Škodljivec z liste podpisnikov proti privatizaciji*

Značke

levičarji, privatizacija, Rok Zavrtanik, socializem, subvencije

Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, seveda podpira najnovejšo norijo na sončni strani Alp – podpisovanje peticije proti privatizaciji. Na svojem profilu na družbenem omrežju Twitter je celo zapisal, da kdor ne podpiše peticije, ni Slovenec. Kar pomeni, da za dokazovanje narodne identitete in zaklinjanje v nacionalni interes moraš dati nekaj črno na belem. In dotični ima za svoj križec na list papirja tudi najmanj 2,7 milijona razlogov. Toliko evrov sta namreč do zdaj dobili njegova založba (1,75 milijona) in njegov Emzin, zavod za kreativno produkcijo (0,95 milijona), samo od proračunskih porabnikov, se pravi od ožje države. Je torej eden številnih podpisnikov, ki so prisesani na državne jasli ali na podjetja v državni lasti. Zato je, kakopak, tudi nasprotnik prodaje državnih podjetij tujcem. Ni, da bi sekal roko, ki ga hrani. Logično, ni kaj. Čeprav s tem dela škodo drugim državljanom in državi. Če bi želel in zmogel, bi on in njegovi somišljeniki s te (socialistične) liste podjetja kupili.

No, priznati je treba, da je v poskusu brutalne in neoliberalistične prodaje Mladinske knjige (MK) s somišljeniki že poskusil, vendar je njihova SKZ, družba za upravljanje naložb, danes bolj mrtva črka v registru, kot pa kaj drugega. Pa so sanjarili o zadrugi in kooperativi, ker jih ni skrbelo samo za slovensko knjigo, ampak za slovenski narod sploh. Da bi to v praksi dokazali, to ne, ker je dovolj njihova modra beseda in bolestna želja po regulaciji. Saj levičarji tudi sicer ne bi bili levičarji, če ne bi mislili, da so poklicani, da ne odločajo samo o tistem, kar je njihovo, ampak tudi o tistem, kar ni njihovo. In da samo oni najboljše vedo, kaj je za ljudi dobro in kaj slabo. Njihova mantra namreč je, da je dobro samo družbeno in državno lastništvo, saj je tako ljudstvo zaščiteno pred tujci. Čeprav imajo ob tem sami svoja zasebna podjetja. Kar samo potrjuje tezo, da se socialisti najboljše počutijo v (popačenem) kapitalizmu. Obratno seveda ne velja.

*Prispevek je bil objavljen v reviji Reporter v ponedeljek, 22. decembra 2014

Življenje na vladnih subvencijah*

Značke

sindikati, subvencije

Kaj imajo skupnega Sandi Češko, Edvard Svetlik, Janez Škrabec, Franc Jager, Jure Knez, Dušan Šešok, Bojan Paldauf in Mihael Mikek? Ja, uganili ste, vsi so se uvrstili na Managerjevo lestvico najbogatejših Slovencev. In kaj jih še druži? Ne, tega najbrž niste vedeli. Njihova podjetja, s katerimi so obogateli, so bila vsa po vrsti v zadnjih petih letih že deležna kakšne izmed oblik vladne pomoči. Z davkoplačevalskim denarjem, kakopak.

Oblike državnih pomoči se raztezajo od različnih investicij, sofinaciranj in subvencij do poroštev in neštete vrst državnih spodbud. Od leta 2009 do septembra lani (novejših podatkov ni) se jih je po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije nabralo za dobre tri milijarde evrov, kar pomeni, da je vlada v tem času vsako minuto nekomu dala nekaj več kot znaša povprečna slovenska neto plača. Tega kislega jabolka državnih pomoči, še posebej subvencij, ki so skregane z logiko prostega trga, saj škodijo gospodarstvu, pa se do zdaj še nobena oblast ni resneje lotila.

