Ekonomsko capljanje Slovenije ali kaj vse gre narobe

Značke

Estonija, gospodarstvo, reforme, Slovenija, Višegrajska skupina

Zgodilo se je pričakovano. Po prvih podatkih in ocenah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za lansko leto je pri bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca Estonija prehitela Slovenijo. Obema je tik za petami Češka.

Slovenija in Estonija sta samostojni državi postali leta 1991. Medtem ko je bilo to za Slovenijo prvič, je bila Estonija enkrat sicer že samostojna in neodvisna država. To je postala leta 1918 in tako je bilo do leta 1940, ko jo je okupirala Rusija. Po padcu Berlinskega zidu sta se obe državi osamosvojili in se skušali otresti socializma. Medtem ko je baltska država šla po poti korenitih prostotržnih reform, se je Slovenija pod vodstvom Liberalne demokracije Slovenije in predsednika vlade Janeza Drnovška zatekla k »neboleči« tranziciji. To se je izkazalo za zelo škodljivo. Tudi zato se je BDP na prebivalca v zadnjih treh desetletjih v Estoniji povečal za skoraj 29.000 ameriških dolarjev (26.700 evrov) na 29.730 ameriških dolarjev (27.380 evrov), v Sloveniji samo za nekaj več kot 21.000 dolarjev (19.340 evrov) na 29.470 ameriških dolarjev (27.140 evrov).

(Ne)zanesljivost DBP

BDP na prebivalca sicer ni najbolj zanesljiv kazalec blaginje v neki države, vendar ga v tej vlogi vidi večina statistik. Pogosto je treba podatke o rasti ali padcu BDP jemati z zadržkom. Težava z BDP kot kazalnikom blaginje je, da vključuje tudi državno potrošnjo, ki je v primeru izračuna povsem izenačena z zasebno potrošnjo. Ekonomija pa nas uči, da državna potrošnja pošilja trgu »napačne signale«: država lahko veliko troši, kar ne pomeni, da s to potrošnjo narašča tudi blaginja državljanov. V nekdanji socialistični Jugoslavije je bila tako denimo za rast BDP vsako leto »zaslužna« tudi megalomanska gradnja spomenikov NOB. Prebivalci razen stroškov z davki od njih niso imeli ničesar, njihova blaginja se zaradi spomenika padlim borcem ni povečala.

Toda kljub temu BDP ni zgolj neka računovodska ali statistična enota, ki nič ne pove. Ker ni druge, se BDP na prebivalca uporablja kot najbolj razširjen kazalnik blaginje državljanov neke države, še posebej zato, ker lahko z njim delamo zgodovinske primerjave. Uporaben kazalnik (če ne še bolj) je tudi individualna potrošnja na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kjer sta Slovenija in Estonija praktično izenačeni: Slovenija je leta 2021 dosegla 90 odstotkov povprečja EU, Estonija le odstotno točko manj. Podatkov za leto 2022 še ni, lahko pa pričakujemo, da bo Estonija tudi v tem kazalcu že boljša od Slovenije.

Kaj se je zgodilo? In kako to, da nas nekdanje socialistične države, na katere smo še pred leti gledali z viška, prehitevajo druga za drugo?

Tranzicija

Estonija je bila, tako kot Slovenija, skoraj pol stoletja pod komunistično okupacijo. Ko je vzhodni socialistični blok razpadel, je imela veliko slabši izhodiščni položaj kot Slovenija: v začetku 90. let prejšnjega stoletja je njen BDP na prebivalca komaj presegal tisoč ameriških dolarjev (920 evrov), medtem ko se je v Sloveniji gibal okoli 8.000 dolarjev (7.630 evrov). Estonski BDP na prebivalca je bil 8-krat manjši od slovenskega, a že na prehodu tisočletja estonski BDP znašal že polovico slovenskega.

Uspeh evropskega gospodarskega tigra od začetka tranzicije ni naključje. Estonci so za razliko od Slovencev odločno prekinili s komunistično preteklostjo. Medtem ko so Slovenci volili v demokrate preoblečene partijce, so se v baltski državi prebivalci odločili za ljudi, ki so obljubili in jih potem vodili v prostotržno gospodarstvo. Velika zasluga gre Martu Laaru, prvemu estonskemu predsedniku vlade in članu desnosredinske politične stranke, ki je kasneje dejal, da je kot zgodovinar prebral le eno ekonomsko knjigo – Svoboda izbire od Miltona in Rose Friedman. In se po njej ravnal. Rezultati so danes vidni: Estonija, ki se je po osamosvojitvi lotila sicer za ljudi bolečih, a očitno uspešnih reform (reformirali so pokojninski, davčni in zdravstveni sistem, pravosodje, zaščitili zasebno lastnino, privabili tuje naložbe, pustili ljudem svobodo), je danes na lestvici indeksa človekove svobode četrta (Slovenija 32.), vladavine prava osma (Slovenija 32.) in ekonomske svobode sedma (Slovenija 32.). Je daleč pred vsemi drugimi tranzicijskimi državami.

Sprememba miselnosti

Medtem ko v Sloveniji tranzicija še kar traja in Slovenijo nekako vleče nazaj v socializem (tudi zaradi EU, ki postaja vse bolj socialistična), je Estonija s tranzicijo že končala. Mlade generacije, ki so zrasle v samostojni državi, so povsem drugačne od slovenske: medtem ko se na sončni strani Alp zanašajo na državo, ki naj bi jih reševala, ko zabredejo v težave, se mladež od Baltskem morju po padcu sama postavi na noge. Ta sprememba miselnosti se je najbolj pokazala od zadnji veliki finančni krizi leta 2008. Kaj se je zgodilo?

Ker je Estonija ekonomsko zelo odprta in svobodna država, jo je finančna kriza zelo prizadela; mogoče najbolj od vseh evropskih držav. Globalna recesija je povzročila, da je v nekem trenutku brezposelnost celo presegla 20 odstotkov, bankrotirala so številna podjetja. Toda država si je zelo hitro opomogla. Celo več. Krizo je Estonija izkoristila za dodatne reforme in zelo zmanjšala javno porabo. Estonija je bila, potem ko si ji je BDP na prebivalca zmanjšal za več kot 20 odstotkov (z 18.280 dolarjev leta 2008 na 14.760 leta 2009), že po 18 mesecih spet v polnih obratih. In Slovenija?

Potratne rdeče vlade

Po pravem malem gospodarskem čudežu pod Janševo prvo vlado (2004 – 2008) je po volilni prevari vajeti prevzel dvojec Borut Pahor (predsednik vlade) in Franci Križanič (minister za finance). Namesto rezov v javno porabo je sledilo brezglavo zadolževanje, da bi se ohranila standard in blaginja predvsem javnega sektorja. Če je pod Janševo vlado BDP na prebivalca znašal 27.740 dolarja, je v naslednjih letih pod vladavino levih strank padel na 21 tisoč dolarjev (2015) in dosegel raven iz leta 2008 šele pod tretjo Janševo vlado. Posledice takratne finančne avanture rdeče vlade so vidne še danes: medtem ko znaša javni dolg Slovenije okoli 75 odstotkov BDP (2021), znaša estonski samo 18 odstotkov (2021).

