Značke

, , , ,

V javnosti velja zmotno prepričanje, da ima Švedska največjo gostoto blondink na svetu. V resnici jo ima Norveška, kar velja tudi za moške. Vendar to ne pomeni, da so Norvežani neumni, kot to pogosto poslušamo v šalah na račun blondink. Nasprotno. Najbolj severni narod evropske celine velja za najbolj racionalnega in varčnega, kar pa je najbrž tudi vzrok, da so blondinke (in blondinci) tarča šal narodov, ki živijo bolj južno od Skandinavije in ki so nagnjeni k zapravljanju denarja drugih.

Ena zadnjih takih potez norveške vlade je bila, da bo država, ki je svetovna finančna kriza ni obšla, še naprej varčevala in da ne bo povečala javno potrošnjo. Država, ki si je zaradi črpanja nafte v Severnem morju v raznih skladih povsod po svetu po podatkih norveške centralne banke Norges Bank nakopičila skoraj okoli 700 milijard evrov prihrankov, ki naj bi se do leta 2020 povečali na bilijon evrov, se je odločila, da bo ta denar privarčevala za prihodnost in da z zapravljanjem ne bo ogrozila pokojninskega sklada Global, ki je eden največjih naložbenih skladov na svetu in ki je tudi v kriznih časih dosegal skoraj 16-odstotne letne donose. Kljub temu pa bo, ker bo trošila samo del obresti na prihranke, ohranila visoko stopnjo socialne države. Prav nič kaj socialistično obnašanje norveške vlade in za slovenske levičarje popolnoma nerazumljivo.

In na tej točki, podobno kot pri Švedski (o njej smo pisali tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/svedska/), pade mit o Norveški (in skandinavskih državah nasploh) kot socialistični državi. Namreč, da je uspeh norveške socialne države in visokega standarda njenih prebivalcev posledica socialistične politike visokih davkov. Resnica je ravno nasprotna: Norvežani imajo tak standard zaradi liberalizma in svobode posameznika, ki je med največjimi na svetu. Visoki davki, ki zagotavljajo socialno državo, in ki niso pomembno vplivali na trg, saj so podjetja obdavčena manj, pa so posledica stoletne liberalne (kapitalistične, če že hočete) zgodovine Norvežanov.

Eden od najbolj vplivnih norveških ekonomistov Oeystein Doerum, ki dela za največjo norveško banko DNB, je varčevalno politiko norveške vlade pozdravil. Danes eden od petih Norvežanov v delovno aktivnih letih prejema socialno pomoč, je dejal Doerum in dodal, če bi država bolj posegla na socialno področje, bi nekatere državljane to odvrnilo od dela. Povedano drugače. Dodaten poseg na področje socialne države bi bil signal, da lahko dobro živiš, tudi če ne delaš in dobivaš socialno pomoč. In Norvežani so bili skozi svojo zgodovino navajeni delati, se zanašati na sebe in poslovati na dereguliranem in svobodnem trgu. To pa je tisto, česar slovenski levičarji nikakor ne razumejo – da socialno državo lahko prinese le svobodni in nereguliran trg, kjer se država skoraj ne vmešava.

Norveška oziroma ozemlje današnje Norveške je bilo dolga stoletja zelo revno območje. Deželo je krasil mit o svobodnih vikingih, to pa je bilo tudi vse. Leta 1700 je bilo v vsej državi samo pet zdravnikov, še leta 1800 samo 50. Povedano drugače. Z gozdom bogata država ni bila samo revna, ampak gospodarsko zaostala, naravna bogastva pa so izkoriščali Danci, pod katere so spadali Norvežani. O industrializaciji, ki je že na prelomu 18. v 19. stoletje zajemala svet, se norveškim kmetom in ribičem, ki so bili v veliki večini, ni niti sanjalo. Številčne družine so skrbele za svoje preživetje, kaj se je dogajalo v porajajočih se mestih (pogojno urbanih naseljih) jim ni bilo mar. Prvo univerzo je Norveška dobila šele leta 1811, medtem ko so bile prve univerze v srednji in zahodni Evropi ustanovljene med 11. in 14. stoletjem.

