Značke

, , , , ,

Jože Kozina je tožilec. Tisti tožilec, ki je dosegel obsodbo tajkunov takega kalibra, kot so Bine Kordež (Merkur), Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Igor Bavčar (Istrabenz). V državah s svobodnim in dereguliranim trgom (hm, koliko pa je danes sploh takih držav) do zamisli o taki privatizaciji, kot so jo imeli v glavah omenjeni gospodje, sploh ne bi moglo priti, saj bi menedžerjem pametni lastniki nekatere poteze že prej preprečili in jim pokazali vrata. Toda Slovenija je, kot so to napisali v ruski izdaji revije Forbes, zadnja evropska socialistična država. Za socializem pa je značilna regulacija s številnimi, nepreglednimi in za navadne ljudi običajno nerazumljivimi zakoni, podzakonski akti, predpisi in ne vem, kaj še vse.

Jože Kozina je denimo pri obsodbi Bineta Kordeža, ki je v lastno korist oškodoval Merkur, dal zanimivo primerjavo. Kordeževa dejanja v zvezi z zlorabo položaja v Merkurju je primerjal z nekom, ki ponoči s »pajserjem«, železnim vzvodom, vlomi v bankomat lastne banke in vzame 10 milijonov evrov na škodo deponentov te banke s pojasnilom, da mu milijoni tako ali tako pripadajo. Ampak tudi v tem primeru pridemo do ugotovitve, da se kaj takega na prostem trgu z znano in zasebno lastnino podjetij ne bi moglo zgoditi. Zblojeni levičarji, ki (kot smo nič kolikokrat ugotovili) nimajo pojma o ekonomiji, so sicer dejanja tajkunov označili kot posledico podivjanega neoliberalizma, osebke kot so Bavčar, Šrot in Kordež pa za neoliberalce, ampak ne njihova dejanja ne oni osebno nimajo ničesar skupnega z liberalizmom, kaj šele neoliberalizmom. Tajkunizacija v pogojih resnično prostega in svobodnega trga enostavno ni mogoča.

Pred dnevi pa je tožilec Kozina v intervjuju za tretji program nacionalne televizije dejal nekaj zanimivega, malodane bogokletnega. Med pogovorom o razmerah v slovenskem pravosodju, je dejal, da bi ga morali poenostaviti, da bi ga morali deregulirati. Za slovenske levičarje, ki prisegajo na javno, državno in na birokracijo, ki ne samo, da lahko, ampak mora opredeliti, opredmetiti in predvideti prav vsa dejanja slehernega posameznika ali gospodarskega subjekta, da ga lahko potem tudi kaznuje, popolnoma nesprejemljivo. Tolikšna je njihova želja po regulaciji, da ni daleč čas, ko bomo imeli poseben zakon o oblačenju, kjer bo opredeljeno, pri kateri temperaturi imaš lahko srajco s kratkimi rokavi in pri kateri temperaturi se moraš preobleči v srajco z dolgimi rokavi. Utemeljitev takega zakona bo skrb za zdravje državljanov, ki naj ne bi znali presoditi, kako se ob določeni temperaturi ali vremenu primerno obleči, saj bodo tisti, ki bodo pozimi nosili kratke rokave, hitreje zboleli kot oni z dolgimi. Jože Kozina pa je predlagal deregulacijo in malo „zdrave kmečke pameti“.

Ali veste koliko zakonov ima Slovenija? Ne? Nedavno je Slovenska tiskovna agencija, ki se sicer redno vključuje v sveto protineoliberalistično vojno, poročala, da je državni zbor letos sprejel 75 zakonskih besedil. Politiki so ta podatek predstavili kot dokaz, da v parlamentu delajo. Toda v resnici vsak zakon, vsak odstavek zakona, vsaka črka zakona, če hočete, pomeni dodatno omejevanje svobode – tako ekonomske kot svobode posameznika. In v Sloveniji je (podatek velja za julij 2014) 808 veljavnih zakonov in 18.110 podzakonskih aktov. Samo za primerjavo: leta 1991 je bilo pri nas 360 veljavnih zakonov in 1.009 podzakonskih aktov. Deset let kasneje, leta 2001, je bilo veljavnih 639 zakonov in 9.835 podzakonskih aktov. Še deset let pozneje, leta 2011, je bilo 795 veljavnih zakonov in 17.172 podzakonskih aktov. Skratka, Slovenija je zelo regulirana država, politiki in država pa si domišljajo, da se njihov uspeh in delavna vnema merita po številu izglasovanih davkov in podzakonskih aktov, namesto da bi bilo obratno.

