povabilo Augusta Pinocheta in napisal oris programa za končanje hiperinflacije in vzpostavitev tržnega gospodarstva. Pinochet je na najbolj odgovorne položaje imenoval več mladih čilskih ekonomistov (rekli so jim Čikaški fantje), ki so študirali na univerzi v Čikagu, kjer je bil Friedman profesor. Reforme, ki so jih sprejeli, so Čile naredile za eno najuspešnejših gospodarstev ne samo v Lastinski Ameriki, ampak tudi na svetu. Po letu 2000 so Friedmanova razmišljanja pomagale zmanjšati svetovno inflacijo na desetino stopnje.

Frideman, človek z neverjetnim intelektualnim pogumom, je bil najbolj znan ekonomist svoje generacije. A ne samo to. V času, ko je svetu vladala hladna vojna med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom, se je vključil v vsako pomembnejšo razpravo o tem, kako bi morala biti družba organizirana. Njegovo neomajno prepričanje v moč svobode, tako osebne kot gospodarske, je pomagalo spremeniti politiko cele generacije. Vsi poskusi, da bi se njegovo delo razvrednotilo, češ da svobodni trg in kapitalizem ne delujeta, so se razblinili. Škoda je le, da je umrl, še preden bi lahko prebral etatistična pisca Naomi Klein z Doktrino šoka in Thomasa Pikketyja s knjigo Kapital v 21. stoletju. Glede na njegov iskrivi um bi svet užival v njegovi kritiki.

Ni bilo teme, ki se je ne bi lotil. Ko so vlade naznanile, da bodo ustvarjale delovna mesta, je izjavil, da vlada lahko ustvari samo dobro plačana delovna mesta za borce proti revščini in diskriminaciji. Te parazite je resnično sovražil, kot birokracijo. »Ko stojiš pred javnim uslužbencem, je sploh kak dvom, kdo je sluga in kdo gospodar,« se je vprašal. Zavzemal se je za enotno davčno stopnjo (»Progresivni davek je v resnici regresiven.«), izobraževalne vavčerje (zamisel o vavčerjih, s katerimi bi starši za otroke izobraževalne ustanove svobodno izbirali na trgu), razmišljal je, kako boljše organizirati zdravstvo, dostavo pošte, obrambo in druge javne dejavnosti, boril se je proti monopolom (vsi monopoli so slabi, najslabši pa je reguliran vladni monopol) in visokim davkom (»Imamo sistem, ki čedalje bolj obdavčuje delo in subvencionira nedelo.«), razbijal je mit, da kapitalizem ustvarja neenakopravnost (»Neenakopravnost je najbolj razširjena v nekapitalističnih državah.«), zagovarjal prosti trg (»Konkurenca na prostem trgu zagotovi dobrine in storitve javnosti veliko učinkoviteje kot to lahko naredi katerakoli vlada.«). Neusmiljeno je kritiziral tudi regulacije, med njimi podeljevanje poklicnih licenc, kar pomeni, da vlade določajo, koga naj potrošnik izbere. »Javnost velja za dovolj sposobno, da na volitvah izbere politike, ne pa za dovolj sposobno, da izbere zdravnika ali vodovodnega inštalaterja. (…) Pravijo, da gre za ohranjanje visokih meril, v resnici gre za ohranjanje visokih cen,« je bil neusmiljen do omejevanja poklicne svobode.

Friedmanova razmišljanja, ki jih je v časovni okvir postavil Eamonn Butler, so danes aktualnejša bolj, kot kdajkoli poprej. Če so se Friedmanovim kolegom in sodobnikom zdela revolucionarna, je čas pokazal, da so predvsem njegova opozorila pred širjenjem vlad postala vsakdanji del našega življenja. Vse večja javna poraba, zadolževanje, proračunski deficiti, težnje po določanju cen, omejevanju svobode in upravljanju življenja slehernega posameznika, ter sveta vojna proti kapitalizmu vodijo ta svet v kolektivizem, diktaturo socialistično razmišljajočih elit. »Družba, ki postavlja enakopravnost pred svobodo, ne bo dobila ne enega ne drugega. Družba, ki postavlja svobodo pred enakopravnost, do dobila zvrhano mero obojega,« je Friedmanova misel, ki še kako velja v današnjem svetu.

