• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: trgovci

Robert Golob za 58.000 evrov »odkril« tisto, kar vsi že vemo – da so cene na trgu pri različnih trgovcih različne ali kaj vse je narobe z vladno primerjavo cen živil

20 torek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ Komentiraj

Značke

April 8, cena, cene, Finance, kartelni dogovor, Mercator, Mlinotest, neto davkoplačevalci, osnovna živila, Petra Sovdat, ponudba, ponudba in povpraševanje, potrošniška košarica, povpraševanje, regulacija, robert golob, Spar, Tilen Majnardi, trg, trgovci, TUŠ, Vlada RS, živila

Bistvo se, kakopak, skriva v drobnem tisku. Tam je tiho priznanje, da je vladna primerjava cen osnovnih živil metodološko neustrezna, nestrokovna, nepotrebna in zgolj populistična poteza ekipe na Gregorčičevi ulici 20.

Takole je zapisano: »Tako izvajalec kot naročnik zato ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani Primerjava cen živil.« Torej, če boste med nakupovanjem ugotovili, da podatki na spletni strani ne držijo, vlada in April 8 (družba, ki izvaja popis cen) ne prevzemata odgovornosti. Povedano drugače: vlada vas bo posadila na oslovsko klop. Enako je s trgovci, ki ne morejo sprožiti odškodninskih tožb zaradi zavajajočih in netočnih podatkov. Kajti, če je kaj narobe, so krivi trgovci, saj »nimamo vpliva na napake na strani trgovcev«, je zapisano (napake so torej že vnaprej pripisane trgovcem). Čemu potem primerjava? Druge razlage kot te, da želi oblast ljudem pokazati, da so za dražitev cen osnovnih živil krivi trgovci (pohlepni kapitalisti, zasebniki), ni.

Predsednik vlade Robert Golob je to napovedal že spomladi, toda takrat je govoril, da bodo s primerjavo razkrili »visoke marže« trgovcev. Očitno mu je kmalu postalo jasno, da je to misija nemogoče, ker bi morali trgovci vladi razkriti velik del poslovnih skrivnosti, zato je padla odločitev, da bodo hodili po trgovinah in primerjali cene živil. No, zdaj se je izkazalo, da so primerjali neprimerljivo. Tilen Majnardi, ekonomist in strokovnjak za marketing, je zapisal: »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev, določenim trgovcem dela neposredna škoda.« Vladni popis cen živil bi bil torej kvečjemu dober za senzacionalističen novinarski prispevek, nikakor pa ne za drago resno raziskavo, ki je plačana z denarjem neto davkoplačevalcev. Kot je zapisala novinarka financ Petra Sovdat, da gre za enega najbolj lahko zasluženih denarjev od vseh dosedanjih lahko zasluženih javnih naročil. Tudi trgovci so se že odzvali.

Ekonomisti, statistiki in raziskovalci trga se že več kot sto let trudijo, da bi »iznašli« zanesljivo metodo za primerjavo cen. Do danes je še niso. Med približki, ki sta najbolj uporabni (vendar s celo vrsto metodoloških zadržkov) izstopata dve: skupna vrednost izbrane košarice in indeks cen. Vlada (oziroma podjetje April 8) se je zatekla k prvi metodi, ki naj bi bila za potrošnike tudi najbolj razumljiva: kolikšna je vrednost (izražena v denarju) izbranih osnovnih živil v košarici. Ta metoda ima nekaj pogojev, ki jih ni lahko doseči.

Najpomembnejši pogoj je, da je treba primerjati iste izdelke. Torej, če primerjamo moko tip 500, je najboljše, da v trgovinah primerjamo ta izdelek istega proizvajalca. Po vladni primerjavi, denimo, pri Mlinotestovi moki tip 500 v štirih trgovinah ni bilo nikakršne razlike v ceni (0,99 evra), v dveh trgovinah te moke niso imeli. To je ena od pomanjkljivosti te metode: ponudba konkurentov ni vedno nujno ista. Povsem možno je, da ima trgovec A v svoji ponudbi nek izdelek, trgovec B pa ne.

Da bi to presegli, se zatečejo k enakim izdelkom. Torej, tip moke 500 različnih proizvajalcev. Po tej primerjavi je bila Intesova moka tipa 500 najdražja, najcenejši pa je bil kilogram moke, ki ga pod svojo blagovno znamko uporabljajo trgovci. Seveda, moke TUŠ ne dobiš v Sparu, moke Spar ne dobiš v Mercatorju. Primerjava je tako povsem nemogoča.

Druga težava te metode je, kako doseči, da bodo dragi in poceni izdelki enakovredno sodelovali v košarici. Razlika v ceni je v vladni primerjavi tudi več kot 1 proti 20. To lahko pomembno vpliva na skupno končno ceno osnovnih živil v košarici, če posebej, ko pri dragih izdelkih (meso) primerjaš različne proizvajalce, kjer je razlika (nominalna vrednost) bistveno večja kot pri cenejših izdelkih. V vladni primerjavi se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi: primerjali so izdelke visoke kakovosti pri enem trgovcu z izdelki nizke kakovosti pri drugem trgovcu.

