Somrak civilizacije: ponosni na – kaj?

Značke

družina, homoseksualnost, izobraževanje, LGBT+, mavrica, Parada ponosa, ponos, religija, revija Mavrica

Pravijo, da so diskriminirana manjšina (LGBT+ skupnost). Skrajno nenavadno. Isti ljudje so nedavno na Trgu republike in ulicah prestolnice trdili, da so večina (ljudstvo). No, pri njih smo dvojnih meril navajeni. Presenečenje bi bilo pričakovati kaj drugega.

V soboto je bila v Ljubljani Parada ponosa. To je vsakoletno pranje in likanje mavrice, ko »diskriminirana manjšina« na ulicah pokaže svojo spolno usmerjenost. Ekshibicionizem v svoji najčistejši obliki. Seveda, prav nihče jim ne preprečuje paradiranja. Zdravorazumski ljudje se jih ognejo v velikem loku, ker nikakor ne razumejo, zakaj bi nekdo svojo intimo razkazoval v javnosti. Nekatere reči so pač take, da morajo ostati stran od oči. Temu se reče imeti maniro.

Zakaj ljudje sploh čutijo potrebo, da svojo zasebnost mečejo vsem v obraz? Koga sploh to briga? Meni je popolnoma vseeno, kaj ljudje počno v svojih spalnicah, kot kakšen spol se prepoznajo v kopalnicah pred ogledali. To je njihova svoboda, kot vsi so enaki pred zakonom. In to je vse. Res?

Čeprav je LGBT+ skupnost videti kot cirkus, ki pride v mesto, zabavna druščina, ki pridiga o strpnosti, njihova zabava ni tako nedolžna. V resnici prezirajo vse, na čimer je zrasla zahodna civilizacija: kapitalizem, krščanske vrednote, nuklearno družino, heteroseksualnost je za njih ostanek reakcionarnih elit in patriarhata. Zato svojo religijo vsiljujejo v izobraževalni sistem, kjer mladeži z gejevsko terapijo najlažje zakoreninijo sovraštvo do tradicije.

Za LGBT+ skupnost ni več dovolj, da jo pustimo pri miru, da živijo na način, ki so si ga sami izbrali, in da biti gej ni več razlog za aretacijo; kar je seveda popolnoma prav. Njihove zahteve danes to presegajo: zdaj mora heteroseksualec potrditi njihovo identiteto in se z njimi veseliti dejstva, da so, kar so. Če oni praznujejo, moraš tudi ti. Če oni mahajo z mavrično zastavo, moraš tudi ti. Pred njimi moraš sneti klobuk in jih hvaliti. Če tega ne storiš, si homofob, pošljejo te na prevzgojo v mavrični gulag. Za zdaj še metaforično, kaj bo jutri, se ni upam pomisliti.

Pripadniki LGBT+ skupnosti niso več preganjani. Daleč od tega. Na udaru so (ali celo pod policijskim nadzorom) njihovi kritiki. Tisti, ki menijo, da otrokom pač ni treba vedeti, da Ana spi z Lojzko, da Tomaž spi z Andražem ali da je Igor zjutraj Igor, zvečer pa je Mateja. Ne, danes moraš brezpogojno sprejeti njihovo agendo in jim pritrditi, da sta oče in mati proizvod nekega temnega časa. Mahajte z zastavo parade ponosa in vsi vas bodo imeli radi.

Je še kdo naveličan gledanja mavričnih simbolov kjerkoli in povsod: na profilnih slikah po družbenih omrežjih, pred ministrstvi, veleposlaništvi, na logotipih korporacij? Kamorkoli se obrneš, naletiš nanje. Človek se vpraša, katera vojska je vkorakala v mesto, da za vsakim vogalom visi ista zastava. In naj trgovine in podjetja nehajo svojim strankam vsiljevati spolne identitete, ampak naj nam rajši prodajajo svoje izdelke in storitve.

