Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Nikita Hruščov naj bi leta 1959 dejal nekako takole: »Ne moremo pričakovati, da bodo Američani skočili iz kapitalizma v komunizem, toda njihovi izvoljeni politiki lahko Američanom pomagajo z majhnimi odmerki socializma, dokler se nenadoma ne zbudijo, in ugotovijo, da so v komunizmu.« Resnica najbrž ni daleč, čeprav je pretirano reči, da imajo prek luže socialistično ekonomijo. Glede na vse večje regulativne posege na tržišče ter milijardne denarne pomoči bankam in korporacijam bi bil najbrž ustreznejši izraz fašizem. Ker se tega zavedajo tudi ljudje, katerim nad posteljo visi slika Baracka Obame, označijo za fašista Donalda Trumpa. In se z zmago poslovneža na volitvah nikakor ne morejo sprijazniti. Zadnji tak izpad je bil v (»uglednem«) Washington Postu, kjer so si sposodili kolumnista revije Vanity Fair Michaela Kinsleya. Svoj komentar začne: »Donald Trump je fašist.« In pokaže, da akademski nazivi s Harvarda in Oxforda ne morejo nadomestiti osnovne inteligence, zdravorazumskosti, znanja, logičnega razmišljanja in kritične analize. Ironično, da se ljudje, ki Trumpu lepijo etiketo fašista, pravzaprav sami spogledujejo s fašizmom. A je že tako, kot pravi parafrazirani Godwinov zakon: če razprava traja dovolj dolgo, prej ali slej nekdo nekoga ali nekaj označi za Hitlerja, nacizem ali fašizem.

Kinsley obtožuje Trumpa, da je »crony« kapitalist, ki sicer ne bogati sebe in svoje prijatelje, ampak zahteva ugodnosti za Američane. To Kinsley imenuje »korporativni etatizem« (ali statizem), kar je (po njegovem) enako fašizmu. A kot velja za večino levičarskih argumentov, ki temeljijo na primerih v zgodovini, se ne bi mogel bolj motiti. Kot prvo, crony kapitalizem (kronizem, v slovenščino ga običajno prevajamo kot pajdaški kapitalizem) je delovanje države v korist določenih (prijateljskih) podjetij, ki jim vlada daje prednost, ugodnosti in davkoplačevalski denar. Trumpovo posredovanje, naj korporacije svoje tovarne preselijo nazaj v ZDA ali naj ostanejo v ZDA, da bi Američani imeli delo, to ni. In naprej. Trump naj bi bil »crony« kapitalist, ker je zahteval znižanje 35-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb. Ampak te ugodnosti bi bila deležna vsa ameriška podjetja, ne samo Trumpovi »prijatelji«, kar je nasprotno od »crony« kapitalizma oziroma korporativnega etatizma. Ali primer podjetja Carrier, ki ga je Trump prepričal, da skoraj 1000 delovnih mest ohrani v Indianapolisu v zameno za okrog sedem milijonov dolarjev davčnih vzpodbud. Ampak to je tudi vse, kar so mediji poročali, nasedli pa so celo nekateri „pravoverni“ desničarji, katerih večino plačujemo davkoplačevalci, ker so pač intelektualci in profesorji. Kaj bi Trump v resnici naredil? Sedem milijonov evrov davčnih spodbud je približno toliko, kot bi Carrier privarčeval pri cenejši delovni sili v Mehiki. Bistveno je, da je Trump obljubil manjši davek da dohodek pravnih oseb. Ta v Mehiki znaša 30 odstotkov, v ZDA pa 35. Trump je že v predvolilni kampanji dejal, da bi ta davek znižal na 15 odstotkov. Poleg tega bi bil Carrier tudi v Mehiki deležen davčnih olajšav. Primer podjetja Carrier seveda ni pajdaški kapitalizem (ali crony kapitalizem), je kvečjemu intervencionizem, ki ga danes poznajo vse države, tudi tiste, ki so na lestvicah ekonomske in osebne svobode najvišje uvrščene. Kar seveda ne pomeni, da ni škodljiv. Ampak, ali ni Milton Friedman, eden največjih zagovornikov prostega trga, predlagal tako imenovano negativno dohodnino? In kaj drugega je negativna dohodnina, kot neke vrste intervencija na trgu? Sicer pa Trump sploh še ni uradno predsednik ZDA, zato so njegovi odnosi (ali posredovanja) s korporacijami uradno še vedno samo odnosi podjetnika (poslovneža) s podjetniki (poslovneži). Lahko se namreč še vedno zgodi, da ga elektorji 19. decembra sploh ne potrdijo za predsednika.