Tretji izziv je »večni« N. Res je, vlada je med seboj primerjala šest trgovcev, toda samo v Ljubljani. To pomeni, da ima primerjava cen neko »uporabno« vrednost (če jo sploh ima), samo za prebivalce prestolnice, ker so cene istega trgovca za isti izdelek v Ljubljani v primerjavi z Mursko Soboto ali Koprom lahko različne. Še med trgovinami istega trgovca v prestolnici se lahko razlikujejo.

Vlada pravi, da je to primerjava »mehka regulacija cen« (???) in da se bodo zatekli k popolni regulaciji, če se bodo cene še zviševale. Kar je »vojna napoved« trgu, ki je edini sposoben, da cene oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje.

Čeprav so izvajalci v prvem poročilu zapisali, da je košarica za vsakega trgovca oblikovana tako, da so v njej najcenejši izdelki trgovca, je neuporabna za normalnega zdravo razumskega človeka. Če bi želeli pokazati, kateri trgovec ima res najcenejšo košarico, bi morali upoštevati tudi trgovske kartice (kartice zvestobe), kajti ravno te so bistvo posameznega trgovca, da z nizkimi cenami privabi potrošnika. Zato je primerjava pokazala samo eno: da imajo osnovna živila na trgu različno ceno.

Hvala, draga vlada, ampak res ne bi bilo treba. To smo že vedeli in zaradi tega ni bilo treba 58.000 evrov neto davkoplačevalskega denarja vreči skozi okno. Tudi bojazen, da bi se zdaj trgovci med seboj dogovorili in uskladili cene, je odveč. Za ceno žemljice se res ne bodo kartelno dogovarjali. Obstaja pa povsem resna nevarnost, da bi se s trgovci dogovarjalo podjetje, ki opravlja popis cen. Pri primerjanju neprimerljivega je možnost ribarjenja v kalnem neizmerna, da o primerjalniku cen na spletni strni, ki je popolnoma (namerno) nepregleden, niti ne govorimo.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (20. september 2020).

Marža na telebane: kako je premier Golob napovedal (hladno) vojno trgovcem in zakaj, za vraga, imajo trash-marksisti po žepih iPhone, ko pa Apple dosega ekstra neto maržo

17 petek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Apple, bruto marža, dobiček, marksisti, marža, robert golob, socialisti, trgovci, trgovina

Edina resnica je, da slovenske državljane (davkoplačevalce) z visokimi dajatvami, davki in prispevki (npr. RTV Slovenija) odira država. Tukaj možnosti izbire ni: če ne plačaš, kar so si birokrati v javni in državni upravi izmislili, ti finančna uprava blokira račun; če nimaš denarja, greš lahko v zapor; če se temu fizično upreš, lahko država uporabi silo in te ustreli. To je dejstvo in resnica.

Za razliko od zasebnih podjetij, ki ti ne vzamejo nič, če tega sam ne želiš. Prav tako te nobena trgovina ne sili (s pištolo na sencih), da kupiš krompir pri njej. Kar država počne ves čas. Ste si kdaj izračunali, koliko vam v resnici pobere država? Tudi do 80 odstotkov od tega, kar ste zaslužili.

Predsednik vlade Robert Golob s prstom kaže na glavnega krivca, zakaj ljudje drago plačujejo hrano: to so satanski trgovci, ki imajo (pre)visoke marže. On, dežurni Robin Hood, bo zdaj izračunal in ljudem pokazal, kje so cene za košarico nizke in kje so marže astronomske. Zakopal se bo v drobovje oblikovanja cene, ki jo vidimo na trgovski polici, ampak on že vnaprej ve, da je kriv pohlep kapitalistično naravnanih lastnikov trgovin. Kar je razumljivo. Če bo želel uresničiti vse, kar je napisano v koalicijski pogodbi in ustreči kapricam Levice, je – za razlago lastnih neuspehov in neuspeha načrtovane ekonomske politike, ki jo zagovarja – treba najti nekega polkovnika Lando, saj bo vojna proti trgovcem le izgovor prihajajočega centralno-planskega terorja in priročna podlaga za dokumentarni film ´Robert Golob Dobri in njegov boj proti zlobnim trgovcem´.

Najprej razčistimo, kaj je sploh marža. Človek namreč dobi občutek, da tisti, ki govorijo, da imajo trgovci (pre)visoke marže, pojma nimajo, kaj ta beseda pomeni.

Marža je razlika v ceni. Gre za razliko med nabavno in prodajno ceno. Odličen primer, kako poenostavljeno si maržo ljudje (in očitno tudi tisto na vladi) razlagajo, je naslednji zapis na družbenem omrežju Twitter: »Ko trgovina kmetu plača 30 centov za krompir in ga naprej prodaja po 1,49 evra, veš, da nekaj ne štima. Taka marža pač ni normalna.« Po tej logiki bi bila marža pri vsakem prodanem kilogramu krompirja 1,19 evra. Če bi to držalo, se človek vpraša, zakaj najbolj glasni kritiki trgovcev ne odprejo lastnih trgovin, znižajo maržo in pometejo s konkurenco, kjer se očitno zbirajo ljudje, katerih edini cilj je, da kot čebulo lupijo poštene ljudi. In kako to, da se nihče od trgovcev ni spomnil znižati cene z znižanjem marže in tako pritegniti nove kupce? Eeee, dragi moji, zato ker zadeva ni tako enostavna.