INFO

Milton Friedman, Ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga

Avtor: Eamonn Butler

Zbirka: Izzivi svobode

Urednik zbirke: Lovro Šturm

Prevedel: Niki Neubauer

Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana

Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana

Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

* Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter, marec 2016

Advertisements

Svoboda govora je ali pa je ni, vmesne poti ni

Značke

Alah, Ašraf Fajad, Lucija Šikovec Ušaj, Naomi Klein, Raif Badavi, Savdska Arabija, sovražni govor, svoboda govora, Thomas Piketty

Evropski levičarji, progresivci vseh vrst, od mavričnih altruistov do „gender theory“ alkimistov, tokrat zbranih okoli pisateljev in Amnesty Internationala, so zadnje tedne v strašni zagati. Od kar so v Savdski Arabiji na smrt z obglavljenjem obsodili palestinskega pesnika Ašrafa Fajada, so nekako izgubili kompas, saj je primer do konca razgalil njihovo dvoličnost. Fajad je bil namreč obsojen blasfemije, ker je preklinjal Alaha in preroka Mohameda, že pred meseci pa je bil pisatelj Raif Badavi kaznovan z udarci z bičem in zaporom, ker je propagiral liberalizem in zagovarjal svobodo govora. Ja, prav ste prebrali. Medtem ko evropski levičarji (vključno s slovenskimi) po Evropi preganjajo sovražni govor zoper islam in muslimansko vero ter celo predlagajo, da bi bila blasfemija kazniva, uporabljajo druga merila za Savdsko Arabijo. Samo spomnite se, kako je bil na primer poskus sežiga Korana pred parlamentom označen za sovražni govor, za napad na islam in muslimane. In kar sta storila Fayad in Badavi je načeloma enako – napadla sta islam, o njem nista govorila z izbranimi besedami, ampak sta mu namenila ostro kritiko.

Drage moje, dragi moji, svoboda govora je ali pa je ni. Vmesne poti, polovičarstva pač ni. Ne more nekaj, kar naj bi bilo v Savdski Arabiji napad na svobodo govora, v Evropi nato veljati za sovražni govor. Svoboda govora je absolutna človekova pravica, neodtuljiva, eden največjih dosežkov na področju človekovih pravic. Svobodo govora je prinesel liberalizem, da ne zapišem liberalni kapitalizem, se pravi sistem, ki ga levičarji na zahodu prezirajo, sistem, po katerem v svojih knjižnih uspešnicah tolčeta tako Thomas Piketty kot Naomi Klein, sistem, za katerega isti ljudje, ki se zgražajo, da je bil Raif Badavi zaradi njegove propagande kaznovan, na stari celini obrnejo ploščo in pravijo, da povzroča revščino, neenakost, vojne, da je nekaj zelo zlobnega.

Sploh me ne zanima, kako se bodo levičarji izmazali iz te godlje. Najbrž se bodo, ker so mojstri obračanja besed in sprenevedanja, podporo imajo v mainstream medijih. Lahko pričakujemo celo, da bo kapitalizem kriv za obsodbi Fajada in Badavija. Še več. Mogoče bo kriva celo svoboda govora v Evropi, ki jo je treba omejiti. Tiho so tudi evropski muslimani, vključno s slovenskimi. Noben si ne drzne obsoditi savdskega režima. Seveda, ko pa je Savdska Arabija (skupaj s Katarjem, kjer je režim podoben) glavni financer evropskim muslimanov. Denar pa ne smrdi. Očitno tudi v islamu ne.

Dobro je danes povedala na okrogli mizi najvplivnejših pravnikov povedala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, ko je govorila, kje se konča svoboda govora in začne sovražni govor. Meja med obema je po njeni oceni tam, kjer „nehajo govoriti levičarji in kjer začnejo govoriti desničarji“. “Dokler govori levica, gre za svobodo govora, ko začne govoriti desnica, pa svobode govora ni več,” je povedala o dvojnih merilih levice.

