Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Advertisements