Na mavrico, ki nikakor ni ključen dejavnik pri izbiri kolesa, mleka ali mobilnega telefona, imam lepe spomine. Najprej zato, ker je čudovit naravni pojav, ki sem ga v mladosti občudoval. Drugič zato, ker sem pred pol stoletja pisal v otroško katoliško revijo z imenom Mavrica. Dandanes ob pogledu nanjo pomislim na dekadentno sprevrženost. In to je tudi namen kulturnega marksizma: ugrabili so nekatere splošne pojme in jim dali natančno določen pomen. Pot indoktrinaciji mladih se odpre v avtocesto, radikalna politika vsiljenih zvijač postane za normalne depresivna, nova moralna večina se spreminja v politični razred, samo pripeta značka Parade ponosa sporoča, da ste dobra oseba. Neverjetno, kako malo ljudi si upa zavrniti poklon mavrični zastavi in jo strgati. Povem vam, ta zastava je v sodobnem času povzetek vsega, kar je narobe, kar razjeda resnično družbeno solidarnost in tisto, na kar bi morali biti resnično ponosni. To je nacionalni ponos, ponos na svoj jezik in kulturo, na svojo tradicijo in prednike. Ampak če to javno govorite, ste že sumljivi, ministrstvo za resnico vas že opazuje in tehta, koliko ste nevarni.

Skrb vzbujajoče je, kako glasna in radikalna manjšina ljudem pere glave in spreminja našo tradicijo, zgodovino in kulturo. Vse s pomočjo medijskega mainstreama in politikov, ki so prepoznali možnost, da svojo nesposobnost lahko ovijejo v mavrično zastavo in skrijejo svoje sebične, sebi lastne narcisoidne načrte in cilje. Zaradi tega ne bodo boljši, kvote ne prinašajo napredka, pranje in likanje mavrice je nalepka, ki je nočemo.

24 dejstev in 1 mnenje o papežu Frančišku ali zakaj me sveti oče vedno znova razočara

Značke

Bernie Sanders, globalno segrevanje, homoseksualnost, kapitalizem, katoliška cerkev, kristjani, muslimani, neenakost, Papeška akademija, papež Frančišek, Theresa Forcades, vera, verniki, ZDA

Uvodoma nekaj dejstev o papežu Frančišku:

1. Sredi razprav o silvestrskih dogodkih v Kölnu je papež Frančišek dejal, naj verniki »ne izgubijo vrednot in načel humanosti«, sprejemanje migrantov je označil za svetopisemsko dolžnost. »Svetopisemsko razodetje nas poziva, naj sprejemamo tujce. Pravi nam, da ko to storimo, odpremo svoja vrata Bogu,« je dodal.

2. Papež Frančišek je obiskal otok Lesbos, kjer se je srečal z migranti. Blagoslovil jih je in jim sporočil, naj ne izgubijo upanja, čeprav Evropa pred njimi zapira meje. V Italijo je odpeljal 12 sirskih muslimanov. Sirska kristjana na Lesbosu sta dejala: »Papež Frančišek naju je pustil na Lezbosu, v Rim pa odpeljal muslimane.«

3. Papež Frančišek se ni oglasil, ko so muslimanski prebežniki v Sredozemsko morje pometali katoliške begunce.

4. Pod srpom in kladivom se je papež Frančišek z nasmehom na ustih in v »prijateljskem vzdušju« slikal z enim največjim diktatorjem v zgodovini – Fidelom Castrom. Mašo je daroval na Trgu revolucije, in sicer pod velikim spominskim obeležjem rasistu, množičnemu morilcu in teroristu Che Guevari.

5. Papež Frančišek je sprejel venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki zapira in mori svoje politične nasprotnike, državo pa je pripeljal na rob gospodarskega zloma. Papež naj bi v Venezueli »gradil mostove« in pomagal obnavljati državo.

6. Papež Frančišek je »po naključju« srečal skrajnega levičarja in ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa. Človek, ki sovraži kapitalizem (čeprav se prevaža v ferrariju) in ki bi ZDA rad spremenil v socialistično državo, je po pogovoru dejal, da je »papež čudovit človek«, ki se zaveda ogromnih razlik v prihodkih ljudi po svetu in o pomenu moralnosti v svetovnem gospodarstvu. Sandersa je sicer v Vatikan kot govorca na konferenci povabila Papeška akademija, vatikanski think-tank za socialna, gospodarska in okoljska vprašanja.