Multikulturalizem pod krinko kulturnega marksizma

Značke

Alain Finkielkrau, fašizem, Geert Wilders, John F. MacArthur, Kenan Malik, kulturni marksizem, marksistični internacionalizem, marksizem, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, Naomi Klein, Paul Bernard Cliteur, Paul Lawrence Berman, Robert Bruce Spencer, socializem

Multikulturalizem je tisti, ki vodi k separatizmu. Pridemo namreč do svojevrstnega paradoksa. Medtem ko je poudarjanje multikulturnosti politično korektno, češ da je družba raznolika, se ta multikulturnost običajno konča na robu družbe oziroma, če gledamo geografsko, na robu velikih mest, kamor se običajno zatekajo priseljenci. Ko so nedavno Švedski demokrati (desno usmerjena politična opcija) organizirali gay parado v dveh četrtih Stockholma, kjer muslimanski priseljenci predstavljajo več kot 75 odstotkov vsega prebivalstva, so organizatorji med drugim kot razlog za parado v tem delu švedske prestolnice navedli, da so tam različne manjšine, ki niso muslimanske, ogrožene (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/30/narobe-svet-levicarji-gay-parado-oznacili-za-rasisticno/). Torej, muslimani, ki od družbe na splošno zahtevajo multikulturnost, se v svojih sredinah, kjer živijo, obnašajo izrazito proti multikulturno. V svojem okolju, kjer imajo domove, želijo versko in kulturno enotno in zaokroženo celoto. In pri tem jim pomagajo zagovorniki multikulturalizma, ki pogosto prezrejo konflikte znotraj takih skupnosti. Rezultat tega je politični, družbeni in medijski molk o tovrstnih skupnostih. Obstajajo samo statistični podatki lokalnih policij, ki beležijo nadpovprečno stopnjo kriminala v takih kulturno enoznačnih četrtih. Vendar to zagovornikov multikulturnosti ne odvrne od zagovarjanja svojih zelo izmuzljivih teorij. Še naprej trdijo, da je multikulturalizem, kot politična nadgradnja multikulturnosti, edini način strpnega in demokratičnega sobivanja. Preprečeval naj bi konflikte med različnimi kulturami. Zagovorniki multikulturalizma namreč menijo, da konflikte povzroča ravno poskus, da se postavijo neke univerzalne norme, ki jih prepogosto vodijo zahodnoevropske vrednote. Enako velja tudi za države kot geografsko zaokrožene enote: medkulturne konflikte naj bi povzročal prav poskus, da država kot nacionalna tvorba skuša določiti skupne vrednote. To pa vodi, kot pravijo multikulturalisti, k rasizmu, ksenofobiji in raznim drugim fobijam. Zato je treba, da se različne kulture zaščitijo, javno pritrjevati drugim, manjšinskim kulturam. Vsi ljudje so namreč kljub različnosti enaki, zatrjujejo, in različne skupine imajo različne kulture, ki so med seboj enakopravne.

Tla so pri tovrstnih razpravah zelo spolzka, saj si lahko hitro obtožen rasizma, fašizma, ksenofobije, in to samo ob misli, da mogoče zagovorniki multikulturnosti nimajo prav. Kako nevarno je karkoli reči proti drugi kulturi ali veri, je pred dnevi občutil nizozemski politik Geert Wilders. Ta je bil marca letos na Dunaju. V svojem govoru je Koran primerjal s Hitlerjevo knjigo Mein Kampf in za konec dejal: »Evropa je v vojni z islamom.« (http://www.dutchnews.nl/news/archives/2015/07/austria-investigates-geert-wilders-for-incitement-during-speech/). Zaradi tega ga avstrijsko tožilstvo preganja, saj naj bi šlo za sovražni govor. In samo medklic. Dunaj je sicer znano finančno središče islama. Na številnih donatorskih konferencah razni arabski šejki in kralji delijo ogromna sredstva raznim muslimanskim društvom po Evropi, ki se skrivajo za pridevniki, kot so »humanitarno«, »dobrodelno« ali »človekoljubno«, obveščevalne službe pa neredko odkrijejo, da denar po različnih kanalih konča pri do evropskih tradicionalnih vrednot izrazito nenaklonjenih muslimanih oziroma pri teroristih. Drugi primer prihaja s Švedske, kjer so z univerze v Malmölju odpustili asistenta, ker je kritiziral multikulturnost (http://swedishsurveyor.com/2015/07/03/assistant-professor-at-malmo-university-criticized-multiculturalism-promptly-fired/).

Vse to prihaja zaradi nerazumevanja oziroma sprevrženega razumevanja kulture. Ideja o enakopravnosti kultur (v nasprotju z enakostjo med ljudmi) zanika ključne značilnosti življenja in zgodovine človeštva, pravi Kenan Malik, v Indiji rojeni angleški pisatelj (https://en.wikipedia.org/wiki/Kenan_Malik). Multikulturnost zanika različno sposobnost različnih kultur za socialni, moralni in tehnološki napredek. Različne kulture imajo različno sposobnost za inovacije in transformacije, za ideje in proizvodnjo različnih dobri. In ne gre le za različnost, temveč za sposobnost posamezne kulture, da je iz generacije v generacijo boljša in naprednejša. Zato ni naključje, da je sodobni svet oblikujejo ideje in tehnologije, ki so se pojavile z renesanso in razsvetljenstvom, meni Malik. Gre za znanstveni pristop in metode, demokratizacijo politike ter koncept univerzalnih vrednot.

