100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

AfD, Ariadna Tyrkova Williams, Benton Bradberry, boljševiška revolucija, CDU, FED, Friedrich Engels, George Soros, holokavst, Jacob Schiff, Karl Marx, KGB, Kuhn, Lenin, Lev Trocki, Loeb & Co., marksizem, Martin Hohmann, Montgomery Schuyler, Moses Hess, Nikolaj II. Ruski, NKVD, oktobrska revolucija, Olof Ashberg, Robert Wilton, Roza Luxemburg, skupina Spartak, socializem, Stalin, Tätervolk, Tito, Winston Churchill, Židi, Židje

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo

Značke

Argentina, Bernard Arnault, Borut Pahor, Donald Trump, Estonija, gospodarska kriza, internet, LVMH, Milton Friedman, Paul Krugman, recesija, Tito

Bernard Arnault, izvršni direktor LVMH, je pred tedni napovedal, da prihaja nova in zastrašujoča globalna gospodarska kriza. Ni edini. Krizo že nekaj mesecev napovedujejo tudi v Sloveniji: Svet24 je oktobra lani zapisal, da je finančna kriza pred vrati, kriva naj bi bila skrajna desnica; Dnevnik je januarja letos vlekel vzporednice med krizama 1929 in 2008 ter ugotovil, da je malodane vprašanje ur, ko bo svet stopil v novo recesijo; Delo je avgusta napovedalo, da je nova kriza takoj za ovinkom.

Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.

A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«

Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.

Seveda so tudi načini, kako prebroditi krizo, zelo različni. Slovenija »čiščenja« ni prepustila trgu, ampak se je takrat vlada Boruta Pohorja dodatno zadolževala, da je nad vodo obdržala gospodarske subjekte, ki bi po vseh merilih trga morali propasti, ter ohranjala privilegije javnega sektorja. Za razliko od Estonije, ki je trgu prepustila »očiščenje« in je po zelo kratkotrajnem padcu BDP (podobno je bilo v vseh Baltskih državah) in zaposlenosti danes spet krepko pred Slovenijo. A Estoniji je to uspelo, ker so po padcu Berlinskega zidu ljudje dojeli, da socialistični gradualizem ne prinaša napredka in je njihov predsednik vlade v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v prakso prenesel ideje Miltona Friedmana.

Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)

Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Slovenije ni industrializiral Tito, ampak Avstro-Ogrska monarhija

Značke

Avstro-Ogrska monarhija, industrializacija, Josip Broz Tito, Jugoslavija, socializem, Tito

Blog o mitih jugoslovanskega socializma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/25/levicarski-miti-o-uspesnem-jugoslovanskem-socializmu/) je zbudil precej pozornosti, tudi pri zadrtih levičarjih. Eden od njih mi je poslal elektronsko sporočilo, češ »kaj nakladam«, naj rajši napišem »resnico, koliko tovarn in podjetij« smo dobili v socializmu, za vse to gre zasluga maršalu Josipu Brozu, kajti pred njim Slovenija (in Jugoslavija) ni bila industrializirana, bila je popolnoma nerazvita.

No, tega bralca bom moral na žalost razočarati, kajti zgodovinska dejstva so, da jugokomunisti niso ustvarili nič ali skoraj nič. Celo več. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imela so tradicijo, bila so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Če koga zanima in ima več časa, naj si na spletni strani Archives Portal Europe poišče uradni liste Ljudske republike Slovenije (https://www.archivesportaleurope.net), in sicer od leta 1945 do 1952. Sam se bo lahko prepričal, koliko podjetij so komunisti vzeli zasebnim lastnikom in jih nacionalizirali. Da bi zakrili sledove, so takoj (ne enkrat, ampak tudi dvakrat ali trikrat) spremenili ime podjetja ali tovarne. Največja težava pri teh družbah je bila, ker takratna oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili, tisti z več sreče so ušli v tujino. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne samo, da so imeli dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji ali nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda »kvalificirani«. Poglejmo si samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.

DELAMARIS je nastal že leta 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve Sv. Petra ter v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je pričela 20. januarja 1881. GORENJE je nastalo iz delavnic Špehove kovačije, ki se je po nacionalizaciji leta 1950 preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, kasneje pa samo v Gorenje. KRKA ima korenine že daljnega leta 1570, ko je Novo mesto dobilo deželno lekarno, ki je izdelovala zdravila. Tako je delovala do leta 1950, ko je bila podržavljena in preimenovana v Mestno lekarno Novo mesto, laboratorijski del se je štiri leta kasneje preimenoval v Farmacevtski laboratorij Krka. Krka danes skoraj več ne izdeluje inovativnih zdravil, pač pa je to generična tovarna. PEKO je ustanovil Peter Kozina leta 1910 Peter Kozina (Peko je sestavljeno iz prvih zlogov njegovega imena), ko je registriral družbo Peter Kozina & Ko. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) so začeli graditi Nemci leta 1941, po vojni je bil Tam nacionaliziran. Dokumentov za obdobje od 1945 do 1950 ni. Neuradno so jih uničili komunisti, saj niso želeli, da bi kdorkoli kdajkoli izvedel, da so načrte in znanje ukradli Nemcem. ZAVAROVALNICA TRIGLAV je nastala leta 1900 kot Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane. Socialisti so jo nacionalizirali in spremenili ime v Zavarovalni zavod Slovenije FLRJ, v Triglav (Zavarovalni zavod Triglav) se je preimenovala leta 1976. Tudi znana ALPINA je nastala iz zadruge čevljarskih delavnic, ki so se povezale v tridesetih letih 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila zadruga nacionalizirana, preimenovana v Tovarna športnih čevljev, ime Alpina je dobila leta 1951.

