• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Dušan Mramor

Kako dobra „dojilja“ je mati država Slovenija?

11 ponedeljek Apr 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

alkoholne pijaće, Avstro-Ogrska monarhija, davki, Dušan Mramor, etatizem, Finska, Libzard, Nanny State Index, obdavčitev, Tko je John Galt, Češka

Najprej sem bil v dvomih, ali naj sploh objavim lestvico, ki bi ji lahko rekli „Naj evropske dojilje“ ali “Naj evropske varuške”. V dvomih zato, ker je Slovenija na tej lestvici držav EU, ki zadevajo zakonodajo o uživanju hrane, pijač in cigaret, v „zlati sredini“. Bojim se, da bodo levičarji v tem videli veliko rezerve za dodatno obdavčitev in krnenje svobode posameznika in njegove izbire, da bi bili bolj podobni „razvitim“ državam. Vključno s finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, ki razmišlja, kako in na kakšen način povečati davke. Ampak, vseeno.

Letos je prvič objavljen Nanny State Index. Gre za indeks (v tem delu Evrope ga je prvi objavil portal Tko je John Galt, zato ga povzemam), ki meri regulacije, ki so vezane na uživanje pijač, hrane in cigaret. Indeks upošteva višino trošarin, koliko stroga je zakonodaja na tem področju, oglaševanje teh proizvodov in še nekaj malenkosti. Ena tretjina indeksa je vezana na hrano in brezalkoholne pijače, ena tretjina na alkoholne pijače in ena tretjina na nikotinske izdelke (cigarete in elektronske cigarete). Lestvico si lahko pogledate tukaj.

Najbolj „skrbna“ dojilja (varuška) je mati država Finske, ki ima tudi sicer največjo javno porabo v EU in daje največ za socialno varstvo, zato tudi ni čudno, da je Finska v zadnjih letih med najslabšimi ekonomijami v EU po gospodarski rasti. Zanimivo je, da sta na vrhu tudi Velika Britanija in Irska, ki sta drugale med najmanj ekonomsko represivnimi državami v EU. Ampak, dobro.

Na dnu lestvice (za levičarje najslabše, za nas ekonomske liberalce pa najboljše) je Češka, ki skoraj nima posebnih regulacij glede hrane in pijače, tobačni izdelki se lahko prosto oglašujejo. Zato sploh ni čudno, da je Češka s svojo liberalno ekonomijo eno najhitreje rastočih gospodarstev v EU. Za razliko od Slovenije so opravili lustracijo, ki je Slovenija ni zmogla. Če kdo misli, da to ne vpliva na ekonomijo, naj si ogleda države, ki so obračunale s komunisti (z njim ni milosti), in bo videl, kako hitro te države napredujejo na gospodarskem področju.

Slovenija je na 16. mestu, nekje v zlati sredini. Ampak naj vas to ne zavede. Slovenija ima visok DDV in druge obdavčitve, tako da se ta „zlata sredina“ nekako kompenzira. Toda ker imajo levičarji velike apetite, se bojim, da si bodo zaželeli (in zahtevali), naj bo Slovenija podobna državam, ki so na tej lestvici pobarvane (dobesedno) rdeče.

In za konec misel portala Libzard: Ne obstaja hujša zasvojenost od socialne zasvojenosti, ni hujšega zla od etatizma. Država ni mati nikomur, država ne more biti dojilja. Svoje roke bi morala držati čim dlje stran od življenj državljanov, od njihovih žepov, računov na banki, nepremičnin in druge lastnine.

Koliko vam v resnici pobere država?

10 nedelja Apr 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, javni sektor, Politika

≈ 11 komentarjev

Značke

davki, davčna obremenitev, davčne oaze, Dušan Mramor, levičarji

Tom Sunić, pristaš nove evropske desnice, je ob večerji s francoskim časnikom Rivarol na Twitterju zapisal nekako takole: Davčnega raja ne bi bilo, če ne bi bilo davčnega pekla. (Francozi davčnim oazam pravijo davčni raj, Angleži davčna nebesa) Slovenija seveda spada v davčni pekel, podobno kot večina držav Evropske unije, samo s to razliko, da si bogate države (Danska, Švedska) lahko privoščijo take davke, Slovenija pač ne. Zato je izjava finančnega ministra Dušana Mramorja, da je davčna obremenitev v Sloveniji pod povprečjem EU, ne samo sprenevedanje, ampak zavajanje. Ali sploh veste, koliko vam država pobere od vašega dohodka? Ali sploh veste, koliko od tega vam v resnici ostane? In, ali se zavedate, da vam država jemlje tudi od tega, kar vam ostane?