Estonija je tudi država, ki je zelo naklonjena tehnološkemu napredku. Veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Bila je tudi prva država, ki se ni branila prihoda Uberja ter je legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Za razliko od slovenske leve politike, ki Uber, Wolt, Globo ali katerokoli drugo tehnološko podjetje malodane kriminalizira.  Estonci za razliko od slovenske politike (predvsem strank Levica in SD) prepoznajo poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve; v njih vidijo priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.

Slovenija ekonomsko propada

Estonija je dober primer države, ki se od osamosvojitve od Moskve glede na ekonomsko in osebno svobodo vzpenja po lestvici najbolj svobodnih držav na svetu. Primerjava s Slovenijo je dobra, ker sta bili obe državi dolgo pod komunističnim režimom in sta istočasno (čeprav z različnimi izhodišči; Estonija je neodvisnost pozdravila kot precej revnejša država od Slovenije,) začeli tranzicijo. Slovenija se je odločila za gradualizem, Estonija za ostre reze in reforme.

Po treh desetletjih je rezultat več kot očiten: Estonija hitro napreduje, Slovenija caplja in zaradi levih politik v relativnem smislu propada. Vse druge tranzicijske države (predvsem države Višegrajske skupine) so močno liberalizirale svoja gospodarstva in so veliko bolj kapitalistično naravnane, vse imajo manjši državni aparat kot Slovenija in bolj razširjen trg. Medijski mainstream to dobro skriva in o tem ne poroča, zdi se, da je za leve politike in progresivno usmerjene medije primerjava z Estonijo cenen meščanski trik in potegavščina kapitalističnih domišljavcev. Socializem bomo varovali kot punčico svojega očesa, pravijo nadstandardno pametni slovenski volivci, ki ne glede na padajoč standard dajo svoj glas, kakopak, vedno levici. In potem imajo, kar imajo. Čeprav je z vesolja jasno, da je blaginja prebivalstva neposredno odvisna od stopnje in odprtosti prostotržnega gospodarstva.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 2. februarja 2023)

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje

Značke

birokracija, cene, davki, davčna zakonodaja, deflacija, denar, državna uprava, ECB, ekonomija, Evropska unija, FED, gospodarska rast, gospodarstvo, inflacija, javna poraba, javna uprava, medijski mainstream, obrestna mera, podražitev, regulacija, robert golob, Slovenija, sončne elektrarne, Vlada RS, zelena agenda

Deflacija je za potrošnika dobra, inflacija je slaba. Upam, da se s tem vsi strinjamo. Preprosto zato, ker pri inflaciji v določenem časovnem obdobju za enoto denarja dobimo manj blaga in storitev kot v prejšnjih obdobjih. To je posledica preveč (poceni) denarja (brez kritja) na trgu. Ta denar »lovi« premalo dobrin (blago in storitve). Zato se cene povečajo. In to ni nikakršna raketna znanost, ki je ne bi razumel povprečno inteligenten mladostnik. Razen, seveda, če ti »mladostniki« ne sedijo v vladi Roberta Goloba. Potem se zmožnost razumevanja preprostih ekonomskih zakonitosti drastično zmanjša.

Kakorkoli, preveč denarja na trgu običajno povzročijo vlade, ki imajo monopol nad tiskanjem bankovcev in kovancev. Nov denar v obtoku, ki želi biti stabilen in ne izgubljati vrednosti, mora imeti realno podlago. Kar pomeni, da država natisne toliko denarja, kot ga v resnici gospodarstvo ustvari. Nekatere škodljive politike (kot je denimo zelena agenda) so povečale potrebo po denarju. Ker ga toliko (gre za milijarde evrov) gospodarstvo je more ustvariti in ga poslati v Bruselj, se evropski birokrati preprosto odločijo, da bo centralna banka (ECB ali čez lužo FED) tiskala denar brez kritja (na ta način so zagnali program kvantitativnega sproščanja). Inflacija je tako za potrošnike na nek način davek (paradavek).

Težava EU (in s tem tudi Slovenije) je, da se kljub visoki inflaciji nihče ne želi odpovedati dragim »zelenim« (in drugim) programom (in obsežni birokraciji), čeprav je jasno, da povečanje državne porabe težave z inflacijo še poslabša. Kajti če bodo oblasti vztrajale pri zelo dragi preobrazbi energetike v zeleno (trajnostno ali kakorkoli temu že rečemo), se bo potreba po dodatnem svežem denarju še povečala. To pomeni, da bo potrebno dodatno tiskanje denarja iz nič. Evropska centralna banka (ECB) je sicer zvišala obrestne mere, da bi zajezila inflacijo in jo spravila pod dva odstotka, ampak če bo dodatno tiskala denar, ne bo prav nič pomagalo (in se bo znašla, če že ni, v spirali, iz katere je izhod en sam – popoln zlom in nov začetek).

Čeprav Golob napoveduje, da se bo inflacija jeseni umirila in zmanjšala (začasno se bo najbrž res), na malo daljši rok prav nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale. Še več. Če bo šel Golob resnično v gradnjo niza velikih sončnih elektrarn, do katerih naj bi do leta 2025 dostopala tretjina slovenskih gospodinjstev in za katere bo potrebno resnično veliko denarja, bodo slovenske finance kolapsirale. Da si ob taki hudi globalni krizi, ki se nam bliža in ki ne bo običajna ekonomska kriza, privoščiš tako nedomišljen energetski projekt, moraš biti pokvarjen ali pa nagnjen k samomoru. Tudi projekti, ki so napovedani in ki nekako sledijo globalistični bruseljski agendi (od energetike prek sociale in zelenega načrta do enakosti spolov), bodo najbrž že letos jeseni sprožili upor in prelivanje krvi (protest nizozemskih kmetov je le uvod v mnogo hujše stvari na stari celini). Problem današnjih (desnih ali levih) oblasti, ki zaradi ljubega miru večinoma sledijo progresivnim in levičarskim željam in zahtevam, je, da so bolj osredotočeni na ideologijo, kot na dejanske potrebe države (ali EU) in državljanov (ali posameznih držav EU).

