Značke
Apple, bruto marža, dobiček, marksisti, marža, robert golob, socialisti, trgovci, trgovina
Edina resnica je, da slovenske državljane (davkoplačevalce) z visokimi dajatvami, davki in prispevki (npr. RTV Slovenija) odira država. Tukaj možnosti izbire ni: če ne plačaš, kar so si birokrati v javni in državni upravi izmislili, ti finančna uprava blokira račun; če nimaš denarja, greš lahko v zapor; če se temu fizično upreš, lahko država uporabi silo in te ustreli. To je dejstvo in resnica.
Za razliko od zasebnih podjetij, ki ti ne vzamejo nič, če tega sam ne želiš. Prav tako te nobena trgovina ne sili (s pištolo na sencih), da kupiš krompir pri njej. Kar država počne ves čas. Ste si kdaj izračunali, koliko vam v resnici pobere država? Tudi do 80 odstotkov od tega, kar ste zaslužili.
Predsednik vlade Robert Golob s prstom kaže na glavnega krivca, zakaj ljudje drago plačujejo hrano: to so satanski trgovci, ki imajo (pre)visoke marže. On, dežurni Robin Hood, bo zdaj izračunal in ljudem pokazal, kje so cene za košarico nizke in kje so marže astronomske. Zakopal se bo v drobovje oblikovanja cene, ki jo vidimo na trgovski polici, ampak on že vnaprej ve, da je kriv pohlep kapitalistično naravnanih lastnikov trgovin. Kar je razumljivo. Če bo želel uresničiti vse, kar je napisano v koalicijski pogodbi in ustreči kapricam Levice, je – za razlago lastnih neuspehov in neuspeha načrtovane ekonomske politike, ki jo zagovarja – treba najti nekega polkovnika Lando, saj bo vojna proti trgovcem le izgovor prihajajočega centralno-planskega terorja in priročna podlaga za dokumentarni film ´Robert Golob Dobri in njegov boj proti zlobnim trgovcem´.
Najprej razčistimo, kaj je sploh marža. Človek namreč dobi občutek, da tisti, ki govorijo, da imajo trgovci (pre)visoke marže, pojma nimajo, kaj ta beseda pomeni.
Marža je razlika v ceni. Gre za razliko med nabavno in prodajno ceno. Odličen primer, kako poenostavljeno si maržo ljudje (in očitno tudi tisto na vladi) razlagajo, je naslednji zapis na družbenem omrežju Twitter: »Ko trgovina kmetu plača 30 centov za krompir in ga naprej prodaja po 1,49 evra, veš, da nekaj ne štima. Taka marža pač ni normalna.« Po tej logiki bi bila marža pri vsakem prodanem kilogramu krompirja 1,19 evra. Če bi to držalo, se človek vpraša, zakaj najbolj glasni kritiki trgovcev ne odprejo lastnih trgovin, znižajo maržo in pometejo s konkurenco, kjer se očitno zbirajo ljudje, katerih edini cilj je, da kot čebulo lupijo poštene ljudi. In kako to, da se nihče od trgovcev ni spomnil znižati cene z znižanjem marže in tako pritegniti nove kupce? Eeee, dragi moji, zato ker zadeva ni tako enostavna.
Nabavna cena ni tista, ki jo trgovec plača kmetu za krompir, ampak cena, kamor je treba prišteti manipulativne, administrativne in transportne stroške, logistiko, morebitne carine in druge davščine v tej verigi. Tako počasi dobimo prodajno ceno, kateri je treba prišteti še DDV, da dobimo končno maloprodajno ceno, ki jo plača potrošnik (kupec). Marža je torej pribitek trgovca na nabavno ceno, ki zajema zgoraj omenjene stroške. Iz nje trgovec krije vse (stalne) stroške, razen plačil dobaviteljem za blago. Pravimo ji tudi bruto marža.