Oglejmo si povprečno plačo zaposlenega v zasebnem sektorju. V zasebnem zato, ker zaposlenim v javnem sektorju dajejo plače zaposleni v zasebnem oziroma realnem sektorju. In ne samo to. Zanje plačujejo tudi davke. No, kakorkoli, povprečna bruto plača v januarju je bila 1.559,79 evra. Zaradi lažjega razumevanja jo zaokrožimo na 1.560 evrov. Toliko piše na plačilnem listku, čeprav je strošek delodajalca (bruto bruto plača) v resnici večji – okoli 1.810 evrov. Ampak pustimo to ob strani. To je pač strošek grdega in umazanega kapitalista. In naj plača baraba neoliberalna, a ne?

No, po plačilu prispevkov in davkov na račun od 1.560 evrov dobite okoli 1.030 evrov. Juhuuuu, to je moje, s tem denarjem lahko počnem, kar hočem. Ampak ste prepričani, da je temu res tako. Ne, daleč od tega. Od tega odštejte stroške za vodo in kanalščino, elektriko in ogrevanje (daljinsko). Recimo, da za elektriko odštejete 30 evrov, za vodo 20 evrov in za ogrevanje 60 evrov, se pravi skupaj 110 evrov. Pravite, dobro, to je pač strošek. Toda malo si oglejte račune, kakšni davki, paradavki, prispevki in druge dajatve so pripete k tem računom. Ko boste to vse skupaj sešteli, boste ugotovili, da je maloprodajna cena teh storitev manj kot polovico stroškov, vse drugo vam pobere država ali paradržava – razne vladne agencije, kot denimo dodatek za Borzen. Kdo za vraga je Borzen? Ja, to je, pozor, organizator trga za električno energijo. Kakorkoli, od teh 110 evrov najmanj 50 evrov plačate državi. Se pravi, če seštejemo, poleg 530 evrov od bruto plače za omenjene stroške „podarite“ državi še 50 evrov. Zdaj je računica naslednja: 580 državi, 980 ostane meni. Super, to ni tako slabo! Hm, a ste prepričani?

Ker drugače ne morete, se na delovno mesto vozite z avtomobilom in na mesec potrošite 150 evrov za bencin. Rečete si, dobro, to je strošek, ki ga pač moram požreti. Res? Ne. Ali veste, da je maloprodajna cena litra bencina samo 0,407 evra? Vse drugo so takse, prispevki, trošarine in podobno. Torej, bencin bi vas prišel v resnici dobrih 70 evrov, slabih 80 evrov spet „podarite“ državi. Račun je po novem naslednji: od bruto plače (1.560 evrov) državi namenite 660 evrov, vam zdaj ostane 900 evrov. Recimo, da od teh 900 evrov namenite 100 evrov za varčevanje, z 800 evri pa kupujete stvari, ki jih potrebujete za preživetje. A vas država tudi tukaj useka z davkom na dodano vrednost (DDV), ki ga plačujete po dveh stopnjah (9,5 in 22 odstotkov). Polovico od tega kupite stvari, ki so obdavčeni po 9,5 odstotka, polovico pa po 22 odstotkov. Torej, koliko vam še ostane? Od 900 evrov še okoli 780, 120 evrov ste spet namenili državi. Zdaj je od 1.560 evrov, kolikor vam je pisalo na plačilnem listku, ostalo še 780 evrov. Torej polovica. No, 50 odstotkov BDP znaša približno tudi javna poraba Slovenije.

Ampak, ste prepričani, da se v teh 780 evrov država ne bo več vmešavala? O, se bo, in še kako. Najprej so tu trošarine na alkohol in tobačne izdelke. Če imate svojo hišo, vam država predpiše, da vam dimnik mora očistiti dimnikar (kot da ga sami ne bi znali, a ne?), če hočete kaj uradno overoviti, morate k notarju (te spet imenuje država), na sodišču državi plačate sodno takso, sili vas, da plačujte v sklad lastnikov (če živite v stanovanjskem bloku), najbolj perverzno pa je, da pod prisilo plačujte RTV prispevek. Ena najbolj bedastih regulativ je, da morajo tudi zdravila brez recepta prodajati izključno lekarne. Zakaj že? Kot da Petrol ali Mercator tega ne bi zmogla. Bi. Pa tudi cenejša bi bila. Ampak, tako pravijo, trgovine ali bencinski servisi ne znajo hraniti zdravil. Seveda. To je podobno, kot bi vinarji rekli, vino se mora prodajati samo v vinotekah, ker vino znamo hraniti samo vinarji.