Vlada, ki želijo svoji državi dobro, ob taki inflaciji, kakršna je danes, naredi vsaj pet, vsaki »kmečki« glavi logičnih stvari: prek centralne banke zaostri ponudbo denarja v višjimi (da ne rečem zelo visokimi) obrestnimi merami, zmanjša obseg javne in državne uprave (odpuščanje birokracije), zniža davke, oklesti javno porabo in deregulira državo (zmanjšanje števila predpisov in omejitev). Ta recept (v zgodovini so ga uporabili pametni voditelji, kot denimo Ronald Reagan ob »veliki inflaciji« pred 40 leti) sicer sproži kratko in bolečo recesijo, ki znatno zmanjša gospodarsko rast, toda ko ukrepi začno delovati, začne država gospodarsko rasti na bolj zdravih temeljih in je še močnejša, kot je bila pred krizo (tako je naredila tudi Estonija ob globalni finančni krizi leta 2008). Za razliko od tega, bi Golobova vlada povečala davke, obseg državne uprave, porabo javnega denarja (pridobivanju trajnostnih in okolju prijaznih, karkoli pomeni, energetskih virov) in število regulativ (ki jih bo usklajeval z nevladnimi organizacijami, kar pomeni, da bo vlado in parlament pravzaprav vodila ulica). Edino, kar je, bo ECB zviševala obrestne mere. Ampak to bo zasluga ECB, ne Golobove vlade.

Vse skupaj torej diši po predsedniku vlade in njegovi ministrski ekipi, ki ne samo, da nimajo pojma o osnovah ekonomije, temveč ne znajo narediti nič drugega, kot zadeve še poslabšati. Celo huje: vlada nima prav nikakršnih rešitev za težave. Zato se stvari ne bodo izboljšale – slabšale se bodo. To vedo tudi tisti brez Nobelove nagrade za ekonomijo.

Mogoče je le dvoje: ali je neumna vlada ali vlada misli, da so neumni ljudje. Da bomo z večjo javno porabo in povečanjem davkov zmanjšali inflacijo. Ali prav razumem? Ni bolj logično, da ljudem dovolite, da obdržijo več svojega denarja (z nižjimi davki) in bodo ta denar porabili za nakup stvari in ustvarjanje gospodarske dejavnosti? Res pa je, da bo v tem primeru manj denarja za škodljive nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi z dvomljivim umetniškim slovesom. V nasprotno se da prepričati tiste (in teh je v Sloveniji zelo veliko), ki menijo, da bodo obogateli na piramidalnih denarnih shemah ali zadeli na loteriji, ne da bi vplačali stavo. Predvsem pa tiste, ki verjamejo nasvetom, kateri sadež jim bo čez noč odstranil maščobo z zadnje plati. Kar poskusite! Vam povem, da tanka rezina lubenice, ki je čez noč položena na trebuh, v nekaj urah naredi »six-pack«. Če ne, niste upoštevali navodil. Torej ste krivi vi. To je ta (socialistična) logika vlade.

Statistično se bo inflacija zagotovo kmalu (vsaj začasno) zmanjšala, a ukrepi Golobove vlade (subvencioniranjem, draginjskimi dodatki ali karkoli drugega) sami po sebi ne bodo znižali cen. Spremenilo se bo samo to, kdo plača stroške. In na žalost imamo medijski mainstream, ki (v to sem prepričan) to razume, a kljub temu (zaradi ideologije) podpira. Mediji pač samo ponavljajo, kar jim je bilo naročeno, zato bodo sokrivi (in so že) za uničenje gospodarstva in načina življenja.

Recesija prihaja, o tem ni dvoma. Ko nič več od norih in bolj norih vladnih idej ne bo delovalo, se bo gospodarska katastrofa nadaljevala. Težko je verjeti, da se bosta Golob in njegova vlada spremenila. Sledenje agendi Levice in ulice se ne bo končalo. Bo pa izpolnjena njihova največja želja, saj bomo vsi enaki v revščini. Ob takem razpletu dogodkov in ob takih napovedih (ukrepov) se bo razlika v premoženju (če izvzamemo globalistične elite) zmanjšala, manj premožen in srednji razred bosta uničena oziroma se bosta zlila v en sam velik razred – revnih.

Ne vem, kako je z vami, ampak meni to ni razlog za odpiranje šampanjca in optimizem.

Pod vlado Roberta Goloba, tovariši in tovarišice, boste vsi imeli radi Roberta Goloba

Značke

boljševizem, ekonomija, eksperiment, Gibanje svoboda, gospodarstvo, Levica, Odvemi, robert golob, RTV Slovenija, socializem, Tanja Starič

Slovenijo je po volilni zmagi Gibanja svoboda zajela prava epidemija dobrih namenov, ki bodo žal imeli katastrofalne posledice. Do zdaj smo bili navajeni, da gre za floskule, ki so pred volitvami namenjene popularizaciji nesmiselnih (običajno ekonomskih) politik. Levičarji govorijo tisto, kar se lepo sliši v njihovi domišljiji, desničarji so nagnjeni k stvarem in idejam, ki delujejo v realnosti.

Dosedanje leve vlade so se bolj ali manj zaletele v realnost in dokaj hitro opustile svoje zamisli. Mestoma zato, ker so imeli nekateri še kanček zdrave pameti, mestoma zato, ker v koaliciji ni bilo skrajne levice. Tokrat je drugače. Ne samo, da je Levica v vladi, ampak je njen najverjetnejši mandatar Robert Golob posvojil njen in poulični ideološki program. Prava grozljivka je, ko človek spozna, da ti ljudje resnično verjamejo, da je denar drugih ljudi njihova last, da imajo pravico drugim ukazovati, kako naj porabijo svoj zaslužek in si domišljajo, da so pristojni odločati, kaj bomo v življenju počeli in kako bomo svoje življenje preživljali za njih manj razsvetljeni plebejci. Gorečnost, s katero govorijo, kaže, da so s svojim levičarskim progresivizmom prišli do stopnje ateistične religioznosti (kulta politične korektnosti), ko njihova duhovščina ne bo imela usmiljenja do heretikov.

Ne verjamete? Potem ste preslišali, kaj je Golob govoril na Odmevih. Ta človek je dejansko začel misliti, da lahko spelje socialistično revolucijo, ki ji pravi »najnaprednejši pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«. Ampak to, kar on govori, je daleč od tega, da bi bilo skandinavsko ali zahodnoevropsko (čeprav so te države že začele s socialističnim eksperimentom).

Oglasili so se sicer nekateri ekonomisti in gospodarstveniki (med drugimi tudi Klub Slovenskih podjetnikov in Združenje delodajalcev Slovenije) ter Goloba posvarili pred njegovimi namerami, ki pomenijo razdiranje in nikakor ne svobode. Golobov odziv je bil skrb vzbujajoč.