Države se danes razvrščajo po premici od etatističnih do anarhističnih. Obeh skrajnosti sicer ni, a velika večina režimov je levo od sredine. To je značilno tudi zahodnoevropske države, vključno z ZDA, kjer Trump želi državo potegniti nazaj na desno od sredine, saj je Obama prestopil rdečo črto in ZDA pahnil levo od sredine. Gre predvsem za vpliv vlade ne samo na družbo, ampak tudi na življenje posameznika. Konservativci (vključno s Trumpom) si želijo vitkejšo vlado z minimalnim nadzorom nad posameznikom in njegovimi odločitvami. V tem primeru je država služabnik posamezniku, namesto da posameznik v vladi vidi svojega gospodarja. In ker si za vrnitev na točko desno od sredine prizadevajo tudi republikanci, predvsem pa so se v tem prepoznali Trumpovi volivci, so torej republikanci in Trumpovi volivci fašisti. Na tej točki Kinsley vse skupaj pomeša, je prepričan bloger na Bookworm Room.

Fašizem je zgodovinski pojem. Zgrajen je bil na Mussolinijevi ideji, da nič ne sme biti zunaj države, nič ne sme biti proti državi. Vse je usmerjeno v močno državo, pri čemer ji je posameznik v celoti podrejen. Fašizem je torej globoko na levi strani premice, tam nekje, kjer se nahaja še ena nevarna ideologija – komunizem. Glavna razlika med njima je odnos do lastnine. Medtem ko v komunizmu zasebne lastnine ni, je fašizem dovoljeval zasebno lastnino, vendar jo je nadzoroval. Tipičen primer fašizma v sodobni ameriški zgodovini je razvpiti Obamacare ali Obamin American Recovery and Reinvestment Act. Kar Kinsley, kakopak, ne opazi.

Oba sistema (fašizem in komunizem) torej nadzorujeta državljane. Za slednje ni razlike: v komunizmu nosijo lisice iz nerjavečega jekla, v fašizmu pa lisice iz nerjavečega jekla okrašene s krznom. Državljanom v obeh sistemih država natakne lisice, samo v fašizmu je vse skupaj videti nekoliko »lepše«. Zanimivo je, da so fašisti (ali nacisti) in komunisti drug drugega sovražili. Ne zato, ker bi bili ideologiji diametralno nasprotni, ampak ravno zato, ker sta si ideologiji podobni in se borita za isti kos pogače. A v trenutku, ko se med seboj ne borijo več za oblast, podprejo drug drugega, kot se je to zgodilo s Hitlerjem in Stalinom. Ali v Španiji, kjer sta bila komunizem in fašizem ljubosumna tekmeca, piše bloger na Bookwarn room.

Po 2. svetovni vojni je fašizem postal »umazana« beseda, komunisti v vseh državah pa so hiteli z brisanjem zgodovinskega spomina na pakt med Stalinom in Hitlerjem. S pomočjo medijskega mainstreama in visokošolskih ustanov so levičarji fašizem hitro povezali z desnico. In Trumpa. Ampak, ne, Donald Trump ni fašist: prvič, Trump je individualist, prizadeva si za svobodo posameznika, kar je v nasprotju s fašistično ideologijo; drugič, ni samo Trump nasprotoval islamu, to sta počela tudi Rubio in Sanders; tretjič, Trump nasprotuje anti-kapitalistični socialni državi, za kar so si z zaplembo dobičkov in nacionalizacijo industrije prizadevali tako nacisti kot fašisti; in četrtič, Trump ne nasprotuje predstavniški demokraciji in svobodi govora. Zato prizadevanja številnih novinarjev, kolumnistov in celo univerzitetnih profesorjev, da bi Trumpa prikazali kot drugega Duceja (ali Hitlerja), kažejo na nevednost in neznanje. Kinsley je s svojo kolumno zagotovo med temi. Je produkt in nadaljevanje kulturnega marksizma. In če bi se sam pogledal v ogledalo, bi v odsevu videl sebe kot – fašista.

Advertisements