Diktatura Angele Merkel

Značke

Angela Merkel, Brexit, diktatura, Jean-Yves Le Gallou, Madžarska, Nemčija, Poljska, svoboda govora, verbalni delikt, Winston Churchill, Češka, človekove pravice

Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.

Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.

To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.

Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.

Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.