Takole je odgovoril voditeljici Odmevov Tanji Starič, da bi vlada morala vendarle poslušati tudi gospodarstvo: »Kritike samo kažejo na to, da tisti, ki to izjavljajo, v tem primeru združenje delodajalcev, nimajo pojma, kako je videti razvito zahodnoevropsko gospodarstvo, in na neki način si želijo, da ostanemo narod hlapcev, narod nizko plačanih delovnih mest, kjer bo imel šef delodajalec zadnjo besedo in vsi drugi bomo morali biti tiho. Sam pa pravim, ne hvala. Obstajajo drugačni principi. Tudi v Sloveniji jih imamo. In mi bomo pokazali, da lahko celo Slovenijo spravimo na to pot.«

Si predstavljate? Golob je eksplicitno izjavil, da bodo celo Slovenijo spravili »na to pot« (kar imajo zapisano v koalicijski pogodbi) – zlepa ali zgrda. »Saj se bodo sami pridružili, ne se bati,« je zatrdil.

To spominja na boljševistično novačenje, ko so ljudem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve in smetano. Ko jim je kdo odvrnil, da on ne mara breskev in smetane, so revolucionarji razložili: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Ja, na žalost se končuje kratkotrajno obdobje desnosredinske »anarhije« in s tem povezane gospodarske rasti. Prihaja vlada, ki se bo ukvarjala z izmišljanjem novih metod socialnega inženiringa, kar se bo končalo tako, kot v vseh socialističnih državah: pomanjkanjem, revščino, bankrotom in podobnimi gospodarskimi katastrofami. Pregovor pravi, da se pametni učijo na napakah drugih, neumni pa na svojih. To očitno ne velja za veliko večino slovenskih državljanov, ki se do zdaj ničesar niso naučili: ne iz napak drugih, še iz svojih ne.

Slovensko gospodarstvo v medvedjem objemu države

Značke

Agrokor, država, Ekonomski lab, etatizem, gospodarstvo, indeks PMR, Mercator, OECD, Slovenija

PMR pomeni Product Market Regulation. Gre za metodologijo OECD, ki pokaže, koliko so v nekem nacionalnem gospodarstvu razširjena državna podjetja. Analitiki opazujejo 31 sektorjev in na koncu izračunajo indeks od 0 do 6. V kolikor manj sektorjih so prisotna državna podjetja ali pa ima država v neki družbi delež, manjši je indeks. Če država posluje v vseh sektorjih, je indeks 6 (= 6 x (31/31)), če pa denimo samo v šestih sektorjih, je indeks okoli 1,2 (=6 x (6/31)).

Po zadnjih izračunih, ki so bila opravljena za obdobje 2013/14 (od takrat se ni bistveno spremenilo), se je Slovenija, kar ni presenečenje, znašla v skupini držav (zadnja tretjina), kjer je država prisotna v največ gospodarskih sektorjih. Družbo Sloveniji (poleg Kitajske, ki ima indeks 6) delajo Rusija, Indija, Turčija, Poljska, Romunija, Francija in Italija.

Najbrž se boste vprašali, kaj za vraga delata na tem (definitivno socialističnem) delu lestvice Italija in Francija, ki sta kapitalistični državi (koliko sta še, bi se dalo razpravljati) z dolgo tradicijo. No, če boste malo bolj natančno pogledali, so to vse države, ki imajo več kot 20 milijonov prebivalcev. Logično namreč je, da ob velikem številu prebivalstva, v kakšnem podjetju kje ostane še kak delež države. Če to upoštevamo (in odmislimo Kitajsko), potem sta v tej skupini dva izrazita „tujka“ – Slovenija in Hrvaška, ki sta v primerjavi z omenjenimi državami prava palčka. Slovenija ima okoli dva milijona prebivalcev, Hrvaška nekaj več kot štiri milijone. To pomeni, da s tema državama nekaj ni v redu. Še več. Slabo je. Zato ni čudno, da prav v takih državah, kot sta Slovenija in Hrvaška, vladi sprejemata zakone kot Lex Agrokor in Lex Mercator.

Lestvico si lahko ogledate na spletni strani Ekonomski lab, od koder je tekst o PMR tudi povzet.

Prosti trg koristi predvsem revnim*

Značke

Adam Smith, Eamonn Butler, gospodarstvo, liberalizem, prosti trg, svoboda, Zgodovina

Adam Smith ni bil obseden z nedosegljivimi ideali popolne krepostnosti. Prav tako oče nevidne roke trga ni bil prerok sebičnosti kapitalizma. Celo več. Njegovi primeri analiz koristnosti svobodne menjave niso usmerjeni k bogatim, te pogosto prezira, ampak k revnim. Smith je namreč verjel, da trgovina koristi vsakomur, še zlasti tistim na samem dnu družbe.

Adama Smitha (1723–1790), škotskega filozofa in ekonomista, najbolj poznamo kot avtorja dela Bogastvo narodov (1776). Gre za eno najvplivnejših knjig s področja ekonomije vseh časov. Smith je spremenil naše razmišljanje o načelih gospodarskega življenja, od starodavnega do značilno moderne oblike, toda žal se tisti, ki bi se morali, premalo poglabljajo v njegovo delo. To je skušal odpraviti Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. V knjigi Adam Smith, Življenje in delo se namreč ni ustavil samo pri Smithovi najslavnejši knjigi, ampak je skušal zajeti njegov ves življenjski opus in ga na preprost, vsakomur razumljiv način razložiti.

Smith je izhajal iz kritike ekonomskega sistema, ki je prevladoval v njegovem času, to je merkantilizma. Ugotovil je, da se bogastvo naroda ne meri v količini zlata in srebra v zakladnicah, ampak je bogastvo seštevek vse njegove proizvodnje in trgovine, se pravi nekaj, čemur danes pravimo bruto domači proizvod (BDP). Bistvena pa je svobodna menjava, pri kateri imata koristi obe strani, saj ne bi nihče stopal v tak odnos, če bi pričakoval izgubo. Ni nam namreč treba siromašiti drugih, da bi obogatili sebe, saj v resnici lahko pridobimo več, če so naši kupci bogati. To je tista misel, ki jo socialistični ekonomisti, katerih misel temelji na marksizmu, še danes ne razumejo. Menijo namreč, da pridobivanja dobička na eni strani pomeni nujno siromašenje na drugi strani.

Smithovo delo temelji na preučevanju vsakdanjega življenja ljudi. Svoj čas je posvečal raziskovanju, kako ljudje doživljajo družbene odnose in kako sprejemajo moralne odločitve. Na ta način je tudi prišel do zaključka, da so pretirani politični posegi v gospodarstvo škodljivi, saj se s tem izkrivlja tržni sistem v korist države. Kar pa ne pomeni, da Smith ni priznaval vloge države, vendar mora biti vloga vlade omejena. »Največja nesramnost in prevzetnost (…) kraljev in ministrov je, da se pretvarjajo, da bdijo nad gospodarnostjo zasebnih ljudi in omejujejo njihove izdelke. (…) Sami pa so od nekdaj in brez vsake izjeme največji zapravljivci v družbi. Naj dobro skrbijo za svoje izdatke, pa bodo lahko mirno zaupali zasebnim ljudem, da bodo ti za svoje. Če njihova potratnost ne uniči države, je tudi zapravljanje njihovih podanikov ne bo nikoli,« je Smith zapisal v Bogastvu narodov.