To je tisto, kar želijo zagovorniki multikulturalizma uničiti. Da bi bila drugačnost smiselna, da bi multikulturnost (nikakor pa ne multikulturalizem) pripomogla k napredku družbe (in nacionalne države), mora vendarle temeljiti na nekih skupnih vrednotah, skupni morali. Medkulturni dialog ni samo v soočenju in poudarjanju različnosti, temveč tudi v tem, da se najdejo skupne točke, da ima enaka načela. V zahodni civilizaciji ta načela temeljijo na Rechtsstaat (vladavina prava), krščanski tradiciji in človekovih pravicah. Vse to je boljše od nezahodnih kultur in vrednot, pravi nizozemski pravnik in filozof Paul Bernard Cliteur (https://nl.wikipedia.org/wiki/Paul_Cliteur). Če bi bile podlage za medkulturni dialog različne, lahko to privede (kar se že dogaja) do ideologije kulturnega relativizma in sprejemanja nezahodnih barbarskih praks. Cliteur našteva detomor, mučenje, suženjstvo, zatiranje žensk, homofobijo, rasizem, antisemitizem in drugo.

John F. MacArthur, znani ameriški katoliški pridigar, opozarja na pranje možganov z multikulturnostjo in izginjanje klasičnega izobraževanja z ameriških šol, ki so zdaj v rokah »socialističnih inženirjev«. Ti levičarski akademiki in profesorji, ki imajo oporo pri ameriških demokratih, črtajo iz učnih načrtov zgodovino zahodne civilizacije, angleško literaturo, ameriško književnost in vse oblike ameriškega načina življenja, ki je temeljilo na svobodi in ki je Ameriko proslavilo kot najbolj uspešno državo na svetu. Američani so postali uspešni zaradi pluralizma, ne pa multikulturalizma. Priseljenci, ki so prihajali, so sprejeli ameriške zakone, jezik in običaje nove države, danes priseljenci prihajajo pod krinko multikulturalizma z drugačnimi cilji – v imenu človekovih pravic in še česa želijo v novih državah uveljaviti običaje, ki so bili značilni za države, od koder prihajajo. To pa, prosto po Maliku, pomeni, da skušajo dokazano neuspešne modele življenja in kulture prenašati v novo okolje. In ne samo prenašati, ampak celo zahtevajo od vlad držav, kamor se priselijo, naj jim pri tem pomagajo. In tudi jim, drugače so od levičarskih aktivističnih skupin, ki s pomočjo Rusije (Rusi si nasploh želijo oslabiti zahodno civilizacijo) in Sorosove fundacije obvladujejo mednarodne agencije in organizacije, kot je denimo Unicef, obtoženi rasizma in ksenofobije.

Multikulturalizem je pravzaprav obuditev marksističnega internacionalizma ali, še boljše, ideologija marksističnega kulturizma oziroma tako imenovanega (Gramscijevega) kulturnega marksizma. Za razliko od klasičnega marksizma, ki je videl vzroke v neenakosti v razredni razčlenjenosti družbe, marksistični kulturizem vidi vzroke za družbeno neenakost v kulturi. Največ moči je pridobil po padcu berlinskega zidu, potem ko se je socializem, ki se je napajal v marksistični ekonomski misli, izkazal pa povsem napačnega in se povsem osramotil. Za seboj je pustil genocid, revščino, pomanjkanje, gospodarsko nerazvitost in razpad vrednot. Levičarji so zato začeli preusmerjati pozornost in začeli iskati »kulturne« rešitve za svoje zblojene teorije.