7. V Boliviji je papež Frančišek ostro obsodil kapitalizem: »Se sploh zavedamo, da je ta sistem uvedel miselnost dobička za vsako ceno, brez skrbi za socialno izključenost ali uničenje narave?« O marksistih pa je dejal: »V življenju sem spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje.«

8. Papež Frančišek ne samo, da podpira teorije o globalnem segrevanju in njenih posledicah, na katere opozarja mainstream znanost, ampak se zavzema, da bi posamezne države te »probleme« aktivno reševale, čeprav ta (kontroverzni) del znanosti ni del cerkvenih naukov.

9. Papež Frančišek je v 80-minutnem letalskem intervjuju o homoseksualcih dejal: »Kdo sem jaz, da bi sodil geje?« Dobro se je zavedal, da bodo izjavo prenesli vsi svetovni mediji in da jo bodo izkoristili.

10. Papež Frančišek nikoli ni obsodil nune Therese Forcades, ki skupaj z nekaterimi ameriškimi, španskimi in nemškimi škofi zagovarja najbolj nore in radikalne levičarske ideje in podpira anti-kapitalistična in tudi anti-katoliška gibanja.

11. Papež Frančišek nikoli ni prisluhnil ali imel razumevanje za težave, ki zaradi množičnih migracij iz tretjega sveta tarejo evropsko in ameriško katoliško prebivalstvo.

12. O uzakonitvi homoseksualnih porok na Irskem papež Frančišek ni rekel niti besede.

13. O kazenskem pregonu in gonji medijskega mainstreama proti katoliškim slaščičarjem, ki v ZDA zaradi svoje vere niso želeli narediti torte za lezbični par, je bil papež Frančišek tiho.

14. Papež Frančišek ves čas poziva na dialog z islamom, kot da bi obstajal nekakšen manjši problem, ki bi se lahko rešil s pogovorom. Nikakor ne spregleda, da gre za nepremostljive razlike v doktrini dveh ver in za stoletne krvave vojne.

15. Papež Frančišek je letel v Grčijo, da muslimanom pove, da jih ima rad, a ni letel v Irak, da tamkajšnjim muslimanom pove, naj imajo radi kristjane.

16. Ko so v ZDA razkrili Planned Parenthood (PP) in trgovino z organi splavljenih otrok (ki se v večini primerov rodijo živi in jih morajo ubiti), papež Frančišek ni zmogel stavka obsodbe takega početja. Dejal je samo, da obsoja »trženje človeških organov in tkiv«, pri tem ni omenil PP.

17. Papež Frančišek o množičnih pokolih kristjanov na Bližnjem vzhodu in uničevanju cerkva običajno molči. Prav tako ni obsodil posebnih davkov, ki jih imajo islamske države za kristjane.

18. Papež Frančišek poziva evropske katoliške družine naj sprejmejo na svoje domove muslimanske begunce. Pri tem povsem zanemari odgovornost islama in islamskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar. Sam sprejema muslimanske begunce, za pregnane kristjane ostajajo vrata Vatikana zaprta.

19. Ko muslimani obglavljajo otroke izključno zato, ker so kristjani, papež Frančišek molči.

20. Papež Frančišek ob vsaki priložnosti obsodi korupcijo v Evropi, ZDA in drugih razvitih državah. Nikoli ni obsodil korupcije v državah v razvoju, korupcije, ki siromaši večino v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in Bližnjem vzhodu.

21. Ko je papež Frančišek »naključno« srečal Bernieja Sandersa, je takoj dejal, da se noče vmešavati v ameriške volitve. Skoraj v isti sapi je dejal, da Donald Trump ni kristjan.

22. Papež Frančišek rad kritizira kapitalizem, toda nikoli ne omenja, kakšen napredek je kapitalizem prinesel svetu.

23. Papež Frančišek obsoja sovražni govor. O napadu na Charlie Hebdo je dejal, da lahko pričakuješ nasilje, če žališ verska čustva. Svobode govora kot absolutne pravice ne zagovarja, pravi samo, da gre za človekovo pravico, ki je omejena.