Pri tem še posebej izpostavlja in omejuje vlogo vlade na obrambo zasebne lastnine in vzpostavljanjem vladavine prava, pri čemer je zelo kritičen do bogatih in vplivnih, ki si želijo pravo podrediti za svoje koristi. Zato Smith meni, da mora biti pravosodje sicer avtoritativno, toda popolnoma neodvisno. Zanemarjal pa ni niti javna dela in ustanove. Blaginja namreč zahteva trgovino, trgovina pa potrebuje infrastrukturo, kot so ceste, mostovi in pristanišča. Nekaj od tega, je prepričan Smith, nikoli ne more povrniti svoje cene in za njihovo gradnjo je potrebno financiranje iz davkov.

Toda pri davkih je Adam Smith previden. Davki morajo biti sorazmerni z dohodkom, biti morajo določeni, njihovo plačilo pa enostavno. Pobiranje davkov mora biti poceni, ne sme ovirati poslovanja, ne sme biti tako nadležno, da bi spodbujalo izogibanje plačevanju, in ne sme zahtevati pogostih obiskov pobiralcev davka. »Ni nobene umetnosti, ki se je vlada nauči hitreje, kot je pobiranje davkov iz žepov ljudi,« je zapisal Smith v Bogastvu narodov in še: »Vsak davek mora biti zasnovan tako, da vzame denar iz žepov ljudstva, sicer pa ljudi obremenjuje čim manj povrh tega, kar prinese v javno zakladnico države,« pravi Smith.

Knjiga je na voljo v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter (december 2015)

Matematika, družboslovci in njihov vpliv na gospodarstvo

Značke

Barbara Rajgelj, Društvo novinarjev Slovenije, gender theory, gospodarstvo, levičarski aktivisti, matematika, minimalna plača, teorija spola, Toni Jurjec

Zadnjič sem po naključju naletel na tvit pravnice Barbare Rajgelj, sicer pa znane aktivistka za pravice LGBT in predavateljice na FDV. Objavila je fotografijo rešitve matematične naloge, ki se je glasila: »Mihec je star 4 leta. Njegov očka je devetkrat starejši. Koliko je star očka?« Otrok jo je rešil »4 x 9 = 36« in dal odgovor: »Očka je star 36 let.« Toda namesto treh točk je dobil dve. Učiteljica je popravila račun na »9 x 4 = 36«. Rajgeljeva je komentirala: »Tlačenje možganov v pokrovček od flomastra. ´Ker so taka navodila..´« Večina komentatorjev spodaj ji je dala prav.

Na prvi pogled bi človek rekel, da ima Rajgljeva res prav. Prej bi namreč pričakovali, da se bo zgražala nad besedilom uporabne naloge, češ da je poimenovanje »očka« z »očkom« homofobno in da bi se moral tisti del naloge glasiti: »Njegov starš št. 1 je devetkrat starejši.« Ampak šalo na stran, čeprav bi o teoriji spolov (gender theory) in vseh njenih neumnostih, ki jih prinaša z idejo o dveh spolih kot družbenem konstruktu, lahko razpravljali. Pri matematiki, ki je eksaktna znanost, pa ne moremo (čeprav se denimo Toni Jurjec s tem ne bi povsem strinjal).

Ker gre za besedilno nalogo, kjer je natančno napisano, koliko je star Mihec in kolikokrat je od njega starejši očka, ne more biti nobenega dvoma: pravilen odgovor je lahko samo 9 x 4 = 36, ne pa 4 x 9 = 36. Če učiteljica (ali kdorkoli je že sestavljal to uporabno nalogo) ne bi mislila, da je račun pomemben, bi zahtevala samo pravilen odgovor, ne pa tudi računa, kako je učenec prišel do pravilnega rezultata (zmnožka). Ampak poenostavimo račun: 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4 + 4. Kako bi ga napisali kot množenje? 4 x 9 ali 9 x 4? Pravilno bi bilo 9 x 4 (pogovorno: devetkrat po štiri leta), kajti če bi napisali 4 x 9 (pogovorno: štirikrat po devet let), bi to pomenilo 9 + 9 + 9 + 9.

Torej ne gre za »navodila«, ampak »pravila«. Je namreč razlika med množencem in množiteljem, čeprav nekateri pravijo, da je danes popolnoma vseeno, kako se zapiše tak račun. To trdijo celo profesorji matematike. Toda pomislimo samo, da bi bila uporabna naloga drugače sestavljena, se pravi v obratni smeri in bi se glasila: »Imamo račun 9 x 4 = 36. Zmnožek (rezultat) pove, koliko je star očka. Vprašanje se glasi: Kolikokrat je očka starejši od Mihca in koliko je star Mihec?«

Družboslovci bi seveda trdili, da sta odgovora možna dva: ali je Mihec star 4 leta in da je očka devetkrat starejši od njega ali pa je Mihec star devet let in je očka štirikrat starejši od Mihca. Najbrž imajo celo prav, toda za matematike pa bi bil odgovor samo eden in na dlani: Mihec je star štiri leta, očka je devetkrat starejši od Mihca. Ve se, kaj je množenec in kaj je množitelj. No, vsaj mene so tako učili. Zdaj samo čakam, da se bo kdo od levičarskih aktivistov oglasil in oznanil, da so taka matematična pravila družbeni konstrukt, ostanek nekega drugega časa, mogoče celo reakcionarna, klero-fašistična, in da je popolnoma vseeno, ali je pri računu prva številka 4 ali 9.

No, poskusite to pri računalnikih. Poskusite namesto elektronskega naslova janez.novak@comp.si, napisati comp.si@janez.novak. Po logiki družboslovcev bi moral naslovnik elektronsko pošto prejeti v obeh primerih. Pa bi jo res? Ne gre samo za ta primer, ki mogoče ni najboljši (na načelni ravni je), toda gre za pravila, za logiko in njeno zaporedje, da veš, kaj je kaj. Če temu ne bi bilo tako in bi v nekem programu nekdo zapisal 4 x 9 namesto 9 x 4, bi strmoglavila letala, televizorji ne bi delovali, iPhoni bi crkavali, dušebrižniki pa bi bentili nad neoliberalnimi kapitalisti (vse to so proizvodi kapitalizma), da niso natančni.

In potem se čudimo, da državo jemlje vrag. Ker se politiki, ki razmišljajo družboslovno, ne držijo nekaterih osnovnih pravil ekonomije: zapraviš lahko samo toliko, kot imaš; minimalna plača povečuje brezposelnost in revščino; blaginjo državljanov dviguje samo gospodarska rast, ne pa davki; birokratsko vmešavanje na trg s subvencijami je škodljivo; socializem v ekonomiji dokazano ne deluje; itn. Še bi lahko naštevali, pa ne bi pomagalo.