Ampak če menite, da je to vse, se motite. Birokrati vam ukazujejo, kakšen štedilnik lahko kupite in kakšnega ne smete, kakšna mora biti svetilka in podobno. In še in še in še. Zagotovo sem še kaj pozabil našteti. Povedano drugače. Niti s tem denarjem, ki vam ostane, ne razpolagate svobodno, ampak vam ukazuje država. In ga preusmerja k svojim izbrancem. In to ni pošteno. Država daje posameznikom vse manj možnosti izbire.

Že Martin Luther King je dejal, da imajo ljudje (državljani) moralno dolžnost, da ne spoštujejo zakonov, ki so nepošteni. Sodobni levičarji se seveda s tem ne strinjajo. Menijo, da je zločin, če se posameznik upre kleptomanski državi (ne glede na to, kako škodljivi so zakoni za državljane), menijo, kot je to pokazala afera s panamskimi dokumenti, da je zločin, če posameznik, v želji, da bi sam prosto razpolagal s svojim denarjem, naloži denar v davčna nebesa. Pohlep in zavist levičarjev sta neizmerna, želja po kraji denarja drugih ljudi nima mej. Vsako tako ravnanje posameznikov (zasebnikov) ogrozi njihov naravni nagon po parazitstvu, njihov apetit po nadziranju osebne in ekonomske svobode posameznika. In kot kažejo raziskave, v tem prednjačita Slovenija in Hrvaška, državi nekdanje Jugoslavije. Žal gre v to smer tudi Evropska unija, kar kažejo histerični odzivi za „Panama Papers“. Kaj kmalu ne bodo več Združene države EU, ampak kar Združene socialistične države EU.

Krizo najboljše prestali zdravstvo, šolstvo in sodstvo*

23 petek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor

≈ 1 komentar

Značke

amortizacija, BDP, COFOG - ESA 2010, Desus, Dušan Mramor, ESA 2010, javna poraba, kultura, socialna država, sodstvo, zdravstvo, Združena levica

Zdravstvo, izobraževanje, socialna varnost in sodstvo so področja, ki so krizo najboljše prestala, saj so se izdatki države za njih povečali ali pa še naprej ostajajo med najvišjimi v Evropski uniji (EU) glede na delež v bruto domačem proizvodu (BDP). Tako kaže analiza ministrstva za finance po metodologiji CFOG – ESA 2010, ki demantira navedbe levice in sindikatov, da je brutalna neoliberalna varčevalna politika udarila najbolj socialno državo ter javno šolstvo in javno zdravstvo.

Vlada je pred dnevi uskladila proračuna za leti 2016 in 2017. Za prihodnje leto načrtuje 8,63 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov, za leto 2017 pa 8,7 milijarde prihodkov in 9,42 milijarde odhodkov. To pomeni, da bo primanjkljaj prihodnje leto znašal 0,79 milijarde evrov, še leto dni kasneje pa 0,72 milijarde. Ob tem se bomo leta 2016 zadolžili za 2,5 milijarde evrov (in odplačali 3,8 milijarde evrov dolga), leta 2017 pa za 4,1 milijarde evrov (in odplačali 2,9 milijarde evrov dolga). Minister Dušan Mramor je ob tem dejal, da bo največja proračunska prioriteta varnost ljudi in premoženja, saj bodo dodatna sredstva namenjena policiji, kar je spodbudno, druge prioritete pa bodo še javno zdravstvo, javno izobraževanje, pravosodje in infrastruktura. V oči bodeta še dva podatka: subvencije se bodo povečale skoraj za tretjino (s 368 na 484 milijonov evrov), transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam pa za desetkrat (z 11 na 119 milijonov evrov).

Kljub temu poraba po proračunskih uporabnikih ne daje prave slike, saj se za posamezna področja lahko res zazdi, da imajo opozicijska ZL ter koalicijski SD in Desus prav, da vlada krši socialno državo. Tako je zapisano na Facebook strani Združene levice: »Socialisti (…) razumejo, da prava socialna, gospodarska ali kulturna reforma ni mogoča, dokler militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun, dopuščajo pa, da so revni lačni, delavci v stiski, infrastruktura propada, socialne storitve klestijo v imenu varčevanja.« Se pravi, v imenu varčevanja država jemlje sociali in kulturi ter daje vojski.