Izgubljeni milijoni

To sredo bodo sindikalisti in delodajalci z državo razpravljali o proračunskih ukrepih za leti 2014 in 2015, ki jih vlada Mira Cerarja že skoraj mesec dni korak za korakom predstavlja. Medtem ko za letos skoraj nima več manevrskega prostora, so si na Gregorčičevi za prihodnje leto zastavili cilj, da privarčujejo dobrih 600 milijonov evrov. Najbolj bodo posegli v javno upravo (manjše število zaposlenih, znižanje regresa, ne bo napredovanj v višji plačilni razred), kjer naj bi privarčevali okoli 350 milijonov evrov, drugo naj bi prihranili po posameznih ministrstvih. Eden od dobrih napovedanih ukrepov je centralizacija javnih naročil, ki so pogosto podvržena korupcijskim tveganjem, glede subvencij pa na ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGRT) pravijo, da pred sprejetjem rebalansa proračuna ne morejo dati natančnega odgovora. Velja pa, da so subvencije uveljavljan instrument pomoči še posebej v času gospodarske krize in kreditnega krča. Tudi na ministrstvu za finance niso preveč zgovorni: »Vlada je pri usklajevanju ukrepov za leto 2015 ugotovila, da je največji učinek z vidika spremembe nepovratnih subvencij v ugodne povratne aranžmaje mogoče doseči pri subvencijah, za katere je pristojno MGRT, zato je ta ukrep izrecno določen za to ministrstvo.« Skratka, na področje subvencij oziroma drugih vrst državnih pomoči bo vlada posegla zelo sramežljivo in previdno. Za zdaj je načrtovano, da naj bi prihranili 27 milijonov evrov, čeprav je subvencij po podatkih ministrstva za finance vsako leto krepko prek 400 milijonov evrov.

»Subvencije so vedno strošek davkoplačevalcev. Tudi revizije računskega sodišča so pokazale, da (pre)pogosto ne dosegajo predvidenih učinkov,« meni ekonomist Matej Lahovnik. Celo več. Precej podjetij, ki naj bi jih državne pomoči rešile, je končalo v stečaju. Subvencije so izpuhtele v zrak, banke pa so unovčevale državna poroštva. Po podatkih vlade je ministrstvo za finance v povprečju vsak drug dan moralo banki upnici zaradi poroštva nakazati sredstva, teh pa se je v tem času nabralo za 74,5 milijona evrov oziroma v povprečju 1,25 milijona evrov na dan. Med temi prevladujejo gradbena podjetja, ki so končala v stečaju, kot so denimo SCT (11,8 milijona evrov), Primorje (dobrih 10 milijonov evrov), Kraški zidar (dobra dva milijona evrov), Vegrad (dva milijona evrov) ali Stavbar (1,9 milijona evrov). Davkoplačevalci smo morali z dobrim milijonom evrov poplačati tudi banke (Abanka, DBS) zaradi poroštev, ki so bila dana Energoplanu, solastniku družbe Grep, zasebnega partnerja Mestne občine Ljubljana pri ambicioznem načrtu ljubljanskega župana Zorana Jankovića z gradnjo Športnega parka Stožice. Tudi tajkunske polomije Zdenka Pavčka in njegovega Viator&Vektorja so davkoplačevalce drago stale: 3,7 milijona evrov je bilo zaradi zapadlih poroštev že nakazano Abanki in NLB, bankam upnicam. In skoraj vsa ta podjetja so bila, preden so končala v stečaju, deležna tudi drugih oblik državnih pomoči: od subvencij do sofinaciranj investicij. Vsa po vrsti so šla v stečaj in letos končala v slabi banki.

Koliko natančno je vseh podjetij, ki so prejemala razne oblike pomoči in končala v stečaju, ni znano, saj »skupne evidence o stečajih in likvidacijah v okviru ministrstva in izvajalskih institucij ne vodimo,« pravijo na MGRT in dodajajo, da spremljajo podjetja po posameznih javnih razpisih v zato predpisanem obdobju – treh oziroma pet let po zaključku projekta.

