Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

Buka TV, Hrvaška, JLA, klasični liberalizem, portal Dnevno, Rade Šerbedžija, samoobramba, Slovenija, vojna za Slovenijo

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

„Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Ali verjeti javnomnenjskim raziskavam?

Značke

Hrvaška, javnomnenjske raziskave, Makedonija, Slovenija, volitve

Slovenija je država, v kateri ankete javnega mnenja vedno znova in znova, z redkimi izjemami, potrjujejo brezpogojno podporo vladi, vladajoči koaliciji, vladajočim politikom, če so seveda leve ideološke usmeritve. Ankete, ki jih za “neodvisne” medije opravljajo “neodvisne” domače agencije. In ki, skoraj po pravilu, za razliko od rezultatov vzporednih volitev, zgrešijo v napovedih volilnih rezultatov. Kjer nad anketami vedno lebdi sum, da ne kažejo realnega javnega mnenja, temveč javno mnenje ustvarjajo. To se dogaja povsed v državah na območju nekdanje Jugoslavije. S politiko se ta blog sicer ne ukvarja veliko, toda politika je vsepovsod vedno prisotna. In ker sem dobil zanimivo mnenje, ga objavljam.

Teza je, da anketa javnega mnenja prikazuje trenutno stanje duha javnosti in ne more napovedati prihodnosti, torej rezultatov volitev. Dejstvo. A vendar, ko anketa tik pred volitvami favorizira eno izmed strank in so potem rezultati na volitvah drugačni, pomeni, da je objavljena anketa ali močno vplivala na neopredeljene volilce, da so odšli na volitve, ali že opredeljene volilce določene, v anketi favorizirane stranke prepričala, da svoj glas podelijo drugi stranki. Tako slovenske javnomnenjske ankete praviloma odstotek podpornikov desnosredinskih strank, predvsem SDS, zvišujejo vse do zadnje ankete pred volitvami, in s tem volilcem enega pola sugerirajo, da je desnica “na zmagovitem pohodu”, tistim drugega pola pa, “da je zmaga blizu, torej ni potrebno na volitve”. In potem pridejo volitve, kjer so odstotki osvojenih glasov praviloma ne sovpadajo z odstotki iz anket. Kaj se torej zgodi? Zadnja anketa manipulira z volilci? Mobilizacija neopredeljenih in “neopredeljenih”? Ali zgolj vedno znova ponavljajoča slučajnost?

Še slabše je pri lestvicah priljubljenosti; v Sloveniji na prvem mestu kraljuje, avtomatično, predsednik države. Drugo mesto je rezervirano za evropskega komisarja/komisarko, od kar ga imamo. Pa levi predsednik Vlade. Ne glede na javnosti všečne (ali nevšečne) poteze, ki jih v danem trenutku vleče. Potem običajno predsedniki levih strank, pa najbolj prepoznavni ministri. Levi, seveda. Ti sicer padajo in se vzpenjajo po lestvici, ko se odkrije kakšna afera, a ne za dolgo. Desni, četudi so kdaj sestavljalo vlado, niso priljubljeni. Tudi v opoziciji ne. Kako torej ankete odsevajo trenutno podporo politikom kot osebam, če imajo mesta svojo tradicionalno zasedbo?

Poglejmo malo k sosedom. Hrvaške ankete pred predčasnimi volitvami 2015 so enoglasno poudarjale, da bo šlo na tesno in da zmagovalca ne morejo napovedati. Volitve so potrdile njihove analize in rezultate. Seveda, z dolžnim odstopanjem kakšnega odstotka ali dveh.

V Makedoniji na primer, kjer objavljajo tudi javnomnenjske ankete ameriškega Republikanskega inštituta IRI in mednarodne agencije Gallup, primerjava rezultatov javnomnenjskih anket in dejanskega volilnega rezultata pokaže, da so ankete pred volitvami verodostojno prikazale izzid volitev, torej so dejansko prikazale mnenje državljanov. In zato gre takim objavljenim anketam verjeti. Mednarodne institucije so na primer objavile rezultate zadnjih anket, da ima vladajoča VMRO-DPMNE dvakrat večji rating od opozicijske SDSM, da ima predsednik vladajoče VMRO-DPMNE Nikola Gruevski trikrat večjo podporo od predsednika Zorana Zaeva, vodje opozicije. Bralec prebere, na podlagi izkušenj iz preteklih let, ko so ankete odsevale kasnejši volilni rezultat, verjame in gre glasovat. Po svoji volji. Za ene ali druge. In rezultati volitev po pravilu še enkrat potrdijo rezultate javnomnenjskih anket.

V Sloveniji pa bralec prebere zavajajoče rezultate ankete domače agencije, ki ga prepričujejo, naj glasuje zaradi “strahu pred”, gre na volitve. Glasuje, rezultat volitev spet niso enaki anketam. Circulus vitiosus.

Poglejmo še konkretno primerjavo dveh podatkov iz makedonske in slovenske akete: makedonsko VMRO-DPMNE podpira 33,3%, njenega predsednika Nikolo Gruevskega 32,3% anketiranih. Stranko SDSM 14,7%, njenega predsednika Zorana Zaeva 9,1%. V Sloveniji po zadnji anketi ima stranka SDS 14% podpore anketiranih, vladajoča SMC pa 6,5%. Predsednik SMC in premier Cerar niha med trejim in sedmim mestom popularnosti, SDS Janez Janša pa sploh ni uvrščen na lestvico. Opazite razliko? Kako je mogoče, da ima stranka največjo podporo pri anketiranih, njenega predsednika pa nihče “ne mara”?