Resnica je, kot običajno, diametralno nasprotna temu, kar pravijo levičarji. To dokazuje najnovejša primerjalna analiza ministrstva za finance, kjer so izdatki širše države prikazani po namenu oziroma po posameznih funkcijah države (metodologija ESA 2010; glej okvir) ter opravljena primerjava od začetka krize (2008) do leta 2013.

Tako ne drži, da »militaristi in njihovi zavezniki v vojaških korporacijah plenijo in ropajo državni proračun«. Skupni izdatki za obrambo in zaščito se zmanjšujejo. Če so še leta 2008 in 2010 znašali 1,4 odstotka BDP, so se leta 2013 zmanjšali na en odstotek, kar je 0,4 odstotne točke manj od povprečja EU. Največ sicer za obrambo in zaščito namenita Velika Britanija (2,3 odstotka BDP) in Grčija (2,1 odstotka BDP). Če pogledamo samo vojaško obrambo oziroma vojsko v ožjem smislu, je pše slabše. Leta 2010 smo zanjo namenili 1,2 odstotka BDP, predlani samo še 0,7 odstotka, kar je 0,5 odstotne točke manj od povprečja EU.

Za javni red in mir je Slovenija leta 2013 namenila 2,2 odstotka BDP, kar je 0,5 odstotne točke več kot ob začetku krize in ve od povprečja EU (1,8 odstotka BDP). Vendar se moti tisti, ki meni, da smo več namenili za policijo. Ne. Poraba za policijo znaša 0,8 odstotka BDP, kar je manj od povprečja EU. Celo več. Slovenija spada med države z najmanjših deležem BDP za policijo. Zato pa toliko večji delež nameni sodstvu – z 0,9 odstotka BDP za dejavnost sodišč in drugih pravosodnih organov Slovenija zaseda prvo mesto v EU. To je kar za 0,5 odstotne točke več od povprečja EU, prvi slovenski zasledovalki na lestvici (Bolgarija in Švica) namenjata 0,6 odstotka BDP. Sodniki spadajo med tiste, ki se jih kriza sploh ni dotaknila. Na njenem začetku je namreč delež znašal 0,5 odstotka BDP, predlani 0,4 odstotne točke več. In Mramor pravi, da je pravosodje še vedno prioriteta, čeprav imamo največ sodnikov na prebivalca v EU in sodstvo pa je med najmanj učinkovitimi.

Pri gospodarskih dejavnostih na splošno se je Slovenija leta 2013 uvrstila skoraj na sam vrh po deležu BDP. S 14,5 odstotka je zaostala samo za Grčijo (15,1) odstotka, vendar je tisto leto bila všteta še dokapitalizacija bank. Nad povprečjem je Slovenija še pri izdatkih za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lov (0,7 odstotka BDP, povprečje EU je 0,3 odstotka) in prometu (2,4 odstotka BDP, povprečje EU je dva odstotka).

Za zdravstvo je Slovenija delež BDP od začetka krize do leta 2013 povečala s 6,1 na 6,9 odstotka. Nad povprečjem EU je pri izven bolnišnični in bolnišnični zdravstveni oskrbi, pod povprečjem pri oskrbi z zdravili in ortopedskimi pripomočki. Povsod je delež BDP ostal enak ali se je povečal. Podobno je pri izobraževanju, ki naj bi po mnenju levičarjev in sindikatov doživelo najbolj brutalne reze. Kar ne drži. Delež BDP za izobraževanje se je od začetka krize do leta 2013 povečal s 6,1 na 6,5 odstotka, kar Slovenijo uvršča med prvih pet držav EU z največjim deležem BDP za izobraževanje. Pri predšolski vzgoji in osnovnošolskem izobraževanju je znašal ta delež predlani 2,4 odstotka in je bil za 0,2 odstotni točki večji kot na začetku krize (0,8 odstotne točke več od povprečja EU), enak je delež za srednješolsko izobraževanje, ki je bil za 0,1 odstotne točke večji kot leta 2008 (povprečje EU je 1,9 odstotka), enak (1,2 odstotka BDP) pa je ostal pri visokošolskem izobraževanju (povprečje EU je 0,8 odstotka).

