Pogrom zoper Bernarda Brščiča: holokavst med mitom in neizpodbitno resnico

Značke

2. svetovna vojna, Adolf Hitler, Antony S. Sutton, Auschwitz, Ben Weintraub, Bernard Brščič, Bližnji vzhod, George Soros, holokavst, Judi, Luka Lisjak, MSM, nacizem, Robert B. Goldmann, Robert Waltl, Sreda v sredo, Židi

„Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.“

Te besede je v oddaji Sreda v sredo izrekel politični analitik Bernard Brščič. In bil takoj deležen groženj direktorja Judovskega kulturnega centra Roberta Waltla: „ČISTI SOVRAŽNI GOVOR, KI GA MORA REGULIRAT DRŽAVA- SLEDI PRIJAVA NA DRŽAVNO TOŽILSTVO – Zanikanje holokavsta je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Sramota za človeka, ki misli, da je intelektualec.“ A Brščič mu ni ostal dolžan: „Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.“

Pustimo ob strani Waltla, ki očitno ne ve, kaj je svoboda govora. Tudi ne mislim polemizirati z vsemi tistimi, ki so na družbenih omrežjih Facebook in Twitter nad Brščiča pošiljali organe pregona. Kot denimo Luka Lisjak: „Smešenje holokavsta, ščuvanje k nasilju, širjenje idej o rasni večvrednosti. 297. člen KZ je jasen: zapor do 2 let!“ Taisti Luka Lisjak, ki se v Sloveniji sklicuje na veljavno slovensko zakonodajo, bi po drugi strani zanikal veljavni zakon, ki so ga o CEU sprejeli na Madžarskem. Ampak, saj veste, kako to gre in kako je s Sorosovimi vojaki: priznajo samo tisto zakonodajo, ki jim ustreza. Vse drugo je kršenje človekovih pravic, karkoli za njih že pomenijo.

Ni mogoče zanikati, da so bili Židi med 2. svetovno vojno deležni krutega preganjanja in nasilja (deležni so ga bili tudi Romi in predvsem balkanski narodi), a na tem mestu bi rad opozoril na mite o holokavstu. Prvi je mit o šestih milijonih pobitih Židih. Zakaj šest milijonov? Kako je mogoče, da so jih tako natančno prešteli? Število je resda zaokroženo, toda nihče natančno ne ve, ali so jih v resnici toliko pobili nacisti. Ali so jih pet ali pa mogoče celo sedem milijonov? To je podobno kot danes, ko Evropejce MSM prepričujejo, da ljudje na Bližnjem vzhodu umirajo zaradi vojne. Pa veste, kateri je v resnici najpogostejši vzrok smrti v na Bližnjem vzhodu? To so bolezni srca. A če se vrnem k šestim milijonom mrtvih Judov med 2. svetovno vojno. To številko so Židje pravzaprav potrebovali. Stare judovske prerokbe namreč pravijo, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko bo jih šest milijonov manj oziroma jih bo šest milijonov izginilo v ognju. Zato je izraelski zgodovinar Tom Segev izjavil, da je številka šest milijonov bila poskus zgodbo o holokavstu spremeniti v državno vero. Šest milijonov naj bi jih v skladu s prerokbo izginilo v pečeh nacističnih taborišč. Novinar Robert B. Goldmann je zapisal, da brez holokavsta ne bi bilo judovske države. Temu je posvetil knjigo Ben Weintraub, češ da je holokavst judovska dogma, Židje pa so svet prepričali, da se v to dogmo ne dvomi, ampak se mora vanjo preprosto verjeti. Torej so se Židje lahko vrnili v sveto deželo šele potem, ko jih je bilo šest milijonov manj. Po prerokbi je bilo to čiščenje grešnih duš ljudi. Tako očiščeni so šli nazaj. Zato teorija zarote (če gre v resnici za teorijo zarote) pravi, da so prav Židje najbolj potrebovali svetovno vojno.