Kje je rešitev? Povabiti mednarodno priznano agencijo, da anketira? Ali preprosto začeti razumeti, da so pri nas ankete samo orodje v rokah ozadja, ki manipulira z volilci? Kako spregledati? Za začetek, dokler volilni rezultati ne bodo potrdili predhodnih anket, se ne pustiti zavajati. Preprosto, ne jim verjeti. Dokler ne bodo agencije, domače ali tuje (če jih boso domače sploh spustile na njihov “vrtiček”) dokazale svoje nepristranskosti, verodostojnosti in relevantnosti.

Moj bog, kdo je zdaj za na Luno?

Značke

Estonija, Hrvaška, intervencionizem, levičarji, socialisti, socializem

Pretekle dni sta me navdušili izjavi dveh žensk, obe na pomembnih položajih v svojih državah. Prvo misel je izrekla na inavguraciji nova hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Takole gre: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.« Za levičarje seveda bogokletna misel, ki jo lahko izrečejo samo podporniki pohlepnih kapitalistov, ki se napajajo z darvinistično-thatcherjansko ideologijo. Zato tudi napadi tamkajšnjih socialističnih medijev, češ da si Kitarovićeva prizadeva za odpravo socialne države, da ponovno uvaja neoliberalistično miselnost in podobne neumnosti.

Druga je izjava estonske finančne ministrice Maris Laurijeve: »Ne moremo si izposojati za tekočo porabo. Videli smo, kam je to pripeljalo Grčijo. Ali pa denimo Rusijo leta 1997.« Dodala je, da si država z zadolževanjem za tekočo porabo žaga vejo. Estonija, ki je bila dolgo del interesne sfere Sovjetske zveze, je po padcu berlinskega zidu postala prava evropska gospodarska gazela, ki se ne brani tujih naložb in kjer veliko vlagajo v IT tehnologije, zato tudi ne čudi, da so estonski računalničarji napisali kodo za Skype in druge spletne aplikacije. Odprla je trg, sprejela reforme, zato je danes na lestvici ekonomske svobode, ki jo pripravljata ustanova Heritage Foundation in Wall Street Journal (http://www.heritage.org/index/ranking), na 8. mestu.

Obe izjavi vplivnih žensk dveh držav, od katerih je Estonija tik pred tem, da v vseh kazalcih prehiti Slovenijo (Slovenija je po ekonomski svobodi žele na 88. mestu, o čemer sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/30/kje-za-bozjo-voljo-slovenski-levicarji-vidijo-zlobni-neoliberalizem/), Hrvaška pa je dobila prvo predsednico, ki ni bila komunistka (to se v Sloveniji še ni zgodilo) sta svetlobna leta oddaljeni o slovenske levičarske miselnosti, da lahko samo država pomaga Slovenijo popeljati iz krize. To pomeni še večje obdavčitve, še več omejitev, hkrati pa manj osebne in podjetniške svobode za posameznike. Da prevladujejo take ideje, za katere se zdi, da so iz vzporednega sveta, kaže tudi samo razmišljanje. Predvsem na nacionalni televiziji, ki je tako ali tako postala trdnjava levice. Če je kdo gledal rokometno tekmo med Švedsko in Slovenijo na pripravljalnem turnirju na Danskem, tik pred svetovnim prvenstvom v Katarju, se bo spomnil, da je bila tekma za deset minut prekinjena, ker je začela ob nalivu puščati streha, voda pa je kapljala na igrišče. Dogodek je bil deležen posmeha komentatorja Iva Milovanovića, češ človek ne pričakuje montažnih dvoran na Danskem, ki je bogata država, še manj pa, da pušča streha. Posmehovanje je zelo tipično. Danci sebe nimajo za tako bogate, da bi delali megalomanske in zidane dvorane, kot si to s Stožicami recimo privošči Slovenija oziroma Ljubljana. Večina športnih objektov na Danskem (in tudi v Skandinaviji) je montažnih, preprosto zato, ker je gradnja veliko cenejša od klasične. Pravzaprav se tudi igralci na igrišču sploh niso vznemirjali, še manj gledalci, samo slovenskega komentatorja je zmotila »montažna gradnja« in »puščanje strehe«. Danci so »neprijetnost« odpravili v nekaj minutah, tekma se je nadaljevala in tudi končala.

Kar me je spomnilo na anekdoto, ko je pred skoraj pol stoletja Tito gostil nemško gospodarsko delegacijo. Seveda jim je predstavil gospodarske »dosežke« Jugoslavije in pripomnil nekaj takega, češ tudi Nemci bi lahko uvedli delavsko samoupravljanje, ki dokazano deluje. Nemci so bili seveda vljudni in niso prasnili v smeh, ampak so mu odvrnili, da Nemčija ni tako bogata država, da bi si ta »poslovni model« lahko privoščila. Istočasno smo lahko takrat v medijih prebirale take (http://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1968/DL_1968_06_27_26_953.pdf): »Zato se upravičeno že vnaprej bojimo, da bodo trgovska velepodjetja uvozila spet precej nepotrebnega in ta čas nekoristnega oziroma docela luksuznega blaga brez katerega bi brez škode potrpeli še nekaj let, saj smo končno navajeni shajati tudi brez stvari, ki nam res niso nujno potrebne«.

Kaj se je zgodilo z Jugoslavijo, je znano, da pa je Nemčija ena najbolj bogatih držav na svetu, tudi. Levičarji pa nas še kar prepričujejo, kako učinkovita je državna (družbena) lastnina, kako pomembno je, da je vse »naše«, kako bo država ustvarjala delovna mesta, zato pozivajo k kolektivizmu in državnemu intervencionizmu, kar naj bi pripeljalo do njihovega primarnega cilja: da bi bili vsi ljudje enako revni, ne pa neenako bogati.