Pogon na subvencije

Andreja Poje, izvršna sekretarka za ekonomske odnose pri ZSSS, pravi, da so subvencije sicer zelo pomemben instrument ekonomske politike pri poslovanju podjetij (pri doseganju dodane vrednosti in dobičkov ter pri zaposlovanju), toda njihovi vpliv je lahko tudi negativen, zato je pomembno spremljanje njihovih učinkov na ohranitev delovnih mest, izdatke države in konkurenčnost. »V Sloveniji bi bilo potrebno povečati učinkovitost politike subvencioniranja in jih usmeriti v dejavnosti s potencialom za doseganje višje dodane vrednosti in ustvarjanja novih delovnih mest. Vzorčni primer tega kako lahko država s pomočjo subvencij ohrani podjetje in delovna mesta pa je primer nemške države in Opla,« meni Pojetova, ki poudarja tudi pomen subvencij pri blaženju gospodarske krize. Vendar niso vedno pomagale.

Eno podjetij, ki jim subvencije očitno samo podaljšujejo agonijo in ki so bila še nedavno kovana v zvezde, je Seaway Japca Jakopina oziroma podjetja, ki so z njim povezana, kot Seaway Design in Seaway Yahts. Za prvo smo lahko pred tedni prebrali, da zamuja z izplačilom plač zaposlenim in dobaviteljem, dobilo pa je skoraj štiri milijone subvencij, Seaway Yahts pa je prejelo deset milijonov evrov državnih pomoči. »V preteklosti smo se srečevali že s precej hujšimi težavami, ki nam jih je uspelo rešiti,« je medijem nedavno povedal Jakopin, ki je bil skupaj z bratom Jerneji pred leti uvrščen na lestvico najbogatejših Slovencev.

Subvencionirani najbogatejši

Na letošnji lestvici, ki jo je revija Manager objavila pretekli teden, najvišje kotirajo lastniki podjetij, ki sedeža nimajo v Sloveniji, med temi, ki poslujejo v Sloveniji, pa je bil marsikdo od njih deležen državnih pomoči. Med njimi podjetje NIL, podatkovne komunikacije, Bojana Paldaufa, ki je prejelo okoli 0,3 milijona evrov pomoči za nakup nove tehnološke opreme in za pospeševanje tehnološkega razvoja. Ali trboveljski Dewesoft Jureta Kneza, ki je prejel za 0,46 milijona evrov. Namen je enak kot pri NIL-u, kot tudi pri podjetju Celtra Mihaela Mikeka. Med podjetniki z lestvice najbogatejših Slovencev, ki so (bili) med prejemniki državnih pomoči, najdemo še družino Čadež (Halcom), Franca Freliha z družbo Plasta (2,2 milijona evrov posojil razvojnega sklada za investicije), Franca Jagra z Jagrosom (sofinanciranje spodbud delodajalcem), drugega najbogatejšega Slovenca Sandija Češka s Studiom moderna (sofinanciranje spodbud delodajalcem) in tudi Janeza Škrabca, katerega podjetja okoli krovnega Rika so dobile 0,66 milijona evrov različnih državnih pomoči (subvencije, spodbude delodajalcem sofinanciranje).

Prav tako je bil davkoplačevalskega denarja deležen Alex Luckman, ki obvladuje mengeški Filc in je prejel 0,2 milijona evrov za nakup nove tehnološke opreme. Družina Svetlik, ki vodi idrijsko Hidrio in povezana podjetja, je prejela kar 258 različnih vrst državnih pomoči v višini 7,4 milijona evrov. Vsa ta podjetja, katerih lastniki so na Managerjevi lestvici, imajo precejšnje dobičke, pa kljub temu prejemajo državne pomoči. Podobne dobičke imajo tudi drugi podjetniki, ki sicer niso med najbogatejšimi, so (bili) pa deležni neverjetne naklonjenosti države. Stegenska Iskra Medical (prek milijon evrov prihodkov in 0,16 milijona evrov dobička v letu 2012) je prejela 112 državnih pomoči v višini 1,1 milijona evrov, največ za pospeševanje tehnološkega razvoja, javna agencija za podjetništvo pa je denimo podjetju plačala tudi udeležbo na sejmu. Podjetje 4G Neuron Bojana Likarja je predvsem v letih 2010 in 2011 prejelo prek dva milijona evrov subvencij, kar je več, kot so znašali prihodki podjetja. Seveda, podjetje je ves čas poslovalo z dobičkom, toda po podatkih portala Bizi.si se je število zaposlenih zmanjšalo z 8 (leta 2012) na dva (lani).

