Značke

, , , , , , , ,

Ne, ni slovnična napaka, prav ste prebrali – muftikulturnost oziroma muftikultularizem. Pojem je nedavno na spletni strani Boulevard Voltarire uporabil francoski arhitekt Jean-Louis Chollet. Gre za koncept, kjer se klasična multikulturnost, ki so jo Evropejci doživljali le kot eksotiko drugih kultur pred svojim pragom (denimo v obliki kitajskih restavracij), spremeni v ultimativno multikulturnost z islamom na čelu, se pravi muftikulturnost.

Multikulturnost je (v ožjem smislu pojmovanja) desetletja nazaj pomenila ohranjanje etnične identitete neke skupnosti v novi državi, v katero so prišli iz različnih razlogov, a hkrati spoštovanje univerzalnih in skupnih vrednot ter zakonov države gostiteljice. Pred nekaj več kot četrt stoletja se je kot levičarska politična agenda pojavil pojem multikulturalizem, ki je zanikal, da bi neka država temeljila na skupnih vrednotah (evropske države večinoma temeljijo na vladavini prava, krščanski tradiciji in človekovih pravicah), ampak da imajo različne kulture različne vrednote, ki so med seboj enakopravne, zato je treba upoštevati vse. Multikulturalizem namreč predvideva različne podlage za medkulturni dialog, kar je že privedlo do sprejemanja neevropskih in barbarskih praks (zatiranja žensk, poroke z mladoletnimi, mnogoženstvo in podobno). In ni naključje, da se je vzpon multikulturalizma pojavil z začetkom invazije islama na staro celino, ki se nekako sovpada s sprejemom islamske deklaracije o človekovih pravicah, ki je bolj znana kot Kairska deklaracija. Islam od takrat naprej (za razliko od drugih etničnih skupnosti v zahodnoevropskih državah) ni več želel samo pravice do mirnega sobivanja, ohranjanja identitete, svobodnega izražanja vere ali enako obravnavo pred zakonom, ampak je imel v imenu

človekovih pravic konkretne politične zahteve, želel je modele življenja v arabskih državah prakticirati v novem okolju, se pravi na stari celini. V tem času so se pojavile tako imenovane no-go cone, geografsko zaokrožene celote na obrobju velikih mest, kjer je islam uveljavljal svoja pravila na podlagi šeriatskega prava. Oblasti so ravno v imenu multikulturalizma tako početje dopustile in še dopuščajo.

Danes je tako popuščanje privedlo do muftikulturalizma, ki so mu na podlagi pritiskov nevladnih organizacij, raznih društev za človekove pravice in levičarskih političnih grupacij podlegle številne vlade v Evropi. Druge etnične skupnosti so postale popolnoma neopazne, marginalne in kolaterarna škoda, v ospredju je zdaj zgolj islam. Imami in muftiji po Evropi pridigajo in grozijo, da bo stara celina prej ali slej postala muslimanska, da islam ni le enakovredna evropski kulturi, ampak superiornejša. In namesto, da bi se temu uprli (dokler se še lahko), se najvidnejši politiki dobivajo v Parizu, Rimu ali Berlinu in državljanom s pomočjo medijskega mainstreama razlagajo, da je največja grožnja globalno segrevanje.

Brez skrbi, podnebne spremembe bomo preživeli. V zgodovini Zemlje je vedno prihajalo do njih, gre za naravni ciklus planeta. Islamizacije Evrope najbrž ne bomo. Ne samo zato, ker bi nam bila vsiljena islamska vera, ampak tudi zato, ker imata obe kulturi različno sposobnost za socialni, moralni in tehnološki napredek. Islamu sicer ne gre odrekati nekaterih odkritij in inovacij (predvsem na področju medicine in astronomije), a je kot tak ostal v času pred 15. stoletjem. Muslimanska kultura namreč nima sposobnosti, da je iz generacijo v generacijo boljša in naprednejša, kot je primer zahodne. Zato je vse, kar muslimani prinašajo v Evropo, družbena mračnjaškost, tehnološka kamena doba, politično barbarstvo in verski fanatizem. In to je agenda muftikulturnosti.

Advertisements