Drugi mit govori, da je od vsega začetka obstajal načrt, da nacisti iztrebijo Žide. Kar ne bo povsem držalo. Kalifornijski zgodovinar in ekonomist Antony S. Sutton razkriva, da so židovski bankirji financirali tako boljševistično revolucijo kot vzpon nacizma. Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael.

Tretji mit pravi, da je bila večina Judov umorjenih v taborišču Auschwitz, kar ne drži. Samo eden od šestih Židov, ki so jih Nemci izgnali v taborišča, je umrl v Auschwitz, drugi v taboriščih kot so Sobibor, Belzec in Treblinka. A nekateri menijo, da jih je največ umrlo kot civilistov v vojni, ko je nemška vojska vdrla v Poljsko in Sovjetsko zvezo (pokol pri Babyn Yaru). Mrtvih Židov med 2. svetovno vojno je bilo 10 odstotkov med vsemi žrtvami oziroma okoli 15 odstotkov med vsemi civilisti. Največ žrtev med civilisti je 2. svetovna vojna zahtevala med Kitajci (okoli 15 milijonov).

In za konec največja uganka. Zakaj so Židje tako občutljivi, ko se pojavi kritika ali dvom v holokavst? Do leta 1945 je bila kritika dovoljena, od takrat naprej (predvsem na Zahodu) nič več; tudi če zelo nežno in previdno podvomiš v „svete resnice“ holokavsta, obstaja zakonodaja, ki to sankcionira po načelu: kdor kritizira Žide in dvomi v holokavst je antisemit. Ker je bil antisemit tudi Hitler, je tisti, ki kritizira ali dvomi nacist. In ker je nacist, je nevaren, saj teži k novemu holokavstu. Ta argumentacija je zelo učinkovita, saj velika večina ljudi niti ne pomisli, da bi javno spregovorila o holokavstu in vanj podvomila, kot je to storil denimo Bernard Brščič.

Taki ljudje naj bi bili po mnenju dušebrižnikov zelo nevarni revizionisti, ki jih je treba ustaviti in sankcionirati. Kar je zelo zanimivo. Po eni strani trdijo, da so dokazi o holokavstu tako trdni, da jih ni mogoče ovreči in da ga lahko zanikajo samo idioti, po drugi strani pa se teh idiotov bojijo in bi jih radi utišali. Ali to pomeni, da bodo v zaporu končali tudi ljudje, ki zanikajo take neizpodbitne resnice, kot sta denimo, da se Zemlja vrti okoli sonca ali da je Zemlja okrogla? Imate namreč ljudi, ki v to dvomijo. Še več. Obstajajo ljudje, ki menijo, da je Zemlja središče vesolja. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi jih spravil na sodišče in obsodil, da zanikajo dokazana dejstva, ampak menijo, da gre za idiote, norce in debile. Torej, če so „revizionisti“ res idioti, ki zanikajo neizpodbitne resnice, potem niso nevarni in bodo pri ljudeh deležni zgolj posmeha ali pomilovanja. Če pa so nevarni, potem niso idioti. Vprašanje, ali mogoče ne vemo vsega in ali nam uradna zgodovina kaj prikriva, zato ni zgolj retorično.

Zakaj Donald Trump ni fašist?

Značke

Adolf Hitler, Bookworm Room, Carrier, crony kapitalizem, Donald Trump, fašist, fašizem, kapitalizem, komunizem, Michaela Kinsleya, Nikita Hruščov, Obamacare, pajdaški kapitalizem, Washington Post, ZDA