24. Za pesnika palestinskega rodu Ašrafa Fajada, obsojenega na smrt v Savdski Arabiji, ni našel besede. Samo splošno je pozval k ustavitvi izvrševanja smrtne kazni v letu usmiljenja.

To je 24 dejstev o papežu Frančišku, za (eno) mnenje o njegovem ravnanju in delovanju pa si bom sposodil kar besede pisca bloga Nekompetenta reakcija (od katerega sem povzel tudi nekaj dejstev):

»Sluzasti, večno nasmejani bedak, ki ne samo, da za gram priljubljenosti prostituira sebe, ampak tudi tisočletno institucijo in na stotine milijonov ljudi, ki vanj verjamejo. On je hodeča prevara, plazeča blasfemija, izdajalec vere, naroda, miru in ljubezni, neodločnež brez jajc, ki nima niti grama poguma in molekule spoštovanja do vsega, kar bi moral predstavljati. Je brez hrbtenice in prilizovalec, strahopetni balon estrogena podprt z goro nečimrnosti, ki bi rajši gledal, kako se reka Tibera peni s krvjo nedolžnih, kot da bi izpadel nazadnjaški v očeh svojih progresivnih prijateljev. Pastor, ki vodi svojo čredo volkovom, podpornik heretikov, pedofilov, lopovov, psihopatov in prevarantov, nasprotnik vsega, kar neko civilizacijo dela veliko. Kurba brez kančka sramu, patetični imbecil, ki zasužnji vse, kar je tradicionalno in sveto, daje rep med noge pred stoletnimi sovražniki, ki se mu smejijo za hrbtom, in odpira vrata invaziji barbarov tretjega sveta.«

Aktivisti LGBT s pomočjo vlad uničujejo idejo o svobodi

Značke

homoseksualnost, krščanstvo, LGBT, svoboda, ZDA

Pred meseci sem pisal, kako sta lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman tožili Aarona in Melisso Klein iz mesteca Gresham v Oregonu, ker jima njuna slaščičarna Sweet Cakes by Melissa zaradi verskega prepričanja (sta zelo pobožna kristjana, ki živita v skladu s svojimi vrednotami) ni želela speči poročne torte. »Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,« je povedal gospod Klein (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html). Zakonca sta bila kaznovana z 200 tisoč dolarji kazni, zato sta se pritožila, vendar je oregonski uradnik urada za delo in industrijo (BOLI) Brad Avakian potrdil odločitev upravnega sodnika Alana McCullougha, češ da sta Kleinova diskriminirala lezbijski zaradi njune spolne usmerjenosti. Kazen je malo nižja, vendar še vedno visoka. Plačati bosta morala 135.000 dolarjev: 60.000 dolarjev kazni in 75.000 dolarjev odškodnine Cryerjevi in Bowmanovi zaradi duševnih bolečin (http://www.foxnews.com/opinion/2015/07/02/christian-bakers-fined-135000-for-refusing-to-make-wedding-cake-for-lesbians.html).

Nasploh se je v ZDA začel pravi pogrom zoper katoliške vernike, saj homoseksualni aktivisti proti njim sprožajo številne tožbe ali jim celo grozijo s smrtjo. V Novi Mehiki je morala fotografinja Elaine Huguenin plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želela fotografirati homoseksualno prireditev (http://www.9jabook.com/forum/topics/christian-fined-7-000-dollars-in-america-for-refusing-to). V Indiani je morala picerija v lasti katoliške družine zapreti svoja vrata, saj je bil, ko je izjavil, da ne bi stregel na homoseksualni poroki – to bi bilo to v nasprotju z njegovo vero – deležen groženj s smrtjo (http://legalinsurrection.com/2015/04/indiana-pizza-restaurant-closes-due-to-threats/). V državi Washington je država tožila cvetličarko, ker zaradi ugovora vesti ni želela aranžirati šopkov rož za homoseksualno poroko (http://jonathanturley.org/2015/02/21/court-rules-against-washington-state-florist-who-refused-to-make-wedding-flower-arrangement-for-gay-couple/).

