Značke

,

Veste, ekonomija je sila preprosta zadeva, če jo le želite razumeti. Težava je, ker jo levičarji vedno zakomplicirajo do te mere, da na koncu nihče nič ne razume (najmanj pa sami), profitirajo pa, kakopak, socialisti, ki se najboljše počutijo ravno v kapitalizmu. Najslabše jo odnese trg, z njim pa davkoplačevalci. Ko pride do krize, so seveda krivi (neo)liberalci, zato se levičarji počutijo poklicane, da zadevo rešijo. In kot je pri njih običajno, ko se gredo, kot da se spoznajo na ekonomijo, jo še poslabšajo. Eden od njihovih instrumentov, ki naj bi razrešil vse težave, ki jih zakrivi nebrzdani neoliberalizem, so subvencije. Mogoče je ravno zaradi takega razmišljanja vlada Mira Cerarja, ko je naštevala ukrepe, ki bodo prinesli vitkejšo državo in bolj vzdržno javno porabo, nekako „pozabila“, da je treba opraviti tudi z državnimi pomočmi. Človek bi pomislil, da je to naredila nalašč, saj so ravno subvencije (poleg javnih naročil) leglo, kjer se udomači korupcija. Ampak o tem drugič. Tokrat poglejmo zmotno prepričanje levičarjev, da bodo z državnimi intervencijami uredili razmere na trgu (še posebej v času krize). In nikakor jih ne boste prepričali, naj za božjo voljo tega ne počno, ker bo samo še slabše.

Osnovno napako socialisti, popolni ekonomski analfabeti, naredijo že takoj na začetku. Nikakor ne razumejo, da razdeljevanje različnih državnih pomoči pomeni, da država z davki vzame denar vsem, s subvencijami pa ga da samo izbranim. Oni namreč mislijo, da ta denar pride malodane sam od sebe, da zasebni sektor s tem nima prav nič, da ga lahko delijo okoli, kot se njim zazdi. In ravno to se dogaja s subvencijami. Kdo jih bo dobil, odloča država. Toda če nekdo dobi subvencijo – in to je druga stvar, ki jo socialisti nikakor ne dojamejo – to tudi pomeni, da na drugi strani nekdo izgubi. Ker denar za subvencije ne raste na drevesu rajskega vrta Eden, ampak ga država dobi prek davkov od zasebnega sektorja. Pustimo tudi to ob strani in si rajši na primeru poglejmo, kako škodljive so subvencije za gospodarstvo.

Po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije (http://www.vlada.si/teme_in_projekti/drzava_za_razvoj_slovenije/) je vlada od januarja leta 2009 do konca septembra 2013 (novejših podatkov ni) razdelila v obliki subvencij, garancij, sofinanciranja dobre tri milijarde evrov. Zelo veliko za Slovenijo. Toda bolj skrbi nerazumevanja ekonomije, saj imajo v uvodu zapisano: „V prizadevanjih za izhod iz finančne in gospodarske krize Vlada RS že ves čas posebno pozornost namenja predvsem dvema vidikoma: ukrepom socialne politike, s katero poskuša ublažiti vpliv krize na življenjski standard državljanov, ter ponovnemu zagonu gospodarstva.“ Skratka, državne pomoči naj bi rešile vse, toda krize v Sloveniji kljub petim letom ogromnih sredstev za subvencije nikakor noče biti konec. Kar pomeni, da ne delujejo, čeprav levičarji tega ne bodo nikoli priznali. Zdaj pa pozor! Podroben pregled danih pomoči pokaže, da so jih bili deležni tudi mesarji, zidarji, kozmetičarke, peki, gostinci in frizerski saloni. Ne, to ni šala, je pa tragično, da država tako posega v trg.

Vzemimo na primer frizerske salone (ki jim v Sloveniji pomaga tudi država). Recimo, da imamo v Gornjem gradu Frizerski salon Mojca (FSM), v Spodnjem gradu pa Frizerski salon Karmen (FSK). Strošek striženja las (vključno z delom zaposlenih) je v FSM 15 evrov, v FSK pa 20 evrov. Cena, ki jo frizerski salon stranki zaračuna, če hoče imeti dobiček, je v FSM 18 evrov, v FSK pa 23 evrov. Torej imata oba salona na eno striženje las tri evre dobička. Ker je FSM zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejši, hodijo k Mojci tudi ljudje iz Spodnjega grada. Če bi želel FSK biti konkurenčen, bi moral svojo ceno znižati na 18 evrov, vendar bi v tem primeru imel pri vsakem striženju dva evra izgube. Prej ali slej Karmen ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plače zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem FSK bi se v Spodnjem gradu povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Ker je za produktivnost državi malo mar, levičarji pa ne razumejo, da se cena neke storitve ne oblikuje takole čez palec, da država Karmen za vsako striženje pet evrov subvencije. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo FSK pomagali, da je postal bolj konkurenčen.

Strošek striženja ostane pri FSK enak – 20 evrov, vendar s tem, da razliko (5 evrov) plačujemo vsi davkoplačevalci, čeprav se vsi ne strižemo v Spodnjem gradu ali Gornjem gradu. Toda Karmen zdaj lahko postavi ceno striženja na 18 evrov in je konkurenčna Mojci. Torej cena striženja bi bila tako v FSM kot v FSK 18 evrov. V FSM zaradi večje produktivnosti, v FSK pa zaradi subvencij. To pomeni, da bi pri Karmen striženje v resnici plačali 23 evrov: 18 evrov frizerki, pet evrov pa posredno prek davkov. Država je torej pomagala manj produktivnemu salonu na škodo bolj produktivnega. Zadeva je seveda še slabša. Država FSK v bistvu ne pomaga, ga samo na videz subvencionira, da se ne bi povečala brezposelnost, ona ga z denarjem davkoplačevalcev v resnici socializira na račun produktivnejšega FSM. In ker slabše še vedno ni tako slabo, da ne bi moglo biti najslabše, davkoplačevalci subvencioniramo tudi dobiček FSK.

Zdaj pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo subvencije in bi veljal prosti trg. FSK bi šel v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Kar je še vedno boljše, kot pa da davkoplačevalci v neskončnost financiramo neproduktiven FSK. No, ker bi šla Karmen v stečaj, bi se v Spodnjem gradu nenadoma pokazala potreba po frizerju. FSM, ki je produktiven in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnjem gradu odprla nov frizerski salon. Ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila frizerke iz propadlega FSK, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala. Nekdanja lastnica FSK Karmen bi pa iskala nove priložnosti, kjer bi bila lahko s svojo produktivnostjo konkurenčna. V najslabšem primeru bi se zaposlila v javni upravi.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena je na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Kajti če država subvencionira manj produktivne, da ne bi imeli izgube oziroma da bi jih omogočila dobiček, je to klasičen rop državljanov. Seveda bodo levičarji rekli, da je tako razmišljanje neoliberalistično. No, ampak pri njih je psovanje vsega, kar malo diši po trgu, liberalizmu ali kapitalizmu in zasebni lastnini že kar nekaj običajnega, nič novega ter že videno in slišano. Podobno je s subvencioniranjem izvoza, s katerim davkoplačevalci pravzaprav sofinanciramo državljane v drugi državi, da lahko poceni kupijo slovensko blago. Razliko do cene, ki je na tujem trgu še konkurenčna, namreč plačamo davkoplačevalci države izvoznice. Čudno je le, da država ne subvencionira uvoza, pa čeprav bi bili njeni državljani zaradi tega lahko deležni še nižjih cen. Vendar je to že zgodba za prihodnjič.

 

Advertisements