Tudi za socialno varnost je Slovenija ves čas krize namenjala vedno več in ne manj. Delež izdatkov za socialo se je od začetka krize do predlani povečal s 15,6 odstotka na 18,7 odstotka BDP. Pri varstvu obolelih in invalidnih oseb je ostal enak (2,5 odstotka BDP), povečal pa se je pri pokojninskem varstvu (z 8,3 na 10,3 odstotka BDP), varstvu otrok in družine (z 1,9 na 2,2 odstotka BDP), varstvu brezposelnih oseb (z 0,3 na 0,9 odstotka BDP) in varnosti socialno ogroženih (z 0,6 na 0,8 odstotka BDP).

Pri financiranju rekreacije, kulture in dejavnosti neprofitnih organizacij je Slovenija sploh nekaj posebnega. Ima enega največjih deležev v BDP v EU, ki se je od začetka krize do predlani povečal z 1,6 na 1,8 odstotka BDP. Ta delež je skoraj še enkrat večji od povprečnega deleža v EU. Delež za šport (0,3 odstotka BDP) ostaja na enaki ravni kot leta 2008 (je manjši od povprečja EU), zato pa prednjačijo izdatki za kulturo (delež je z 0,8 odstotka BDP za četrtino večji od povprečja EU), kjer se Slovenija uvršča na 6. mesto (isti delež imata Francija in Madžarska) ter za radio, televizijo in založništvo, kjer Slovenija z 0,4 odstotnim deležem v BDP zaseda vrh lestvice (pred Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Finsko in Islandijo, kjer delež dosega 0,3 odstotka BDP).

Enako za javno upravo, čeprav sindikalisti ves čas trdijo, da so prav oni nosili glavno breme finančne krize in doživeli največje finančne reze. Delež izdatkov za javno upravo v BDP se je tako od začetka krize do predlani v Sloveniji izdatno povečal. Če je leta 2008 znašal 5,4 odstotka je bil leta 2013 že 6,7 odstotka. To pa pomeni enega največjih povečanj v Evropski uniji. Zato nikakor ne držijo trditve, da so krčenje izdatkov v krizi najbolj občutila področja šolstva, zdravstva in socialne varnosti oziroma kar cel javni sektor.

Kaj je metodologija COFOG – ESA 2010?

Metodologija ESA 2010 je nadgradnja metodologije ESA 95, ki je skladna s sistemom Združenih narodov glede računovodskih standardov in klasifikacij. Posodobili so jo, da bo bolj uporabna za Evropsko unijo. COFOG – ESA 2010 razvršča izdatke širše države po namenu oziroma razvršča izdatke širše države po posameznih funkcijah. Porabo razčlenjuje po vseh institucijah širše države: zajema celotno porabo državnih in občinskih proračunov, skladov socialnega zavarovanja, javnih skladov in agencij, javnih zavodov ter drugih oseb javnega prava, ki so razvrščene v institucionalni sektor države, po posameznih funkcionalnih namenih porabe. Prikazuje torej za kakšne funkcionalne namene država v širšem smislu troši javnofinančna sredstva. Prikazi odhodkov države po posameznih proračunskih porabnikih ne ustrezajo več: ker podatki za različna obdobja niso primerljivi in ker ne omogočajo primerjavo med državami.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, oktober 2015

 

Minister Mramor, ime česa je (po novem) slaba banka?

06 torek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

banke, DUTB, Dušan Mramor, Lars Nyberg, Miro Cerar, plače, slaba banka, terjatve, Torbjörn Mansson, vlada

Se spomnite ministra za finance Dušana Mramorja, ki je marca, ko so v javnosti prišli zneski za visoke honorarje profesorjev na fakultetah, dejal: »Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, nismo več v komunizmu.« Seveda, nismo več uradno v komunizmu, v resnici pa smo v njem ne samo z rokami in nogami, ampak tudi z glavo in tistim, kar je v glavi. (Če kaj sploh je.) Pretekli petek, ko je medijski mainstream zahteval glave tujcev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je izjavil nekaj podobnega, češ da pri predlogu razrešitve ne gre za vprašanje višine prihodkov ali kakovosti delovanja DUTB. Torej, minister Mramor, v čem je težava? V zaupanju? Ki ga naj ne bi bilo med skupščino (vlado) in vodstvom upravnega odbora? Koga imate za norca?