»Prepričan sem, da bo preganjanje še hujše. Sprejeti so številni zakoni, ki omejujejo naše svobodo kot kristjanov,« je dejal Franklin Graham, predsednik organizacije Samaritan’s Purse, ki pomaga ljudem, ki jih oblast preganja zaradi njihove vere (http://nation.foxnews.com/2015/06/26/exclusive-franklin-graham-warns-gay-marriage-ruling-will-lead-christian-persecution).

Skratka, ZDA postajajo vse manj svobodna država, saj oblasti ljudi pod vplivom raznih lobijev, od katerih je homoseksualni zelo močan, silijo v neke vzorce obnašanja, po drugi strani pa naj bi svoboda pomenila odsotnost prisile. Svoboda namreč pomeni, da te nihče ne omejuje in ti nihče ne nalaga, kako moraš govoriti in misliti, pomeni, da ti nihče ne ovira pri tvojem delovanju. Podobno velja tudi obratno. Tudi ti ne smeš nobenega siliti v nekaj in pri svojem delovanju ne smeš nobenemu škodovati. In nihče od zgoraj naštetih, ki jih je država kaznovala, ni nikomur škodila: ne zakonca Klein, ki sta zavrnila, da bi naredila poročno torto za lezbijki, ne fotografinja, ki je zavrnila fotografiranje homoseksualcev, ne lastnik picerije, ki je povedal, kaj si misli, in ne cvetličar, ki ni želel narediti šopkov za homoseksualce. Vsi ti bi lahko poiskali drugo slaščičarno, drugega fotografa ali drugega cvetličarja, kajti nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj naredi, če tega noče. Toda homoseksualni lobiji in aktivisti so nagnjeni k temu, da uporabljajo prisilo, da hočejo na silo doseči, da bi o njih vsi ljudje enako pozitivno mislili. Toda na silo se ne da ničesar. To ni svoboda. In zato ni čudno, da so ZDA, ki so včasih veljale za zibelko svobode, v zadnjih letih na lestvici svobode izpadle iz prve peterice in zdrsnile na za njih sramotno 12. mesto. Tudi zaradi zgoraj naštetih omejevanj svobode.

Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo, o kateri sem že pisal, pa ni odveč, če jo ponovim. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, nesete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kar želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriške primere se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga »diskriminiral«. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. Vse mora biti prostovoljno, nikakršne prisile. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso všeč ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svobodne odločitve. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti, in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvsem zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hoditi šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, »kaj je lezbijka«, »kaj si mislijo o homoseksualcih«. In to 10-letne otroke. »Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,« je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal »napačen« odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali komurkoli) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka ne učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji.

Svoboda govora je pravica, otroci so dar

Značke

Dolce & Gabbana, Elton John, Guido Barilla, homoseksualnost, referendum, socialisti, človekove pravice

„Otroci so dar, ne pravica. Svoboda govora je pravica, ne dar,“ je na Twitterju zapisala Marian Osei (@errmimi). Pravzaprav se boljše skoraj ne da opisati bistva prave vojne na družbenih omrežjih, ki jo je sprožila domnevno sporna izjava Stefana Gabbana in Domenica Dolceja, modnih ikon, združenih v blagovno znamko Dolce&Gabbana, češ da ima otrok enega očeta in eno mamo ter da ne verjame v umetno oploditev, se pravi v sintetične otroke. In znova se je razgalila vsa agresivnost homoseksualnih združenj, ki ne priznavajo drugačnih mnenj o istospolno usmerjenih, kot je izključno njihovo. Pravzaprav so pokazali, da sploh ne vedo, kaj so človekove pravice, čeprav so jih polna usta.

