Značke

, , , , , ,

Zakaj lastnik Dela Stojan Petrič odpušča novinarje? Vprašanje ni zgolj retorično, zato bomo nanj odgovorili malo kasneje. Za uvod lahko zapišem le, da tudi zato, ker Delovi novinarji problematizirajo ameriškega sodnika Billingsa Learneda Handa, ki je že dolga desetletja nazaj dejal, da »so davki izsiljevanje in ne prostovoljni prispevki«. Menil namreč je, da je prav, da tako bogati in revni delajo vse, da bi plačali čim nižje davke. To je govoril človek, ki je živel v času, ko je bila obdavčitev še nizka, javna poraba prav tako (stran 3). Danes pa imamo tako visoko obdavčitev, da bi jo Hand, če bi še živel, zagotovo označil za zločin nad državljani in bi podpiral selitev kapitala v države s prijaznejšo davčno zakonodajo. Zakaj bi podjetje v neki državi plačevalo večje davke, če lahko nižje v drugi državi. Lastnik podjetja najbrž ni lastnik zato, da bo delal za druge, ampak zase, za svoj dobiček, da bo čim več imel. Kaj tukaj ni jasno? Ampak lepo po vrsti. Za ponazoritev, zakaj Petrič odpušča novinarje Dela, si za boljše razumevanje oglejmo primer slovenske obdavčitve, s katerimi potem financirano razne kvazi kulturnike in še koga.

Imamo podjetnika, ki ima (zaradi lažjega razumevanja bom številke zaokroževal) 100 enot čistega prihodka z desetimi naročniki, s katerimi ima sklenjene petletne pogodbe za svetovanje. To delo zanj opravlja pet zaposlenih (v povprečju vsak dva naročnika), ki imajo na leto po 10 enot bruto plače. Za to plačo plačajo zaposleni in delodajalec (vzemimo na okroglo 40 odstotkov, da ne bomo komu delali krivice) 4 enote davkov in prispevkov, kar pomeni, da je letni zaslužek zaposlenega 6 enot (brez doplačila dohodnine). In ker je lastnik tudi sam zaposlen in ima plačo 20 enot bruto, ga stroški dela stanejo 70 enot. Ker so svetovalno podjetje, ki nima veliko stroškov za blago in material, ga to na leto stane 10 enot, kar pomeni, da ima 20 enot dobička. Torej, zaposleni in lastnik (vključno z davkom na dobiček) na leto plačajo okoli 32 enot davka in prispevkov (pustimo ob strani še posredne davke, ki jih plačajo dobavitelji in to vračunajo v ceno dobavljenega blaga ali storitev). Zgodi se, da gredo trije naročniki v stečaj. Čez noč se prihodki zmanjšajo na 70 enot. Lastnik izračuna: osnovnih materialnih stroškov ni mogoče znižati, zato 10 enot stroškov ostane, dobičku se tudi ne bo v celoti odpovedal, saj z njim investira, zato ga ohrani 10 enot, če k temu prišteje stroške dela, pride na 90 enot, kar je 20 enot več, kot znašajo po novem prihodki. Kaj zdaj? Lastnik ima možnost, da se v banki za plače zadolži (to počne država), vendar s tem tvega, da bo zabredel še globlje (ni rečeno, da bo spet pridobil tri naročnike). Reče takole: ker želim ohraniti 10 enot dobička (svojemu deležu pri dobičku se pač začasno odpovem) in bom sebi plačo znižal za 5 enot, bodo letni stroški 85 enot. Torej moram plačo zaposlenim znižati za 15 enot, vsakemu za 3 enote. Torej bo vsak zaposleni namesto 10 enot dobil 7 enot, kar pomeni namesto 6 enot neto plače, 4,2 enoti. Ker je to zelo veliko znižanje osebnega standarda, lastnik predlaga, naj zaposleni ustanovijo s.p. ali z njim sodelujejo na podlagi podjemne pogodbe ali avtorske pogodbe. V vsakem primeru bodo dobili večji neto znesek: namesto 4,2 enoti, bodo prejeli med 4,5 in 4,8 enot. Toda zakon takega sodelovanja s s.p.-ji ne dopušča več, ker meni, da bi ga moral delodajalec zaposliti. Lastnik zdaj naredi takole: sebi zniža plačo še za 5 enot (na 10 enot), materialni stroški znašajo 10 enot, dobiček (10 enot) mora ostati, denarja ostane samo za 4 zaposlene, zato enega odpusti. Ker imajo zdaj samo 7 naročnikov in imajo zaposleni manj dela, lastnik pa ni humanitarna organizacija, vsakemu zniža plačo za dve enoti. Izračun je zdaj tak: 10 enot je plača lastnika, 32 enot plača štirih zaposlenih in 10 enot materialnih stroškov. Če bi bila skupna obdavčitev med 10 in 20 odstotki, kot je bila v času zgoraj omenjenega sodnika Handa, bi imel lastnik več dobička, hkrati pa več manevrskega prostora, da zaposlenim ne bi znižal plače ali jih celo odpustil, tako pa mu ni drugega preostalo, kot da zniža plače in hkrati še odpusti enega zaposlenega.