Marža se pogosto meša z rabatom, ki je delež trgovca v nabavni ceni. Rabat je stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem, običajno rabat ponudi dobavitelj, da si zagotovi prodajo izdelka trgovci (npr. kmet s trgovcem sklene letno pogodbo za prodajo 10 ton krompirja po 20 centov na kilogram z 10-odstotnim rabatom, kar pomeni, da bo trgovec kmetu odštel za kilogram krompirja 18 centov). Rabat trgovcu omogoča pokritje posrednih stroškov (nekaj krompirja bo v trgovini zgnilo in ga bo trgovec zavrgel).
Največji delež maloprodajne cene izdelka, ki ga kupimo na trgovskih policah, niso stroški, ki jih imata proizvajalec (dobavitelj) in trgovec, ampak razni davki, paradavki, dajatve in prispevki. To je tisto, kar povzroča višje cene, slabšo kvaliteto in nizke plače trgovk. Dajatve državi so največja težava, ampak nova vlada pravi, da bo mogoče tudi z dodatnimi predpisi (določila najvišjo maržo?) narediti konec nenasitnim in pogoltnim trgovcem. Tako bo preprečila ´super dobičke´ lakomnih kapitalistov in obvarovala potrošnike pred visokimi cenami. Predvsem pa bo omogočila proizvajalcem (dobaviteljem) boljši zaslužek. Samo mimogrede. Proizvajalcev prav nihče ne sili, da poslovno sodelujejo s trgovci. Če menijo, da so pogoji trgovskih verig zanje nesprejemljivi, bodo odprli svoje trgovine in prodajali blago potrošnikom. No, če bi se jim to splačalo, bi že naredili, brez dvoma. Ampak najlažje je poklicati na pomoč državo, kda naredi red in ustavi neoliberalne nepridiprave, ki kujejo dobičke na račun izkoriščanih neposrednih proizvajalcev hrane. Ko človek posluša take domislice, se mu zdi, da je med krčmarskimi filozofi. Stopnje čistega dobička trgovcev (neto marža) so namreč po pravilu enomestne.
Robert Golob je plebejcem obljubil, da bo naredil zelo jasen prikaz cen živil pri različnih trgovcih. »Kje so cene za košarico živil nizke in kje so očitno marže astronomske,« pravi predsednik vlade. Seveda je to zavajanje, ki utegne povzročiti škodo nekaterim trgovcem in s tem posledično dodatne stroške davkoplačevalcev, ker utegnejo na sramoten zid pripeti trgovci državo tožiti. Poleg tega bi vlada to lahko naredila le, če bi imela natančen vpogled v oblikovanje cene vsakega izdelka posebej (ni pri vsakem izdelku marža enaka). Tega ne bo mogla narediti, ker ji trgovci teh podatkov (ki so poslovna skrivnost, v katero država nima pravice pogledati) ne bodo dali. Če bi postali javni, bi trgovci izgubili konkurenčno prednost (ki jo imajo) pred drugimi. Očitno bo šlo za neko pavšalno oceno, ki bo daleč od dejanske. To bo brutalen in neposreden poseg države (kot razsodnika s pozicije politične moči) na trg. Kar lahko pomeni le eno: predpriprave na centralno plansko gospodarstvo, kjer bo očitno država administrativno določila, po kakšni ceni mora trgovec kupovati od dobaviteljev in po kakšni ceni mora izdelek ponuditi končnemu kupcu.
A pri vsej zadevi se zdi, da so kaviar levičarji in urbani marksisti nedosledni. Globalno je znano (tudi v Sloveniji je tako), da je med zapriseženimi socialisti (ki pridigajo o pohlepnih kapitalistih) modno imeti najnovejši model iPhona. In na tej točki se zadeva dramatično zaplete: neto marža Appla je konec marca znašala prek 26 odstotkov. To bi slovenski levičarji označili za tisto, čemur je Marx rekel ´super ekstra profit´. Toda, kako se bodo zdaj uskladili sami s sabo. Tolčejo po slovenskih trgovcih, katerih neto marža je enomestna (ali negativna), češ da so izkoriščevalski, vojni dobičkarji in brutalni neoliberalci, po žepih pa imajo iPhone podjetja z visoko, dvomestno neto maržo.
Preberite še:
Kavarna Hayek 