Podobno kot „moderni“ levičarji, ki menijo, da med človekove pravice spadajo javno šolstvo in zdravstvo, imeti lastno stanovanje ali hišo, dostojna ali vsaj minimalna plača, voda, elektrika, televizor, najbrž tudi iPhone in dostop do interneta, tudi homoseksualna združenja razmišljajo podobno socialistično, češ da so njihove človekove pravice, da se poročijo, da imajo otroke tako, da jih posvojijo. Tako zdaj slovenski del LGBT meni, da bo referendum o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v njej zakonsko zvezo med moškim in žensko izenačuje z istospolno partnersko skupnostjo) neustaven, ker posega na področje človekovih pravic, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da denimo posamezne države niso dolžne uvesti homoseksualnih porok. Preprosto zato, ker poroka ni človekova pravica. Torej, kaj sploh je človekova pravica?

Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, hkrati so človekove pravice tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi izpolniti. Če bi držala levičarska miselnost, potem bi morali vsakemu posamezniku omogočiti stanovanje ali hišo (pa ne bodimo malenkostni, vilo z bazenom), izobraževanje (kakšen magisterij, doktorat), dostojno plačo (ampak vsaj 4.000 do 5.000 evrov) in podobno. To bi mu bilo omogočeno, ne glede na to, kaj bi ta posameznik naredil v življenju. Enako je s homoseksualnimi skupnostmi, ki očitno menijo, da ima že s tem, ko človek obstaja, pravico do poroke, otrok, da ima neodtuljivo pravico, da je v zakonu zapisano, da je zakonska zveza med dvema osebama (ne pa med moškim in žensko). Tem pravicam rečejo tudi pozitivne pravice, se pravi pravice, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Vendar je tako razumevanje pravic v nasprotju s splošnimi človekovimi pravicami. Kajti dve pravici si ne moreta biti v nasprotju. Če sta si, potem je ena pravica „prava“, druga pa „neprava“. Zadnjič sem pisal, kako sta dve ameriški lezbijki menili, da je torta njuna neodtuljiva pravica in tožili slaščičarja, ki je zavrnil, da bi naredil torko za homoseksualno poroko (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/04/se-sploh-lahko-se-svobodno-odlocamo/).

Toda zagotovo je pravica do svobodnega izražanja stališč, mnenj in idej ena od človekovih pravic. In to pravico skuša Elton John skupaj s homoseksualnimi skupnostmi oporekati Stefanu Gabbani in Domenicu Dolceju. V intervjuju za italijansko Panoramo sta med drugim dejala, da ko se človek rodi, “ima enega očeta in eno mamo”. Dolce pa tudi: Sem gej, ne morem imeti otroka. Mislim, da v življenju ni mogoče imeti vsega. In tudi dobro se je čemu odreči. Življenje ima svoj naravni potek, so stvari, ki se jih ne sme spreminjati. In ena od teh je družina.“ Že lani sta izjavila, da se ne bi želela poročiti (dolgo sta bila tudi intimno partnerja), ker ne verjameta v homoseksualno poroko. Gabbana je pred leti tudi izjavil: „Nasprotujem temu, da bi otrok odraščal z dvema istospolnima staršema. Otrok potrebuje mamo in očeta. Ne morem si zamisliti svojega otroštva brez mame. Prepričan sem tudi, da je kruto, da vzameš dojenčka proč od njegove mame.“ Skratka, D&G nista tak homoseksualni par oziroma nista taka homoseksualca, kot bi si ju v raznih LGBT skupnostih želeli, zato so njune zadnje izjave tudi označili kot „nož v hrbet“.

Vzorec delovanja homoseksualnega lobija se v primeru D&G ponavlja. Samo spomnimo se primera Guida Barilla (testenine Barilla), ki je izrazil svojo podporo naravni družini. Homoseksualne skupnosti so ga silovito napadle, tako da se je nazadnje opravičil. Upajmo, da tokrat ne bo tako. Številni so že podprli D&G v svobodi izražanja, v Benetkah in Veroni sta bila spontana shoda v podporo modnima oblikovalcema. Nihče namreč nima pravice nikomur ukazovati in narekovati, kaj lahko govori in kako naj misli. In gejevski lobiji si domišljajo, da imajo neodtuljivo pravico, da razsojajo, kaj je prav in kaj ne. In če se z njimi kdo ne strinja, ga takoj označijo za homofoba.