Kako je Udba nadzirala samoupravno socialistično gospodarstvo

Značke

gospodarstvo, Janez Zemljarič, Roman Leljak, samoupravljanje, SDV, socializem, Udba

Pod roke mi je prišla nova knjiga publicista Romana Leljaka z naslovom Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča (http://leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=330:zemljarieva-dolga-senca&catid=52:nekategorizirano), ki je v prejšnjem sistemu bil med drugim šef republiške Udbe, sekretar (minister) za notranje zadeve in predsednik republiškega izvršnega sveta (vlade). Gre za 304 strani dolg program dela organov za Notranje zadeve SR Slovenije na področju varovanja ustavnega reda. V njem so za obdobje med novembrom 1974 in decembrom 1975 opisane operacije in naloge slovenske Službe državne varnosti (SDV), povzetke je objavila revija Reporter (http://www.reporter.si/slovenija/zemljari%C4%8Deva-udba-podjetni%C5%A1ko-je-subverzivno/52575). Za blog, ki ga berete, so predvsem zanimiva poglavja, ki opisujejo področje gospodarstva, saj je komuniste skrbelo, da se ne bi direktorji podjetij »nalezli« podjetniškega oziroma kapitalističnega razmišljanja, saj bi to pomenilo spodkopavanje temeljev socialističnega samoupravnega ekonomskega sistema. Takole so zapisali v vodstvu SDV: »Posebej se bodo vse operativne službe organov za notranje zadeve angažirale za učinkovitejše odkrivanje in ustrezno obravnavanje vseh nasprotovanj začrtani ekonomski politiki, pojavov ohranjevanja skupinsko-lastniškega in podjetniškega ravnanja, zlorab samoupravljanja, vseh oblik odtujevanja družbenega premoženja, nevestnega ravnanja in gospodarjenja s tem premoženjem in drugih pojavov, na katere sta opozorili predsedstvi CK ZKJ in CK ZKS v oktobru 1974.«

Torej, slovensko SDV je pred 40 leti, ko jo je vodil Janez Zemljarič, skrbelo predvsem dvoje: da ne bi vodstveni kadri, ki so imeli poslovne stike z zahodnoevropskimi državami, začeli uvajati podjetništva, in da ne bi odlivanje denarja v tujino potekalo brez njihove vednosti. Za spremljanje in preprečevanje te sovražne dejavnosti, ki spodkopava temelje socialističnega samoupravnega gospodarstva, so bila dovoljena vsa sredstva, smernice pa je dajala partija. Torej ne vlada, ampak edina dovoljena politična grupacija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, se pravi zveza komunistov. Zato sploh ni čudno, da je jugoslovansko gospodarstvo doživelo popoln polom oziroma kot je rekel Friedrich Hayek: »Če bi se socialisti spoznali na gospodarstvo, ne bi bili socialisti«. Zato je posebej zanimiv del o sovražni dejavnosti s spodkopavanjem ekonomske osnove družbe, s katerim pade tudi sedanji levičarski mit, kako lepo je bilo Slovencem v samoupravnem socializmu, ko so sami odločali o usodi družbene lastnine v takratnih organizacijah združenega dela (OZD). O tem sem sicer že pisal: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/28/levicarski-mit-o-uspesnosti-samoupravnega-socializma/.

Paranoja pred zunanjim in notranjim sovražnikom je dobivala neverjetne razsežnosti, saj razvoj gospodarstva in tehnologije ni narekovala potreba ljudi, temveč SDV. Dokument, ki je objavljen v Leljakovi knjigi, priča, da je bilo na voljo le toliko novih telefonskih priključkov, kolikor jih je dovolila Udba oziroma kolikor jih je lahko obvladovala tajna policija. »Načrt je usklajen z razvojem telefonskega omrežja v Sloveniji,« so se pohvalili v Udbi, ki je tesno sodelovala z Iskro in PTT. Podjetji sta namreč razvijali različne načine prisluškovanj, najbolj so jih skrbeli hoteli, kamor so prihajali podjetniki iz drugih držav in v hotelskih lobijih imeli sestanke. »Kot popolnoma novo tehnično sredstvo bo razvit in izdelan laboratorijski prototip za visokofrekvenčno žično ozvočenje v hotelih, kjer bodo uporabljene kot medij prenosa obstoječe instalacije,« so zapisali v SDV in navedli »bogat asortiman tajnikov za brezžično ozvočenje«.

Udbovski aparat je bil v času, ko ga je vodil Janez Zemljarič, grozljivo velik. Kot cilj operacij so brez sramu zapisali, da je treba koga »paralizirati«, »odstraniti«, »nevtralizirati«, skoraj pri vsaki akciji so uporabljali OTS (operativno tehnična sredstva), vendar so v opravičilo svojih grozljivih in sprevrženih dejanj ter vseobsežnega aparata poimenovali za »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«.

Dokumenti, ki se nanašajo na ekonomijo, so na straneh 12 – 15 in 50 – 80, poglavje pa so poimenovali »Graditev varnostnega sistema kot samoupravne funkcije družbe«. Tajno službo je skrbelo predvsem uveljavljanje »teorije in prakse podjetništva« v nekatera podjetja, čemur so rekli pristop kapitalističnega gospodarstva. Ravnanje tistih direktorjev, ki so kljub takim »omejitvam« dosegali nadpovprečne rezultate in presegali nizko zastavljene plane, se pravi, da so bili bolj produktivni in so posledično zvišali plače sebi in delavcem, je bilo označeno za »neupravičeno prelivanje družbenih sredstev«. Še posebej problematična so bila za komunistično oblast tako imenovana GG podjetja, katerih ustanovitelji so bile skupine občanov, in so se ukvarjala s posredniškimi posli. Taki posli so bili označeni za »nečiste trgovsko posredniške posle, pri katerih obračajo praviloma sredstva proizvodnih OZD, s tem pa ogrožajo poslovno varnost poštenih proizvajalcev in ustvarjajo vrsto drugih negativnih posledic v gospodarstvu«.

Udba se je v tistem času zanimala za več gospodarstvenikov, ki so se po njeno oddaljevali od »začrtane socialistične poti«. Eden od teh je bil Leopold Krese, partijski funkcionar, nekdanji direktor Gospodarskega razstavišča in predsednik Gospodarske zbornice, sicer kriv tega, da je bil somišljenik liberalistične »Kavčičeve politike«. Udba se je odločila, da ga spremlja, identificira njegove stike v tujini in s tujimi partnerji, po potrebi pa ga skupina sodelavcev SDV nevtralizira. Drugi je recimo bil Gregor Klančnik, generalni direktor Združenja slovenskih železarn, za katerega je bila določena TP (tajna preiskava) in TS (tajno snemanje), ker se pred poslovnimi odločitvami ni posvetoval z delavci (temu so rekli »samovoljne odločitve« in »protisamoupravno delovanje«) in »nekontrolirano« sklenil posel s Fiatom za tovarno traktorjev v Štorah. Tudi načrt za osebno diskreditacijo je bil pripravljen (njegova povezanost s prometno nesrečo s smrtnim izidom).