Marksistično idejo o internacionalni brezrazredni družbi je zamenjala ideja o multikulturnosti, ki naj bi odpravila neenakosti, a je veliko bolj nevarna marksistične ekonomije. Nekoč so trdili, da so razredi (proletariat na eni in izkoriščevalska buržoazija na drugi strani) družbeni konstrukt, danes so levičarji stvari pripeljali tako daleč, da trdijo, da so recimo razlike med spoloma družbeni konstrukt. Sicer priznavajo nekatere fizične razlike med moškim in žensko, to pa je tudi vse. Če kdo misli drugače, je fašist, rasist in ne vem, kaj še vse. Povedano drugače: razlikovanje med spoloma je klero-fašistična doktrina. Podobno je z različnimi narodi in kulturami. In kdor temu nasprotuje, je rasist. Pravzaprav ima Jean-Paul Sartre prav, ko je zapisal, da je marksizmu uspelo vzpostaviti sistem, po katerem se presoja, kaj je prav in kaj ne, kaj je napredno in kaj ne. Enako je z multikulturalizmom, ki postaja edina zveličavna ideologija, edina napredna misel. To je utemeljevala tudi ljubljenka levičarjev Naomi Klein, aktivistka, v resnici pa kaviar levičarka. Ona trdi, da je vzrok islamskega terorizma rasizem zahodne civilizaciji. Celo več. Rasizem je spodbujen s kapitalizmom. Pravi problem ni preveč multikulturnosti, trdi Kleinova, ampak premalo multikulturnosti. Torej, multikulturnost je edina alternativa kapitalizmu, boj proti kapitalizmu je boj proti rasizmu in boj za multikulturalizem je bolj za pravično in enakopravno družbo. Poenostavljanje do skrajnosti, ni kaj. In take teorije je sprejel tudi slovenski medijski mainstream: od Dela in Dnevnika prek Mladine do Studia City na nacionalni televiziji.

Ampak, kot smo pri levičarjih navajeni, njihove teorije nimajo nikakršne povezave z realnostjo. Zato so Kleinovo številni avtorji s svojimi kritikami dobesedno osmešili, med drugim Robert Bruce Spencer, ameriški pisatelj in bloger, Paul Lawrence Berman, ameriški pisatelj, ali Alain Finkielkraut, francoski filozof in esejist. Kleinovi so očitali pomanjkanje osnovnega zgodovinskega znanja in poznavanje islama kot takega. Islam je bil namreč že od vsega začetka nasilna religija, nikoli se ni sekulaliziral, džihad obstaja že tisoč let. Medtem ko je v večini držav zahodne civilizacije vera ločena od države že več kot sto let, je za muslimane islam še vedno najpomembnejši. Ko so v Veliki Britaniji priseljence, ki so že imeli britansko državljanstvo, spraševali, kaj so, je 81 odstotkov vprašanih muslimanov odgovorilo, da so najprej muslimani, šele nato britanski državljani. Temu levičarji rečejo multikulturnost, ki jo je po Kleinovi očitno premalo. Ampak v resnici je multikulturalizem velika nevarnost za zahodne civilizacije in njihove narode, kot je bil fašizem, nacizem in komunizem, a so ga preživeli. Kakor se sliši paradoksalno, je res – multikulturnost ne priznava kultur. Vendar gre za veliko bolj zahrbtno stvar. In če bodo vlade držav zahodne civilizacije še stale križem rok, utegne biti prepozno. Z multikulturnostjo bo izginila kultura.

Socialistični mit je, da revni vzdržujejo bogate, resnica je ravno obratna

Značke

bogastvo, davki, Naomi Klein, Pew Research Center, socialisti, socializem, Thomas Piketty, ZDA

Socialisti vseh vrst in barv kričijo, da je kapitalizem vse bolj brezobziren, in pridigajo, kako bi morali pravičneje prerazporediti bogastvo in dohodek. In kot se za moderne levičarje spodobi, svoje modrosti podkrepijo z dvema biblijama sodobnega časa: Marxovim kapitalom po Thomasu Pikettyju (Kapital v 21. stoletju) in Evangelijem po Naomi Klein (Doktrina šoka). Pri tem jih seveda ne zanima, da sta njihova preroka Piketty (https://kavarnahayek.wordpress.com//?s=piketty&search=Go) in Kleinova (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/03/axel-kaiser-vs-naomi-klein/) natrosila kup neumnosti, ki nimajo v ničemer opraviti z resnico, in prirejala zgodovinska dejstva, za njih je pomembno, da sta potrdila njihovo satanizacijo prostega trga, individualizma, liberalizma, svobodne izbire in zasebne lastnine ter razkrinkala perverzne neoliberalne izkoriščevalce malega in ubogega delavca. Naleteli so sicer na težavo, saj so spoznali, da prerazporeditev bogastva od bogatih k revnim ni matematična enačba in ni tako enostavna naloga, kot so si domišljali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/) Zato je zdaj v ospredju njihovega boja pravičnejša davčna obremenitev. Njihova teza je, da so ljudje z nižjimi dohodki bolj davčno obremenjeni kot ljudje z višjimi dohodki, ki so, tako levičarji, malodane oproščeni plačevanja davkov. In bogatejši tudi na ta način parazitsko živijo na račun revnih. Za primer dajejo Združene države Amerike, to leglo kapitalizma, od koder se je zlo neoliberalizma razširilo po celem svetu. Lahko bi jim sicer z dejstvi oporekali, da so ZDA daleč od liberalizma, da Obama najmočnejšo državo na svetu spreminja v Združene socialistične države Amerike, ampak pustimo jim veselje, da mislijo, kar si pač mislijo, in si rajši oglejmo, kako je z davki v ZDA.