Pomoč tudi Kocijančiču

In kjer je »zastonj« davkoplačevalski denar, je tam tudi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), ki je ustanovilo podjetje OKS-Olimp za izobraževanje športnih strokovnjakov. Od leta 2009 je pod postavko »druge subvencije privatnim podjetjem in zasebnikom« prejelo prek 100 državnih pomoči v vrednosti prek 5 milijonov evrov. In naprej. Zasebni ekonomski inštitut EIPF, kjer sta med soustanovitelji Jože Mencinger in Franc Križanič, je bilo deležno subvencij, ali podjetje Carthago, proizvodnja avtodomov, ki je lani imelo 22,7 milijona evrov prihodkov in 3,1 milijona evrov dobička, je med leti 2010 in 2012 prejelo 1,5 milijona evrov za razvoj delovnih mest.

Tudi ko boste naslednjič prestopili prag frizerja ali kozmetičarke, hoteli pri vulkanizerju zamenjati pnevmatike, pri peku kupiti kruh ali pri mizarju naročiti polico, se dobro primite za denarnico, saj obstaja velika verjetnost, da ste del izdelka ali storitve prek vladnih državnih pomoči že plačali. Matej Lahovnik opozarja, da je to že izkrivljanje konkurence, saj nekatera podjetja postavijo v priviligiran položaj na račun vseh ostalih, ki subvencij ne prejemajo, jih pa v obliki davkov in prispevkov plačujejo. »Najboljša in najpravičnejša oblika državne pomoči podjetjem bi bilo znižanje davkov in prispevkov, ki za razliko od subvencij ne vključuje politične selekcije, temveč deluje na vsa podjetja enako,« pravi Lahovnik.

Podobno meni tudi ekonomist Bernard Brščič, ki opozarja na tri negativne posledice subvencij: spodkopavajo konkurenčnost in zmanjšujejo informacijsko zmožnost cenovnega mehanizma; subvencije predstavljajo breme za javne finance, subvencionirana podjetja pa dejansko živijo na račun davkoplačevalcev; izplačevanje subvencij je povezano z moralnim tveganjem političnega klientelizma in korupcije.

Škodljive subvencije

Kako škodljive so subvencije za gospodarstvo lahko pokažemo na preprostem primeru dveh pekarn. V Gornji vasi je pekarna Miš, v Spodnji vasi pa pekarna Maš. Strošek peke kilograma kruha (vključno z delom zaposlenih) je v pekarni Miš 1,5 evra, v pekarni Maš pa dva evra. Cena, ki jo plača kupec, če hoče imeti lastnik dobiček, je v prvi pekarni 1,8 evra, v drugi pa 2,3 evra. Torej imata obe pekarni pri kilogramov kruha 30 centov dobička. Ker je pekarna v Gornji vasi zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejša, zahajajo vanju tudi prebivalci Spodnje vasi. Če bi hotela biti pekarna Maš konkurenčna in zadržati kupce, bi morala ceno kilograma kruha znižati na 1,8 evra, kar pa pomeni, da bi imela pri vsaki prodani štruci 20 centov izgube. Prej ali slej ta pekarna ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plač zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem pekarne Maš bi se v Spodnji vasi povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Zato da država pekarni Maš za vsak kilogram kruha 20 centov subvencij. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo pekarni v Spodnji vasi pomagali, da je postala bolj konkurenčna.

Strošek peke ostane pri pekarni Maš enak – 2 evra, vendar s tem, da razliko (20 centov) plačujemo vsi davkoplačevalci, vendar lahko zdaj postavi ceno za štruco kruha na 1,8 evra in je konkurenčna pekarni Miš. Torej cena kruha je zdaj enaka v obeh vaseh, vendar v Gornji vasi zaradi večje produktivnosti, v Spodnji vasi pa zaradi subvencij. To pomeni, da se za kupca cena v pekarni Maš v resnici ni znižala, saj za štruco kruha še vedno odšteje dva evra. Razliko 20 centov namreč plača z davki. Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi veljal izključno prosti trg. Pekarna Maš bi šla v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Toda prej ali slej bi se v Spodnji vasi nenadoma pokazala potreba po novi pekarni. Pekarna iz Gornje vasi, ki je produktivna in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnji vasi zagotovo odprla novo pekarno. In ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila peke iz propadle pekarne, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena bi morala biti na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Zato je socialistični mit, da lahko vsemogočna mati država z raznimi oblikami subvencij in pomočmi poskrbi, da se v gospodarstvu odpravijo težave, le mit. Ali kot pravi Brščič: »S subvencijami se zagotavlja zmožnost preživetja podjetjem, ki ne bi smela preživeti, oziroma proizvajajo izdelke, ki ob polni ceni ne bi našla kupcev.«