Protisamoupravno in subverzivno so delovali tudi direktorji v drugih podjetjih. Čeprav jih je na položaj postavila partija, očitno niso bili dovolj poslušni, saj so uporabljali nekatere poslovne modele, ki ne sodijo v samoupravni socializem. Tako je tovarna Sladkogorska iz Sladkega vrha z nemškim poslovnim partnerjem ustanovila »odbor vodstva podjetja«. Greh je bil, ker so bili v odboru tudi Nemci in ker v njem niso odločali tudi delavci. »Ugotoviti stopnjo in v kakšni meri je dušeno samoupravljanje,« so med naloge zapisali v Udbi, operacijo, v kateri so uporabljali tudi tehnična sredstva, je prevzela mariborska SDV.

Takole je zapisano: »Številni poslovni stiki OZD z zahodnoevropskimi državami, študij, prakse in druge obliki izpopolnjevanja na zahodu, zlasti v ZDA, in nekritično prenašanje različnih, v kapitalističnem gospodarstvu razvitih poslovnih pristopov, teorij in ravnanj v socialistično samoupravno gospodarstvo, so pri nekaterih vodilnih kadrih v OZD sprožili tehnomenedžersko obnašanje.«

Pod drobnogledom tajne policije so se znašli tudi profesorji, ki so na univerzah študentom predavali o zahodnih poslovnih modelih. Družboslovne fakultete so bile tako ali tako prestreljene s komunistično miselnostjo, zato so bili najbolj nevarni profesorji tehniških fakultet, kot denimo Janez Peklenk, dekan Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki so ga označili za močnega nosilca zahodne indoktrinacije. »Javno izraža nasprotovanje našemu samoupravnemu družbenemu razvoju, krši pravice samoupravljavcev pri odločanju, vodi družbeno škodljivo kadrovsko politiko. Svoj izstop iz ZKJ je utemeljil z izgovorom, češ da je to diskusijski klub,« so zapisali v poročilu, ki so ga poimenovali »Predstojnik« in odredili tajno sledenje in snemanje.

Udbovce je denimo zelo skrbela OZD Kovinarska, tovarna industrijske opreme in konstrukcij Krško. Zakaj? Ker je nemška firma Wibav, za katero bo Kovinarska izdelovala jeklene konstrukcije in rezervoarje, pri tem poslu s pogodbo zahtevala zahodni poslovni model odločanja. »Vsebina te pogodbe je ocenjena kot škodljiva, ker omejuje samoupravne pravice OZD Kovinarska glede tujega partnerja,« so zapisali v poročilu in si zadali nalogo: »Pravočasno preprečiti negativno dejavnost.« Posebno pozornost so posvetili jeseniški železarni v operaciji Valjarna. Spremljali so okoli 30 strokovnjakov iz ZDA in zahodne Nemčije ter njihove družine. Vzrok? Ugotovili so, da Američani želijo izvedeti, preden pač vložijo svoj denar, kako posluje železarna, kakšna je finančna projekcija in kakšni so kadri v železarni (ali bodo sploh kos nalogi). Se pravi nekaj, kar je v poslovnem svetu povsem običajno.

SDV se je zelo zanimala tudi za Slovenijales, kjer je iskala skrite devizne sklade, ki jih ni nadzorovala. Pod drobnogledom sta se znašla računa posredniških podjetij v švicarski Handels Bank in nemški Bankhaus Merck Finck & Co ter nemški podjetji Isarko in Remexin. Kot je razbrati iz poročil, je SDV sumila odtekanje denarja prek tujih podružnic, še bolj pa to, da nima nad tem nadzora. Da bi podkrepili ta »kriminal« direktorjev in sovražno dejavnost zoper socialistično samoupravljanje, so morali najti tudi kakšne izjave v krogu prijateljev zoper največje sinove socialistične Jugoslavije. Tako so v operaciji »Prijatelji« nadzorovali ljubljansko predstavniško Jugofreuda iz Dečanov, katerega soustanovitelj je bil tudi Italijan Giancarlo Pozzo. Prodajal je polproizvode družbe Freud iz Udin, ki jih je v Dečanih dokončal in na trgu dosegel nižjo ceno. Udba je v tem videla nelojalno konkurenco, zaviranje razvoja samoupravljanja in spodkopavanje ekonomskega sistema SFRJ. Tudi tečajnih razlik in povsem normalne provizije pri sklenitvi posla udbovci niso razumeli. Ko je OZD Gorenje Velenje s posredovanjem OZD Metalka kupila od italijanskega podjetja Mitland tovarno keramičnih ploščic, so Italijani na tečajni razliki zaslužili 0,7 milijarde tedanjih italijanskih lir. To je tako pretreslo komunistične agente, da je vodstvo SDV naročilo, da se takoj preveri »moralna politična kvaliteta« vodstvenih delavcev v slovenskih podjetjih.

Dokument z opisanimi operacijami in načini dela priča o razmišljanju tedanje SDV. Katerokoli poslovanje, ki ni bilo v skladu s socialistično doktrino, čeprav je lahko prinašalo ugodnejše delovne pogoje in plačilo za delavce, je bilo označeno za subverzivno dejavnost. Udbovci nikakor niso mogli dojeti, da je tuj državljan, ki je prišel v Slovenijo in odprl podružnico (če so mu jo seveda dovolili), prišel izključno zato, da bi zaslužil, ne pa zato, da bi spodkopaval samoupravne temelje socialističnega gospodarstva. Da bi ustvarili resnost primera, so skoraj za vsakega zapisali, da ga sumijo sodelovanja z italijansko, ameriško, nemško ali britansko obveščevalno službo. Udbovcem se je namreč zdelo povsem nemogoče, da bi kdo v Jugoslavijo prišel samo zaradi posla. Tako ko v akciji »Atom« po dolgem in počez spremljali vse, ki so kakorkoli delali pri izgradnji krške nuklearke in imeli opravka z ameriško korporacijo Westinghouse. Vse so operativno spremljali in jim prisluškovali ter se pripravljali na morebitne sabotaže in diverzije.

Tudi italijanske lovce, ki so prihajali na slovenska lovišča in prinašali zajetne kupčke deviz. Ker so bili kot kapitalisti navajeni na razkošje, ne pa na podrte lovske koče, sta med leti 1969 in 1974 italijanska lovca Vitorio Duino in Giovani Belrosso financirala gradnjo lovskih koč v Podstenicah in Komarni vasi. SDV je ugotavljala: »Italijanska lovca (…) sta v lovišču zelo pogosto in navezujeta stike s številnimi našimi državljani. Področje je pomembno za Slovenijo v morebitni vojni ter obstaja sum, da je intenzivno angažiranje navedenih dveh na tem področju povezano z izvrševanjem obveščevalnih nalog«. Tedanji oblasti se je namreč zdelo nemogoče, da bi kdo kot zasebnik vlagal v gradnjo lovske koče.