Ker so tudi ameriški socialisti, katerih del se po novem razglaša za komunitariste (o njih kdaj drugič), zagnali vik in krik, kako obubožan ameriški delavec drži pokonci zvezno blagajno, se je analize lotil washingtonski Pew Research Center in na svoji spletni strani v rubriki Fact Tank objavil izsledke (http://www.pewresearch.org/fact-tank/2015/03/24/high-income-americans-pay-most-income-taxes-but-enough-to-be-fair/), ki temeljijo na uradnih podatkih zvezne vlade in raziskavah analitičnega oddelka ameriškega ministrstva za zakladništvo. Seveda levičarji z njimi niso bili zadovoljni, analizo so razglasili za neverodostojno in prirejeno v interesu kapitala. Kako bi sicer bili zadovoljni, saj je podrla njihovo osnovno tezo, da ljudje z najnižjimi dohodki plačujejo največji davčni delež. Resnica je namreč diametralno nasprotna: 0,1 odstotka ameriških družin z najvišjimi prihodki plača 37,9 odstotka vseh davkov in 20 odstotkov družin z najnižjimi dohodki ima negativni davčni delež (z raznimi davčnimi olajšavami in subvencijami dobi od zvezne vlade nazaj več, kot pa so plačali davka). Ali malo drugače. V ZDA 3,8 odstotka ljudi letno zasluži več kot 200.000 dolarjev, kar predstavlja 55 odstotkov vseh pobranih davkov. Po drugi strani 25,1 odstotka Američanov na leto zasluži manj kot 15.000 dolarjev, ti pa v zvezno blagajno prispevajo 0,2 odstotka. Ali še drugače. V ZDA je po podatkih portala www.statista.com zaposlenih dobrih 119 milijonov ljudi. Od tega jih 75,4 milijona (ali 63,4 odstotka) zasluži manj kot 50.000 dolarjev. Teh skoraj dve tretjini zaposlenih Američanov v zvezno blagajno prispeva samo 6,2 odstotka pobranih davkov.

Torej nikakor ne drži trditev socialistov, da ameriška reakcionarna buržoazna elita, kot ji pravijo, živi na račun najmanj plačanih delavcev.

Levičarska pravičnost: pokrasti tistim, ki imajo, tako ali tako se bodo spet znašli

Značke

Aleksis Cipras, Grčija, Janis Varufakis, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, pravičnost, Thomas Piketty, varčevanje

Kako si levičarji predstavljajo pravičnost, lepo kaže grška kriza. Grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis sta se razletela po Evropi in voditelje prepričevala, da država na Egejskem polotoku ne potrebuje denarja, ampak čas. Ali sta posnemala Alenko Bratušek ali ne, niti ni pomembno. Grki pa bi vseeno potrebovali še nekaj deset milijard evrov, da pridejo k sebi. K sebi pa bodo prišli tako, da bodo povečali javni sektor ter povišali plače in pokojnine, s tem spodbudili potrošnjo in gospodarska rast bo prišla (hm, sama od sebe). Seveda, predvsem Nemčija ni nasedla takim keynesianističnim zablodam, čeprav Grke podpira sam Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Kar je seveda v državah, ki same varčujejo, delovalo ravno nasprotno. In zdaj vsi čakajo, kako se bo odločila Grčija: ali za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolga ali pa bo kmalu bankrotirala.

K navijaški histeriji, kakopak za Grčijo, se je pridružila tudi Slovenija. Da je zastavonoša tega boja za pravičnost Združena levica, ne more biti dvoma, od medijev pa prednjačita nacionalna televizija in tednik Mladina. Nemčija, ki ne popušča niti za ped, je zlobna, obnaša še kot nacisti, finančni trgi so nazadnjaški, nad Evropo se zbirajo temni oblaki, kriv je pohlepen neoliberalizem, lahko poslušamo ves čas. V uvodniku Mladine se celo sprašujejo, kam so izginili državniki, ki so zmogli razumeti svet zunaj štiriletnega proračunskega okvirja. Takole je zapisano: »Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.« (http://www.mladina.si/164324/drveti-naprej/) Skratka, krivi so tisti, ki Grčiji nočejo kar na lepe oči posoditi denarja svojih davkoplačevalcev. Ali še drugače. Če njihovi davkoplačevalci varčujejo, bodo tudi Grki. Ja, hudo je, seveda je grozno, ampak dovolj je bilo tega, da odhodki grške države niso usklajeni s prihodki. Zadeva je šla te dni tako daleč, da sami Grki ne verjamejo več Sirizi in so iz bank, ker se bojijo najhujšega, dvignili več dve milijardi evrov prihrankov. Seveda so voditelji Sirize povečali frekventnost pljuvanja po Nemčiji, od katere je najbolj odvisno, na kakšen način bodo pomagali Grčiji.

Ampak levičarji se še ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Mogoče so Grki res sami krivi, ker so živeli prek svojih zmožnosti, ampak v to so jih silili finančni špekulanti, trdijo tudi slovenski socialisti, ki na primeru Grčije vidijo svetovno zaroto proti gospodarsko šibkim in revnejšim državam. Od tod do sklepa, da je za vse pravzaprav kriv neoliberalizem globalnih razsežnosti, kot ga je opisovala Naomi Klein v Doktrini šoka, ki je za levičarje poleg Kapitala v 21. stoletju Thomasa Pikettyja nekakšen novodobni komunistični manifest, ni več daleč. Najrajši bi videli, da bi se dolg do Grčije odpisal, da bi potem vsem državam odpisali dolgove. Pa ne samo to. Ko bi jim to uspelo, bi začeli prerazporejati bogastvo – od bogatih k revnejšim.

Stanje duha levičarjev oziroma kako bi to naredili, najbolj pokaže komentar pod člankom na portalu Za-misli, kjer med kolumnisti najdemo celo Draga Kosa. Seveda je kolumna prestreljena s proti-nemškimi pamfleti in ganljivimi opozorili, češ da v Grčiji mnogi otroci hodijo lačni spat, mnogi ne morejo do zdravstvene oskrbe ter da zaposlovanje (v javnem sektorju), višje plače in pokojnine pomenijo večjo blaginjo in manj ali nič lačnih. To bi plačali drugi ali pa bi pravico na tem svetu vzeli v svoje roke in obračunali z bogatimi. Tako si to revolucijo predstavlja forumaš Jože: »Najbolj pravično je, da se vzame tistim, ki imajo, in da tistim, ki nimajo. Tisti, ki imajo, so itak pridni, in bodo delali, da nadomestijo zaplenjeno. Tistim, ki nimajo, pa lahko pomaga samo prerazporejanje.« Kaj je hotel osebek povedati? Sicer prizna, da so bogati pridni in da so si bogastvu prislužili z delom, vendar je to vseeno nepravično. Zato bomo bogate socialisti pač pokradli, jim vse vzeli ter nakradeno porazdelili. Bogati, vajeni trdo delati, bodo tako ali tako spet obogateli. In potem bomo vajo (najbrž) ponovili.

Ob takih idejah seveda človek ostane brez besed.

Axel Kaiser vs. Naomi Klein

Značke

Alen Greenspan, Axel Kaiser, kapitalizem, kriza, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, Thomas Piketty

Kar zmrazi me, ko iz dneva v dan poslušam obljube in napovedi politikov, da bo država prinesla blaginjo državljanom. In vedno znova se spomnim na odlično knjigo Axela Kaiserja Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja). Čilski pravnik in finančni kolumnist z dvema magisterijema na univerzi v Heidelburgu s pomočjo avstrijske ekonomske šole analizira obe veliki krizi: veliko depresijo pred osemdesetimi leti in finančno krizo, ki v večini držav še traja. Nasprotno od levičarskih zvezdniških knjig Naomi Klein Doktrina šoka in Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki za krizo in neenakost v družbi okrivita kapitalizem ter pozivata k državnemu intervencionizmu, Kaiser kot zagovornik svobodnega trga meni, da vlade ne morejo ustvarjati blaginje ter da vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Prvi stavek v knjigi je citat Benjamina Franklina: “Pot do bogastva je odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti”.