Nabavna cena ni tista, ki jo trgovec plača kmetu za krompir, ampak cena, kamor je treba prišteti manipulativne, administrativne in transportne stroške, logistiko, morebitne carine in druge davščine v tej verigi. Tako počasi dobimo prodajno ceno, kateri je treba prišteti še DDV, da dobimo končno maloprodajno ceno, ki jo plača potrošnik (kupec). Marža je torej pribitek trgovca na nabavno ceno, ki zajema zgoraj omenjene stroške. Iz nje trgovec krije vse (stalne) stroške, razen plačil dobaviteljem za blago. Pravimo ji tudi bruto marža.

Marža se pogosto meša z rabatom, ki je delež trgovca v nabavni ceni. Rabat je stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem, običajno rabat ponudi dobavitelj, da si zagotovi prodajo izdelka trgovci (npr. kmet s trgovcem sklene letno pogodbo za prodajo 10 ton krompirja po 20 centov na kilogram z 10-odstotnim rabatom, kar pomeni, da bo trgovec kmetu odštel za kilogram krompirja 18 centov). Rabat trgovcu omogoča pokritje posrednih stroškov (nekaj krompirja bo v trgovini zgnilo in ga bo trgovec zavrgel).

Največji delež maloprodajne cene izdelka, ki ga kupimo na trgovskih policah, niso stroški, ki jih imata proizvajalec (dobavitelj) in trgovec, ampak razni davki, paradavki, dajatve in prispevki. To je tisto, kar povzroča višje cene, slabšo kvaliteto in nizke plače trgovk. Dajatve državi so največja težava, ampak nova vlada pravi, da bo mogoče tudi z dodatnimi predpisi (določila najvišjo maržo?) narediti konec nenasitnim in pogoltnim trgovcem. Tako bo preprečila ´super dobičke´ lakomnih kapitalistov in obvarovala potrošnike pred visokimi cenami. Predvsem pa bo omogočila proizvajalcem (dobaviteljem) boljši zaslužek. Samo mimogrede. Proizvajalcev prav nihče ne sili, da poslovno sodelujejo s trgovci. Če menijo, da so pogoji trgovskih verig zanje nesprejemljivi, bodo odprli svoje trgovine in prodajali blago potrošnikom. No, če bi se jim to splačalo, bi že naredili, brez dvoma. Ampak najlažje je poklicati na pomoč državo, kda naredi red in ustavi neoliberalne nepridiprave, ki kujejo dobičke na račun izkoriščanih neposrednih proizvajalcev hrane. Ko človek posluša take domislice, se mu zdi, da je med krčmarskimi filozofi. Stopnje čistega dobička trgovcev (neto marža) so namreč po pravilu enomestne.

Robert Golob je plebejcem obljubil, da bo naredil zelo jasen prikaz cen živil pri različnih trgovcih. »Kje so cene za košarico živil nizke in kje so očitno marže astronomske,« pravi predsednik vlade. Seveda je to zavajanje, ki utegne povzročiti škodo nekaterim trgovcem in s tem posledično dodatne stroške davkoplačevalcev, ker utegnejo na sramoten zid pripeti trgovci državo tožiti. Poleg tega bi vlada to lahko naredila le, če bi imela natančen vpogled v oblikovanje cene vsakega izdelka posebej (ni pri vsakem izdelku marža enaka). Tega ne bo mogla narediti, ker ji trgovci teh podatkov (ki so poslovna skrivnost, v katero država nima pravice pogledati) ne bodo dali. Če bi postali javni, bi trgovci izgubili konkurenčno prednost (ki jo imajo) pred drugimi. Očitno bo šlo za neko pavšalno oceno, ki bo daleč od dejanske. To bo brutalen in neposreden poseg države (kot razsodnika s pozicije politične moči) na trg. Kar lahko pomeni le eno: predpriprave na centralno plansko gospodarstvo, kjer bo očitno država administrativno določila, po kakšni ceni mora trgovec kupovati od dobaviteljev in po kakšni ceni mora izdelek ponuditi končnemu kupcu.

A pri vsej zadevi se zdi, da so kaviar levičarji in urbani marksisti nedosledni. Globalno je znano (tudi v Sloveniji je tako), da je med zapriseženimi socialisti (ki pridigajo o pohlepnih kapitalistih) modno imeti najnovejši model iPhona. In na tej točki se zadeva dramatično zaplete: neto marža Appla je konec marca znašala prek 26 odstotkov. To bi slovenski levičarji označili za tisto, čemur je Marx rekel ´super ekstra profit´. Toda, kako se bodo zdaj uskladili sami s sabo. Tolčejo po slovenskih trgovcih, katerih neto marža je enomestna (ali negativna), češ da so izkoriščevalski, vojni dobičkarji in brutalni neoliberalci, po žepih pa imajo iPhone podjetja z visoko, dvomestno neto maržo.

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...