Značke
Actual Individual Consumption, Alenka Bratušek, Borut Pahor, Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči, Dejanska individualna potrošnja, DIP, Eurostat, fiskalna politika, Janez Janša, javni dolg, Miro Cerar, potrošnja, PPS, Purchasing Power Standards, volivci, Vuk Vuković
Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.
Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.
Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).
Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.
Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.
Kavarna Hayek 