Prav je bilo, da je vodstveni kader v DUTB iz tujine. To je pomenilo (in še pomeni), da se je vsaj na deklarativni ravni presekala popkovina med družbenimi paraziti in tajkuni na eni ter državnim premoženjem na drugi strani. Prvi so najbrž pričakovali, da DUTB nikakor ne bo uspelo prodati premoženja, ki je bilo prenešeno na slabo banko. Lobiji so lani Larsu Nybergu, Torbjörnu Manssonu & Co. celo očitali, da ne delajo ničesar, da gre prodaja prepočasi. To je bil prvi manever, da se stari kadri, še do včeraj zagovorniki nacionalnega interesa, polastijo nazaj »zaplenjenega« premoženja. Ko pa je zadeva stekla in se je prodaja začela, je bilo spet vse narobe. Še huje. DUTB si je drznil zamajati tudi take vplivneže, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik. In ta napad na DUTB traja v valovih kontinuirano od začetka leta, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo premier Miro Cerar popustil in predlagal zamenjavo. »Radi bi takšno slabo banko, na katero se lahko vpliva,« je pred meseci dejal Mansson. In lobisti, ko so spoznali, da Šved ni nek Lojzek, ki ga lahko odpraviš s sendvičem in cockto, so ob pomoči medijev sprožili pravo gonjo ter nad DUTB pognali od KPK in Računskega sodišča do NPU.

Ampak pomagalo je šele tisto orožje, s katerim je levica pred volitvami 2002 spravila na kolena takratnega predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki je resno ogrožal Janeza Drnovška – plače. Obsedenost zaplotanih Slovencev z visokimi plačami, (ki vedno raje vidijo, da tudi sosedu crkne krava, če je njemu), vedno izzove pravo in pričakovano reakcijo, še posebej, če jim serviraš: najprej na televiziji predvajaš prispevek o visokih plačaš, takoj naslednji je o revščini in lačnih otrocih, naslednji pa o neenakosti v družbi, ki se še povečuje, in izjava kakšnega levičarskega aktivista, da je treba narediti konec izkoriščevalskemu kapitalizmu. Sklep je logičen: otroci so lačni, ker ima Mansson previsoko plačo, dodelil mu jo je zlobni otrok kapitalizma Nyberg. Oba tujca sta neposredno kriva, da se v Sloveniji povečuje neenakost (hm, čeprav po vseh kazalcih sodimo med tiste države, kjer je neenakost najmanjša), s tem pa je revnih vse več ljudi, kriv pa je seveda neoliberalni kapitalizem.

Bistvo težave torej ni, da imajo na DUTB previsoke plače, ampak dejstvo, da imajo tujci v slabi banki neizmerno kapitalsko moč, ki jo ne delijo z domačimi tajkuni oziroma je ne delijo s tistimi lobisti, ki so pričakovali, da bodo s svojimi političnimi povezavami prišli do dela kolača. Pa vse je bilo tako skrbno načrtovano, da tajkuni nazaj in poceni pridobijo premoženje. Vsi zdaj DUTB očitajo, da z lahkoto presega načrte, ko pa je premoženje dobila z velikim popustom oziroma 70-odstotnim diskontom. Vprašanje je, kdo se je strinjal s tem diskontom, ki predstavlja korupcijsko tveganje? Natanko tisti, ki so pričakovali, da bodo imeli vpliv v slabi banki. Ko se jim je to izjalovilo, se je začel odprt lov na vodstvo DUTB. Vse drugo je navaden blef.