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 10. novembra 2014

Ukinite subvencije, za božjo voljo!

Značke

Miro Cerar, subvencije

Veste, ekonomija je sila preprosta zadeva, če jo le želite razumeti. Težava je, ker jo levičarji vedno zakomplicirajo do te mere, da na koncu nihče nič ne razume (najmanj pa sami), profitirajo pa, kakopak, socialisti, ki se najboljše počutijo ravno v kapitalizmu. Najslabše jo odnese trg, z njim pa davkoplačevalci. Ko pride do krize, so seveda krivi (neo)liberalci, zato se levičarji počutijo poklicane, da zadevo rešijo. In kot je pri njih običajno, ko se gredo, kot da se spoznajo na ekonomijo, jo še poslabšajo. Eden od njihovih instrumentov, ki naj bi razrešil vse težave, ki jih zakrivi nebrzdani neoliberalizem, so subvencije. Mogoče je ravno zaradi takega razmišljanja vlada Mira Cerarja, ko je naštevala ukrepe, ki bodo prinesli vitkejšo državo in bolj vzdržno javno porabo, nekako „pozabila“, da je treba opraviti tudi z državnimi pomočmi. Človek bi pomislil, da je to naredila nalašč, saj so ravno subvencije (poleg javnih naročil) leglo, kjer se udomači korupcija. Ampak o tem drugič. Tokrat poglejmo zmotno prepričanje levičarjev, da bodo z državnimi intervencijami uredili razmere na trgu (še posebej v času krize). In nikakor jih ne boste prepričali, naj za božjo voljo tega ne počno, ker bo samo še slabše.

Osnovno napako socialisti, popolni ekonomski analfabeti, naredijo že takoj na začetku. Nikakor ne razumejo, da razdeljevanje različnih državnih pomoči pomeni, da država z davki vzame denar vsem, s subvencijami pa ga da samo izbranim. Oni namreč mislijo, da ta denar pride malodane sam od sebe, da zasebni sektor s tem nima prav nič, da ga lahko delijo okoli, kot se njim zazdi. In ravno to se dogaja s subvencijami. Kdo jih bo dobil, odloča država. Toda če nekdo dobi subvencijo – in to je druga stvar, ki jo socialisti nikakor ne dojamejo – to tudi pomeni, da na drugi strani nekdo izgubi. Ker denar za subvencije ne raste na drevesu rajskega vrta Eden, ampak ga država dobi prek davkov od zasebnega sektorja. Pustimo tudi to ob strani in si rajši na primeru poglejmo, kako škodljive so subvencije za gospodarstvo.

Po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije (http://www.vlada.si/teme_in_projekti/drzava_za_razvoj_slovenije/) je vlada od januarja leta 2009 do konca septembra 2013 (novejših podatkov ni) razdelila v obliki subvencij, garancij, sofinanciranja dobre tri milijarde evrov. Zelo veliko za Slovenijo. Toda bolj skrbi nerazumevanja ekonomije, saj imajo v uvodu zapisano: „V prizadevanjih za izhod iz finančne in gospodarske krize Vlada RS že ves čas posebno pozornost namenja predvsem dvema vidikoma: ukrepom socialne politike, s katero poskuša ublažiti vpliv krize na življenjski standard državljanov, ter ponovnemu zagonu gospodarstva.“ Skratka, državne pomoči naj bi rešile vse, toda krize v Sloveniji kljub petim letom ogromnih sredstev za subvencije nikakor noče biti konec. Kar pomeni, da ne delujejo, čeprav levičarji tega ne bodo nikoli priznali. Zdaj pa pozor! Podroben pregled danih pomoči pokaže, da so jih bili deležni tudi mesarji, zidarji, kozmetičarke, peki, gostinci in frizerski saloni. Ne, to ni šala, je pa tragično, da država tako posega v trg.