Pred tremi tedni bi v Sloveniji kmalu dobili še en zakon, ki bi bil toliko hujši, saj je prinašal tudi nov davek: zakon o davku na sladkor in sladila v brezalkoholnih pijačah. Vladna koalicija ga je sicer umaknila in umik označila kot dober primer, ko država prisluhne in dodatno ne obremenjuje gospodarstva. V Stranki Mira Cerarja (SMC) so nekako želeli povedati, da gospodarstvo potrebuje močno državo, da prepreči take regulacije, ki bi dodatno obremenile podjetništvo. Kar je seveda pokvarjenost brez primere. Najprej napoveš nek davek, nato nekaj časa premišljuješ, potem ga umakneš, na koncu pa razglasiš, da je država prijazna do podjetij in potrošnikov. To je nekako tako, kot če bi nekoga na ulici ustrelili, nato mu pa pomagali, da preživi. Na koncu bi bil heroj strelec, žrtev pa povsem nepomembna.

Enako je z davkom na sladke pijače, katerega namen je bil sicer dober, razumljiv in sprejemljiv: zdravniška stroka je predvidevala, da se bo s tem zmanjšala poraba sladkih pijač, posledično pa število obolelih z boleznimi, ki so povezane s prekomernim uživanjem sladkorja. Prvo se je zgodilo recimo v Mehiki, kjer se je ob uvedbi takega davka prodaja sladkih pijač zmanjšala za desetino. Drugo še ni znano: vsaj statistično se število bolnikov zaradi prekomernega uživanja sladkorja še ni zmanjšalo, kar je po svoje logično, saj sladkor dobi človek v svoje telo še kako drugače in ne samo s pijačo. Torej, namen je sicer dober, saj zakaj bi tisti, ki pazi na svoje zdravje, dajal v zdravstveno blagajno več, kot tisti, ki se naliva s sladkimi pijačami in je tako bolj izpostavljen bolezni, s tem pa so povezani tudi večji stroški zdravljenja. Podobno se razmišlja tudi o ekstremnih športnikih, ki so bolj nagnjeni k poškodbam in dragemu zdravljenju kot povprečen človek, pa vendar običajno plačujejo zdravstveno zavarovanje v enaki višini kot vsi drugi državljani. Kako torej rešiti zagato? Rešitev je v deregulaciji, v zmanjšanju vpliva države, v najbolj skrajnem primeru torej ukinitvi javnega zdravstva. Posameznik bo zagotovo bolj skrbel za svoje zdravje, če bo moral zdravljenje plačati iz svojega žepa. S tem pa bo imel tudi vpliv na cene zdravstvenih storitev. In tudi če pristanemo na tezo, da ima vsak državljan pravico do zdravstva in do splošnega zavarovanja, ki omogočajo, da so nekatere zdravstvene storitve brezplačne, ni nujno, da ima država v lasti klinične centre, bolnišnice in zdravstvene domove, ki so zadnje čase, kot smo se lahko prepričali ob poročanju medijev, leglo korupcije. Če bi bila neka bolnišnica v zasebni lasti, bi njeni lastniki za menedžerja imenovali človeka, ki bi jim prinašal dobiček. In ta človek bi še kako dobro premislil, preden bi kupil žilno opornico po 1.200 evrov, namesto po 300 evrov, za kolikor jo lahko dobiš v Nemčiji ali na Poljskem. Zasebne bolnišnice bi torej težile k manjšim stroškom za material (kar ne pomeni, da bi bil manj kvaliteten), s tem pa, da bi bili konkurenčni, tudi nižjim cenam svojih storitev. Zadeva je zelo enostavna, če jo želimo razumeti, ampak na žalost jo socialistični politiki, ki menijo, da mora država skrbeti za državljane kot dojilja, ne razumejo oziroma nočejo razumeti, ker bi s privatizacijo izgubili svoje privilegije.

Advertisements