ŽELEZARNA JESENICE (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z ŽELEZARNO RAVNE, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in ŽELEZARNO NA PREVALJAH, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. SAVSKE ELEKTRARNE so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE FALA je nastala 1913.

Tudi turistični kraji, za katere socialisti trdijo, da so to postali šele po drugi svetovni vojni, kjer so letovali delavci, so postali zdravilišča ali turistična središča mnogo prej. PORTOROŽ je tako že leta 1897 je postal klimatsko zdravilišče, BLED je bil znan že v 17. Stoletju, turistično središče je postal leta 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli ustanovil Naravni zdravilni zavod, TERME ČATEŽ so poznali že v 18. stoletju, kot zdravilišče delujejo od 1924.

PIVOVARNA LAŠKO je nastala 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvazorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno, katere poslopje stoji še danes, PIVOVARNA UNION pa 1864. RADENSKA je nastala iz polnilnice, ki jo je 1869 postavil Karl Henn, potem ko je 1833 v Radencih odkril termalne vrelce. POMURKA MESNA INDUSTRIJA (1922 kot Tovarna mesnih izdelkov), ŠUMI (1876), KOLINSKA (1908 kot Kolinska tovarna kavnih primesi), MLINOTEST (1804, najprej pod imenom Flucov mlin, potem pod imenom Jochmannov mlin, komunisti ga nacionalizirajo in preimenujejo v Mlinsko podjetje Ajdovščina).

Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, INTEKS, AQUASAVA, ZVEZDA, TEKSTILINDUS. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drug, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarno v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali POLZELA, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser. Povedano drugače: Titova Jugoslavija ni ustanovila (skoraj) nobenega tekstilnega podjetja, vsa, ki so bila nacionalizirana in preimenovana, so obstajala že pred drugo svetovno vojno.

Tudi papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti. PAPIRNICA VEVČE (1842), PAPIRNICA GORIČANE (1787) in TOVARNA CELULOZE (1931). Vse tri so komunisti 1947 nacionalizirali in združili v Papirnico in tovarno celuloze Vevče-Goričane s sedežem v Vevčah. In naprej: PALOMA (1885), tovarna papirja KOLIČEVO (1920), PAPIRNICA RADEČE (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), LEPENKA TRŽIČ (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke). Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), METALNA Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), CEMENTARNA TRBOVLJE (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: STEKLARNA ROGAŠKA (1921) in STEKLARNA HRASTNIK (1860).

Naštejmo še nekatere večje tovarne in podjetja: INDUS (1933), LTH – Loške tovarne hladilnikov Škofja Loka (1933), KOPITARNA SEVNICA (1886), TOVARNA USNJA ŠOŠTANJ (1788, v 20. stoletju je bila znana kot Tovarna usnja Franz Woschnagg in sinovi, d. d.), PREBOLD (1842), TOBAČNA (1871), KIK KAMNIK (1852 kot Smodnišnica Kamnik), TOVARNA DUŠIKA RUŠE (1918), LITOSTROJ (1919 kot Strojne tovarne in livarne Ljubljana, ki so nastale iz šestih še starejših tovarn: Strojne tovarne Tönnies, Kastelic & Žabkar, Samassa, Železolivarne, Kovinolivarne in Zvonolivarne), EMO CELJE (1894 kot Tovarna emajlirane posode), ŽELEZARNA ŠTORE (1845 kot Rudnik in plavž Štore), GORENJSKA PREDILNICA (1933), LUKA KOPER (1882 kot paroplovna družba Capodistriana), JELOVICA (1905), CINKARNA CELJE (1873), ILIRIJA (1908 kot Tovarna kemičnih izdelkov Golob & Ko), TOVARNE ZLATOROG MARIBOR (1887), JUB (1875), SAVA KRANJ (1920 kot Atlanta, 1921 kot Vulkan, 1931 kot Semperit). Lahko bi še naštevali, dodajmo le, da je recimo celotna kemična industrija nastala pred drugo svetovno vojno. V Avstro-ogrski monarhiji so nastale denimo še TKI HRASTNIK, BELINKA, PINUS, ARBA, po prvi svetovni vojni pa HELIOS, ATO KTP, AERO, TANIN (več tukaj: http://www.gzs.si/zdruzenje_kemijske_industrije/vsebina/Pomen-kemijske-industrije-konkuren%C4%8Dnost-in-poslovno-okolje/Utrinki-iz-zgodovine). Sicer pa si, kako je bila Slovenija industrializirana leta 1939, lahko ogledate tukaj (http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCQQFjAB&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-KGWRXY6Q%2F29853824-bb3c-41b4-81ed-78a067c013a4%2FPDF&ei=8yxsVdPjGMeBU92BgpAN&usg=AFQjCNHcO5MGJwEIZs0jDUMZEtYzTxWlgQ&sig2=yKwzxDX4zD7MnzGtEqvZ8g). Pozorno oko bo seveda opazilo, da socializem med leti 1945 in 1990 ni prinesel ničesar novega in da je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Pravzaprav še več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključen in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-ogrske monarhije (od 1870 do prve svetovne vojne. Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico. Podobno je tudi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, recimo z Bosno in Hercegovino (https://renesansa.wordpress.com/2013/12/11/ko-je-industrijalizirao-bosnu-i-hercegovinu-ili-kako-su-nas-eksploatirali-austrijanci/) ali Hrvaško (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2015/05/17/jugokomunisti-nisu-industrijalizirali-hrvatsku/comment-page-1/).