Vzemimo na primer frizerske salone (ki jim v Sloveniji pomaga tudi država). Recimo, da imamo v Gornjem gradu Frizerski salon Mojca (FSM), v Spodnjem gradu pa Frizerski salon Karmen (FSK). Strošek striženja las (vključno z delom zaposlenih) je v FSM 15 evrov, v FSK pa 20 evrov. Cena, ki jo frizerski salon stranki zaračuna, če hoče imeti dobiček, je v FSM 18 evrov, v FSK pa 23 evrov. Torej imata oba salona na eno striženje las tri evre dobička. Ker je FSM zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejši, hodijo k Mojci tudi ljudje iz Spodnjega grada. Če bi želel FSK biti konkurenčen, bi moral svojo ceno znižati na 18 evrov, vendar bi v tem primeru imel pri vsakem striženju dva evra izgube. Prej ali slej Karmen ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plače zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem FSK bi se v Spodnjem gradu povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Ker je za produktivnost državi malo mar, levičarji pa ne razumejo, da se cena neke storitve ne oblikuje takole čez palec, da država Karmen za vsako striženje pet evrov subvencije. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo FSK pomagali, da je postal bolj konkurenčen.

Strošek striženja ostane pri FSK enak – 20 evrov, vendar s tem, da razliko (5 evrov) plačujemo vsi davkoplačevalci, čeprav se vsi ne strižemo v Spodnjem gradu ali Gornjem gradu. Toda Karmen zdaj lahko postavi ceno striženja na 18 evrov in je konkurenčna Mojci. Torej cena striženja bi bila tako v FSM kot v FSK 18 evrov. V FSM zaradi večje produktivnosti, v FSK pa zaradi subvencij. To pomeni, da bi pri Karmen striženje v resnici plačali 23 evrov: 18 evrov frizerki, pet evrov pa posredno prek davkov. Država je torej pomagala manj produktivnemu salonu na škodo bolj produktivnega. Zadeva je seveda še slabša. Država FSK v bistvu ne pomaga, ga samo na videz subvencionira, da se ne bi povečala brezposelnost, ona ga z denarjem davkoplačevalcev v resnici socializira na račun produktivnejšega FSM. In ker slabše še vedno ni tako slabo, da ne bi moglo biti najslabše, davkoplačevalci subvencioniramo tudi dobiček FSK.

Zdaj pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo subvencije in bi veljal prosti trg. FSK bi šel v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Kar je še vedno boljše, kot pa da davkoplačevalci v neskončnost financiramo neproduktiven FSK. No, ker bi šla Karmen v stečaj, bi se v Spodnjem gradu nenadoma pokazala potreba po frizerju. FSM, ki je produktiven in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnjem gradu odprla nov frizerski salon. Ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila frizerke iz propadlega FSK, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala. Nekdanja lastnica FSK Karmen bi pa iskala nove priložnosti, kjer bi bila lahko s svojo produktivnostjo konkurenčna. V najslabšem primeru bi se zaposlila v javni upravi.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena je na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Kajti če država subvencionira manj produktivne, da ne bi imeli izgube oziroma da bi jih omogočila dobiček, je to klasičen rop državljanov. Seveda bodo levičarji rekli, da je tako razmišljanje neoliberalistično. No, ampak pri njih je psovanje vsega, kar malo diši po trgu, liberalizmu ali kapitalizmu in zasebni lastnini že kar nekaj običajnega, nič novega ter že videno in slišano. Podobno je s subvencioniranjem izvoza, s katerim davkoplačevalci pravzaprav sofinanciramo državljane v drugi državi, da lahko poceni kupijo slovensko blago. Razliko do cene, ki je na tujem trgu še konkurenčna, namreč plačamo davkoplačevalci države izvoznice. Čudno je le, da država ne subvencionira uvoza, pa čeprav bi bili njeni državljani zaradi tega lahko deležni še nižjih cen. Vendar je to že zgodba za prihodnjič.