Paranoja je bila brezmejna, za tedanjo SDV in njene naročnike (ZKS), kot je razvidno, pa so bile kategorije, kot so podjetništvo, zasebna lastnina, kapital in dobiček hudičeve kategorije, kot so to za novodobne socialiste, ki jih muči jugonostalgija.

(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)

 

 

 

Ekonomija ni matematična enačba

Značke

gospodarstvo, Jože P. Damjan, kapital, Zoran Janković

Ekonomist Jože P. Damjan je eden tistih kolumnistov, ki jih rad preberem. Ne zato, ker bi se z njim strinjal, temveč zato, ker imajo njegovi zapisi rep in glavo ter ker se vsaj potrudi, da bi svoje teze podkrepil, če ne že dokazal. Taka je bila tudi njegova kolumna v Sobotni prilogi časnika Delo (http://www.delo.si/sobotna/koliko-ideologije-lahko-stlacimo-v-eno-enacbo.html#) z naslovom „Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo?“. Njegova osnovna teza je, da se ekonomijo da stlačiti v enačbe. In ko to storimo, je resnica, v katero ne dvomimo. „V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko enako samo 4 in nič drugega. Zato v ekonomiji, zapisani v matematičnih enačbah, ne more biti ideologije. Tako kot ne more biti ideologije v sistemu diferencialnih enačb, ki denimo v fiziki opisujejo dinamiko plinov v ozračju,“ je zapisal in izpeljal tezo, da je v ekonomiji, ki ji je uspelo postati tehnicistična znanost, dovolj ena predpostavka (recimo, obnašanje posameznika glede prihodnosti je treba utemeljiti na predpostavki racionalnih pričakovanj), da lahko racionalno predvidimo dinamiko ekonomskih agregatov, kot so inflacija, cene delnic, nafte ali rezultati vladnih ukrepov. „Ni nujno, da je vsak posameznik v vsakem trenutku nezmotljiv pri predvidevanjih; posamezniki se lahko tudi zmotijo, toda ne motijo se sistematično. Njihova predvidevanja so v povprečju pravilna skozi čas, saj se naključni odmiki od »pravilne vrednosti« med seboj izničijo. To je predpostavka,“ piše Jože P. Damjan, ki meni, da je od tod naprej vse samo še vprašanje matematike, čeprav ugotovi, da je vsak odnos med enotami (ali osebki) ideološki, kjer vsaka racionalnost odpove.

Damjana se sicer lepo bere, težko pa se ugotovi, kaj je želel povedati: da se da ekonomijo skrčiti na formule in modele ali ne. Na koncu sicer pravilno ugotavlja, da je nauk razvoja teoretične makroekonomije po letu 1970, da ne potrebujemo ne vlade in ne centralne banke, saj so agenti (enote) racionalni in se sami regulirajo ter da vmešavanje centralne banke ali države zgolj poslabša stvari. „Vse, kar potrebujemo, so zgolj jasna pravila, formule, po katerih centralne banke določajo obrestne mere, vlade pa obseg javnih izdatkov. Pa še to bi lahko počel računalnik, na katerem bi delovala modelska aplikacija gospodarstva (denimo neka verzija DSGE-modela),“ zaključi, pri čemer spet ni jasno njegovo stališče, ali denimo centralno banko potrebujemo ali ne. Enkrat namreč pravi, da je ne potrebujemo, drugič da jo, saj določa obrestne mere.

Težava Damjana je ravno v tem, da se lepo bere. V njegovih zapisih je, ob citatih nekaterih ekonomistov, vse logično. Seveda, tudi pri teorijah zarote je vse logično. Celo več. Teorije zarote so bolj resnične od resnice. Ampak to je tudi vse.

Dejstvo je, da je ekonomija v svojem bistvu zelo enostavna. Z raznimi zapletenimi matematičnimi postopki so njeno bistvo zabrisali nekakšni ekonomski intelektualci, ki so prepričani, da so nad vsemi, da samo oni razumejo zadeve – in so za to celo dobivali Nobelove nagrade. Ne zaradi svojih jasnih misli, ampak zaradi zapletenih matematičnih enačb, ki so jih razumeli samo oni sami in nihče drug. V nekem trenutku so se sicer izkazale kot pravilne, v naslednjem (in vseh nadaljnjih) pa za popolnoma zgrešene. In to se vedno zgodi. Ko se razkrinka čarovnija se razgali tudi čarovnik.

Vzemimo primer Johna M. Keynesa, ki je nekakšen most med Marxovim Kapitalom v 19. stoletju in Pikettyjevom Kapitalom v 21. stoletju. Skratka, Keynes, ki je menil, da mora vlada v recesiji pognati gospodarstvo tako, da troši, je predlagal celo koeficient, ki pomeni, da za vsak dolar, ki ga porabi vlada, ustvari 1 + x dodatnega bogastva. Po tej formuli sploh ni pomembno, zakaj država porabi denar, pomembno je, da ga zapravlja. Logika je naslednja: vlada se odloči, da bo vsem državljanom plačala manikuro. Manikerka bo tako plačana z denarjem, potrošila ga bo v trgovini, ta bo od dobaviteljev zahtevala in naročila več izdelkov in tako naprej. Po Keynesovi formuli torej javna poraba prinaša blaginjo. Seveda je ta levičarski socialist pozabil na „malenkost“ – da vlado financira gospodarstvo. Kajti, če bi obveljala njegova, gospodarstva sploh ne potrebujemo, v resnici pa njegova teza samo škodi gospodarstvu, saj država s svojim trošenjem preprečuje, da bi denar investirali ali trošili posamezniki kot zasebniki. In cena je vedno večja.

Poglejmo samo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki investira v gradnjo mostov čez Ljubljanico. Kaj imajo od tega državljani? Nič. Ali ta investicija pomeni, da bo meščan, ki ima zdaj bližnjico čez reko, na drugi strani brega lahko kupil cenejšo zelenjavo na tržnici? Ne. Daleč od tega. Zelenjava bo vedno dražja, saj mora župan, ki želi graditi mostove, napolniti občinski proračun, kar lahko stori z višjimi cenami javnih storitev, med drugim po višjih cenah oddaja v najem stojnice, na katerih branjevke prodajajo zelenjavo. In ker je višja najemnina, se branjevke, ki se za razliko od župana obnašajo racionalno, odločijo za višjo ceno zelenjave.

Povedano drugače. Ekonomija je enostavna, nerazumljivo so jo naredili tisti, ki mislijo, da so elita. In ta elita se je vedno skrivala za zapletenimi matematičnimi modeli.