Dolga danska vladavina se je končala leta 1814, ko je Norveška prešla pod švedsko krono. Norvežani so sicer zahtevali samostojnost, vendar jo niso dobili. Zato so se svobodomiselni ljudje začeli seliti v ZDA. Prvi tak val migracij čez lužo se je zgodil 1825, do leta 1900 jih je bilo še več. Število kmetov oziroma dela zmožnih se je drastično zmanjšalo, hrane je začelo primanjkovati, zgodili pa sta se dve ključni zadevi: prvič, Švedska je v tem času postala liberalna država, zato se je liberalizacija prenesla tudi na Norveško, in drugič, ker je zaradi pospešenega izseljevanja primanjkovalo delovne sile, se je Norveška hitro industrializirala (gole roke delavcev so zamenjali stroji) in gospodarsko napredovala. K temu je prispevalo dejstvo, da je Velika Britanija, ki je v tistem času imela največje ladjevje na svetu, potrebovala norveški les, hkrati pa je tudi Norveška gradila lastno ladjevje. Ladjedelništvo se je razcvetelo predvsem v letih med 1850 in 1880, ko je Norveška imela tretje najmočnejše trgovsko ladjevje na svetu. Norvežani so v tistem času imeli precejšnjo ekonomsko svobodo, kar je omogočalo zasebno lastništvo, osebna svoboda pa je počasi prinesla tudi politično svobodomiselnost.

Leta 1882 je na volitvah zmagala liberalna stranka Venstre, sicer najstarejša stranka na Norveškem. Pomeni sicer „levo“ in od tod zmotno prepričanje levičarjev, da je bila to socialistična stranka. Daleč od tega. Stranka je temeljila na krščansko-demokratskih vrednotah. Njen prvi premier je bil Johan Sverdrup, ki ga je kralj imenoval za predsednika vlade leta 1884. Od takrat naprej se je vloga parlamenta in vlade krepila, saj je do tedaj kralj potrjeval zakone in imenoval vlado, ne glede na to, kakšno je bilo razmerje sil v parlamentu. Liberalci so Norveški prinesli klasični demokratični parlamentarizem, svobodo veroizpovedi, popolno ekonomsko svobodo, volilno pravico za vse moške (1898) in splošno volilno pravico (1913), samostojno Norveško (1905), javno šolstvo in zdravstvo, nevtralnost med 1. svetovno vojno. Venstre je vladala skoraj pol stoletja in v tem času je država doživela gospodarski razcvet. Od leta 1890 do leta 1920 se je realni dohodek delavcev povečal za 10 odstotkov vsako desetletje, skupni BDP se je skoraj podvojil, javna potrošnja ni presegla desetino domačega BDP. Skratka, liberalizem je popolnoma spremenil najbolj zahodno skandinavsko državo.

Usoda Norveške je bila v 20. stoletju podobna usodi Švedske, saj so politiko počasi začeli prevzemati socialni demokrati (razen v obdobju pred in med 2. svetovno vojno, ko je imela vodilno vlogo skrajna Norveška delavska stranka), kljub temu so davki do 60. let prejšnjega stoletja relativno nizki, javni izdatki so se gibali pri vzdržni petini BDP (še danes ima Norveška najmanjši delež javnih izdatkov od vseh skandinavskih držav). Veliko povečanje državnega aparata in javne porabe se časovno nekako pokriva z odkritjem nafte v Severnem morju, ko se je vladajočim levičarjem zazdelo, da lahko zapravljajo. Samo izdatki za (javno) zdravstvo so se od leta 1970, ko so znašali 4,4 odstotka BDP do leta 1980 povečali na 7 odstotkov BDP (danes znašajo okoli 8 odstotkov BDP). Podobno povečanje, čeprav ne v taki meri kot na Švedskem, kjer se je javna poraba pod vodstvom levičarjev med letoma 1960 in 1980 povečala z 31 odstotkov BDP na 60 odstotkov BDP, je bilo tudi v izobraževanje, socialnih transferjih. Čeprav je Norveško reševala nafta, je kriza v 80. letih ni obšla. Oblast so prevzeli konzervativci in začelo se je varčevanje. Javna poraba in javni dolg sta takrat na Norveškem krepko presegala 50 odstotkov BDP, vendar je Norveški z deregulacijo, privatizacijo (tudi šolstva in zdravstva) v dveh desetletjih uspelo javno porabo zmanjšati z rekordnih 53,8 odstotka BDP (1992) na za skandinavsko državo nizkih in vzdržnih 39,2 odstotka BDP (1993). Šolstvo, ki je lahko tudi zasebno, je popolnoma deregulirano. Norvežani so se poenotili, da je izobraževanje preveč pomembno, da bi ga prepustili regulirati politikom in ideologom. Osnovno izobraževanje je popolnoma brezplačno, kasneje se mladi lahko odločijo za zasebne ali javne univerze. Podobno je z zdravstvom. Skratka, Norveška je po krizi pred 30 leti svoji državi spet na široko odprla vrata liberalizmu (podobno kot Švedska, potem ko je bil ustreljen socialistični voditelj Olof Palme, ki je s potratno socialno državo Švede pripeljal na rob bankrota), obdržala pa je državno vodenje nekaterih večjih podjetij, kot so na primer naftna. Toda za razliko od socialistov, ki bi dobičke od nafte sproti zapravili, so Norvežani sredi 90. let ustanovili sklad, kjer se zbirajo sredstva za prihodnost, za težke čase. Varčujejo, bi se temu reklo drugače, in danes, kot smo omenili že v uvodu, imajo v raznih skladih okoli 700 milijard evrov prihrankov. Norvežani se namreč dobro zavedajo, da nafta ne bo večna in bo prej ali slej usahnila, naravno bogastvo pa ni last sedanje generacije, ampak tudi prihodnjih. In ravno ta sklad je glavna tema med levico in desnico. Prvi bi iz sklada črpali denar in povečali javno porabo, drugi temu nasprotujejo.

Ponovna liberalizacija Norveške pred tremi desetletji in pretehtano ravnanje z dobički nafte je tudi blagodejno vplivala na splošno blaginjo. BDP na prebivalca se je od leta 1980, ko je znašal 15.594 ameriških dolarjev na prebivalca in so se začele reforme (privatizacija, deregulacija), povečal na 100.818 ameriških dolarjev leta 2013. Podoben vzpon, čeprav manjšega, je po liberalnih reformah v 80. letih doživela tudi Švedska.

Norveška torej ni obogatela in bogastvo obdržala zaradi socialistične politike, kot to radi govorijo slovenski levičarji (še posebej sindikalisti), ampak kljub socialistični usmerjenosti nekaterih norveških vlad, predvsem pa zaradi gospodarskega liberalizma in varčevanja. Zato si lahko tudi privošči bogato socialno državo, ki pa je manjša kot v sosednji Švedski, saj je tudi priseljenska zakonodaja precej strožja. In zato je norveško gospodarstvo danes najbolj zdravo gospodarstvo v Skandinaviji. Norveška je svoje bogastvo kopičila skozi dolga desetletja in od ene najbolj revnih evropskih držav, katere glavna dejavnost sta bili ribištvo in rudarjenje, postala ena najbolj bogatih držav na svetu. Za vikinge je Evropska unija preveč socialistična oziroma potratna, da bi bili njeni člani (Norveška je sicer članica Nato pakta), saj z njo niso pripravljeni deliti nafte. Pravijo, da se bodo Evropski uniji priključili, ko bo postala bolj demokratična. Demokracija pa za Norvežane pomeni nekaj povsem drugega, kot jo razumejo denimo slovenski levičarji: to so osebna in ekonomska svoboda, deregulirana država, zasebna lastnina.

In kar je še posebej “presenetljivo”, Norveška je kraljevina, kjer ima kralj res samo protokolarno funkcijo, pa vendar. Ampak o tem, ali je parlamentarna demokracija res najboljša za svobodo posameznika, kdaj drugič.

Advertisements