In to je eden od ključnih razlogov, zakaj Stojan Petrič odpušča zaposlene novinarje. Tukaj si lahko pogledate in izračunate strošek za avtorski honorar ali s.p., tukaj pa za plačo. Povsem jasno je, da se Petrič (ne glede na to, kaj si o njem mislimo, saj so ga britanski preiskovalci omenjali, da pere denar v davčnih oazah) ne bo odpovedal svojemu dobičku, saj podjetja nima zato, da bi igral Mati Terezijo, ampak zato, da bi od tega nekaj imel. Nekateri bodo pač oporekali, da izdajanje časopisa ni isto kot izdelava čevljev. Res je, časopisi niso isto kot čevlji, toda na načelni ravni se poslovanje podjetja, ki dela čevlje, v ničemer ne razlikuje od tiskanja in prodaje časopisa. Če pa kdo misli, da bo Petrič zalagal (svoj) denar in se odpovedoval dobičku zato, da bo ohranil zaposlene, se moti; naj ustanovi svoje podjetje, posluje in zaposluje po mili volji. Nekateri zato znižujejo stroške tako, da sedež poslovanja podjetja prenesejo v davčno ugodnejše države oziroma, če jih tako imenujemo, v davčne oaze. Torej vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi kapital naravnost silijo, da se seli v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki? V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih. Zato so davčne oaze sporne predvsem za tiste, ki živijo na račun drugih.

Kaj je narobe, če poslovanje podjetja preneseš v državo, ki ima nižjo obdavčitev kot matična? Nič, prav nič. Davčne oaze so se pojavile pred več kot pol stoletja. Sprva so jih resda uporabljali kriminalci, da so prali denar od nezakonitih poslov z drogami, belim blagom in orožjem. Toda pranje denarja je povsem nekaj drugega, kot povsem legalno poslovanje s podjetjem, ki ima pač sedež v davčni oazi. Zdaj pa pozor! Delo ni problematiziralo samo družbo UPC Svetovalna skupina Uroša Petroviča, ki je ustanavlja podjetja za slovenske naročnike v Panami in Angvili, pač pa tudi to, da je Petrovič poslovnemu partnerju (MF Panama) dejal, naj mu izdajo račun na Angvili, ker so tam pač nižji davki. Na Delu so dali podnaslov „Izguba za slovenski proračun“. Ja, kaj je s tem narobe? Kaj je pri tem nezakonitega? Nič. Poslovanje podjetij se zdaj kriminalizira zato, ker firme težijo k temu, da zmanjšajo stroške in obdavčitev ter povečajo dobiček. In oglasil se je tudi (seveda, kdo drug) Transparency International, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev. Generalni sekretar Transparency International (TI) Slovenia Vid Doria pravi: »Panamski dokumenti kažejo, da se države še vedno premalo intenzivno spopadajo s finančnimi malverzacijami, ki negativno vplivajo na vse države in posledično kakovost življenja v njih.« Pri tem pozabi povedati, da usoda blaginje našega navideznega (napihnjenega) standarda, se pravi kakovosti življenja, temelji na milijardnem zadolževanju države. O tem Doria ne spregovori. Transparency International (TI) je bil tiho, ko se je država zadolževala, čeprav je to resnični zločin zoper državljane. Zločin so tudi previsoki davki, prevelika javna poraba, preobsežen javni sektor.  Ampak za njih je to razumljivo, logično: tako država kot TI bi pač rada denar drugih oseb.

Davčne oaze niso težava. Težava so previsoki davki. Če teh ne bi bilo, kapital (in z njim podjetniki) ne bi imel nobenega interesa, da bi „bežal“. Zakaj podjetje ne bi smelo dati denarja tja, kjer je zanj bolj ugodno? A novinarji (pa ne gre samo za Delove) na prvo žogo namigujejo, da gre za davčne utaje. Da razjasnimo. Davčna utaja podjetja je, če se izogiba plačilu davka, se pravi, da prijavi manj prihodkov od poslovanja (in lažno zmanjša dobiček) z namenom, da plača manj davka. Pri selitvi podjetij v davčne oaze pa gre za povsem legalno davčno načrtovanje oziroma davčno optimizacijo z namenom, da plačaš manj davka in imaš večji dobiček. Davčne oaze so zato samo posledica gnilih in škodljivih davčnih pristopov in politik v državah, ki same sebe imenujejo za “razvite”. O tem so prepevali že slavni Beatlesi v pesmi Taxman, uvodni z albuma s pomenljivim imenom Revolver: »Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato ker sem dacar.« To je bil glasbeni protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj na stari celini sicer ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema. Zato tudi davčne oaze.

In za konec. Kakšna je razlika med domnevno „davčno utajo“, če imaš podjetje v davčni oazi, in „davčno utajo“, ko točiš bencin čez mejo, kjer je cena nižja tudi zaradi manjše obdavčitve?

Advertisements