Značke
avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson
Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.
Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.
Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.
Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.
Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.
Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.
Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.
Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.
Bumbar said:
Zeitgeist 101
Všeč mi jeVšeč mi je
svobodagovora said:
Pri tej banki si naredil napako. Res je, da se je papirnati denar razvil na ta način, da so ga zamenjevali za uskladiščeno zlato ali ostale kovine.
Zato je treba iti korak nazaj. Zakaj je denar bil narejen iz različno dragih kovin – na prvem mestu. Ker smo ljudje – krvavi pod kožo – in da ne more kar vsak (po)narediti denarja, po drugi strani mora biti pa tudi dovolj trajen. To je zagotavljala kovina.
Banke so nastale, ker je bilo tega denarja v ene trenutku toliko, da ga je bilo težko varovati – vsaj za premožnejše. Zato so ustanovili banke. Ljudje so kasneje ugotovili, da lahko s temi potrdili trgujejo – in je praktičnejše kot iti na banko po kovance in spet dajati nazaj. Enostavno si dal potrdilo drugemu.
Zdaj imaš pa dve različni entiteti. Eno je centralna banka, drugo so pa navadne banke.
Poglejmo navadne banke. V resnici je to zgolj posrednik med tistim, ki da posojilo banki (ima denar na banki kot depozit) in tistim, ki posojilo potrebuje.
Namesto, da bi ti, ki imaš v danem trenutku presežek denarja – in tvegaš, da ti ga bodo ukrdli – direktno iščeš stranke, ki bi jim posodil denar (in tvegal, da ti ga ne vrnejo), daš posredniku banki, ki seveda da tebi manjše obresti kot tistemu, ki kredit dobi – od razlike živijo.
Centralna banka (morda niti ni primeren izraz banka). Ko je denar postal papir, rabiš nekoga, ki ima nadzor nad tem, koliko tega papirja je v obtoku. In to je centralna banka. Zato seveda ni potrebno, da ti tam v skladišču ležijo tone zlata, ki bi jih sicer lahko porabil drugače. Dovolj je, da rečeš – toliko denarja bo v obtoku.
Kje nastane osnoven problem. Razvoj je prinesel nove dobrine – torej dodano vrednost. Količina denarja je ostala pa ista. Pomeni, da so cene obstoječim dobrinam padale. Torej cena osnovne dobrine, kot je hrana, je padala, zato, ker je na svet prišla nova dobrina, pralni stroj, avto itd… količina denarja je pa ostala ista.
To se je izkazlo kot zelo slabo za tiste, ki so bili na začetku trgovske verige, npr. kmetje. Zato se večina ekonomistov strinja, da je treba povečevati količino denarja v obtoku sorazmerno z rastjo gospodarstva oziroma bdp-ja.
Verjetno pa je ničelno inflacijo praktično nemogoče ohranjati, zato je cilj malo pozitivne inflacije, ampak čisto malo.
Centralna banka pa mora nekako poslati denar v obtok. To pa naredi preko ostalih bank, da jim denar “posodi”, ali pa, da naloži kot depozit itd…
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Kavarna Hayek: Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič – Dominik Štrakl
Japod said:
Kakšne streljate.
Murray Rothbard je bil predvsem učenec Ezre Pounda. Ezra je zelo kontroverzna oseba.
Kot tudi Recimo Hayekov mentor Von Mises. Ki zagovarja zlatti standard (ki je omogočal največje kraje v zgodovini človeštva). Tudi rezerve so nesmisel – boljše bi bilo, da ukinejo davčni ščit iz naslova dolžniškega kapitala in zmanjšajo uporabo le -tega za določenoe investicije in MANJŠAJO LIKVIDNOST.
Rezerve ubijajo, saj se denar, ki bi lahko bil produktiven drugje skladišči-mrtvi kapital.
Problem je, da nadzorniki niso delovali in zapuščali standarde – čudno da so jih potem banke, a ne?
Papir je ničvreden?! A veste, da je tudi zlato ničvredno? Kaj vam pomaga kila zlata na rajskem otoku, kjer ste brodolomec. Obstaja le cena. Vse je ničvredno.
Vsekakor pa je denarni sistem z nekaj zdrave inflacije odlična zadeva. Samo, ker jo potem elite in cerkev zlorabijo. Potebno je namreč določeno razvrednotenje valute, da slednja kroži.
Premija je namreč glavna moč denarja (obrestna mera), saj lahko povzroči, da se kupec umakne. Vsakršno blago je kvarljivo, denar pač ne. Dobrine torej izgubljajo na vrednosti s časom in prav tako bi moral denar.