Za levičarje bogokletne besede, zato Kaiserjeve misli tudi niso našle pot v slovenske mainstream medije, ki že nekaj mesecev nabijajo, da je za vse zlo tega sveta kriv neoliberalizem, tako da se je v državljane kot posameznika vrinila ideologija, da lahko samo država ustvari raj na zemlji. In namesto da bi profesorji na srednjih šolah in fakultetah dijakom in študentom knjigo Pot v propad dali kot obvezno čtivo, jih silijo pisati recenzije Kleinove in Pikettyja. Zato v zadnjih petih letih na družboslovnih fakultetah tak neverjeten porast diplomskih nalog na temo neoliberalizma, ki skoraj vse po vrsti brez kakršnekoli kritične distance ali znanstvene podlage neusmiljeno udarjajo po kapitalizmu ter mu napovedujejo bridki konec. Kot antipod postavljajo državo, ki da mora intervenirati, prerazporediti dobrine in osvoboditi pod kapitalizmom zatirane. In kot po pravilu citirajo Karla Marxa, katere ideje so bile tako v teoriji kot praksi zavržene že v 19. stoletju, kaj šele 20. stoletju.

In da ne bo pomote, povsem se strinjam z Marcekom Štefančičem jr., ki je pred meseci dejal, da bi morali vsem državljanom razdeliti knjigo Doktrina šoka, da bi jo prebrali vsi državljani. Toda po drugi strani bi morali razdeliti tudi knjigo Pot v propad, da bi ljudje spoznali, da krize ni povzročil kapitalizem. Kaiser namreč s podakti dokazuje, da je zadnjo finančno krizo povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Seveda je veliko vprašanje, ali bi bila za bralce taka teza sprejemljiva. V to pa močno dvomim. Lepo je namreč verjeti populističnim mislim, da je za neuspeh posameznika vedno kriv nekdo drug, da so revni revni izključno zato, ker so nekateri bogati, da kapitalizem izkorišča delavca in bogati na njegov račun. Vse to izvira iz povsem napačne marksistične prepostavke, da je vsota bogastva vedno nič (0). Povedano drugače: če nekdo na eni strani pridobi, nekdo na drugi strani vedno izgubi. Levičarji niti ne pomislijo ne, da je možna tudi win – win situacija. Ne, to za njih ni sprejemljivo. Zato tudi zahteve po še več intervencionizma in še več regulacije. Kako regulirana je v resnici že (denimo) Slovenija, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/).

Kaiserjevo knjigo Pot v propad je že leta 2013 izdala založba Učila International (dobite jo v knjigarnah, lahko pa zastonj, če se naročite na revijo Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/90-gratis-knjig-za-nove-obstoje%C4%8De-naro%C4%8Dnike-steve-jobs-axel-kaiser-malala/28554), o njej pa je bilo v Sloveniji zelo malo napisanega. Nekdanji guverner France Arhar jo je označil za knjigo, ki bi jo morali brati, o njej razmišljati in argumentirano razpravljati. Čilski liberalec skozi primere zavrača mit, ki ga levičarji širijo že od leta 2008, da je zadnja kriza v resnici kriza kapitalizma in da pomeni začetek konca kapitalizma. Kaiser s podatki dokazuje, da kriza nima nikakršne povezave s kapitalizmom, ampak z intervencionizmom vlad in centralnih bank. Izvirni greh je odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjhetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravićil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. Da so bankirje v dajanje posojil silili tudi aktivisti za človekove pravice in kako so banke v imenu države izsiljevali, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/v-pomanjkanju-pipsa/), zato ne bom ponavljal. Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato Kaiser pravi, da zdaj ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma.

Ker levičarji vztrajno ponavljajo mit, da lahko večja regulacija in intervencionizem (seveda z večjimi davki) razrešita vse probleme, je prav, da tudi (konzervativni) (neo)liberalci vedno znova rušimo tovrstne mite. Vprašanje je, če ni že prepozno. Kaiser v zaključku svoje knjige ni nič kaj optimističen, še posebej zato, ker si je ekskluzivno pravico razlaganja ekonomije prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev (kot jim pravi avtor), ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je taro, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” je sklepne besede Axela Kaiserja.

Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.