Vlada ima seveda kot skupščina vso pravico, da kogarkoli in kadarkoli na DUTB odstavi, ampak bilo bi pošteno, da pove, zakaj je v resnici razrešila vodilna na DUTB. Če tega ne zmore, bi si lahko izmislila vsaj kakšen boljši razlog, kot pa plače in izgubo zaupanja. Ker pa ima za seboj medije, ki sicer Cerarja vsake toliko časa »opozorijo«, da ni večen, je vse skupaj otroško lahko. Mainstream mediji servirajo raje natanko tiste informacije, ki zagotavljajo natanko tak odziv, kot se je zgodil – ogorčenje zaradi previsokih plač. In za podkrepitev svojih tez vprašajo za mnenje natanko tiste politike in strokovnjake, ki so še pred desetletjem, zagovarjali nacionalni interes, torej tisto, kar je povzročilo tako katastrofalno stanje v Sloveniji, da je država potrebovala ustanovitev slabe banke. In takrat, pred desetletjem, seveda ni bilo nikjer ne Manssona ne Nyberga, na katera se zdaj zliva celotna gnojnica neuspešne gradualistične tranzicije. Kar naenkrat postane verodostojen minister Karl Erjavec, ki je recimo najbolj odgovorna oseba v aferi z arbitražnim sporazumom. V normalni državi takega človeka nikoli, ampak res nikoli več ne bi vprašali za katerokoli mnenje. Celo več. Mediji bi odštevali dneve do njegovega odstopa. In to človek, ki je zelo gostobeseden in je nekakšna politična različica Miša Alkalaja. Za njim pa seveda Židan, o katerem sploh ni potrebno izgubljati besed. Kam spada človek, ki izjavi, da bo treba zagristi v kislo jabolko zasebnih gozdov (Kaj ima država z zasebnimi gozdovi?), ni treba posebej razlagati. Je na približno enaki ravni kot sindikalist v Luki Koper, ki vladi prostodušno zagrozi, da lahko privatizirajo podjetje samo z dovoljenjem delavcev, čeprav bodo nadnje poslali vojsko. Povedano drugače: socializem in socialisti povsod naokoli, in to do koder seže oko.

Z današnjim dnem, ko je vlada odstavila Nyberga in odpoklicala Manssona, se začne »prava« privatizacija. Tujci do podjetij v slabi banki, si malodane upam staviti, ne bodo imeli več dostopa. Vrata trem vrstam parazirov, se pravi »našim«, »našim« in »našim«, so se na stežaj odprla. Cerar in Mramor bosta deležna pohval, kot so ju pogladili po glavi, ko je propadla privatizacija Telekoma.

Zato je namesto vprašanja Mramorju, v čem je težava, bolj na mestu vprašanje, ime česa je (po novem) slaba banka.

Kavarna Hayek je tudi na Twitterju: @KavarnaHayek

Mesčevo pismo Korinčanom po Marxu

17 torek Feb 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Gospodarstvo

≈ 1 komentar

Značke

Dušan Mramor, Grčija, Luka Mesec, Siriza, socialisti, socializem, Združena levica, človekove pravice

Ko že misliš, da so socialisti že zdavnaj zaužili vse neumnosti tega sveta in jih samo še ponavljajo, me vedno znova preseneti kakšen skrit as iz rokava. Njihova sposobnost obračanja besed in izkrivljanje dejstev je spretnost, ki me sicer vedno pusti odprtih ust, hkrati pa vse bolj utrjuje v prepričanju, da so sovražniki civilizacije in človeštva. Prepričujem se, da njihovi logiki, ki jim je zgolj samo okras, ne bodo nasedli niti tisti, katerih inteligenčni kvocient ne presega številko njihovih čevljev. Toda vedno se zgodi, da ideje socialistov padejo na plodna tla, čeprav je skoraj nemogoče, da bi se človek zavzemal za socializem, hkrati pa bi bil dosleden v logiki.

Tako na Facebook profilu Združene levice (https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/462505060574725) berem sporočilo ob solidarnostni akciji v podporo Grčiji in Sirizi. Pustimo ob strani, da Grčija pač ni Siriza, čeprav ima večino v parlamentu, in tudi težave, ki jih ima njihovo gospodarstvo, katere pa so si zakuhali sami. Oglejmo si nekatere poudarke v zadnjem delu tega levičarskega pamfleta. Takole je zapisano:

»Ko izražamo solidarnost z grškim prebivalstvom, se obenem borimo proti varčevalnim ukrepom in privatizacijam pri nas. Grški politični boj pomembno prispeva k temu, da se olajša prisila k vedno večji produktivnosti in konkurenčnosti na račun delavskih pravic in javnega dobra, ki drži celotno Evropo v šahu že vsaj od izbruha svetovne gospodarske krize. Ne borimo se za ohranjanje neupravičenih privilegijev, borimo se proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja. Tako imenovano reševanje, ki ga danes Grčiji znova skušajo vsiliti finančni ministri evrskega območja, predvsem Nemčije in Francije, ni nič drugega kot ekonomski in socialni genocid nad grškim prebivalstvom zavoljo ohranjanja dobičkov peščice najpremožnejših!«

Kaj nam sporočata novi komunistični lider Luka Mesec in njegova škodljiva druščina?