Nikita Hruščov naj bi leta 1959 dejal nekako takole: »Ne moremo pričakovati, da bodo Američani skočili iz kapitalizma v komunizem, toda njihovi izvoljeni politiki lahko Američanom pomagajo z majhnimi odmerki socializma, dokler se nenadoma ne zbudijo, in ugotovijo, da so v komunizmu.« Resnica najbrž ni daleč, čeprav je pretirano reči, da imajo prek luže socialistično ekonomijo. Glede na vse večje regulativne posege na tržišče ter milijardne denarne pomoči bankam in korporacijam bi bil najbrž ustreznejši izraz fašizem. Ker se tega zavedajo tudi ljudje, katerim nad posteljo visi slika Baracka Obame, označijo za fašista Donalda Trumpa. In se z zmago poslovneža na volitvah nikakor ne morejo sprijazniti. Zadnji tak izpad je bil v (»uglednem«) Washington Postu, kjer so si sposodili kolumnista revije Vanity Fair Michaela Kinsleya. Svoj komentar začne: »Donald Trump je fašist.« In pokaže, da akademski nazivi s Harvarda in Oxforda ne morejo nadomestiti osnovne inteligence, zdravorazumskosti, znanja, logičnega razmišljanja in kritične analize. Ironično, da se ljudje, ki Trumpu lepijo etiketo fašista, pravzaprav sami spogledujejo s fašizmom. A je že tako, kot pravi parafrazirani Godwinov zakon: če razprava traja dovolj dolgo, prej ali slej nekdo nekoga ali nekaj označi za Hitlerja, nacizem ali fašizem.

Kinsley obtožuje Trumpa, da je »crony« kapitalist, ki sicer ne bogati sebe in svoje prijatelje, ampak zahteva ugodnosti za Američane. To Kinsley imenuje »korporativni etatizem« (ali statizem), kar je (po njegovem) enako fašizmu. A kot velja za večino levičarskih argumentov, ki temeljijo na primerih v zgodovini, se ne bi mogel bolj motiti. Kot prvo, crony kapitalizem (kronizem, v slovenščino ga običajno prevajamo kot pajdaški kapitalizem) je delovanje države v korist določenih (prijateljskih) podjetij, ki jim vlada daje prednost, ugodnosti in davkoplačevalski denar. Trumpovo posredovanje, naj korporacije svoje tovarne preselijo nazaj v ZDA ali naj ostanejo v ZDA, da bi Američani imeli delo, to ni. In naprej. Trump naj bi bil »crony« kapitalist, ker je zahteval znižanje 35-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb. Ampak te ugodnosti bi bila deležna vsa ameriška podjetja, ne samo Trumpovi »prijatelji«, kar je nasprotno od »crony« kapitalizma oziroma korporativnega etatizma. Ali primer podjetja Carrier, ki ga je Trump prepričal, da skoraj 1000 delovnih mest ohrani v Indianapolisu v zameno za okrog sedem milijonov dolarjev davčnih vzpodbud. Ampak to je tudi vse, kar so mediji poročali, nasedli pa so celo nekateri „pravoverni“ desničarji, katerih večino plačujemo davkoplačevalci, ker so pač intelektualci in profesorji. Kaj bi Trump v resnici naredil? Sedem milijonov evrov davčnih spodbud je približno toliko, kot bi Carrier privarčeval pri cenejši delovni sili v Mehiki. Bistveno je, da je Trump obljubil manjši davek da dohodek pravnih oseb. Ta v Mehiki znaša 30 odstotkov, v ZDA pa 35. Trump je že v predvolilni kampanji dejal, da bi ta davek znižal na 15 odstotkov. Poleg tega bi bil Carrier tudi v Mehiki deležen davčnih olajšav. Primer podjetja Carrier seveda ni pajdaški kapitalizem (ali crony kapitalizem), je kvečjemu intervencionizem, ki ga danes poznajo vse države, tudi tiste, ki so na lestvicah ekonomske in osebne svobode najvišje uvrščene. Kar seveda ne pomeni, da ni škodljiv. Ampak, ali ni Milton Friedman, eden največjih zagovornikov prostega trga, predlagal tako imenovano negativno dohodnino? In kaj drugega je negativna dohodnina, kot neke vrste intervencija na trgu? Sicer pa Trump sploh še ni uradno predsednik ZDA, zato so njegovi odnosi (ali posredovanja) s korporacijami uradno še vedno samo odnosi podjetnika (poslovneža) s podjetniki (poslovneži). Lahko se namreč še vedno zgodi, da ga elektorji 19. decembra sploh ne potrdijo za predsednika.

Države se danes razvrščajo po premici od etatističnih do anarhističnih. Obeh skrajnosti sicer ni, a velika večina režimov je levo od sredine. To je značilno tudi zahodnoevropske države, vključno z ZDA, kjer Trump želi državo potegniti nazaj na desno od sredine, saj je Obama prestopil rdečo črto in ZDA pahnil levo od sredine. Gre predvsem za vpliv vlade ne samo na družbo, ampak tudi na življenje posameznika. Konservativci (vključno s Trumpom) si želijo vitkejšo vlado z minimalnim nadzorom nad posameznikom in njegovimi odločitvami. V tem primeru je država služabnik posamezniku, namesto da posameznik v vladi vidi svojega gospodarja. In ker si za vrnitev na točko desno od sredine prizadevajo tudi republikanci, predvsem pa so se v tem prepoznali Trumpovi volivci, so torej republikanci in Trumpovi volivci fašisti. Na tej točki Kinsley vse skupaj pomeša, je prepričan bloger na Bookworm Room.

Fašizem je zgodovinski pojem. Zgrajen je bil na Mussolinijevi ideji, da nič ne sme biti zunaj države, nič ne sme biti proti državi. Vse je usmerjeno v močno državo, pri čemer ji je posameznik v celoti podrejen. Fašizem je torej globoko na levi strani premice, tam nekje, kjer se nahaja še ena nevarna ideologija – komunizem. Glavna razlika med njima je odnos do lastnine. Medtem ko v komunizmu zasebne lastnine ni, je fašizem dovoljeval zasebno lastnino, vendar jo je nadzoroval. Tipičen primer fašizma v sodobni ameriški zgodovini je razvpiti Obamacare ali Obamin American Recovery and Reinvestment Act. Kar Kinsley, kakopak, ne opazi.

Oba sistema (fašizem in komunizem) torej nadzorujeta državljane. Za slednje ni razlike: v komunizmu nosijo lisice iz nerjavečega jekla, v fašizmu pa lisice iz nerjavečega jekla okrašene s krznom. Državljanom v obeh sistemih država natakne lisice, samo v fašizmu je vse skupaj videti nekoliko »lepše«. Zanimivo je, da so fašisti (ali nacisti) in komunisti drug drugega sovražili. Ne zato, ker bi bili ideologiji diametralno nasprotni, ampak ravno zato, ker sta si ideologiji podobni in se borita za isti kos pogače. A v trenutku, ko se med seboj ne borijo več za oblast, podprejo drug drugega, kot se je to zgodilo s Hitlerjem in Stalinom. Ali v Španiji, kjer sta bila komunizem in fašizem ljubosumna tekmeca, piše bloger na Bookwarn room.

Po 2. svetovni vojni je fašizem postal »umazana« beseda, komunisti v vseh državah pa so hiteli z brisanjem zgodovinskega spomina na pakt med Stalinom in Hitlerjem. S pomočjo medijskega mainstreama in visokošolskih ustanov so levičarji fašizem hitro povezali z desnico. In Trumpa. Ampak, ne, Donald Trump ni fašist: prvič, Trump je individualist, prizadeva si za svobodo posameznika, kar je v nasprotju s fašistično ideologijo; drugič, ni samo Trump nasprotoval islamu, to sta počela tudi Rubio in Sanders; tretjič, Trump nasprotuje anti-kapitalistični socialni državi, za kar so si z zaplembo dobičkov in nacionalizacijo industrije prizadevali tako nacisti kot fašisti; in četrtič, Trump ne nasprotuje predstavniški demokraciji in svobodi govora. Zato prizadevanja številnih novinarjev, kolumnistov in celo univerzitetnih profesorjev, da bi Trumpa prikazali kot drugega Duceja (ali Hitlerja), kažejo na nevednost in neznanje. Kinsley je s svojo kolumno zagotovo med temi. Je produkt in nadaljevanje kulturnega marksizma. In če bi se sam pogledal v ogledalo, bi v odsevu videl sebe kot – fašista.

Levičarski ekonomski program

Značke

Adolf Hitler, NSDAP, socializem

Skupnost pred posameznikom, javno pred zasebnim, skupna potrošnja pred dobičkom, delavstvo pred kapitalisti, nacionalizacija pred privatizacijo.

a. Zahtevamo enakopravnost slovenskega naroda v odnosu do drugih narodov in spoštovanje mednarodnih pogodb.

b. Vsi državljani imajo enake pravice in enake dolžnosti.

c. Tisti, ki niso državljani, morajo imeti možnost, da v skladu z zakonodajo v državi živijo kot tujci.

d. Prva dolžnost vsakega državljana je, da fizično ali intelektualno dela. Delo posameznega državljana ne sme biti v nasprotju s splošnim družbenim interesom, temveč mora biti delo opravljeno v okviru skupnosti in za dobro skupnosti.

e. Država ima pravico do zemljišč in ozemlja, da se prehranijo državljani in se tam naselijo.

f. Osnovna dolžnost države je, da svojim državljanom omogoči sredstva za življenje. Če je to nemogoče, se morajo tujci izseliti.

e. Vsi prihodki, ki niso zasluženi z delom, morajo biti odpravljeni.

f. Vse korporacije bodo nacionalizirane.

g. Vsako osebno bogatenje v času vojne je zločin proti narodu, zato se bodo vojni dobički odvzeli.

h. Vsa velika industrijska podjetja, ki ustvarjajo dobiček, morajo tega deliti.

i. Doseči je treba celovit razvoj pokojninskega zavarovanja.

j. Doseči je treba reformo ravnanja z zemljišč, ki bo v skladu z nacionalnimi interesi. Prav tako je potreben zakon, ki bo zemljišča nacionaliziral v imenu splošne družbene blaginje, in to brez odškodnin. Prav tako je prepovedano špekuliranje s cenami zemljišč.

k. Brez milosti se je treba boriti proti tistim, ki ne delajo za skupno dobro. Kriminalci, dobičkarji in drugi so lahko kaznovani tudi s smrtno kaznijo, ne glede na raso in veroizpoved.

l. Rimsko pravo, ki je v veljavi in ki služi materialističnemu rušenju sveta, mora biti ukinjeno. Namesto njega bodo veljali naši splošni zakoni.

m. Ustvariti in obdržati se mora zdrav srednji razred. Velike trgovske hiše morajo biti oddane z poceni krediti malim trgovcem, katerim mora biti posvečena posebna pozornost.

n. Nacionalni sistem vzgoje in izobraževanja je treba rekonstruirati, da bo vsak sposoben in prizadeven državljan imel možnost izobraževanja. Učne načrte je treba prilagoditi resničnemu življenju. Nadarjeni otroci revnih staršev se izobražujejo na državne stroške.

o. Za izvajanje tega programa je treba zagotoviti močno osrednjo vlado, osrednji organi so parlament in njegove organizacije, vzpostaviti je treba nacionalne strokovne organe, ki bodo izvajali zakone.

Glede na izjave, ki jih dajejo levičarji in njihove projekcije prihodnosti, bi bil to program po njihovi meri. O tem ni debate. Težava je le, da je to vsebina 17. točk od 25. točk programa nemške nacional socialistične delavske stranke (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei – NSDAP), ki je pod vodstvom Adolfa Hitlerja prišla na oblast leta 1932.