Sir Roger Scruton govori so socializmu in človekovih pravicah.
Sir Roger Scruton: »Socialističen pristop k politiki se močno razlikuje od našega konservativnega pristopa in vsekakor od pristopa, ki se ga pripisuje Edmundu Burku. Konservativno stališče je, da politika obstaja zato, da bi vzdrževala mir in vladavino prava ter omogočala družbi, da se razvije in uspeva v skladu s svojo naravno logiko. Civilna družba je cilj, politika pa le sredstvo, ki zagotavlja, da le-ta ne uide izpod nadzora oziroma ohranjuje meje.«
V spomin na angleškega konservativnega filozofa in pisatelja Sira Rogerja Scrutona: februar 1944 – januar 2020.
Najbrž se boste strinjali, da je zaupanje mestoma naivna, a kljub temu lepa vrlina. Prevara to ni. Zato je paradoksalno, da je zaupanje predpogoj za prevaro.
Ne govorim samo o ponzijevih shemah ali prodajah čudežnih zdravil, govorim tudi o volitvah. Taktika levice je, da si zaupanje ljudi pridobi s slikovitimi orisi svetle prihodnosti, ki čaka vse ljudi, če ji na volitvah namenijo svoj glas. Čeprav se kasneje to izkaže za prevaro, ker njeni modeli nikjer na svetu niso delovali, niti ne morejo delovati, s(m)o ljudje nagnjeni, da bolj verjamemo lepim besedam, kot (ne)uresničenim dejanjem.
Ravno zaupanje je tisto, ki loči urbana naselja od podeželja. Po vaseh je življenje trdo, a dokaj enostavno. Ljudje vedo, da bodo preživeli od lastnih rok, ne od besed. Precej zaprte skupnosti, kjer ljudje poznajo vsakega, so preživele ter ohranile jezik, kulturo, tradicijo in vero ravno zaradi zaupanja v svojo skupnost in nezaupanja do tujcev. Njihovega zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je pridobiti. In ta pot je zelo dolga. Čeprav se je Kovačeva hvalila Obami, konservativne skupnosti ni mogoče spremeniti z enim obiskom, kaj šele z neko aktivistično taktiko. Zato na podeželju glasujejo za konservativne stranke.
Za razliko od podeželja mesta gradijo na prevari: vzporedni svet slikajo kot realnost. Prišlek ali ideološko primerna oseba je takoj deležna vseh vrst socialnih pomoči. Zdi se mu, da je to nekaj naravnega. In ker je z vsemi ugodnostmi prestavljena v fantazijski film, kjer junak asfalt pod nogami občuti kot mehko travo, na volitvah glasuje v nasprotju z realnostjo in naravnimi vrednotami. Ta dovršen urbani konstrukt, ki je poln razmah na stari celini doživel v zadnjih pol stoletja in se dotaknil tudi Slovenije, skuša doseči, da domišljija prevlada nad spominom. Podeželje temelji predvsem na izkušnjah spomina, medtem ko mora urbano naselje izdelati ogromno podrobnosti (od infrastrukture do služb), da zapelje lastni spomin v fantazijski (socialistični) svet. Povedano drugače: pozabljanje tradicionalnega (naravnega) je izvorni del prevare.
Ker prevarantom do zdaj na podeželju ne uspeva, poskušajo z novimi prevarami: Francija bo na podeželje naseljevala migrante, demokrati želijo zmanjšati število elektorskih glasov v pretežno kmetijskih državah, v Sloveniji je levica pred več kot dvema desetletjema kljub jasno izraženi volji ljudstva blokirala volilno zakonodajo. Poleg prisilnih vzorcev spreminjanja, kar želi centralna oblast v prestolnici: prostorsko planiranje in načrti so namenjene urbanizaciji (od cestomanije do gradnje stanovanjskih blokov), gradnjo na podeželju nadzorujejo urbani načrtovalci, uporablja se gradbene materialne, ki niso skladni s tradicionalnim okoljem. Kljub temu se kmečki človek za zdaj še upira in podeželje ostaja slovenska nacionalna ikona.
Današnji rezultat lokalnih volitev je pričakovan in je odraz prepada med naravnim in tradicionalnim na podeželski strani ter umetnim in postmodernističnim na urbani strani. Upajmo, da bo tako še nekaj časa ostalo, saj je podeželje še zadnji branik tega, čemur lahko rečemo slovenstvo v svoji najbolj žlahtni obliki. Da bi tako tudi ostalo, morajo avtohtoni in staroselci na podeželju imeti oblast v svojih rokah. Kmetje dobro vedo, kaj je levičarska prevara: poskus dobrikanja in sejanja megle, da centralnoplanski uradnik v socialistični prestolnici bolj od njega ve, kaj je dobro zanj. Takoj spregleda nevarnost, ko se mu socialisti ponudijo, da bodo oni skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine na podeželju. Natančno vedo, da prinašajo samo uničenje in revščino. Te lekcije so se naučile cele generacije, postale so imune na odločitve, ki jih sprejemajo popolnoma neznani in zlonamerni ljudje daleč proč od kmetij.
Kakopak, urbani sociologi, filozofi in politični komentatorji primerjajo podeželje z zaostalostjo, svetom, ki se je ustavil pred stoletji. Na vaško idilo in tamkajšnje umirjeno, monotono življenje levica gleda kot na razrednega sovražnika: kulturna zaostalost ohranja duh fevdalizma in patriarhata, kar preprečuje napredek okostenelega kraja. Tako razmišljanje je paradoksalno, ker po drugi strani slavijo ilegalne migrante, pravijo, da bodo ´obogatili´ domačo kulturo. Bolj se jim zdijo sprejemljivi ljudje, ki so še do včeraj na obronkih Peševarja pasli koze, kot slovenski kmečki živelj. Izključno zato, ker z goniči kamel in nadlegovalci koz dobijo nove glasove. Zmanjšanje meril, kaj je čednost ali vrednota, je posledica sodobne relativizacije in znižanja standardov doma. Pomislite. Po vaseh se fantje med seboj stepejo zaradi deklet, v mestih zaradi žoge (nogometa); na podeželju je visoko cenjena ženska z večjim številom otrok, urbane ženske med seboj tekmujejo, katera bo imela več splavov. Razliko med podeželjem in urbanimi naselji zato lahko opredelimo tudi kot razliko med kulturo življenja in kulturo smrti.
Z rezultatom lokalnih volitev smo lahko zadovoljni. Pokazalo se je, da po vaseh in manjših krajih še vedno prevladuje zdrav razum, da je Slovenija še vedno blagoslovljena s svojim podeželjem.
Tekst je bil prvič objavljen na portalu revije Demokracija.
Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.
Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).
S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.
Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.
Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.
Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.
Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.
Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.
Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.
Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.
Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.
Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.
Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.
To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.
Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).