Res rabim pisati zakaj je zlati standard slab?
Uf ne ni mi treba, Saj omenjate Rothbarda. Poglejte malo kaj je o zlatu napisal Pound in kaj g. Auriti, ki se je zelo posvetil tej tematiki.
Všeč mi jeVšeč mi je
mark said:
raje kot da se prepirate o zgodovini in kakšen papirček/kovanček je kdo izdal in nakoval, v detajle razčlenite kako deluje SODOBEN monetarni sistem.
bo najbolj poučno in hvaležno, ker kolikor se bežno gledal, tega znanja marsikdo nima (tudi v najvišnjih krogih vlade), pa bi ga moral imeti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Japod said:
Problem je, ker je denar hranilec vrednosti.
To je glavna zabloda denarnega sistema, ki ustvarja klošarje in sužnje.
Denar MORA biti ničvreden kot pišejo tule, da je papir in biti IZKLJUČNO sredstvo menjave.
Ko začnemo varčevati v denarju je vsega konec. Preprosto kot pasulj. Denar postane, večvredna dobrina (kar pa ne sme biti), kot je večvreden 5.kategorni Igor Šoltes, kot vnuk Kardelja. In Cerar svojega izrojenega , rahitičnega očeta, ki so ga na stereoide napitali. Kaj pa če bit, od vnuka izrojenega Mošeta Pijade?
Všeč mi jeVšeč mi je
Japod said:
Ko je denar hranilec vrednosti začnejo ljudje varčevati v denarju. Kar pa iz obtoka jemlje velike količine denarja, ki nato ne kroži – oziroma ima nizko hitrost (trenutno 1,44 najnižja po več kot dveh desetletjih) in pride do kopičenja.To seveda pomeni izključitev tistih z malo – iz družbe, dostojnega življenja.
To pa v gospodarstvu ustvarja velike probleme o katerih se mi ne ljubi sedaj pisati.
Hitrost denarja je 1,44, kar pomeni, da dolar (podatek je bil za ZDA) v svoji življenjski dobi le 1,44 – krat zakroži skozi gospodarstvo, kar je porazno. Uporabljen je le 1,44 – krat v eni časovni enoti. Tore v eni časovni enoti je ta dolar za nakup dobrin uporabljen 1,44 krat,.
https://fred.stlouisfed.org/series/M2V
Bol kot varčujemo manjša je poraba – bolj se vračamo v srednji vek, kamor nas hočejo kurati in lakaji farjev.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: V krizi ni kapitalizem, ampak intervencionizem | Kavarna Hayek
mark said:
v čem pa bi bilo potrebno varčevati? v kakšni drugi dobrini, ali sploh ne?
Všeč mi jeVšeč mi je
Japod said:
Z nakupom neke dobrine, ki skozi leta prinaša konstanten donos, četudi mali. problem pa je, da je sedaj bilokaj težko kupiti, saj imajo denar posvečeni. Cash flow. Kdor je imel po krizi v času deflacije denar je fajn profitiral in kupil kar je hotel, saj je denarju cena rastla.
Pred časom, bi bil to nakup recimo tovorne ladje, čezoceanke :D.
Nepremičnine (ki jih lahko oddajemo), zemla, itd itd. Nakup državnih obveznic in tako naprej.
Saj obstaja veliko načinov varčevanja. Varčevanje je v bistvu že če imate vi 200 kg krompirja , ki ga posodite sosedu, ki mu ga je zamnjkalo. Ob naslednji letini vam ga obljublja nazaj. V vmesnem času bi krompir vam zgnil, tako pa ga dobite čez 1 leto nazaj v prvotni obliki. Torej že s tem pridobite, ker uničite propadanje dobrine.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič | Kavarna Hayek
Pingback: Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote? | Kavarna Hayek
Pingback: Finančni analitik MacLeod: Svet fiat valut, ki so bile ustvarjene kot iluzija, gre v pekel in prvi bo propadel evro, čeprav bo sprva mogoče preživel sistemsko krizo | Kavarna Hayek
Pingback: Finančni analitik MacLeod: Svet fiat valut, ki so bile ustvarjene kot iluzija, gre v pekel in prvi bo propadel evro, čeprav bo mogoče preživel začetek sistemske krize | Kavarna Hayek
Pingback: Lekcija o inflaciji: 5 ukrepov, ki bi jih sprejela vsaka pametna vlada, v Sloveniji pa: ali je vlada neumna ali vlada misli, da so neumni ljudje | Kavarna Hayek