1. Najprej je treba zagotoviti delavske pravice in javno dobro, šele potem za produktivnost in konkurenčnost. Seveda, najprej je treba trošiti, šele potem bomo razmišljali, kako bomo zaslužili. Resnica je ravno nasprotna: šele večja produktivnost in konkurenčnost gospodarstva bosta prinesla delavcem blaginjo in večje pravice. Te povsem enostavne lekcije socialisti nikakor ne dojamejo. Kar je razumljivo, ker niso spodobni videti razlike med prisilo in prostovoljnimi odnosi med ljudmi, ker ne dojamejo, da je pot v blaginjo za celotno družbo možna le, ko na prostem trgu ljudje prostovoljno stopajo v delovna razmerja in prostovoljno menjavajo dobrine in storitve. Ampak ne, za levičarje je družba (ali država) z reguliranim in instituncializiranim nasiljem pravičnejša (o regulaciji sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/regulacija/), sami pa bi z navadnim ropom pridobljeno bogastvo delili. Pravzaprav si levičarji zavzemajo za obliko suženjstva, razlika je samo v različnih stopnjah prisile, zato lahko z vso odgovornostjo trdimo, da se socialisti zavzemajo za obliko državnega suženjstva, kjer bodo sami (in njihovi izbranci) odigrali vlogo vladarjev in tistih, ki se nikoli ne zmotijo.

2. Združena levica govori o socialnem in ekonomskem genocidu, ki ga EU izvaja nad grškim prebivalstvom. Finančni minister Dušan Mramor, s katerim se pogosto ne strinjam, je včeraj dobro povedal. Slovenija bo vztrajala, da Grčija poplača svoje dolgove. Namreč, če Slovenija varčuje in stiska pasove (kje to Mramor vidi, sicer ne vem), ne bo zdaj Grčiji odpustila del dolga, saj ta država po zmagi Sirize že povečuje plače in število zaposlenih v državni upravi. Skratka, je na poti nazaj v preobsežen državni aparat, ki je tudi eden od krivcev, da krizo v Grčiji. In Mesec to podpira, ker je logika socialistov, da lahko država ustvarja delovna mesta in blaginjo.

3. Ko Luka Mesec pravi, da se ne borijo »za ohranjanje neupravičenih privilegijev«, ampak proti sistemu, ki za reševanje lastne krize in povečevanje dobičkonosnosti ukinja mehanizme demokratičnega odločanja in za večino prebivalstva v 21. stoletju uvaja razmere 19. stoletja, se primite za denarnice. Ravno parlamentarna demokracija je Mescu in drugim osebkom omogočila, da so s ceneno socialistično retoriko na volitvah zavedli državljane. In ti ljudje, ki spadajo v tistih pet odstotkov najbolj bogatega svetovnega prebivalstva, seveda svoje ne bi dali, ne bi delili z drugimi, pač pa bi z davki kradli podjetnikom v gospodarstvu, ki edini ustvarjajo, da ta država sploh lahko še živi, in ti razporejali. Povedano drugače. Podjetniki (kapitalisti) bi delali, Združena levica (pa še marsikatera politična stranka) bi delila, prerazporejala (o neenakosti sem že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/).

4. Vse skupaj Združena levica začini z delavskimi pravicami (ki jih pohlepni in zli kapitalisti seveda ves čas kršijo), ki jih enači s človekovimi pravicami. Najprej: delo ali imeti delo ni človekova pravica. To smo razčistili, čeprav levičarji trdijo nasprotno. Tudi drugače socialisti s človekovimi pravicami zelo opletajo in z njimi prav perverzno manipulirajo (tukaj sem pisal o domnevni neenakopravnosti na trgu dela: https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/domnevna-neenakopravnost-med-spoloma-na-trgu-dela/). Vedno so jih polna usta in jih raztezajo do onemoglosti, tako da lahko poslušamo, da med človekove pravice spadajo pravica do poroke med istospolnimi partnerji (še za hetero spolne partnerje poroka ni človekova pravica), pravica do svojega stanovanja, avtomobila, televizorja, vodovoda, izobraževanja, malodane tudi iPhona in poceni dostopa do svetovnega spleta. Kar samo kaže, da levičarji nimajo pojma. Človekove pravice namreč pomenijo nekaj, na kar ima posameznik izključno pravico samo za to, ker obstaja, ker je živ, ker živi. Po logiki socialistov bi bil človek upravičen do vseh zgoraj naštetih stvari. Pa ni. In ne more biti. Vendar o človekovih pravicah ter razlikah, kako jih dojemajo socialisti in kaj so človekove pravice za liberalce, kdaj drugič.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 94 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico